Bom čist kratka ker drugače postanem žalostna ...

... in le kako ne bi. Zaljubljena sem. In tole je čisto predrago. Ampak eni bodo moji, vsekakor. Fotk pa res ne smem predolgo gledat.

Tazadnji so srhljivo podobni taprvim tule, kaj ne? Paris so po mojem mnenju še vedno najlepši modeli ... Če ma kdo kaj € odveč, se priporočam.

Na kaj vse se zadnje čase ...

... jezim? Ker opažam, da je to praktično vse, kar počnem. Da se jezim. 

• na računalnik, ker mi v zadnjih dveh tednih konstantno nagaja, zašteka sredi pisanja pomembne naloge za faks, zašteka pri opravilih, ki naj mu ne bi smela povzročati večjih težav.
• na voznike avtobusov. Ker enkrat peljejo prepočasi, ko se mi mudi in drugič prehitro, da mi je slabo.
• na fotoaparat znamke Nikon Coolpix L120, ker mi je res všeč in sem že skoraj kliknila dokončaj naročilo, potem pa sem se spomnila, da se mi ne bo dalo ukvarjati s štirimi AA baterijami in vsem cirkusom, ki ga prinašajo.
• na vreme, ker je nizek pritisk in sem slabe volje in če v resnici sploh ni nizek pritisk in to ni razlog za mojo slabo voljo potem res ne vem, kaj je narobe z mano; in zato, ker ni dežja!
• na to, da moram vse povedat in delit z drugimi in nič ohranit zase. Come on!
• na lego moje sobe: ker je pozimi mrzlo, poleti peklensko vroče, spomladi (torej sedaj) pa se kljub zunanjim toplim temperaturam zelo učinkovito brani vdoru toplega zraka in ohranja prijetnih 15 stopinj. 
• na to, da sem danes na avtobusu prebrala na horoskopu tole Če veste, da delate prav, lahko mirno nadaljujete v svojem tempu. in sem jezna ker horoskop itak nikoli nima prav in bo, če bom delala tako, kot mislim, da je prav, potem vse narobe. Nič ne bo mirno.
• na občutek, da moram toliko enih stvari. Študirati nekaj, v čemer se ne mislim zaposliti. Govoriti stvari, ki so za druge zanimive. Iti k zdravniku samo če me nekaj zelooooo boli. Vprašati samo kaj reeeeeees pomembenga.
• na nič hudega sluteče mimoidoče, ki stopijo z mano v interakcijo, med tem, ko se jezim na kaj drugega. Ker potem se jezim nanje in včasih začnem vreščat in kričat in potem 
• se jezim nase. Ker si dovolim, da sem jezna na pomembne stvari, ki so v resnici nepomembne. Zagotovo obstaja kakšen pregovor o tem, kaj je pomembno? Mislim, kaj je reeeeeeeeees pomembno, kot tisto nič nam ni treba samo umret moramo ...

Drugače mi pa ni hudega v življenju.

V drugem letniku ...

... mojega ljubega faksa sem se pri enem izmed bolj zanimivih predmetov na predavanjih profesorice, ki je ena izmed redkih (skupno treh) profesorjev, ki jih res cenim, naučila eno zanimivo stvar. Ne, žal ne tega, kako pisati kratke in razumljive stavke. Naučila sem se, da raja rada bere zgodbe dveh tipov in sicer a) nenavadne zgodbe navadnih ljudi in b) navadne zgodbe nenavadnih ljudi. Meni se je danes na špancirju s pesjanarjem zgodila ena hecna reč in ker sebe (pravilno in hvalabogu) uvrščam med povsem navadne smrtnike, jo za potrebe tega kratkega sestavka (ki bo, upam, res kratek, zadnje dni sem totalno preveč zgovorna) kvalificiram kot nenavadno.

Namreč, stvar je taka in gre takole. Že v nedeljo sem na špancirju po naši kolesarski/sprehajalni stezi na začetku naše vasi opazila mrtvega zajca. Pogled ni bil najlepši. Vprašanje, koliko časa je uboga zajčja kreatura že ležala tam, na milost in nemilost prepuščena materi naravi. Saj ne rečem, naša Zasavska cesta ni najbolj prijazna do živali, ki želijo iz travnika A varno priti na travnik B ali v gozd C. Nešteto mačk je že izrošilo vseh svojih devet življenj pod kolesi 70-km-na-uro-drvečih avtomobilov. Kakorkoli. Mislila sem si, bo zajec že prišel v roke komu, ki bo vedel, kaj z njim. (Mimogrede, en spomin, moj oči je enkrat takole našel zajca in ga sam pokopal v gozdu! Žal jaz nisem podedovala njegovih sposobnosti, ampak zdaj vsaj vem, na katerem področju imam mogoče malo talenta, če se slaščičarstvo ne obnese ...)

Danes tako spet nič hudega sluteč hodim po sprehajalni stezi in glej ga zlomka, zajec še vedno tam. In ker sem ženska v pravem pomenu besede, mi je bilo hudo. Bogi zajec, še kar leži in nihče ga ne odpelje. In prizor res ni lep. Če si kakšen študent veterine želi videti notranjost zajca, naj kar pohiti, kakšno noč bo verjetno še tam. Kakorkoli, storila sem nekaj, kar sicer izredno ne maram početi. Poklicala sem nekam! Najprej sem poguglala, kdo je pristojen za odvoz mrtvih živali in kmalu zavrtela število Veterinarske higienske službe. Mislila sem si, eh, itak je ura že pozna, najbrž nikogar ne bo, ampak poskusiti ni greh. In že po prvem zvonenju se je oglasil gospod. "Dober dan, a je tole za odvoz mrtvih živali?" Ja, pogovor je bil z moje strani zelo hecen, ampak kot prava komunikologinja sem v takih situacijah izredno nekomunikativna in neiznajdljiva. Ampak sva se vse lepo zmenila, kje zajec počiva in tako naprej.

Ponosna sem sama nase. Ker sem nekam poklicala. In ker mi ni vseeno. Pa četudi je samo mrtev zajec na sprehajalni stezi.

V pondeljek ...

... sem se spet namatrala. Ampak odkar se na praksi držim stran od takšnih in drugačnih degistacij, je svet veliko lepši. Tako domov sicer še vedno pridem blazno utrujena, ne pa tudi blazno sita in na meji bruhanja. Spoznala sem, da tisto 'ja sej pol ko tolk časa pečeš sladkarije pa torte pa piškote ti itak že prične iz ušes ven lezt in pol sladkarij ne maraš več' ne drži.

