tag:blogger.com,1999:blog-18527721713676337912024-03-13T14:21:14.041+01:00KONFIGURIRAJ GLAVO!vina ni dobro tlačiti z umazanimi nogamiTinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.comBlogger431125tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-31387460874914190642021-10-26T06:29:00.003+02:002021-10-26T06:29:34.557+02:00Pujs update, drugič.Sosedi imajo novega psa. Mladička. Ker želim mojima otrokoma približat pasje radosti, upajoč, da bosta tudi sama postala taka pasja človeka (<i>no pun intented</i>) kot sem sama in bomo čez par let lahko vsi skupaj uživali z novim družinskim članom, ga občasno peljemo na sprehod. In mladič kot mladič je precej smešen. Vohlja sem ter tja, preizkuša nove stvari, predvsem pa se mu včasih povsem utrga. Zadnjič je pobegnila (v resnici je psička) - izmuznila se je izza sosedove ograje in prišla za nami. <div><br /></div><div>Moj Pujs je en tak mladič. Ne ve še najbolje, kaj se dogaja. In vsak lapsus v disciplini izkoristi za to, da preizkusi, do kam lahko gre.</div><div><br /></div><div>To se mi je zgodilo v nedeljo. Dnevni plan se je spremenil in situacija je nanesla tako, da nisem uspela imeti kosila v taki obliki, kot sem si ga zamislila. Zdaj razumem, zakaj <a href="https://www.neverbingeagain.com/" target="_blank">Glenn</a> pravi, da je vsako najmanjše odstopanje od začrtanega načrta v resnici binge - ker to zelo hitro postane. Sicer vseeno nisem jedla sladkarij, ampak prehranjevanje vsekakor ni bilo takšno, kot sem si želela, da bi bilo.</div><div><br /></div><div>Potem me je odneslo pa še včeraj - sama sem bila v službi, veliko sem imela dela, in po 6 urah dela mi je Pujs preprosto rekel: "<i>Ej, že včeraj si zajebala, pa dajva se še danes malo nagradit</i>."</div><div><br /></div><div><b>Kako naprej?</b></div><div>Glenn pravi, da najprej analiziramo, kaj se je zgodilo. <i>Done</i>. Potem preverimo, če je naš prehranski načrt tak, da vse štima. Mislim, da vse štima. Sem kar suverena in če se ne soočim ravno z izrednimi okoliščinami, sem v resnici povsem zadovoljna s tem, kaj si dovolim in česa ne. Potem pa preprosto rečemo "Pujs, jebi se!" in gremo dalje. </div><div><br /></div><div>Ves čas tega mojega projekta oz. spremenjenega načina razmišljanja in dojemanja čakam, da se mi Pujs zavestno oglasi. Tako, da ga bom jasno slišala. Ampak s tem imam še hude težave - ena izmed tehnik, ki pomaga pri "okrevanju" je namreč ta, da Pujsovo kruljenje jasno slišimo in se z njim dejansko pogovorimo in mu tudi pojasnimo, zakaj nima za burek in zakaj smo mi, z našim neokorteksom, sposobni prevzeti oblast in voditi sebe tako, kot najbolje vemo in znamo. Vseeno pa je bil Pujs precej let neločljivo JAZ - tako na hitro bi rekla da me je nadvladal nekje zadnjih sedem let. In imam težave, ker ga v kritičnih momentih še ne znam ločiti od sebe. Njegove misli se mi slišijo povsem kot moje. Ampak saj bo. Z vsakim <i>bingeom</i> se bom naučila, kaj mi je dejansko sporočal in to znanje mi bo ostalo za naprej.</div><div><br /></div><div>To najbrž ni pravi način, ampak dejansko sem v resnici hvaležna za vsak binge oz. lapsus - če ne drugega, lahko iz tega potegnem nekaj znanja za naprej.</div><div><br /></div><div>Okej, zaključim samo še z enim citatom, ki sem ga slišala v enem izmed <a href="https://www.neverbingeagain.com/podcast-2/" target="_blank">Never Binge Again Podcastom</a> in me je zadel v živo: </div><blockquote><div>A life of discipline is better than a life of regret.</div></blockquote><p>Eden mojih največjih izgovorov za nezdravo prehranjevanje je namreč ta, da mi to, da si dovolim jest vse, daje občutek svobode. Ampak v resnici mi binganje postavlja zapor - depresija in nesreča mi postavljata take vsakodnevne omejitve, da si bom na smrtni postelji najbrž rekla: "Je bila vsa ta hrana vredna tega, da sem celo življenje živela samo na pol in si nakopala toliko obžalovanja?"</p><p>Pogumno novim zmagam naproti. </p><div><br /></div>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-75157731959678805272021-10-22T19:11:00.001+02:002021-10-22T19:11:22.155+02:00Pujs update, prvič.<p> Danes je tretji dan, kar sem mojemu Pujsu zastavila jasna pravila, kako se bova od zdaj naprej prehranjevala.</p><p>Glenn pravi, da ne smemo biti preveč restriktivni. Okej. </p><p>Prvo pravilo: NIKOLI VEČ NE BOM JEDLA SLADKARIJ.</p><p>Drugo pravilo: NIKOLI VEČ NE BOM JEDLA VEČ KOT TRI OBROKE NA DAN (IN MOGOČE ŠE ENO MALICO, ČE SEM ZELO LAČNA).</p><p>Tretje pravilo: NIKOLI VEČ SE NE BOM PRENAŽIRALA.</p><p>(Recimo, da je prenažiranje najboljši približen angleškega izraza <i>binge.</i>)</p><p>Čakam, da se Pujs začne oglašati. V tem momentu je vse zelo ... megleno. Počutim se kot odvisnik, ki začenja z <i>rehab</i>om. No, saj v resnici to tudi sem. In tudi se oglaša! Trenutno najbolj pri dejstvu, da se <i>moram</i> vsak dan tehtahti. Tako pravi Glenn. Razumem to logiko, ampak hkrati je tehtnica pri meni velik <i>trigger. </i>Shujšam, Pujs reče: "Juhu, greva jest!" Se zredim, Pujs reče: "Ojoj, greva jest!"</p><p>Ampak sicer sem pa okej. Zelo glasno se Pujs dejansko oglaša samo pri vseh "neplaniranih" jedeh, ki se znajdejo pred mano in reče nekaj v smislu: "Pa daj pojej tole, TUKAJ in ZDAJ je na voljo." Očitno so v meni neke prvinske stvari zelo izrazite - rada veliko hodim in očitno imam občutek, da je hrana nekaj zelo nedostopnega, da se me loteva tako mišljenje, hehe.