torek, 31. julij 2012

Ja, sej vem ...

... da sem rekla, da danes sledi še zadnji del preddopustniške trilogije, ampak ... pa mi vi pokažite, kako naj človek vse spakira, preživi šok ob ugotovitvi, da je avto že samo z mojo prtljago preveč poln (ampak res moram vzet dve moji novi majici, pa najljubšo oblekco lankega leta, pa eno brisačo viška, pa ...), in potem še spiše kaj branja vrednega?

V glavnem, saj pridem kmalu nazaj in se potem odkupim. Do takrat pa v poslušanje ena stvar, ki se bo vrtela v mojem avtu. Na kasete!

ponedeljek, 30. julij 2012

Prednost vse te nenormalne ...

... vročine? (Poleg tega, da mi je vroče in sem utrujena in bom posledično kratka?)

Rože odlično uspevajo. Sploh tiste, ki so sicer drugače doma v bolj tropskih delih sveta.




Avokado po masakru odlično okreva, najbolj pa me veselijo tisti mladi novi listki. Jupi z velikim J. Končno sem uspela pogruntati zadostno količino vode, da se ubogemu revežu ne sušijo listi. Voda. Veliko vode. Če ima kdo v tem tednu, ko dopustujem, preveč časa, se lahko oglasi in mojemu najdražjemu privošči deci ali dva. Šlauf in voda sta za hišo.

In četica lepotic, ki bi v idealnih pogojih obrodile z najslajšim sadežem, ki je velikokrat ravno v te namene (slajenja) uporabljen v kulinariki?




Dateljnove palme so se sicer v veliki meri po presajanju dobro prijele in pridno rastejo. Za vse nevedneže: srednja fotografija je primerek palme, ki se ni prijela. Vse ostale so načeloma okej. Da si ne bi slučajno kdo privoščil, da ne loči med dvema tako pomembnima zadevama.

Je pa ena palmica odromala v širni svet in to v deželo, kjer so za preživetje bolj težki pogoji kot v naši čudoviti prečudoviti ljubljanski kotlini: na Štajersko! Upam, da bo nekdo kmalu uspel spisati poročilo in ga opremiti tudi s slikovnim materialom!, ane ...

In načrti za prihodnost?


Cel teden sem pridno pila pomarančno-grenivkin sok in zbirala peške. Danes se končno vzamem v roke in odločim odpreti novo poglavje moje vrtnarske kariere - vzgoja citrusov - a peške so izginile neznano kam. Prestavljeno do nadaljnjega, torej.

nedelja, 29. julij 2012

Počasi bom za cel mesec ...

... pobegnila proti morju. Dogaja se. Veliko in na trenutke preveč in včasih mi celo zmanjka časa za prehranjevanje (ta dogodek je približno enakovreden koncu sveta), 8-urni spanec vsako noč pa je že tako ali tako večinoma samo spomin na pretekle čase. Ampak se ne pritožujem; ogrevanju kavča je namenjen en cel letni čas (in dve polovici sosednjih), tako da, ja.

Bi pa rada poravnala par računov. Odprti predali in to. Ker je tematika čisto preveč obširna, jo bom razdelila v trilogijo. Pa čeprav so tri ločene teme. Tako da vsi tisti, ki v tem počitniškem času obupujete nad pomankanjem kvalitetnih zapisov, veselite se, ali pa tudi ne, seveda bodo pisarije v sledečih treh dni bolj kot ne, no, blesarije.

Pa začnimo. Praksa.

Zadnjih par dni sem malce razmišljala in še posebej natančno opazovala, kaj se v hotelski kuhinji sploh dogaja. Prišla sem do par povsem nepretresljivih in nezanimivih ugotovitev, ker pa je vzorec tako majhen in razultati tako enotni, si seveda ne morem pomagati in vseeno razkriti te tri oziroma štiri modrosti, ki sem jih najverjetneje že omenjala. Enkrat ni nobenkrat, no!