Kakorkoli. Na praksi smo se pomaknili še v zadnjo tretjino, ki naj bi zajemala snov tretjega letnika, torte. Po eni strani je fino, ker je torte veliko bolj zabavno delati kot piškote, po drugi strani bi se najraje vrgel skozi okno, ko obmazuješ in obmazuješ in obmazuješ s tisto neumno smetano, pa paleta kar ne uboga in rob ni tako raven kot tisti, ki ga je obmazala profesorica in je približno tak, kot da bi torto nekdo narisal. In ja, vsi tisti, ki prisegate na tičino in plastik fantastik (drugega naziva kot to si itak ne zasluži), si moje spoštovanje lahko prislužite šele, ko bo torta s smetano obmazana približno takole:

Čisto preveč govorim. Naj slike govorijo zase. Tole zgoraj je sicer skutina šahovnica, v notranjosti izgleda takole:

 Dublin od zunaj in od znotraj ...

 Gospodična potratna potica

Švedska kupolasta že razrezana

Schwarzwaldska višnjeva torta

Ledena torta

Ne pomnim, kdaj ...

... sem šla nazadnje tečt. Ne vem, kaj za vraga me je danes prijelo, da sem se spet podala v to najhujšo možno obliko trpljenja. Saj ne rečem, včasih sem že kdaj odtekla kakšen krog, ampak zdaj pa že kar eno debelo leto nič. Danes zjutraj pa sem blazno hitro končala z delom za faks in pesjanar me je tako milo gledal, pa sem si rekla, no, pa pejva. In sva šli. Lepo čez polja, kjer sicer vlada ena taka hecna atmosfera. Včasih se pripelje en avto, pa čez par minut drug avto, pa se urejena gospodična iz svojega avta presede v drugega, pa potem ta drugi avto nekam odpelje, in potem po par kilometrih kje za kakšnim grmom človek opazi ta avto, zarošena stekla, bom na tem mestu končala, saj je vsem jasno, o čem govorim. 

V glavnem. Moja tekaška kondicija je daleč od tega, da bi bila na vrhuncu svojega obstoja, niti nisem povsem prepričana, če v tem trenutku sploh že obstaja. Pa saj ne rečem, zadnje pol leta kar dosti hribolazim (although my mother would agree to disagree), sobno kolo je pozimi tudi lepo pelo, tako da jaz sploh ne bi rekla, da sem v katastrofalnem stanju. Mislim, da bi marsikatero mojo prijateljico našišala v hoji v hribe. Mogoče že s samim dejstvom, da jaz celo nekam grem, medtem ko ostale grejejo kavče za naslednjo zimo. (Pa da ne bo kdo mislil, da s tem mislim kaj slabega, kvečjemu sem jih fovš, ker si to lahko privoščijo.)

Ja no in v bistvu sem hotela povedati samo to, da med tekom prav konkretno trpim. Mogoče uživam samo v tistem prvem kilometru, ko je v mišicah mogoče še nekaj moči, potem je pa vse skupaj ena sama žalost in trpljenje. Ja, bolj kot na tekaški telesni kondiciji sem izgubila tudi na psihični kondiciji. In slednja je, sploh za mene, ki me šport sam po sebi prav nič ne veseli, zelo pomembna. Ampak sej bo, počasi, imam namreč načrt! Kako, če sploh, ga bom začela uresničevat, bomo pa še videli ...

Jaz ne bi bila jaz, ...

... če ne bi na vsake toliko časa potarnala malce o hrani. Vsak ima svoje muhe, eni (ane, A2) se sekirajo če jim crkne tipkovnica ali miška, jaz pa se obremenjujem s hrano. Pa ne preveč, iz leta v leto manj, ravno toliko, da mi ni dolgčas in da ljudje okoli mene še vedno vedo, da se pogovarjajo s Tino. Te dni sem še posebej ponosna nase, ker moj post odlično laufa, po drugi strani pa je bil s tega vidika ta teden blazno naporen. Rojstni dan je pustil svoj davek in tako sem se ta teden kar trikrat prekršila. V torek, včeraj in danes. Kaj čmo, vsega skupaj je torej v 40-dnevnem postu, ki traja 46 dni, naneslo štiri kiksov, to je pa tudi vse (četudi je do velike noči še 14 dni, kiksov več ne bo!). In če gledam statistično - približno en prekršek na 10 dni, to niti ni tako katastrofalno.

In ker se res že bližamo koncu posta in smo zapluli v zadnjo tretjino, lahko nadaljujem tisto razmišljanje od zadnjič. Moje misli se v zadnjih tednih predvsem vrtijo okoli prihodnosti. Po eni strani se je moje telo do te mere navadilo na odsotnost evil sladkorja, da ob ponovnem vnosu le-tega reagira skrajno čudno. V torek sem bila presenečena, da mi je bilo slabo (oz. da sem dobila tisti občutek, ko imaš dovolj) že po treh napolitankah in dveh piškotih. Včasih bi zmazala pol zavitka brez problema. Količinsko bi se torej mogoče ustavila tam pri 150 gramih. Včeraj sem dan začela s sladkarijami in se do konca dneva napokala po dolgem in počez. Nisem jedla z želodcem, ampak z glavo. Včasih je to lahko dobro, včasih slabo. Zakaj je bilo včeraj slabo? Ker nisem poslušala želodca, ko je rekel, da ima dovolj, ampak sem si zavedno rekla 'ne, nimam še dovolj, hočem pojesti še to in to'. Zgodil se mi je tisti klasični efekt, ko človek preneha z abstinenco in v strahu, da bo vse izginilo, napade vse kar vidi in voha. Danes se mi je pri tašči na kosilu zdelo skrajno nevljudno, da odklonim pecivo. Pa nedelja je. Posledica zadnjih dveh dni je ta, da se počutim kot kup dreka, in da o tem, da je Mec skoraj skočil čez balkon ob mojem jutranjem kaj-naj-oblečem-tok-sm-debela stanju, sploh ne govorim. 

Torej, cuker je slab. Makes me a bad person. Znašla sem se torej v klasičini situaciji, ko VEM, da me sladkarije delajo miserable, ampak še vedno me noro mikajo. Saj bo, počasi bo moj možgan dojel in potem bo vse super. Do takrat pa sta pred mano še dva čudovita tedna brez sladkarij. Neverjetno, kako bolje se človek počuti brez teh smeti. Pa pod te glupe sladkarije in počutje, ki ga sprožajo, spadajo res vse prehrambene smeti tega sveta - čipsi, McD, še celo marsikatera hrana na bone. Tvojih 5 minut, razne menze, Imperio Mexicano. Neverjetno, kakšna razlika v počutju je, če si človek skuha doma, ali pa če je na bone. No, kar sem hotela povedati je to, da moje telo v resnici nič več ne pogreša cukra in normalno živim brez njega, na drugi strani pa mi je že po minimalni količini sladkorja slabo in se res drekasto počutim, da o občutku slabe vesti sploh ne govorim.

In za po koncu posta imam res dober načrt. To je v bistvu win-win situacija tako za moje življenje kot tudi za tisto sekcijo tega bloga, kjer objavljam recepte. Sprejela bom namreč kompromis - enkrat na teden, v nedeljo, si lahko privoščim nekaj sladkega. AMPAK, samo, če je sladica naravnega in domačega izvora (nobenih piškotov, napolitank, bombonov, raznih čokoladic). Tako lahko preizkušam nove recepte, pa še tedenska potreba po cukru bo zadovoljena.