</p><p>No ampak sicer sem pa okej. Sem to že napisala, ane?</p>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-42232796288268266412021-10-22T19:01:00.004+02:002021-10-22T19:01:38.135+02:00Kako si pa ti kej?<p>Kolikokrat v življenju vam kdo zastavi zgornje vprašanje?</p><p>Kolikokrat v življenju nanj dejansko odgovorimo po resnici?</p><p>Sama se v zadnjih letih prevečkrat znajdem v situaciji, ko z ljudmi delim povsem nepomembne informacije o mojem življenju, tistih pomembnih reči, ki mi ležijo na duši, pa ne upam zaupati nikomur. A ni to žalostno? Jaz za to krivim starševstvo. Ko postanemo starši, pademo v en tak čuden svet, kjer nam je na voljo 92828191 različnih tem o vsem mogočem, kar je povezanega z otroki, dojenčki, starševstvom in tako dalje. Pozabimo pa na to, da smo konec dneva vseeno samo še ... isti, kot smo bili prej, ko smo bili še sami. Naše potrebe se z rojstvom otroka ne izničijo. Morda jih nekaj let lahko uspešno tlačimo nekam na obrobje našega obstoja, ampak slej kot prej se vrnejo kot bumerang. Kabum. </p><p>In kako se trenutno počutim jaz? Vse od lanske korontene se mi zdi, kot da konstatno nekaj čakam. Nekaj? Nekoga? Ne vem. Čakam. Da mine. Mine kaj? Ne vem. To čudno obdobje, I guess. Se mi zdi, da sem eno leto nazaj padla v neko tako čudno depresijo, iz katere se še do danes nisem povsem izkopala. Pa saj je res bilo kar pestro: 4 mesece sem preživela v megleni, oblačni, mrzli, deževni Ljubljani in to z 2-letnikom in 5-letnico. Skušala kuhat, izobraževat, vzgajat, gospodinjit ... v resnici pa sem si želela samo hodit v službo. Vmes sem shujšala 16 in se nazaj zredila 7 kilogramov. No ja. Kaj še? Zapravila en kup denarja in ga še večji kup prihranila. Za kaj ga bom porabila? Najverjetneje za vse podražitve, ki sledijo. </p><p>Pa saj načeloma je iz dneva v dan kar okej. Slabo je samo, kadar sem veliko sama z otrokoma in padem v neko čudno mentalno stanje, ko sem veliko tiho in mi misli švigajo sem ter tja. Potem se mi začnejo pojavljat eksistencialna vprašanja tipa "kdo sploh sem", "a mi je sploh kaj mar v tem življenju" in "ali ne bi bilo fino, da umrem mlada, ker starost izgleda kar grozna". </p><p>Hecno, včasih se mi je zdelo fajn, da sem flegmatik. Ampak se mi zdi, da je od flegmatika kar tanka meja do melanholika in lahko potrdim, da to pa ni preveč fajn. </p>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-57822539841591310682021-10-20T09:03:00.001+02:002021-10-21T10:03:45.090+02:00Jaz in moj Pujs<p>Mogoče bom v teh dneh malce več besed namenila Pujsu. No, pa v resnici ne njemu direktno. On je samo še za odstrel. </p><p>Kdo sploh je Pujs? <a href="https://www.amazon.com/Glenn-Livingston-Ph.D/e/B00RM133ZY%3Fref=dbs_a_mng_rwt_scns_share" target="_blank">Gleen</a> pravi, da je to moj alter ego. Tista zver, ki prebiva v mojih plazilskih možganih in je kriva za to, da sem vsako leto debelejša. Pujs uživa v tem, da se zvečer zakotalim na kavč z vrečo piškotov v naročju in fejk vikikremo na dosegu roke. In se z omenjeno kombinacijo zadevam, dokler ne omagam. Pujs mi govori, da moram živeti zato, da pojem vse kar je dobrega in slastnega. Pujs mi govori, da bom že enkrat shujšala, ko bo čas zato, ampak zdaj še ne. Zdaj moram še malo pojesti. Se še malo drogirati. </p><p>Ampak dejstvo je eno: povsem vseeno mi je za moje odvečne kilograme. Ni mi pa vseeno za katastrofalno počutje, ki mi ga prinese tak način prehranjevanja. Ni mi vseeno za to, da pol ure razmišljam o tem, kaj bom oblekla. Ni mi vseeno za to, da določena doživetja v življenju doživljam samo "na pol", ker preostanek časa razmišljam o tem, kako se slabo počutim. </p><p>Odvisnik sem in droga je moja hrana.</p>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-6202349590201909142021-10-18T06:29:00.001+02:002021-10-18T06:29:32.520+02:0013. januar 2013 ...<p> ... je bil dan, ko sem nehala konfigurirat glavo in sem začela predvsem kuhat.</p><p>Potem sem pa dolga leta kuhala. In premalo pisala. Saj sem se trudila, ameriški blogerji imajo kar lepo navado, da ob receptu vedno zapišejo tudi kakšno dogodivščino. Ampak kuharija me je tako potegnila, da sem tisti del, ki sem ga želela nameniti pisanju, vedno na hitro odpikala, da sem le lahko čim prej prešla na recept.</p><p>No, kakorkoli že - dolga leta sem kuhala. In dobro jedla. Potem sem po rojstvu dveh otrok kuhala čedalje manj, jedla pa vedno več. In sedaj sem na točki, ko mi je kuharija res bolj v breme kot kaj drugega in se kuhinje v resnici najraje kar izogibam. Po osmih letih in pol pa čutim, da se moram vrniti k pisanju. Predvsem pisanju. Da sem na točki, ko sem si mislila, da bom imela vse "pošlihtano", ampak bolj kot kadarkoli prej rabim konfiguracijo glave. </p><p>Se vračam k osnovam. Pisanje osvobaja. Pisanje pomaga razčistiti misli. Nikoli si nisem mislila, da zna biti včasih tako hudičevo težko ujet v svojih mislih. In ko človek besede pretipka, izlije, ubesedi, kakorkoli že ... je lažje. Se vse začenja postavljati na svoje mesto.</p><p>Včasih smo pisali. Vseeno je bilo, kdo nas bere, kdo si karkoli misli ... mi smo samo pisali. V resnici za vse krivim Instagram - potem smo začeli pa samo še gledati. Si na podlagi fotografij misliti, kako nekdo živi, čeprav v resnici ne moremo potegniti prav nobenega logičnega zaključka. Sama se vsako jutro v ogledalo pogledam na tak način, da sem si všeč in da grem z dvignjeno glavo v nov dan novim izzivom naproti. Čeprav se počutim povsem drugače. </p><p>No, pa naj bo za danes dovolj. Ne, ta blog ne bo imel Instagrama. Tudi ne Facebook strani. Kdor me najde, me najde. Kdor me bere, me bere. Jaz delam in rabim to predvsem zase. Da si skonfiguriram glavo.</p>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-46478589601633511222013-01-13T18:58:00.002+01:002013-11-25T08:26:03.327+01:00Bor mašina za punce ...<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