Kajenje. Ob odgovoru mladega pripravnika na moje vprašanje, koliko časa že kadi, sem dokaj hitro seštela ena plus ena. "Pol leta," je rekel, to pa je natančno toliko, kolikor časa že opravlja pripravništvo v hotelski kuhinji. Ne vem, ali je to zgolj naključje, ampak število nekadilcev proti kadilcem je ... takole bom rekla, če bi se vnela vojna, potem bi slednji gladko zmagali. Pretegniti bi se moral samo kakšen bolj močan kuhar, pa bi tista dva uboga reveža, ki cel šiht dejansko pretrpita oz. predelata in ne laufata na ČP (čik pavzo) vsake pol ure, gladko zmlel v prah. Seveda je to izjemno krivično. Moj delovnik je v paru s kadilko izgledal tako, da so si bili količinsko intervali dela in ČP enakovredni, medtem ko je bilo delo v paru z nekadilko eno samo trpljenje. 

Misterij predpasnikov. O tem sem že pisala, a moja teorija je bila, tako kot vse tiste, ki so šele na začetku svoje življenjske poti, še kako napačna. Kako sem se dokopala do težko pričakovanega odgovora, v katerem grmu tiči zajec in ali so predpasniki nemara res tihi sistem obveščevanja, podoben tistemu z vrečkami na maroški tržnici? Preprosto, vprašala sem. In odgovor je več kot preprost in sila dolgočasen: različne barve predpasnikov (zelene, črne, pojavili so se tudi rdeči) so različne le zato, ker so take pač kupili. Preprosto. Čeprav se vse do konca šihta nisem mogla znebiti občutka superiornosti ljudi, ki so si nadeli črn predpasnik. Pa četudi je bila to samo pomivalka posode.

Noži. Zadnjič sem si drznila prijeti za nož kuharja, s katerim sem si delila pult. Morala sem namreč poprijeti za njegovo delo in pripraviti sendvič s sirom in posledično sem sklepala, da si lahko za tisti dve sekundi sposodim njegov nož, ki je več kot izjemno nabrušen (kar je v popolnem nasprotju s slaščičarskimi noži). Namesto hvaležnosti, ker sem ga rešila konkretnega kravljanja med obilico dela, pa so se moja ušesa stopila ob besedah "pust moj nož pri miru!". Za kratek trenutek sem obstala, ker sem bila prepričana, da se šali, a ponovno predvajanje teh modrih besed in en "okej, wtf" sta me privedla do tega, da sem se pač znašla po svoje. V uro materino. In ja, kuharji so ekstremno navezani na svoje nože in naokoli jih v naročji prenašajo kot svoje otročičke.

Otroci. Struktura zaposlenih v hotelski kuhinji se deli na a) mlade in čimhitreje-si-želim-napredovanja ter b) starejše in delam-kar-moram-da-čimprej-pridem-do-penzije. Če so prvi dejansko otroci, si drugi delijo drugo značilnost in to je ta, da so dejansko vsi pri svojih štiridesetih praktično že rešeni tiste najhujše pubertetniške krize svojega podmladka. Hitro poročeni, hitro razmnoženi in hitro brez skrbi. V resnici jim ni hudega, je pa res, da delajo v hotelski kuhinji. 

Foto material





To je to. Zdej pa o praksi ne govorim več! In pika ...

četrtek, 26. julij 2012

Približno deset let nazaj ...

... je mami del prihrankov pretvorila v en mali apartmajčič dobri dve uri in pol stran od Ljubljane. Na morju. Takrat se je zame začela največja mora mojega otroštva, kar jih pomnim. Namreč, vso oblico dopusta, ki ga je mami imela, sva morali preživeti na morju. To je pomenilo dobre tri ali štiri tedne. V dveh rundah. Kako neznansko sem sovražila odrezanost od sveta in to, da nisem mogla preživeti počitnic tako, kot se spodobi. Biti doma, z minimalno količino dnevnih opravkov, a še vseeno zadosti, da se človek ne poleni. Imeti blizu prijatelje in lenobno preživljati dneve, ker potem se vlečejo. Če človek nič ne dela, se ura ustavi in nikamor ne premakne in kdo ne bi hotel takšnih počitnic?

In kakšna je situacija danes? Gledam na koledar in se čudim, kam mi je ušlo poletje. Avgust je že pred vrati, jaz pa morju niti blizu nisem bila. Šest tednov sem po devet ur na dan preživela na praksi in ko gledam nazaj, se mi niti sanja ne, kaj sem sploh počela in kam je izginil ves ta čas. V tem hipu si želim samo brezskrbih treh tednov, nekje daleč stran, v samoti, tišini, z dobro knjigo ob strani in nekaj ur serij na računalniku. Brez telefona, brez interneta, brez obveznosti in skrbi. Ampak te časi so že davno mimo. 