Tako. Ne vem, zakaj to sploh pišem. Kot da koga moje travme s sladkarijami zanimajo. Ampak, kot sem rekla, moje polno ime bi lahko bilo Tina Govori-o-hrani B. Zdaj grem pa najprej risat krogce na volišče, potem pa na sprehod. Da se malo spucam.

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

... z breskovim in jogurtovim nadevom. Ha, čemu tak naslov? Recept sem namreč našla v reviji Dober tek, ki je, mimogrede, najbolj awesome revija pod soncem. Ker ne vem točno, če z objavo tega recepta tule navedbi vira navkljub kršim kakšne avtorske pravice, sem recept (nevede) malce spremenila/priredila. V originalu je tako velikonočna torta z mareličnim in jogurtovim navedom postala tisto, kar piše na začetku. Dolgo ime. Sem razmišljala, če bi ji dala povsem novo ime, ampak trenutno nisem prav nič navdahnjena, ha, kot da kdaj pa sem.

Okej. Naj najprej rečem, da je tole božansko. Jaz sem sicer mogoče malce nezanesljiv vir, ker itak pojem vse sladko, kar vidim, sploh po ne-vem-koliko časa brez (no, v resnici sem se sladkala že v torek), ampak še vedno znam cenit ko je nekaj res dobro in njamica.

Torta je sestavljena iz treh glavnih sestavin - lešnikov biskvit, breskov nadev (oz. bolj preliv) in jogurtova krema. Gremo kar lepo po vrsti.

Vzamemo štiri jajca in dve posodi (eno večjo, drugo manjšo) in ločimo beljake (damo v večjo posodo) od rumenjakov (damo v manjšo). Beljake stepamo v čvrst sneg, med stepanjem jim primešamo 150 gramov kristalnega sladkorja. Potem se lotimo še rumenjakov - dodamo jih 4 žlice vode in jih stepemo. Rumenjake nato zlijemo k beljakom in z metlico previdno premešamo. Natehtamo 150 gramov moke, 100 gramov zmletih lešnikov in dve žlički pecilnega praška. Moko presejemo in vse suhe sestavine premešamo. Nato jih počasi sipamo v jajca in temeljito premešamo. Zmes vlijemo v pekač premera 26 cm (seveda ga obložimo s peki papirjem) in damo v ogreto pečico na 150°C za približno pol ure. 

Ko je bistvit pečen počakamo, da se ohladi. Nato ga vzamemo iz modela in dvakrat prerežemo, tako da dobimo tri plasti. Pripravimo breskov nadev. Vzamemo breskov kompot in breskve odcedimo. Odstranimo kakšne dele peclja, če so kje ostale, in breskve spasiramo s paličnim mešalnikom, da dobimo gladko zmes. Medtem v posodi natehtamo 10 gramov želatine v prahu, ki ji dodamo 6 žlic vode in premešamo. Počaka, da se napne, nato pa jo segrejemo na štedilniku in dodamo breskve. Počakamo, da zavre, odstavimo z ognja, v zmes prilijemo 2 žlici ruma in počakamo, da se vse skupaj ohladi. 

Medtem vzamemo prvo plast biskvita, jo damo na krožnik in okrog nje vpnemo obroč za torto. Biskvit navlažimo s breskovim sokom, ki je ostal od kompota. Malo ga lahko razredčimo z vodo. Potem na prvo plast biskvita nanesemo polovico breskovega nadeva. Na nadev položimo drugo plast, navlažimo in postavimo v hladilnik.

Lotimo se jogurtovega nadeva. Pol litra navadnega jogurta damo v večjo posodo, dodamo pa mu en zavitek vanilijevega sladkorja in 100 gramov sladkorja v prahu. Zmes z metlico gladko razmešamo. V kozico natehtamo 14 gramov želatine v prahu, ji dodamo nekaj vode in počakamo, da se napne. V drugi posodi stepemo 4 dl sladke smetane. Želatino postavimo nad ogenj, da se stopi. Ko se malce ohladi ji primešamo par žlic jogurtove mase in razmešamo, nato pa vse skupaj med mešanjem vlijemo v preostali jogurt. Dobro premešamo. Z metlico nazadnje vmešamo še smetano. Polovico nadeva zlijemo na biskvit in nanj položimo tretjo plast biskvita. Navlažimo in prelijemo še po vrhu. Nekaj kreme prihranimo za obrobo in dekoracijo. Postavimo v hladilnik za slabo uro. 

Na koncu ostane le še dekoracija. Jaz sem torto po obodu obložila z mletimi lešniki, na vrhu pa sem se malce poigrala z breskovim nadevom.

To je to. Njamica!

Skoraj prepričana sem, ...

... da lahko svet in človeško populacijo brez hujših težav razdelimo na dva dela. Tisti, ki bedijo pozno v noč in posledično vstanejo takrat enkrat, ko je druga polovica, ki brez težav vstane ob prvih znakih svetlobe, že globoko v razmišljanju, kaj bodo jedli za kosilo. Jaz, seveda, sodim med tiste, ki nas okrog desetih zvečer postelja že mamljivo vabi, po drugi strani pa budilke nisem uporabila že par let.

Ob tem problemu, ki sicer ni problem, ampak po mojem skromnem mnenju zgolj še ena izmed cele serije zanimivih razlik, ki jih je med ljudi zasejala mati narava, pa jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi na plan privlekla spominov iz časov, ko smo še vsi rasli. Stvar je namreč taka, da mi je prav ta dotična razlika med spalnimi navadami, ali bolje rečeno, vstajalnimi navadami, prinesla nemalo težav. Seveda sem za moje pojme jaz idelaen primer, kako naj bi človek bival v sožitju z naravo: zjutraj se zbudim ob prvih znakih svetlobe (te dni je to okrog šestih) in zvečer me ob pomanjkanju le te zagrabi spanec. Človek potrebuje sonce in svetlobo za nek prav poseben vitamin, katerega črke se trenutno ne spomnim, in že biološko gledano od noči torej ni preveč koristi. Moja logika je torej povsem preprosta - zakaj bi ponoči bedela, če se mi itak spi in če mi kmečka logika veleva, da je povsem smiselno temačnejši del dneva prespat?

Po drugi strani seveda razumem tiste, ki so bolj nočne sorte, noč ima svojo moč in podobne zadeve, ampak jaz sem v nočnem življenju vedno videla več težav kot koristi. Težje se vozim s kolesom (ker nimam luči, ampak ja, to je moja krivda), hladneje je (čeprav priznam, poleti je to super), ljudje postanejo čudni, na plan pridejo razni dark passengerji in podobno. Ampak še bolj kot slabosti noči me za moj življenjski stil motivirajo prednosti jutra. Če na tem mestu situacijo osvetlim z enim vzorčnim primerom mojega jutra: oči si pomanem okrog pol sedmih, malce poležim, premislim, kako se počutim, nato vstanem, brez težav pogledam kakšno serijo, do osmih uredim vse formalnosti (umit zobe, peljat psa ven, se oblečt) in do kosila imam narejenih že toliko stvari za faks, kot mi jih v vsej moji izobraževalni karieri nikoli ni uspelo narest v večernih urah. Simple as that, jutra mi dajejo moč, veliko bolj sem produktivna, možgani so spočiti in delajo čudeže.