</div>
<div style="text-align: center;">
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://bormasinazapunce.blogspot.com/" target="_blank"><img border="0" height="320" src="http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/c3/Handheld_Electric_Beater.jpg" width="240" /></a></div>
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
Tole, ane? </div>
<div style="text-align: center;">
(Klik na sliko, zgodba se sedaj nadaljuje tam!)</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-25734548098180022472012-12-30T10:12:00.000+01:002012-12-30T10:12:00.210+01:00Črno-belo kavni vrtinci<div style="text-align: justify;">
Tale recept pa že kliče po precej zmogljivem mikserju. Te piškote se na pekač namreč brizga in meni z ročnim mešalcem nikoli ni uspelo stepsti maslo do zadovoljive stopnje. Ne rečem pa, da ni izvedljivo.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Za začetek v lončku zmešamo <b>2 čajni žlički instant kave </b>in <b>2 čajni žlički vrele vode</b>. Medtem, ko se mešanica ohlaja, v skledo presejemo <b>150 gramov moke</b>, <b>115 gramov koruznega škroba</b> in <b>1 jedilno žlico kakava</b>. V drugi skledi penasto umešamo <b>225 gramov masla</b> (sobne temperature) in <b>50 g sladkorja v prahu</b>. Mešamo kar precej časa, da nastane rahla krema. Nato vmešamo moko, škrob in pecilni prašek ter kavo. Dobro premešamo in naložimo v dresirno vrečko s širokim nastavkom. Nato na pekač nabrizgamo "vrtince", pazimo, da niso preveč skupaj, ker se med pečenjem razlezejo. Pečemo jih <b>10 do 15 minut</b> v vroči pečici, ki smo jo predhodno ogreli na <b>190°C</b>. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ko so piškoti pečeni počakamo, da se ohladijo. Medtem ločeno stopimo belo in temno čokolado. Obe vrsti čokolade zmešamo z oljem, da sta bolj tekoči, nato pa ju z žlico polijemo po piškotih, da nastanejo črte. Slika pove več kot ne-vem-koliko besed, ergo:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://pbs.twimg.com/media/A-4t_CICIAExMRb.jpg:large" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="https://pbs.twimg.com/media/A-4t_CICIAExMRb.jpg:large" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-80543721812686837962012-12-29T09:54:00.001+01:002012-12-29T09:57:24.933+01:00Kokosova očesa<div style="text-align: justify;">
Letos sem z <strike>Miklavežvo </strike>Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<span style="font-size: large;"><b>Kokosova očesa.</b></span></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
med <b>100 g ostre </b>in <b>100 g gladke </b>moke ter <b>1 zavitek pecilnega praška</b> zdrobimo <b>150 g masla/margarine</b>, dodamo <b>eno jajce</b>, <b>70 g sladkorja</b>, <b>limonino lupinico </b>in <b>sok polovice limone </b>ter <b>20 g kokosove moke</b>. Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za <b>15 minut </b>damo v hladilnik.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih <b>10 do 15 minut na 180°C</b>. Ko so piškote pečeni, v posodi razmešamo <b>par žlic marmelade </b>in z njo namažemo kroge brez luknjice. Piškote z luknjicami posujemo s <b>sladkorjem v prahu </b>in jih položimo na piškote z marmelado. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://pbs.twimg.com/media/A-4p3IXCYAAgs-Y.jpg:large" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="https://pbs.twimg.com/media/A-4p3IXCYAAgs-Y.jpg:large" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-43429141545299412572012-12-20T13:05:00.002+01:002012-12-20T13:07:53.533+01:00Alora ...<div style="text-align: justify;">
... sem rekla včeraj, zakorakala v kuhinjo in z Nemko sva si zavihali rokave in pričeli stepati beljake v sneg. Ste kdaj stepli beljake v sneg? Zabavno, moram rečt. Menda je to skrivnost, zakaj so včasih francozinje navkljub hudo kalorični hrani ohranjale vitko postavo. Se človek kar nadela, takole, brez mikserja.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kakorkoli že. Včeraj se je v našem stanovanju odvijala prava božična večerja. Glede na to, da danes domov odhajata Hipsterljanki, midva z Belgijcem jutri, v prihodnjih dneh pa potem še ostali, smo malce pohiteli in se tako pošteno opujsarili na prelep sredin večer. Menu je bil zelo razgiban, predvsem pa hudo obsežen. Ne bom preveč dolgovezila, tudi z recepti bom postregla kdaj drugič, na tem mestu naj postrežem zgolj s fotografijami. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Začela je Francozinja s predjedjo ...</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-CY8NLBGIghU/UNL7JAzGDsI/AAAAAAAABoc/UIteI0HBjVc/s1600/DSCN0577.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://3.bp.blogspot.com/-CY8NLBGIghU/UNL7JAzGDsI/AAAAAAAABoc/UIteI0HBjVc/s320/DSCN0577.JPG" width="320" /></a></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-ApSZtiKX6Qk/UNL7XH5VrwI/AAAAAAAABok/BR6BRxgVPmw/s1600/DSCN0580.JPG" imageanchor="1" style="clear: right; float: right; margin-bottom: 1em; margin-left: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-ApSZtiKX6Qk/UNL7XH5VrwI/AAAAAAAABok/BR6BRxgVPmw/s320/DSCN0580.JPG" width="240" /></a></div>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://1.bp.blogspot.com/-R7Xv-ed62tI/UNL8N6TZavI/AAAAAAAABo8/6hlDVOon5qc/s1600/DSCN0601.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-R7Xv-ed62tI/UNL8N6TZavI/AAAAAAAABo8/6hlDVOon5qc/s320/DSCN0601.JPG" width="240" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Foie gras</td></tr>