Razmišljam o tem, kako imam neskončno enih odprtih podpoglavij mojega življenja in kar čakam, da se zaključijo. Tisti en nesrečni izpit, ki mi je še ostal in mi leži na vesti. Pa zaključni izpit za slaščičarja in še kup papirologije, povezane z njim. Pa vsi opravki za izmenjavo. Pa morje. Pa ena torta tam sredi avgusta. Če kaj naravnost sovražim, so to nezaključene zadeve. Tako kot pogovori. Predali, ki jih odpreš samo na pol, malo pobrskaš in razmečeš, in ne zapreš nazaj. Ampak bolj kot moje življenje postaja razgibano in s tem po eni strani zanimivo, po drugi čedalje bolj komplicirano, več je teh odprtih predalov, ki se jih preprosto ne da zapreti tukaj in zdaj. In tako mi počasi, čisto počasi v misel prihaja zavedanje, da se bom morala naučiti z njimi živeti. Biti sposobna odklopiti in pozabiti na ta lapsus in uživati v drugih stvareh.

In česa se moram še naučiti? Ena preprosta stvar, ki me muči že toliko časa in jemlje ogromno energije. Ena velika želja nekje v zraku, tako kompleksna, a po drugi strani več kot preprosta. Ampak še bolj preprost je sam koncept, ki jo poganja naprej. Če si nečesa želim in imam vsa sredstva, da to dosežem, zakaj si z lastnimi mislimi o "zagotovljenem neuspehu" ne pustim in končno uresničim? Zakaj se dnevi, ko začneš stopati po poti proti nečemu novemu in boljšemu tako vlečejo, dnevi, ko pa plavaš v temi in neuspehih, pa kar letijo mimo ...

Čakam trenutek, ko si bom šla do take mere na živce, da bom začela biti nekdo drug. Mogoče je to rešitev. Ne vem.

sreda, 25. julij 2012

Kje sem in kaj počnem ...

... trenutno. Sedim na kavču olivno zelene barve, dobra dva metra stran od mene LCD televizor, cca meter diagonale, stoji na nizki omarici iz temnega lesa, stena je živo zelene barve. Gledam 24Kitchen, ravnokar se je začela nova epizoda serije Food Revolution Jamieja Oliverja in na vsake par minut vržem pogled na speči podmladek št. 1.

Opa, zbudila se je. Skuštrana je in navihano me gleda. "Kaj je, Tici?" ji rečem in nasmeje se. Rada me ima. Teta Tina. K sebi stiska Bemata (plišasti medved) in gleda Jamieja. Malce je še zalimana, jaz pa hitro tipkam na mojo ChaCha, da ubesedim še trenutek ali dva. Kuhinja je presenetljivo lepo pospravljena, dnevna soba razmetana. Na tleh so blazine, po njih knjige in lego kocke, ki so že davno tega izgubile svoje domovanje. Podmladek št. 2 je nedavno tega pričel s samostojnim premikanjem in stvari letijo naokoli.

"Kako si?" jo vprašam. "Edu."
"Si kej sanjala?" nadaljujem. "Ne."
"Kok maš lepo majčko!" ji dam kompliment. Sramežljivo prikima in se nasmehne. "Kdo ti jo je kupil?" sem radovedna in v odgovor dobim: "Babi."

Zazehala je in le še vprašanje časa je, kdaj bo vstala in se bo začela akcija. Mogoče greva lahko v trgovino, lačna sem. Hladilnik je prazen, samo dve konzervi samevata, o zelenjavi ni ne duha ne sluha. Ja, hladilnik mojega brata. Morda se v tem skriva veliko vprašanje, ki se mi podi po glavi zadnjih nekaj tednov, ko ga imam priložnost videti. Le kaj hudiča dela, da je tako suh.

"Si kej lačna?" Moram bit dobra teta. Odgovor je ne. Ah ja, očitno bom še nekaj časa lačna. Lahko pa grem v trgovino. A vseeno imam še en problem, brez denarja sem ...

"A greva v trgovino?"
"Ja!" Valda, sej je svoje mame hči ...
"Maš kej denarja?"
"Nimam."

Drek.

nedelja, 22. julij 2012

Čakam te, ...