In da sedaj preidem na prej omenjene težave. Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi malce zakomplicirala, ampak, hej, ko greš že petnajstič na sleep-over in je že samo dejstvo, da boš v tuji hiši (kjer ne moreš ravno početi kar ti v tistem hipu pade na pamet) dovolj zastrašujoče, potem se pa soočaš še z dejstvom, da je tvoja kolegica zaspanec velikega kalibra in je tam do desetih ne boš videl spregovoriti, ti pa si seveda buden že ob sedmih, mislim halo, mi lahko kdo pove, kako hudiča naj človek ne bo zafrustriran? Tri ure gledati v strop nad sabo? Še huje od tega, da zaspana polovica sveta zamuja čudovita jutra, je to, da tri ure svojega dneva vržem stran za neko tako hudo nepotrebno aktivnost kot je gledanje v strop. Skozi leta sem se seveda prilagodila (poleg jamranja je tudi to dejavnost, ki jo odlično obvladam), to je bil nujen korak v mojem obstoju za preživetje. Situacija je bila sploh katastrofalna na skupnih večtedenskih počitnicah na morju, smučanju in podobno. Tako sem tam nekje sredi pubertete spoznala, da ne samo, da zaspana polovica sveta dlje, ampak tudi bolj trdno spi!

Danes mi tako različno nastavljene ure posameznikovega vstajanja razen zavedanja, da zamujajo čudovita jutra (jaz pa srhljive noči), ne povzročajo hujših preglavic. Prišla sem do te točke, da imam vedno s sabo knjigo, ki jo prebiram ob čakanju na vrhunec in prvo zmago dneva zaspanega prijatelja. Če imam dober, ampak res dober dan, mi včasih celo uspe podaljšat moje spanje za kakšno uro. Drugače pa - če kdo vidi kakšno deklino, kako ob osmih zjutraj na morju sama plava, that would be me. Tudi smučala sem že sama, ampak tam je bil poleg elementa kronične zaspanosti prisoten še element višje-stopenjske-lenobe.

Zdaj se grem pa najest. Ker zajtrkuješ lahko baje kot kralj. Zakaj bi kdorkoli hotel zamuditi to priložnost?!

Ljudje se počasi ...

... pričenjajo jezit name. A2 pravi, da kaj hudiča se grem, da vsakič ko prečekira moj blog, so tam še vedno rože in da je razočarana ter da bo iz same jeze obisk mojega bloga namesto vestnega vsakodnevnega transformirala v malo manj vestno obiskovanje vsake tri dni. Pa tudi Alamejčič me je včeraj ob mojem vprašanju, če je videla moje rože in kako se ji moj projket zdi, zaprepadeno pogledala, rekla, da naravnost sovraži rože in da kaj hudiča se grem in če se mi je dokončno zmešalo. Cela štala.

Pa dobro, če na kratko povzamem dogajanje zadnjih par dni, in če se v tem sicer res ne skriva nek višji pomen, bo vsaj tole zame par besed strnjenih spominov za poznejše čase. V soboto sva se z Mecom odpravila na Nanos. Lepo. Malce srhljivo, ampak lepo. Vetrovno, sončno, gužvasto. Nek par se je na Nanos odpravil s šestimi psi. Seriously. Ne vem, a je Nanos znan kot hrib, na katere se pelje psa, ampak psov je bilo res ogromno. Poleg tega, da sem na podplati dobila najbolj gigantski žulj ever, je bil izlet super. Vzpon pa tudi. Kondicija se počasi nabira in če mi je kaj fascinantno v kombinaciji človeškega telesa in hoje v hribe je ravno ta napredek, ki pride relativno hitro in ga človek z enotedenskim obiskom malce bolj konkretnih vrhov lahko krasno opazi. Je ena super motivacija. En teden nazaj sva sopihala v Krim in Mec je zadnjih par metrov izgledal, kot da bo vsak hip pobližje spoznal bodisi vsebino svojega želodca bodisi biološko raznolikost tal. Ampak nama je uspelo in na Nanos sva šla že kot dva mlada gamsa. Ta teden pavza, konec marca pa nadaljujeva. Če bi se kdo rad pridružil, kar.

Če je bilo sobotno dopoldne na Nanosu zelo prijetno, je bilo sobotno popoldne ravno nasprotje tega. Na tej točki se moram malce zadržat in napisati samo kratek povzetek. Ne da se mi vsega opisovati, poleg tega si res želim iti pogledat nov del New Girl. Moj trebuh se je odločil popestriti moje dolgočasno življenje in je začel izvajati hude akrobacije v obliki bolečih, možgane parajočih krčih. Pa sem šla na urgenco. Po doooooolgem času spet na urgenco zaradi mene (ponavadi so bili mamini zvini in podobne poškodbe bolj na tapeti). Zanimiva izkušnja. Dobila sem liter fiziološke v žilo (dehidrirana zaradi bruhanja), ultrazvok trebuha, črevesja in ostalih meni nepoznanih organov (malce brezplačnega izobraževanja), posvet pri čednem kirugu in par pogledov, ki so izražali nič drugega kot "ne vemo kaj ti je". Danes so vse bolečine pozabljene, ostala pa mi le še spomin na čednega kirurga. In strah pred tem, kaj če se bo to spet ponovilo naslednji mesec ...

Stvar je namreč taka, da tako končno pridemo do dogajanja včerajšnjega dne. Prelepi prvi marec, ko je prestopno leto zasralo vse skupaj, in je bil moj rojstni dan na prvi pomladni in ne zadnji zimski dan. Ni mi všeč, ampak okej, saj bo naslednja tri leta spet vse po starem. Lepo sem ga preživela, prehodila cel kup kilometrov po soncu, nabirala čemaž, lovila psa in se jezila, zakaj hudiča me nič ne uboga. Šla na torto, sladoled, se slinit nad poročnimi oblekami (in hkrati tudi ugotovila, kakšno obleko nekoč hočem, ampak o tem kdaj drugič) in zvečer začela krvavet. Hecno, kako se ženske nad tole vsakomesečno nadlogo konstantno pritožujemo, a ko zadeva začne izostajat, pa čeprav veš, da je vse okej in da ni treba začet razmišljat o imenih, je pa kriza. In tako sem včeraj dobila rojstnodnevno darilo. Najboljše možno.

Vse rože, ki so kadarkoli ...