</tbody></table>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-CrKYH6ehPkk/UNL8E89aZhI/AAAAAAAABo0/a6TBc7Wpjvg/s1600/DSCN0592.JPG" imageanchor="1" style="clear: right; float: right; margin-bottom: 1em; margin-left: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-CrKYH6ehPkk/UNL8E89aZhI/AAAAAAAABo0/a6TBc7Wpjvg/s320/DSCN0592.JPG" width="240" /></a></div>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://2.bp.blogspot.com/-OZE-QHN6GiU/UNL78whKGPI/AAAAAAAABos/8rsRK7VzNio/s1600/DSCN0590.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="320" src="http://2.bp.blogspot.com/-OZE-QHN6GiU/UNL78whKGPI/AAAAAAAABos/8rsRK7VzNio/s320/DSCN0590.JPG" width="240" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Suhe slive zavite v slanino</td></tr>
</tbody></table>
<div style="text-align: justify;">
... nadaljevala sta Gejtaljan in Belgijec s prvo glavno jedjo. Zelo modro sta se odločila, da, namesto da bi združila moči, skuhata vsak svojo jed. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://2.bp.blogspot.com/-gNql6NhKBgU/UNL9f8rsbRI/AAAAAAAABpg/Fbt6hY2NBBk/s1600/DSCN0611.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="240" src="http://2.bp.blogspot.com/-gNql6NhKBgU/UNL9f8rsbRI/AAAAAAAABpg/Fbt6hY2NBBk/s320/DSCN0611.JPG" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Krompirjeva juha</td></tr>
</tbody></table>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://1.bp.blogspot.com/-6xQUTxvBsCA/UNL9pNBeUPI/AAAAAAAABpo/hdCiZQFcp1k/s1600/DSCN0614.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-6xQUTxvBsCA/UNL9pNBeUPI/AAAAAAAABpo/hdCiZQFcp1k/s320/DSCN0614.JPG" width="240" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Arancini</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-uxUpcfNa1S8/UNL9yNXVEDI/AAAAAAAABpw/gsOYb40TdxM/s1600/DSCN0615.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://3.bp.blogspot.com/-uxUpcfNa1S8/UNL9yNXVEDI/AAAAAAAABpw/gsOYb40TdxM/s320/DSCN0615.JPG" width="320" /></a></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-t6P_wE8CEZg/UNL96hwPpBI/AAAAAAAABp4/ojNKMl449aE/s1600/DSCN0617.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://4.bp.blogspot.com/-t6P_wE8CEZg/UNL96hwPpBI/AAAAAAAABp4/ojNKMl449aE/s320/DSCN0617.JPG" width="240" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br />
Po teh dveh jedeh sem bila že popolnoma sita in vsakršna nadaljna konzumacija je predstavljala samo še mučenje. Ampak smo vseeno pogumno nadaljevali z glavno jedjo predragih Hipsterljank - losos in krompir s pečice z rožmarinom.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-vThjLYFRXWI/UNL-flxkA1I/AAAAAAAABqA/1hmMJ_ZyGUo/s1600/DSCN0623.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://3.bp.blogspot.com/-vThjLYFRXWI/UNL-flxkA1I/AAAAAAAABqA/1hmMJ_ZyGUo/s320/DSCN0623.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Zaključili, seveda, s sladkim. Nujna božična zadeva - kokos kroglice in če smo že začeli s francosko kulinariko, pa tako še zaključimo - mousse au chocolat. Z dodatkom pomarančnega sirupa.<br />
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-pnezfUGAakM/UNL-4IgZ_cI/AAAAAAAABqI/BXOFttQei1I/s1600/DSCN0639.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://2.bp.blogspot.com/-pnezfUGAakM/UNL-4IgZ_cI/AAAAAAAABqI/BXOFttQei1I/s320/DSCN0639.JPG" width="240" /></a></div>
</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-18142714817521310542012-12-16T22:24:00.000+01:002012-12-16T22:24:05.591+01:00Okej, tole zdele je bilo pa ...... nekaj precej čudnega.<div>
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, <i>The Other Boleyn Girl</i>, in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo!</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov patent za kolesa in jih pripenjal na enega izmed dveh drogov, kjer so sicer razpete vrvi za sušenje perila. Gledala sem ga, kako mu ni šlo prav nič dobro, saj so kolesa stalno spolzela nazaj dol po drogu in pristala na tleh. Medtem sem mu razlagala o Sevilli in o trgovinah in o tem, kako v supermarketih ne moreš kupiti vsega, kar ti srce poželi, tako kot v našem Interšparu ali pa drugih enormnih trgovinah. Nenadoma se ozrem v nebo in vidim Islo Magico. Isla Magica je zabaviščni center v Sevilli, nekaj takega kot Gardaland. Iz mojega vrta sem videla visok prosti pad. Potem sem bratu povedala še, kako zelo sem pogrešala Pesjana, on pa je rekel, da je ne mara več, ker se mu ne da več ukvarjati z njo. Škoda, da Bona ni prišla na vrt ... </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Sanje so bile namreč zelo, zelo, zelo žive! Potem se kar naenkrat znajdem v cerkvi. Pred poroko. Mojo? Ne vem, pogledala sem se namreč v ogledalo in vizualno nisem izgledala ravno jaz. Bila sem zelo temne polti, ravni rjavi lasje. Nevesta, očitno, jaz pa sem se nekako preselila v njeno telo in dogajanje opazovala s prvoosebnega pogleda. Bilo je naravnost filmsko. Stala sem na začetku cerkve in