... dej, pridi že. V zadnjem mesecu izgubljam boj proti nevidnim sovražnikom. Skivajo se za vsakim kotom in vogalom, okupirali so ozemlje do te mere, da se nimam kam skriti, nikamor pobegniti. Napadejo v trenutku najhujše šibkosti in na področjih, ki so že tako ali drugače na majavih nogah. Naključja, déjà vu-ji in kar je podobnih neumnosti, ki mi zavrtijo svet v napačno smer. 


Po drugi strani, dej, povej mi, katera je prava smer? Skrita stojim za grmom cvetočega hibiskusa in oprezam. Izbrano imam jasno pot in vem, česa si želim, a kaj, ko cvetje odpade, ker svet tako deluje in življenje vedno znova zabada bucike v srca. Pajacek in punčka. Saj veš, da vsaka nova bucika prinese novo zgodbo? Več navdušenja, več vzemirjenja, več vsega. Tudi več minljivosti in čedalje več naveličanosti in ... kaj potem? Kaj storiš potem? Zabodeš vase? Slej kot prej hibiskus odcveti, po tleh so le še posušeni spominki nekdanje lepote in gotovosti. In odpre se nov pogled, skozi gole veje okrasnega grma, ki izgubi svojo funkcijo. Površinska razmišljanja o stvareh, ki vedno ostajajo samo na površini, zahtevajo preveč energije.  

Nekoč bo treba globje, poiskat način in podrezat po zaprašenih omarah. Ampak obstati sredi vsega in ne početi drugega kot obstajati, preprosto, iz dneva v dan in za vsak nov dan posebej, otopelo spremljati in se prepustiti, čakati, da zabodeš, še enkrat znova, zopet pokažeš, kaj znaš ... vse to je, enostavno, lažje.

Kdo se boji črnega moža?

Jaz ne. Se pa včasih znam zlagat ...

nedelja, 15. julij 2012

Neznansko veliko stvari imam za povedat ...

... pa se mi niti sanja ne, kako naj vse skupaj ubesedim.

V resnici bi res rada povedala, ker se na šihtu dogajajo sila zanimive stvari, ampak vse skupaj bo izpadlo ... drugače, kot bi jaz želela da bi. In ne, tole ni ena splošna ocena, ampak sem včeraj zvečer dejansko pisala in pisala in napisala veliko in pol minute nazaj stisnila delete. Spet. Kaj človek naredi v takih primerih? Pade v objem mojih najdražjih ... alineje.


  • Četrti teden šihtovanja je minil hitro. Z malce dolgčasa, malce norišnice, malce žalosti. Malce dobre hrane (filane paprike), malce slabe hrane (škarpena, bljak).
  • Zaradi dopustovanj se je struktura zaposlenih rahlo zamenjala. To je rezultiralo v rahlih travmatičnih izkušnjah med navajanjem na povsem nov način dela in komunikacije. Bila sem oklicana, da kokodajsam (preveč klepetam) in ob stanju na eni nogi so me dreznili v pregib v koleno (tisto, ko potem klecneš) in podučili, da imam dve nogi zato, da stojim na obeh.
  • Olupila sem 3 kilograme česna. Verjamem, da se ne sliši veliko, zato vam toplo priporočam, da si v trgovini pogledate, koliko je to 3 kilograme česna. Veliko. Natančneje - 3 ure dela. 
  • Po drugi strani mi v celem tednu ni uspelo skrogličati cele posode punč mase za kokos kroglice. Oh, saj še pridejo dolgočasni popoldnevi.
  • Včeraj pa se je zgodilo nekaj naravnost čudnega. Po katastrofalnem petku, ko sem cela zatravmirana odšla domov (glej točko o kolenu in kokodajsanju) in se soočala z dejstvom, da bom v isti zasedbi morala preživeti še celo soboto, se je le-ta obrnila v nepričakovane smeri. V vsem tem dolgčasu smo se dejansko začeli pogovarjati. O tem, kaj študiram, zakaj študiram, kaj točno je fora tega, kar študiram, podajanje primerov, o čem se učimo, itd. Potem je sledilo pametovanje z druge strani, da zakaj študiram, da kaj mi bo to prineslo in neskončno pojasnjevanje z moje strani, ki je seveda naletelo na ... bedake. Kako gre že tista - bedaku ne moreš dopovedati, da je bedak, če je pa bedak? ... V glavnem, so pa tri lenobne ure med klepetom minile tako hitro in v tako močnem lenobnem duhu, da sem v službi ostala še eno uro dlje. Dejansko se mi ni dalo domov. Hecen občutek, vam povem. Potem se končno odpravim do garderobe, preoblečem in na izhodu naletim na mojega najljubšega vratarja (z najbolj generičnim možnim imenom, da se ga ja ne da pošpijunirati), in se zaklepetam še z njim!
  • Res mi je hudo, ker ne morem te celotne zanimive zgodbe povedati malce bolj detaljno, z imeni in podrobnimi karakternimi opisi, ker je vse skupaj res sila zanimivo, ampak v bistvu me je malce strah, ker ne vem, kdo vse to bere in do koga vse lahko tole pride.
  • Marica je šla na dopust in ne vidiva se nikoli več. Pogrešala bom tisti njeni "Punči moja, ja kok si lepa!" ob šestih zjutraj, ko vsa zalimana zakorakam v najbolj vročo in soparno garderobo na svetu. Pogrešala bom tudi tisti njeni "A si pršu pomagat moji punči? Lej kok je lepa!" kateremukoli obiskovalcu pripravljalnice zelenjave. Ja, ta teden sem kar dosti časa preživela pri Marici. Rezala marelice, lupila česen in šalotke, lupila krompir ... ali pa je bilo to že prejšnji teden? Dnevi in tedni tečejo čedalje hitreje in to me malce plaši.
  • Včeraj sem kupila letalsko karto za Sevillo. Odrinem čez dva meseca minus tri dni. Jauč.