... krasile mojo okensko polico, so slej ko prej dočakale grenak konec. Zalivanje in skrb za rastline ni ravno moja priljubljena aktivnost. Pa ne, da ne maram rastlin, ampak preprosto, pozabim nanje. Poleti seveda vestno vsak večer (ali pa zjutraj) zalivam vrt in rože na oknih, po strogem naročilu moje mati, to je pa tudi vse, kar imam opravka z rastlinami. Približno pol leta nazaj, pa se je vse spremenilo. Naletela sem namreč na avokado in povedano mi je bilo, da se da iz avokadove peške krasno vzgojit rastlino. Da zraste rožica. Pa sem si rekla, okej, zakaj pa ne. Poizkusimo. Avokadovo peško sem križno zarezala, jo napičila na tri zobotrebce in postavila v kozarec z vodo, tako da je voda segala do približno polovice peške. Kasneje sem navodila, kako to narediti, opazila tudi v najboljši knjigi, kar sem jo kdaj prijela v roke (Show Me How ... 500 things you should know how to do):

Na mojo peško sem potem kar malce pozabila. Dokler nekega dne nisem opazila, da je izgledala že približno tako, kot na zgornji ilustraciji. Spodaj je pognala koreninica, zgoraj pa listek. Mami sem predala štafeto, da je ubogo peško posadila v zemljo. In zadeva je rasla in rasla in konec januarja izgledala takole:

Avokado sicer uspeva, kot me je razsvetlila teta Viki, na toplih in sorazmerno suhih območjih. Zraste lahko tudi do 20 metrov, listi so vedno zeleni, dolgi od 12 do 25 centimetrov, rastlina pa je zimzelena. Moj avokado je danes tak:

Ne vem točno, zakaj ima konice listov porjavele, mami pravi da je bil izpostavljen soncu, in da je to lahko vzrok. Sedaj sem ga preselila na mojo pisalno mizo, kjer je dovolj svetlo, a sonce ne bo sijalo neposredno nanj, tako da bom videla, če bo kaj sprememb. Ima že kar močno steblo, dolgo tam nekje 25 cm. Največji list je velik že 20 cm.

In ta ljubezenska zgodba med mano in avokadom me je spodbudila, da sem še malo pobrskala po internetu. Zasledila sem, da se da povsem dostojno vzgojiti tudi dateljnovo palmo. In tako sem februarja začela s projektom "dateljnova palma". Ha. Najprej sem zmazala zavitek dateljnov. Njam. Potem sem semena za 48 ur dala v kozarec in jih prelila z vodo.

Potem sem z nožkom očistila semena, če je na njih ostalo kaj mesa dateljna. Tiste dni so sosedje ravno opravljali neka manjša zidarska dela, zato sem narabutala malce peska. Tudi večji kamenčki so bili notri. Dala sem ga v vrečko, zraven še dateljnove peške, narahlo premešala (da so bile peške v pesku) in zalila z vodo. Ne preveč, samo toliko, da je bilo vlažno. Prozorno vrečko sem tesno zaprla in jo postavila na okensko polico nad radiatorjem, kjer je lepo toplo. Potem sem na vrečko načrtno pozabila. Ob prebiranju forumov sem namreč zasledila, da ni njuno, da požene kalečk, da včasih požene, včasih ne, v glavnem - zadeva zna biti muhasta. In potem sem čakala in nisem hotela niti vmes kaj dosti preverjati, kaj se dogaja, ker nisem hotela biti razočarana. In danes grem povsem po naključju mimo vrečke in vidim nekaj belega. Najprej sem se ustrašila, da so se zaredili črvi, potem pa bolje pogledam, in res - pognal je kalček! Razprem vrečko, previdno pobrskam za peškami in zagledam tole:

Kar nekaj pešk je skalilo in kalčki so bili res močni! Par pešk ni skalilo, pri dveh pa je bil kalček šele komaj viden. In ker je mami ravno danes sadila rože, sem se ji hitro pridružila pri svinjanju kuhinje in poleg umazanih nohtov je končni rezultat tak:

Sedaj pa čakam. In ja, še vedno velja, da nisem ljubiteljica rož in lončnic, ki jih kupiš, prineseš domov, zalivaš in je to to. Mi je pa v veselje to, da nekaj pojem in iz tega nastane nova rastlina. Baje se da posaditi tudi mango. Me še čaka malce raziskovanja, kaj vse še lahko podtaknem.

Tiramisu Cupcakes

V soboto sem se po dolgem času lotila malo domače peke. Še ena izmed mojih bab se je namreč zaročila in temu na čast so nastali tiramisu cupcakesi. Moji prvi! Baje so bili dobri. V hladilniku je že kar nekaj časa na svoj trenutek potrpežljivo čakal maskarpone, in ker nisem imela nič drugega, je bil tale recept, ki sem ga našla na Coolinariki, odlična izbira. 

Pa poglejmo. Jaz sem sicer iz New Yorka dobila krasne posodice v velikosti 1 cup, 1/2 cup, 1/3 cup in 1/4 cup in z njihovo pomočjo je bila priprava super lahka. Ampak ni panike, bom vse lepo preračunala, za tiste, ki nimate teh meric.

Najprej daš v posodo 1/4 cup mleka oz. 63 ml mleka. To je zelo malo. En malo večji pljunek. Vanilijev strok po dolgem razpoloviš, postrgaš semenke, ter vse skupaj s strokom daš v mleko. Jaz vanilije seveda nisem imela, zato sem dala v mleko en vanili sladkor. Počakaš, da zavre, nato pa v mleko na kocke narežeš 57 gramov masla. Mešaš, da se maslo stopi. Odstaviš z ognja in pustiš, da se ohladi (ter precediš oz. odstraniš vanilijev strok). Medtem v drugo posodo daš 3 cela jajca, 3 rumenjake in 200 gramov sladkorja. Posodo postaviš na soparo in stepaš tam nekje 7 minut. Odstaviš iznad sopare, še malce stepaš, nato pa z metlico v zmes vmešaš mleko z maslom. V tretji posodi pripraviš suhe sestavine: 156 gramov moke, pol žličke soli, 3/4 žličke pecilnega praška, vse skupaj premešaš. Nato počasi vmešaš v jajca z mlekom. Pekač za mafine obložiš s papirčki za mafine, jih napolniš. Mase je za 18 mafinov. Pečico ogreješ na 170°C, pečeš 20 minut.

Medtem, ko se mafini ohlajajo, skuhaš kavo. Tam nekje 2 deci kave bo dovolj. Ne je pozabit sladkat. Mafine prešpikaš z zobotrebcem, nato pa jih po vrhu s čopičem navlažiš s kavo. Potem pa 3 beljake in 3 žlice sladkorja stepeš v trd sneg. Previdno zmešaš stepen sneg in 250 gramov maskarpone sira. Napolniš dresirno vrečko z zvezdastim nastavkom in mafine transformiraš v cupcakese. Po vrhu kreme še potreseš malce kakava. To je to.