se ob spremljavi glasbe sprehodila do oltarja. Potem pa se je moj pogled kot v premiku kamere zapeljal čez celo cerkev, da sem videla ostale goste. In kaj sem videla! Bila sem na ciganski poroki! (Enkrat sem v parku Marie Luise videla eno cigansko poroko, in bila je natančno taka kot tale v mojih sanjah!) Dress code je bil očitno pogojem z modro-zeleno-turkizno barvo. V klopeh so se drenjale debele temnopolte starejše gospe, zraven njih otroci, vsi v modrih ali zelenih ali turkiznih oblekah, zelo urejeni. V zadnji vrsti so kot v izložbi stali geji - oblečeni v poročne obleke, nekateri celo zelo lepo namazani in čedni kot dekleta, s tančicami na glavah, v visokih petah. Stali so v pozah, kot jih naredijo manekenke na koncu runwaya in imeli Tyrin fierce pogled. Noro. Čisto na koncu cerkve je stal ženin, nek mlad fant, zelo lepo urejen. Pojma nimam kdo. Na drugi strani cerkve je v zadnji klopi sedela družina - mlada ženska z možem in otroki, vsi zelo lepo urejeni, ženska pa je imela na glavi klobuk, ki ji je pokrival cel obraz in v resnici je bila plinska maska, da je lahko dihala. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Potem se je pogled zapeljal nazaj do mene in pogledala sem v svoje noge. Bila sem trenirki. Zgoraj sem imela sivo preprosto majico. Vsi so bili tako zelo oblečeni, jaz kot nevesta pa v trenirki! Potem je prišel ženin in obred se je začel in usedla sva se na desno stran cerkve v majhno ozko klop, tako, kot jih imamo v naši miniaturni cerkvi v Nadgorici. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Za crknit. Jaz sem bila zgrožena, kako sem lahko v trenirki na poroki, zato sem se zbudila. Če bi se že malo zgražala, bi se morda v sanjah celo zavedla, da sanjam in bi šla odletet kakšen krog ali pa nazaj v Nadgorico k bratu in bi poiskala Boni. Ampak ... ne znam lucidno sanjat, še. To je en tak moj mini projekt, ki traja že leta in leta, in razen dveh priložnosti, ko sem se v sanjah zavestno sprehodila en krog ali dva, zaenkrat dlje kot od tega, da se skoraj vsako jutro precej živo spomnim svojih sanj, še nisem prišla.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-83519226708931380592012-12-13T12:52:00.002+01:002012-12-13T12:52:56.456+01:00"Jaz pa ne maram potovati,"<div style="text-align: justify;">
sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala <i>Mi, otroci s postaje Zoo</i>) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tipičnih <i>etiket</i>, ki se držijo vsakega Erasmus študenta, kajne? Poleg sleherne prežurane noči in tega, da se moramo na izpit priti samo pokazati in se podpisati, pa je zadeva opravljena, je torej tukaj še potovanje. Najprej med samo Erasmus izmenjavo in potem še dolga leta po njej, ko se za potrebe ohranjanja stikov z nepregledno množico samo na hitro poznanih ljudi, prepotuje celo Evropo (če imaš srečo pa poleg Nemčije in Italije obiščeš še kakšno Brazilijo, ZDA ali celo Kitajsko!). In če absolutno pogrnem na testu žuranja v neskončnost in sramežljivo preštejem večere, ko sem se vrnila domov ob uri, ko se ponavadi že tretjič obrnem iz levega na desni bok, na prste ene roke, dejmo bit luzerski Erasmovec v polnem slogu, in se zabubit lepo tukajle v Sevilli in nikamor it. Tko. Iz principa. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ma ne. Saj jaz čist rada kam grem. Ampak rada grem v majhne, skrite vasice, v katerih ob štirih popoldne ne najdeš niti enega odprtega lokala, da bi se pogrel in skril pred vetrom, ker moraš še eno uro čakati na avtobus, ki skozi to vas pelje nekako dvakrat na dan. Ampak take majhne skrite vasice so izhodišča za čudovite poti, po katerih tri ure hodiš v popolnem miru in medtem srečaš samo prašiče, ovce in kakšnega konja in vse okrog tebe je tako zeleno, da bolijo oči.</div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-T93s46XD4mk/UMm8A9ep2oI/AAAAAAAABnY/PWhmweKXnCw/s1600/2012-11-05+16.12.20.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="119" src="http://4.bp.blogspot.com/-T93s46XD4mk/UMm8A9ep2oI/AAAAAAAABnY/PWhmweKXnCw/s200/2012-11-05+16.12.20.jpg" width="200" /></a><a href="http://1.bp.blogspot.com/-rsML8tQK69M/UMm8JTfyhzI/AAAAAAAABng/Nnpz0pAPcV0/s1600/2012-11-05+13.43.17.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="119" src="http://1.bp.blogspot.com/-rsML8tQK69M/UMm8JTfyhzI/AAAAAAAABng/Nnpz0pAPcV0/s200/2012-11-05+13.43.17.jpg" width="200" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-U-NiI4Wnh7g/UMm7uQUf3tI/AAAAAAAABnI/LNjfpguDG7U/s1600/2012-11-05+13.29.38.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="200" src="http://3.bp.blogspot.com/-U-NiI4Wnh7g/UMm7uQUf3tI/AAAAAAAABnI/LNjfpguDG7U/s200/2012-11-05+13.29.38.jpg" width="133" /></a><a href="http://3.bp.blogspot.com/-szOCTZwagRk/UMm78k_45_I/AAAAAAAABnQ/nSlJ40FvoU8/s1600/2012-11-05+14.51.25.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="200" src="http://3.bp.blogspot.com/-szOCTZwagRk/UMm78k_45_I/AAAAAAAABnQ/nSlJ40FvoU8/s200/2012-11-05+14.51.25.jpg" width="133" /></a></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-S6MmSO5b3us/UMm8V8lNlSI/AAAAAAAABns/Ff4T-gozNL8/s1600/2012-11-05+14.58.21.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="119" src="http://4.bp.blogspot.com/-S6MmSO5b3us/UMm8V8lNlSI/AAAAAAAABns/Ff4T-gozNL8/s200/2012-11-05+14.58.21.jpg" width="200" /></a><a href="http://4.bp.blogspot.com/-RSHIANTbtBs/UMm9KHEomBI/AAAAAAAABn0/5__FV-6NMj0/s1600/2012-11-05+15.00.18.