nedelja, 08. julij 2012

Prejle sem šla pokukat na teraso ...

... in poleg vročine našla sledeče prizore.

Nekaterim očitno ni prav nič vroče. (Čeprav, z golo ritjo kar na stol, blazno nehigiensko.)

Zadnje tri tedne ima veliko dela predvsem pralni stroj, pa še to večinoma s pranjem belih oblačil. Bele hlače, bele majice, beli predpasniki, bela čepica ...


Vozni park podmladka naše družine.

Nevemkaj. Ribez. Nevemkaj.

Ena mojih palmic, ki počasi, a vztrajno odraščajo ...

Ker se Pesjan te dni pretvarja, da je morski pes, si obisk na naši parceli lahko privošči celo sosedov Mico. Sva se mal crkljala, pa sem ugotovila, da so mi mački ena ogromna neznanka, malo se jih celo bojim. Ja.

Potem me je hitro odneslo nazaj notri in privoščila sem si tole ...

... in seveda sledi recept. Samo norci se v taki vročini spravijo k peki in več kot potrebnemu dodatnemu segrevanju prostora okoli pečice, zato sem jaz ubrala drugačen pristop. V mlinčku za kavo sem zmlela laneno seme. Žlico, dve, odoka. Odprla hladilnik (in zamašila nos, najlepša hvala, neznano smrdeče živilo) in vzela eno banano, dve nektarini. Banano olupila in jo vrgla v blender, dodala še dve nektarini (pa ne celi, nekaj je bilo odpadka), stresla zraven zmleto laneno seme. Šla v klet v zmrzovalnik po led, dala notri enih 10 kock (v resnici so bili srčki), zalila vse skupaj z enim pljunkom mleka (več nisem imela, da bi šla še enkrat po stopnicah mi pa tudi na pamet ne pride). Potem je mešalec naredil, za kar je ustvarjen, da dela, in nastala je precej okusna malica. Laneno seme bojda blagodejno vpliva na prebavo, sadje lepo vse skupaj osladka, led pa ohladi do te mere, da je z malce domišljije to en malce bolj stopljen sladoled. Super. Jedla sem pa z žlico, po slamci ni šlo.

Ma ja, mal sem lena.

ponedeljek, 02. julij 2012

Spanje je ena taka hecna reč ...

... in v zadnjih treh tednih poleg šihta takoj naslednja dejavnost, ki ji namenim največ časa. Devet ur oddelam, tam enih slabih/dobrih sedem odspim, seveda v več delih. Za razliko od nekaterih nisem preveč privrženka power napov/sleepov ali kar je še podobnih reči, sploh zato, ker se ne obnesejo. Zakaj bi se samo slabe pol ure svaljkal po postelji in si za silo napolnil baterije, če pa lahko sredi dneva in najhujše vročine ubiješ tisti dobri dve uri, med katerima ti podzavest postreže z več kot clocked up sanjami, zbudiš pa se s široko odprtimi prestrašenimi očmi, srčni utrip šopa tam nekje pri 140, po mislih pa se mota eno samo vprašanje: "A je ura že pet?"