Take Me Home Tonight, One Day, In Time

Take Me Home Tonight

Res je, da je od ogleda tele srednje žalosti minilo že kar nekaj časa, pa morda je celo bolje tako, da se je prvotna zgroženost umirila. No pa saj, tole je povsem luškana romanca/komedija/drama (?! tako pravi IMDB, jaz se ne bi povsem strinjala). Jaz sem film gledala v prijetni družbi moje predrage A2, če bi bila sama, pa konca najverjetneje ne bi nikoli dočakala. Topher Grace (oziroma bolje znan kot Eric Forman iz That '70 Show) je Matt Franklin, malce zmeden mladenič, ki v življenju nima prav dosti sreče. Lahko bi dejali, da je naše gore list - izredno je namreč nezadovoljen s svojo izobrazbo, ki jo je pridobil na MIT-ju, zato raje prodaja plošče v nakupovalnem središču. Potem pa nekega dne tja vstopi njegova srednješolska, nikoli uslišana ljubezen. In kako priročno, ravno tistega dne se odvija zabava, kjer se ponovno zberejo vsi bivši sošolci iz srednje šole. In potem se začne ... fant hoče punco, fant se punci zlaže, punca to ugotovi in potem je cela štala. Tako. Nobenega presežka. Aja, seveda, vsekakor je en presežek! Teresa Palmer, ki igra Mattovo simpatijo, je tako zelo dolgočasna igralka, da take še svoj živi dan nisem uspela nikjer zaslediti. Katastrofa. Vse njene filme močno odsvetujem, pa tudi tale Take Me Home Tonight brez problema izpustite.

One Day

Uf, tole pa je. One to remember. Dejansko, dolgo časa že nisem naletela na film, ki bi se mi tako usedel v srce, ki bi me med gledanjem tako zelo potegnil v samo dogajanje in zgodbo, že dolgo me kakšen karakter ni tako zelo zanimal, že dolgo ... Sploh ne vem, če bi se lahko spomnila vsaj ene pripombe. Dexter in Emma se spoznata 15. julija 1988, na dan, ko maturirata. Skupaj preživita noč in med njima se splete prav posebna vez. Film nam ne razkrije točno, kaj se je med njima zgodilo, zgodba pa nas naprej popelje skozi leta, ko se Dexter in Emma soočata s preizkušnjami in ovirami, ki jima na pot postavlja življenje. Glede vsebine niti ni kaj dosti za povedati, zgodba je sila preprosta, pa tudi sam razplet je jasen. Razen končnega udarca, ki me je povsem šokiral. Ko sem z A2 govorila o tem filmu, mi je rekla, da ji je beden konec. Jaz pa lahko rečem samo, da bolj popolnega konca ne bi moglo biti. Film krasno razvije karakterja Dexterja in Emme, dovolj sta zanimiva, da se ju da gledati in da sta v meni sprožila radovednost. In potem človek jasno čuti, kar naj bi čutil in se zjoka kot majhen otrok. Ne morem pomagati. Par prizorov je takih, da se mi je naježila koža. Tole bo absolutno spet kmalu na sporedu. Na kakšen tih, deževen, lenoben dan, ko se zaviješ pod kovter in ... uživaš.

In Time

Eden redkih filmov v zadnjem času, ki sem ga pogledala, da me je res noro pritegnil. Tisto, ko pričneš z gledanjem in naslednjič, ko pogledaš na uro, je filma že skoraj konec. To je pri meni kar velik dejavnik - kako zelo me film potegne v zgodbo, da grem vmes zelo zelo redko prečekirat mail in tviter. In telim trgovcem s časom ali ne vem, kakšen je že bil ultra beden prevod, je tole super uspelo. Grem lepo po vrsti. Tema filma? Odlična. Zelo lepa metafora za vse, kar se danes dogaja v svetu, prikazana z drugega vidika, ki ravno prav človeka strezni, kaj se res dogaja. Približno tak efekt kot takrat, ko smo na faksu gledali film, ki naj bi ga afričani posneli o zahodnem svetu. In se ti zdijo reči, ki so prej samoumevne in logične, kar naenkrat smešne. Zgodba je tule sicer zelo preprosta in me niti ni toliko navdušila kot sama tema oz. svet, ki je v filmu predstavljen. Svet, v katerem se ljudje starajo samo do 25. leta, nato pa je vse odvisno od časa, ki ga imajo. Zaslužijo ga z delom, porabijo s preprostimi nakupi hrane ali plačilom avtobusa. Čas je denar. Igralska zasedba? Hja, no, Justin Timberlake in njegova mama Olivia Wilde, pa Amanda Seyfried in njen oče Vincent Kartheiser (ki je sicer bolj poznan kot mladi Pete Campbella iz serije Mad Men). Mlada generacija Hollywooda, nič ni narobe, saj bodo počasi zrasli in začeli delovati malce bolj resno. Dober film, edino kar me je mogoče zmotilo, je zgodba. Ne vem, kaj točno me je zmotilo, ampak jaz bi naredila nekaj drugače. Taka dramatika mi v kombinaciji s temi mladci nekako to delovala najbolje. Ampak drugače še vedno super film.

Dva tedna nazaj ...

... sem se po nekaj letnem premoru (oziroma lanskoletnem spodletelem poskusu) odločila, da zopet izvedem projekt 40-dnevni post. Razlogi za to niso prav nič verski, se mi pa zdi teh 40 dni (čeprav jih je v resnici 46) taka lepa cifra, ko človek dejansko lahko kaj pametnega naredi. Si zada nek cilj in ga tudi izpolni. Jaz se namreč izredno rada podajam v take projekte, ki imajo jasen cilj, da sem ves čas lepo motivirana. Pred dvema tednoma sem torej pogumno stopila v 40-dnevno obdobje življenja brez sladkarij. O ja. Mislim, da so sladkarije moja edina šibka točka, kar se prehrane tiče. Mesa ne zlorabljam, kar se OH-jev tiče pa menim, da ni z njimi nič narobe in ne vem, zakaj bi se jih človek moral izogibati. Sadje in zelenjava mi tudi tekneta, vode spijem tudi toliko, kot je vse življenjsko-stilne revije te naše male deželice po dolgem in počez predpisujejo. Kar se mene tiče, vse okej. Samo pri športu se rado zalomi (ampak za to vestno skrbim s takšnimi in drugačnimi projekti), sladkarije so pa itak poglavje zase. O tem, da počasi plujem proti poklicu, ki je sladek po dolgem in počez, niti ne bi. 