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="119" src="http://4.bp.blogspot.com/-RSHIANTbtBs/UMm9KHEomBI/AAAAAAAABn0/5__FV-6NMj0/s200/2012-11-05+15.00.18.jpg" width="200" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Sevilla je odlično izhodišče za enodnevne obiske drugih večjih mest Andaluzije. Cordoba, Granada, Malaga, Cadíz. Mogoče bom prvi vikend v februarju skočila v Granado, ker je med gorami in ker si jo želim videti, ostala mesta me trenutno ne zanimajo. Poleg tega si moram pustiti še nekaj, da se vrnem, čez leto, morda dve. Bolj kot to, da v enem dnevu pregledam celo mesto, mi je všeč, da nekje živim dlje časa. Da začutim utrip in dušo mesta in da samo hodim hodim hodim naokoli, s široko odprtimi očmi. Po možnosti sama. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kako že gre tista - živi in pusti živeti? Jaz živim in tudi pustim živeti, imam pa manjši problem s tem, da se ne obremenjujem s tem, kako živim in kaj si bodo drugi mislili. <i>I'm getting there ...</i></div>
<div style="text-align: justify;">
<i><br /></i></div>
<div style="text-align: justify;">
[Zgornje fotografije so sicer s poti Las Laderas, Parque Natural Sierra Norte, ob vasici Cazalla de la Sierra. Eno uro in pol stran od Seville, na sever.]</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com3tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-16204821531811814202012-12-08T11:43:00.001+01:002012-12-08T11:43:32.638+01:00Jaz sem vam vsem tko ...... fovš.<br />
<br />
Za sneg.<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
In za to, da se vam zjutraj ni treba zbudit in zakorakat v popolnoma nabrloženo kuhinjo. Nekako ne razumem, zakaj bi nekdo ob 23ih zvečer, ko je opravilno povsem sposoben, pustil tri krožnike in njim odgovarjajoče število pribora ter kozarcev (pa še kakšnega za povrh), ekonom lonec (v katerem se očitno po novem kuha brokolijeva juha), pa še ena druga posoda s cedilom od toretlinov in ponev z zasušenimi ostanki šnicla. Da ne omenjam nožev in desk za rezanje in drugih prčkarij. V naši hiši praksa obedovanja poteka nekako takole: Hipsterljanki in Nemka se držijo skupaj in večerjajo načeloma okoli desetih zvečer, predvčerajšnjim pa celo ob pol enih zjutraj. Okej. Gejtaljan se seveda pridruži lastni krvi, ampak ker ne mara zdrave hrane, si kuha posebej, ergo - dvojna porcija posode. Ključno vprašanje je torej - zakaj hudiča si ne moreš vzeti 10 minut časa in pomiti posode PREDEN se odpraviš na roparski pohod po bližnjih lokalih? Je zjutraj, ko se ves zaliman privlečeš v kuhinjo, komaj odpreš oči, ker so se ti trepalnice zlepile zahvaljujoč petnajstim plastem maskare, in nisi sposoben reči niti dobro jutro, če nimaš v sebi najmanj dva deci kofeta, res tako zabavno drgniti prisušeno brokolijevo juho s krožnikov? (Ker vroče vode itak noben ne zna nalit, da bi se zadeve namočile.)</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ampak ... nekatere reči v življenju morajo ostati neznanke in niti slučajno mi ni treba vsega vedeti. Tudi prav.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Po drugi strani imamo tu Belgijca. On večerja malce prej in kolikor sem uspela videti, oblada kar nekaj kuharskih prijemov in si vedno skuha kaj dobrega. Zadnjič je, npr., delal juho iz buče. Pa velikokrat si skuha bolonjeze, mesne kroglice, priščanca in podobne zadeve. Niti slučajno se ne drži nazaj pri posodi, ampak pri njem je stvar taka, da pomije vse, včasih še tisto, kar mu ne bi bilo treba. Skuha, poje, pomije, gre. In ima mir. Francozinja ubere spet rahlo drugačen pristop. Pride, skuha, sama sebi v brk momlja neke francoske kletvice in spušča nadvse zastrašujoče zvoke, pomije, vzame svoj krožnik s hrano in mrkne v sobo. In ona res ni dobra kuharica. Zelo rada kupuje zamrznjene, že pripravljene jedi, bljak. Na njenem jedilniku so stalno kroketi, tipična španska jed, ki se, seveda, tako kot marsikatera druga tipična španska jed (churrosi, krompir za tortiljo), ocvre v enormnih količinah olja. Kaj naredi ona? V ponvico kapne dve pikici olja, potem na premočnem ognju zažge krokete, ko vidi, da zadeva pač nekako ne deluje tako, kot bi morala, pa jih razkosa in zažge še odznotraj. Za populit si vse lase. Res. Je pa naredila dober <i>quiche</i>. Čeprov okej. <strike>Razpostret</strike> Dat testo v pekač, nalit vanj jajce, fliknit čez sir in meso in vklopiti pečico res ni kvantna fizika.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Saj ne rečem. Jaz sem tudi lena in v zadnjem času za kosilo/večerjo (ko se seveda vzdržim serijskega mazanja FV na popečene toaste) jem predvsem preprost kuhan in malce popečen krompir s pečeno zelenjavo (če pa se v naši kuhinji najde še peteršilj, je pa zadeva itak preprosto orgazmična) in solato iz stročjega fižola, korenja, paradižnika, jajca in čičerike. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