Ne vem točno, kaj naj še napišem, ker razen s kakšnim novim opažanjem s šihta res nimam postreči s čim bolj zanimivim. Dejansko se ne dogaja nič omembe vrednega, razen tega, da moj telefon zvoni več kot kadarkoli prej (pa preden povzročim preveliko vzemirjenje, to še zdaleč ne dosega dnevnih standardov ene povprečne študentke) in da imajo ljudje nenormalen talent za trofnit tisti dve uri mojega popoldanskega spanja. Največji štos pri vsem skupaj je, da me navkljub siloviti utrujenosti zvonjenje še kako uspe zbuditi, vseeno pa ne do te mere, da bi bila popolnoma prisotna pri pogovoru. Tako sem v zadnjih dneh v enem izmed takih pogovorov zatrdila, da bom spekla dve torti (okej, tole je sedaj malce vzeto iz konteksta, ampak sliši se pa fajn), danes pa mi je celo nekako uspelo najprej prebrati sms "a te lahko pokličem za dve minuti?", razbrati sporočilo (ker brati in razbrati niti približno ni eno in isto, da veste!) in posledično sem kar sama kontaktirala pisočega. Stvar pa je taka, da so ljudje nenormalno navajeni mojega zen-skuliranega-malce-zaspanega glasu, s katerim se na telefon oglašam že po defaultu. Z vprašanjem "a sem te zbudil/a?" se tako soočam v 95 % primerov, ko se oglasim na telefon, ne glede na uro, dan in še kako budno stanje. Posledično mi je pojasnjevanje, da ne spim in da imam samo malce bolj zaspan glas, tako zlezlo pod kožo, da seveda lažem tudi v primerih, ko se je telefonsko zvonenje dejansko prikradlo nekam v moje tekanje čez širna makova polja v deželi, kjer so oblaki iz sladoleda. 

Pa saj ni kakšne hujše panike, edino pogovorov in tega, kaj točno sem govorila in uspela slišat, se malce bolj slabo spomnim. Ni panike. Res.

Sicer pa je to to. V hotelski kuhinji je v teh vročih dneh prijetno toplo, tečnoba vseh zaposlenih na vrhuncu, jaz pa več kot primeren objekt naslavljanja vseh potlačenih misli, ki ne bi nikoli smele ugledati luči sveta. Vzdevkov zame je malo morje, oglašam se pravzaprav na vse, kar je vsaj malo smiselno, edino na Tina ne. Dejansko. Zato ker je, itak (tako kot vedno in povsod doslej v mojem življenju), v kuhinji na zajtrkih zaposlena še ena Tina (in, seveda, je sicer Kristina, štulc en) in moja nizka samopodoba vestno skrbi, da sem mnenja, da si jaz takega naslavljanja ne zaslužim in da če se že koga pokliče po imenu, to vsekakor nisem jaz. Sicer mi je med najljubšimi vzdevki zame Punči (pa še z dodatkom moja, ampak tako me kliče samo Marica), natakar Zoran mi reče Otrok, eden izmed meni ljubših kuharjev (in to sta samo dva, pa še od teh dveh je šel eden na dopust, smrk) me je danes mimobežno oklical Sonček, sicer pa dnevno trpim ob neslanih šalah, ob katerih si nadanem polnasmešek in si v mislih ponavljam "še malo, pa bo konec".

Drugega mi dejansko ne preostane. Ob takem nehumanen urniku in delu, kjer sem dejansko en par rok več, ki ga lahko nadrejeni izrabijo, kakor jim srce poželi. Plačana nisem, naučim se novega tudi nič, res mi dol visi. Tudi če se skregam, ampak za kaj takega itak nimam energije. Čeprav me je danes dve leti mlajši pripravnik malce podučil, da moram delat skos. Da kaj, če me vidi direktorica. Da kaj, če bom potem kdaj iskala službo. Sem mu povedala svoje, edino tisti del o njegovih polurnih čik pavzah sem izpustila. Ej, ma ne bom se mu pustila. Se lahko nekam gladko zaleti, skupaj s še nekaterimi ostalimi, za katere imam že več kot dodelan plan daljšega mučenja in odrešilnega konca. 

Tako, uspešno sem se spravila v slabo voljo, postregla s konkretno dozo overšaranja in jamranja, purrfect.