Na pepelnično sredo, ki je sledila pustu, ko smo bili vsi prijetno siti in nasladkani krofov, se je začela akcija. Seveda sem si postavila nekaj pravil, potrebno je bilo pa tudi razčistiti, kaj se kvalificira za sladkor in sladko in je potemtakem prepovedano. Ko namreč ljudem omenim, da ne jem sladkarij, so odzivi različni in variirajo od ene do druge skrajnosti. Eni so prepričani, da moj post vključuje samo tiste industrijske sladkarije (razni mamini štrudlji in domači mafini torej niso sladkarije), drugi zgroženo vprašajo če čips pa lahko jem. Saj ne rečem, veliko je dvomov in dilem. Nekje sem nekoč zasledila, da se je ne-vem-kdo postil od sladkorja, to pa je vsebovalo tudi vsa živila iz ogljikovih hidratov, ker so tudi to vendar sladkorji. Jaz sem se odločila, da ne bom jedla kakršnih koli domačih sladic, kupljenih sladkarij (od piškotov, bombonov, čokolade in njenih derivatov), prav tako ne bom sladkala čaja (to ga itak že ne), odpade tudi kakav (tisti mnjami kakav, s katerim si potreseš gres, mlečno kašo, mlečni riž ... mmm), med in podobna sladila. Problem nastane pri živilih, kjer je sicer jasno napisano, da vsebujejo sladkor in ga človek (če je zelo iskren do sebe) tudi okusi, ampak mu ni jasno, kaj hudiča tam notri dela. Tak primer je na primer navaden jogurt. Ne vem zakaj hudiča mora biti na 100 gramov jogurta skoraj 6 gramov sladkorja?! Prav tako mi ostaja nerazumljivo, čemu sladkor v vloženih kumaricah? Pri takih primerih človek zamiži na eno oko in si misli, okej, naj bo. Saj konec koncev ne gre za to, da sem pa teh 40 dni pikolovska in samo gledam, kje bo kakšen ubogi sladkorček, ampak da se odpovem in poskušam preživeti brez na videz zame nujno potrebnega. In še to, preden preidem k bistvu, dopustila sem si en bonus - torta oz. en dan off, na moj rojstni dan.

In tako sem zadnjič sedela na busu, vsa ponosna, ker se meni zdi že cela večnost, kar abstiniram sladko (čeprav nisem še niti na polovici, do velike noči je še cel mesec) in razmišljala o tem, kako se počutim in prišla do sklepa, da je moč definirati neke faze, skozi sem v teh 14 dneh šla, tako fizično kot psihično.

Torej, kaj se dogaja v človeku, ki ima celo svoje življenje s sladkarijami bolj kot ne love-hate odnos, brez težav zmaže od 100 do 200 gramov čokolade (odvisno od dneva in vremena), tehtnega razloga za vse to sladkanje pa pravzaprav nima in nekega dne za 40 dni reče adijo vsemu dobremu tega sveta?

Še preden se sladka abstinenca sploh prične, sem zaznala že prvo fazo. Poimenovala bi jo lahko odločnost. Že sam pogum, da se lotiš nečesa takega, ti da krila in 40 dni se ti zdi šala mala. Pogumen in optimističen se podaš cilju naproti. Po dveh do treh dneh začetnega zagona nastopi druga faza, jaz bi ji rekla preprosto moč. Ko preživiš prva dva dneva ti praktično zrastejo krila. Potrdi se ti začetni optimizem, da si sposoben in da boš zmogel. Prijatelji te začudeno gledajo, kaj se dogaja s tabo in te sprašujejo, če se ti je zmešalo, ti pa jim zatrjuješ, da se počutiš bolje kot kadarkoli prej in da ti nič ne manjka. In potem se kmalu izza vogala zelo zahrbtno priplazi tretja faza, šibkost. Res, tam okrog petega dne sem začutila povsem telesno šibkost. Ko poješ kosilo in te ne nasiti. Ker ti manjka nekaj sladkega. Konstantno si lačen. Mogoče, da so bili za to krivi drugi dejavniki, meni neznani, ampak nič hudega, dejmo vseeno okrivit sladkarije. In zaenkrat sem v tem današnjem 15. dnevu prišla do trenutno četrte faze, ki je psihično še najbolj naporna, tule se namreč pojavi vprašanje iskanja smisla. Ja, mojim ocukranim možganom se je očitno dokončno skisalo in z mano se igrajo eno grdo, grdo igro. Zadnjič sem iz samega dolgčasa malce križarila med mnogimi kulinaričnimi blogi, kjer ljudje lepijo svoje mojstrovine in to je seveda pustilo posledice v obliki razmišljanj, kako bi tudi jaz morala več pečt in ustvarjat in o tem tule poročat, ampak če to delam, potem moram jest in tako naprej. Ah ja. Trenutno imam tako občutek, da se tile dnevi ne premaknejo nikamor, da se tole vleče že celo večnost in da v tem početju ni nikakršnega smisla. 

Bom nehala. Tole je že tako ali drugače čisto predolgo. Aja, koliko sem se v teh 14 dneh prekršila? Enkrat (in dvakrat pogojno). Šla sem namreč na praznovanje v deželo, kjer si pojejo won't take no for an answer, jaz pa nisem bila v stanju za prepir. Torta je bila pa dobra, o ja. In tisto čokoladno mleko me tudi ne bo ubilo, kaj ne?

Moj predragi ...

... faks je lahko marsikaj slabega, ampak ko pridemo do organizacije, urnikov in podobnih obvestil si skoraj vedno (razen par kiksov v letošnjem zimskem semestru in NEobveščanju, da predavanje odpade) zasluži oceno odlično. Res. Ko poslušam jamranje in bes meni bližnjih oseb, ki obiskujejo druge fakultete, ko njihov spletni referat ne dela, ko se urniki še konstantno spreminjajo, FDV za vse to odlično poskrbi. Očitno so najbolj sposobni zaposleni prav tisti v referatu - vse dela tako kot mora.

In tako sem ravno danes zjutraj premišljevala, da bom morala še 14 dni čakati na rezultate Erasmusa. Do 20. marca naj bi bilo znano, če smo sprejeti na željeno univerzo. Do konca februarja naj bi nas obvestili o tem, kdaj bodo razgovori, in ker nisem prejela nobenega obvestila, sem bila malce v dvomih, kaj zdaj to NEobvestilo o razgovoru pomeni - da sem edina prijavljena na razpisano mesto? Da sem torej že sprejeta? Da je moja prijava ponesreči ostala nekje v predalu? Človek je že tako nestrpen, ker ne ve, če je to prava odločitev, pa kaj mi je tega treba in tako naprej. In za brezveze komplicira in premišljuje o stvareh, ki ne potrebujejo razmisleka.

Danes pa vidim novo prejeto sporočilo, International Office. Okeeeeeeeeeej.

Spoštovana Tina Bolta,
sporočam vam, da ste sprejeti na študentsko izmenjavo na Universidad de Sevilla za obdobje zimskega semestra študijskega leta 2012/2013.

Okeeeeeeeeeeeeej. Vesela sem, itak. Ob prvem branju, kdo vse mi bo še poslal mejl in kaj vse moram še postoriti, me je zajela manjša panika, ampak bo že. Mesiči so leteli po zraku s tako intenzivnostjo, da sem presenečena, da ni Mobitelu crknilo omrežje. In od prav vseh prijateljic je bila povratna vsebina (med drugim) približno taka 'kaj pa A. pravi?' Ja, seveda, ljubezen. Bova že. Vse bo še okej.

Dve uri kasneje sem dobila mejl tudi iz Univerze v Sevilli, kjer so mi zelo prisrčno voščili Wellcome. Jap, welcome z dvema L-jema. O ja, v Španijo grem.

Bila bi izgubljena ...