In naj še malce poročam, kako gre moj boj proti sladkarijam. Včeraj mi je šlo res dobro. Zadeva se je zakomplicirala, ko me je Laura povabila na kosilo k njeni družini. Uspešno sem se vzdržala čokolade in raje zmlatila pomarančo. No, potem pa je mama oznanila, da danes popoldne ne bomo nič malicali, ker gremo raje na <i>chocolate con churros</i>. Pa je šla moja motivacija po vodi, čeprav so churrosi v resnici slani in sem se torej pregrešila samo z vročo čokolado. Ni panike. Če vas zanima, kakšnega okusa so <i>ccc</i>, ni panike, čez par let jih boste lahko okusili v mojem kiosku nekje sredi Ljubljane. Uvozit to zadevo v Slovenijo res ne bi bilo tako zelo napačno. Ker je njams.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-WJ9X6kIrid8/UMMZfP3o05I/AAAAAAAABmM/l3dY8O9P0ao/s1600/2012-12-07+20.04.09.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://1.bp.blogspot.com/-WJ9X6kIrid8/UMMZfP3o05I/AAAAAAAABmM/l3dY8O9P0ao/s320/2012-12-07+20.04.09.jpg" width="320" /></a></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-fjWrU1AQz28/UMMZh0pRs2I/AAAAAAAABmU/KkhKbZCUoYo/s1600/2012-12-07+20.05.00.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://1.bp.blogspot.com/-fjWrU1AQz28/UMMZh0pRs2I/AAAAAAAABmU/KkhKbZCUoYo/s320/2012-12-07+20.05.00.jpg" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
In kakšen je načrt za danes? No, planiram peko piškotov. Ker sem jutri povabljena na čaj in torto in piškote k mojim nemškim prijateljicam, in ker se absolutno ne spodobi priti na obisk praznih rok, bom spekla orehove rogljičke. Tako.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-20737394763556566982012-12-06T23:03:00.002+01:002012-12-06T23:05:55.081+01:00Čisto iskreno o ...... sladkarijah.<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Sej ne vem, če sem kaj podobnega kdaj že pisala, ampak zagotovo sem, ker sem pač Tina B. in take reči so vsakodnevno v mojih mislih, vprašanje je samo, kdaj zberem dovolj poguma, da se moje travmiranje iz varnega zavetja prijateljicam preseli še na nič hudega sluteče neznance. Pa na vsake toliko časa niti ni slabo malce razčistiti, izprazniti ventilčke in (mogoče) obrniti nov list.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Začnimo pri hrani. Ker smo se ravno zadnjič o tem pogovoarjali s cimri, ker se pač še spoznavamo in zato razglabljamo o vseh teh osnovnih življenjskih temah, kot so kaj najraje jemo, kolikokrat si umivamo zobe, kako čiste so naše sobe in koliko otrok si želimo imeti. In tako smo govorili o hrani. Belgijec je rekel, da če se zamoti z delom, popolnoma pozabi na hrano in včasih tudi po dva dni nič ne je, Italijanka je rekla, da je skos lačna, jaz sem rekla pa, da nisem skos lačna, ampak da vsako jutro, ko se zbudim (večinoma pa že kakšen dan, dva prej) točno vem, kaj bom jedla čez cel dan. Sem pač eden tistih ljudi, ki svoj obstoj gradimo okoli obrokov in jaz vsakokrat, ko se s prijateljicami dogovarjam za uro za kavico/kino/sprehod, pomislim, kako bo to sovpadalo z mojim prehranjevalnim urnikom in velikokrat uro tudi prilagodim uri kosila/večerje. Imam rada red, pri hrani pa še najraje od vsega.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ampak ... ker zagotovo obstaja nek pregovor o tem, kako ima kovanec dve plati in kako tisto, kar je v teoriji super pošlihtano, v praksi niti najmanj ne drži ... je torej tudi moje življenje več kot očitno najslabši možni primerek tega, kako teorijo prevest v prakso. Namreč, absolutno sem odvisna od sladkarij. Ne nese me niti meso, niti mastna hrana, tudi ogljikovi hidrati (razne enormne količne kruha in makaronov, npr.) me ne ganejo, junk food sicer sede na vsake toliko, ampak le malokrat je razlog mojih mokrih prehranjevalnih sanj ... Kaj torej ostane? Sladkarije. Zadnje dni se smukam kot mačka okrog vrele kaše, jamram, da pojem veliko, ampak dejansko ne razkrijem konkretnih številk. Trenutno sem kar malce <i>zadeta</i> od sladkarij, tako da bom napisala reči, ki jih sicer nikoli ne bi in jutri bom to morda obžalovala, ampak ... Pustimo to za jutri. V torek sem šla v trgovino. Kupila sem fejk vikikremo [to poimenovanje cilja na katerikoli drug čokoladni namaz, ki ni <a href="http://www.planet-lepote.com/forum/uploads/Sydney/viki.jpg" target="_blank">tale</a>, no razen Nutelo se poimenuje Nutela, ampak tiste itak ne jem, ker absolutno ne prenesem samo črnega namaza, v vsakem primeru, fejk ali ne, mora biti zraven tudi enakovreden dele bele], kozarec pa količinsko nanese 750 gramov. Oh, kako zelo upam, da je v to težo vštet tudi kozarec (seveda pa sem pozabila pogledati, ali je neto/bruto). V glavnem. Poleg tega sem kupila 200 gramov temne čokolade z mandeljni, ker sem si rekla, da bo po popečenem toastu s fejk vikikremo (ki se, mimogrede, naravnost božansko stopi na toplem toastu) super pasalo malce grenkobe, ker ti rahlo zapre apetit. To sicer res deluje, ampak če 200 gramov temne čokolade stane en euro, potem že ni v resnici temna čokolada. In če ta princip "jo bom pojedla samo eno vrstico, da mi zapre apetit" ni deloval že trikrat prej, ko sem tudi kupila to isto čokolado, zakaj bi potem ravno v torek?</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Danes sem malce zgovorna, zato se tudi opravičujem za precej dolg prejšnji odstavek. No, pa da nadaljujem. Kako se je končal torkov večer? Po sicer precej urejeni celodnevni prehrani ... popolna katastrofa. Zmazati 200 gramov čokolade pa itak že precej časa ni ne-vem-kakšen izziv.