... ali oda organizaciji, to je naslov današnjih pisarij. Žal zaradi nesrečnega spleta okoliščin, ki me v tako hudi obliki, ko hodim na faks po žgočem soncu, ob 20 zgodnje-pomladanskih stopinjah celzija sedim v predavalnici in si pod težo spomladanske utrujenosti veke podpiram z zobotrebci, že tretjič zapored pozdravlja, kdo drug kot, poletni semester, seveda ne morem iz svoje kože in moram še malce pojamrati.

Prejšnji odstavek (ki je sestavljen skoraj samo iz enega stavka) je sicer sila konfuzen, ampak ne morem si pomagati. Vse je konfuzno. Vsaj na prvi pogled se tako zdi. Potem pa si človek na šestini novega leta, ki je že daleč od tega, da bi dejansko bilo novo, končno kupi nov koledarček. Rokovnik. Kakorkoli, tista čudežna mala črna knjižica, ki v moje sicer raztreseno življenje prinaša mir in ... predvsem mir. Le-ta pa je vreden veliko več kot karkoli drugega.

Ja, tisti, ki me poznajo, so z mano preživeli vsaj nekaj ur v kosu, še posebej pa tisti, ki so imeli čast z mano deliti šolske klopi ali kako drugače poslovno sodelovati (število slednjih je približno enako številu nič, ha) bi me lahko opisali kot, ne samo izredno veliko gofljo, ampak tudi kot človeka, ki ima določen red. Ki si vse zapiše. To, da rek pametni pišejo, drži kot pribito, me je že večkrat izučilo, par dni nazaj pa me je znova doletelo tudi razsvetljenje o tem, kako zelo pomembno si je organizirati svoj čas. Sploh v takih dneh in tednih, ko smo še vedno pod pritiskom faksa in vseh nalog, ki nas čakajo, pa nekako še nismo do kolen zabredli v vso to godljo. Z debelimi skriptami se bolj kot ne samo spogledujemo, profesorji nas tudi jemljejo še malo z rezervo, predavanja so dokaj splošna in prav nič grozljiva, ampak kaj kmalu se to zavetje pred nevihto lahko spremeni v kaos. 

Še ena moja lastnost, ta pa je, po mojem skromnem mnenju, znana predvsem meni - pod pritiskom ne funkcioniram preveč dobro. Pravzaprav, ne funkcioniram. Dva dni pred izpitom ponavadi obupam in preneham z učenjem. To, da izpit potem običajno vseeno naredim, je predmet druge debate, ampak na tej točki je važna samo enačba pritisk in jaz, ki nima rezultata. Torej, ker ne nameravam križem rok čakati na kaos, ki me bo doletel, in z njim mojo gotovo smrt, sem šla v akcijo. Kupila sem rokovnik.

Nima veze, da smo že marca, to je kvečjemu velik plus, ta mini črna zadevica, ki sicer v prostem času sliši tudi na ime Moleskine, je namreč v običajnih pogojih (v zadnjih nekaj tednih starega leta) draga kot žafran, jaz pa sem jo tako na najboljši spletni strani kadarkoli dobila za odličnih 30 % manj. Ne vem točno, zakaj utrujam z vsemi temi podrobnostmi in en tak brezvezen in povsem običajen nakup razvijam v pravo pravcato sago, ko pa sem želela povedati nekaj zelo preprostega.

Ljudje, sploh moje drage sošolke (in tole sedaj ni sarkazem!, res jih mam rada), se mi velikokrat čudijo, kako se mi da ukvarjat s tem, da imam točno splanirano kdaj, kje, s kom, kako se bom učila, naredila tistih 985 povzetkov, prebrala onih 3589179851 strani člankov, po drugi strani pa se mi (ne nujno isti ljudje) čudijo, kako da ne padem nobenega izpita, kako da sem tako mirna, kako da mi je kdaj pa kdaj povsem vseeno in na svetu ni večjega flegmatika od mene. Red in organiziranost, sploh študijskih zadev (pa tudi vseh ostalih, žal sem v delu mojega življenja, ko so tudi ostale aktivnosti zgolj in predvsem pogojene s študijem), mi daje samozavest in varnost. Vem, da si dobro zorganiziram svoj čas in razporedim obveznosti, in vem, da sistem deluje. Mirna sem. Ni me strah, da mi bo kaj ušlo iz glave. Vse imam zapisano.

Ker konec koncev, življenje se v takih stresnih obdobjih obrača prehitro. Ljudje strmimo nekam daleč v prihodnost, ko bo vse za nami, dnevi pa tečejo in tečejo in tečejo. Vsaj meni se zgodi, da mi brez male črne knjižice marsikaj pobegne iz glave in misli. Ampak ni panike, sedaj jo imam in sem srečna.

Te dni ...

... smo vstopili v najlepši mesec leta, jaz pa sem zaposlena bolj kot kadarkoli prej.

Tako zelo sem zaposlena, da po celem dnevu hitenja iz enega konca Ljubljane na drugega (v spremljavi z ultra težko torbo, v katerim tovorim gromozanske skripte in obleke za prakso) doma padem v posteljo in zaspim ob pol devetih zvečer. Še za gledanje serij sem preutrujena. Sicer pa bi o teh tegobah in vsem delu, ki me čaka do začetka junija, lahko razpredala in razpredala, ampak ne, ne bom. S tem ne bom nič dosegla. Če me je življenje v zadnjem letu česa naučilo, je to vsekakor to, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. In da bo na koncu vse okej, ker je še vedno bilo. Zato ne bom jamrala in stokala, ampak bom ta čas raje namenila temu, da čim hitreje in kar se da uspešno opravim vse, kar me čaka. In če bom uspešna, bom tam v začetku junija že konec in me čakajo ene najdaljših počitnic ever. Če bo le vse šlo po sreči ...

Do takrat pa lahko po dolgem času postrežem spet s kakšno Ali ste vedeli? zanimivostjo iz ljubljanskih avtobusov. Kar nekaj časa so se vrtele same neumnosti, včeraj pa sem končno naletela na nekaj zanimivega. Žal sem si uspela zapisati samo tri, ampak saj se mi kmalu spet obeta nekaj kvalitetnega druženja z Gem zasloni, če bo le sreča, da se v moji kratki vožnji prikaže kaj vrednega branja in razmisleka ...

Ali ste vedeli?

• da vsako sekundo Američani skupno pojejo 45 kilogramov čokolade? [Medtem, ko to berete, so jo tako pojedli že približno 135 kg, madonca.]
• da 40 % Američanov še nikoli ni bilo pri zobozdravniku? [V navezavi s prvo alinejo je tole dejstvo dokaj zaskrbljujoče.]
• da je 80 % oseb, starejših od 100 let, ženskega spola? [Jaz sem ob tem podatku predvsem v dvomu - je živeti tako dolgo sploh pozitivna stvar, za katero naj bi bil človek hvaležen? Če je preostalih 80 let življenja tako napornih, kot je mojih prvih 20 (sploh zadnje leto), potem lahko rečem samo I'll pass.]