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ampak dobro ... gremo pogumno naprej. Ker sem bila včeraj malce lena in se mi ni dalo na tečaj španščine, se mi je podrl celotni prehranjevalni sistem. Ponavadi se namreč sredino jutro začne ob osmih zjutraj pred štedilnikom, ko si skuham zajtrk (mlečni riž ali mlečna kaša z banano) in hkrati še kosilo (rižota). Kosilo lepo zapakiram v plastično posodico, odhitim na španščino, po španščini na faks in med enim in drugim predavanjem ob 15:00 pojem kosilo. Potem pridem domov in zvečer okrog 20:00 povečerjam in je to to. Včeraj sem torej prespala španščino, potem pa okoli desetih začela serijsko mazati FV [fejk vikikremo] na popečene toaste. Ker je zadeva neznansko dobra, sem se konkretno podkrepčala in odhitela na faks. Po faksu sem prišla domov, skuhala krompir in ga obogatila s tunino omako in glede na to, da se je to odvijalo okoli 18ih, bi bilo vse lepo in prav, če! ... danes ne bi bil praznik in sem morala v trgovino po nekaj malenkosti, da danes, <i>bohnedej</i>, ne bi preživela brez kakšne izjemno potrebne sestavine. No ... ni se končalo dobro.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Da počasi zaključim, ker seciranje mojega jedilnika v take detajle res ni potrebno in mislim, da ste dobili približno idejo, v katerem grmu zajec tiči. Če potegnem črto: v času mojega rezidiranja v Sevilli v resnici sploh ne pojem toliko sladkarij. Če procentualno razdelim dneve, ko ne zaužijem nobene sladice in dneve, ko si privoščim kaj sladkega, recimo da je situacija 70% proti 30%. To še ni tako slabo, kaj ne? Bolj je problem količina. Človek bi si mislil, da če pa nekaj časa ne ješ sladkarij, dosežeš nek prag tolerance in ti potem, ko jih zopet okusiš, predstavljajo skoraj nekakšen izziv? Morda sem samo jaz tak naravni talent, ampak ne. 200 gramov čokolade, šala mala. Okej, s kakšnim premorom vmes in precej vode, ampak gre. Polovico 750 gramske pakunge FV (in v to težo je skoraj zagotovo vključen še kozarec, sem prepričana!) v dveh dneh? Lepo prosim!</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kaj pa zdej? Tisto točko sekerancije, metanja ob steno in obupnega načrtovanja v smislu "jutri pijem pa samo čaj in nič več ne jem" sem že opustila. Prav tako sem opustila tudi razne upe "morda pa pride trenutek, ko mi sladkarije preprosto ne bodo več dišale". <i>Bitch, please</i>. Saj vsi še vemo, da sem <i>slaščičarka in training</i>, anede? Zadeva je torej precej kompleksna in zahteva blazno prefrigan pristop k reševanju problema. V letu 2013 sem odločena, da nadvladam nad tem hudičem, ampak na tak način, da bo volk sit in koza cela. Dobesedno. Mogoče bom vpeljala oz. končno poskusila realizirati idejo, da <b>konzumiram samo domače sladkarije</b>. Ker priti ob petih popoldne po napornem učenju dol v kuhinjo in zmlatit mrzel kos domačega jabolčnega štrudlja, ali pa dva ali pa tri (ker so itak majhni kosi) ... neprecenljivo. Kar ostane pa potem še ob enajstih zvečer pred spanjem. V decembru se takšnih in drugačnih podvigov itak nima smisla lotevati, ker vsi vemo, kako je decembra. Takrat še tisti, ki sploh ne marajo sladkarij, zmažejo medenjak ali dva. Mogoče bi se lahko vseeno poskušala brzdati vsaj toliko, da z žlico ne natepavam FV, če to res ni nujno potrebno. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kakorkoli že ... jutrišnji cilj je, da se vzdržim sladkarij. Načrt, kaj bom jedla, imam, dela tudi precej, tako da izpolnjujem vse preddispozicije, da vzdržim. In to je vse, kar želim. En dan! ... </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Začet je treba z malimi koraki. Pa četudi se mi FV navihano smeje iz omare ...</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-1554699335255564632012-12-03T18:09:00.001+01:002012-12-03T18:09:12.929+01:00Avtobusanje ...<div><p>... zna bit zabavna rec. Glede na to, da se v Ljubljani kar precej (beri: na vsakodnevni ravni) prevazam z LPPjem, sem se v Sevilli odlocila, da se tako kvalitetno izkoriscenemu casu izognem kolikor bo le mogoce. Prvic zato, ker Spanci niti priblizno nimajo studentom tako prijaznega sistema subvencioniranega prevoza (ali pa vsaj erasmusovci nismo delezni teh ugodnosti), kar pomeni, da zna v namene transporta skozi okno izpuhteti kar nekaj cekinckov (in le zakaj bi, ce pa imam en par povsem zdravih nog in faks skoraj za vogalom), drugic pa zato, ker sem se po ulicah Seville kar nekajkrat peljala z avtom in glede na kaos, ki tam vlada, nekako podvomila v hiter prihod iz tocke A v tocko B. </p>
<p>Z notranjostjo malih rdecih avtobusov, ki jih sicer poganja zemeljski plin, se tako srecujem samo dvakrat tedensko, ker je lokacija tecaja spanscine za moje nozice vseeno malce predalec. Pa v bistvu sem vse do danes tole avtobusanje, navkljub izjemnim kaskaderskim sposobnostim voznikov, dobro prenasala. Okej, ja, to, da avtobusi sploh nimajo voznega reda in pridejo, ko pac pridejo, je malce hecno, ampak ce gre clovek z nekaj casovne rezereve v zepu od doma, se tudi to da potrpeti in preziveti. Kar se tega vidika tice - vozni redi, torej - ljubljanski LPP vseeno ponuja nekaj vec srece in zadovoljstva.  </p>
<p>In ja, naj najprej povem se to: vecina ljubljancanov vestno in na dnevni bazi pljuva po LPPju. Kako je pocasen, vedno je gneca, poleti ni klime, pozimi prevroce, pa kako so vozniki nesposobni itd. Jaz sem vedno modro tiho in vse pomanjkljivosti z veliko mere potrpezljivosti toleriram, mogoce zato, ker je moj stric vcasih sofiral avtobus in ... ne vem, spostujem voznike, ker se mi zdi njihovo delo na trenutke, zaradi taksnih in drugacnih dejavnikov, tezko in ker sem po drugi strani hvalezna za to, da se lahko poceni in dokaj elegantno prevazam naokoli.</p>
<p>Ljubljanski LPP se mi je torej ves ta cas, skoraj tri mesece, zdel velik luksuz v primerjavi s seviljanskim mestnim prevozom. Se posebej sfaljen mi je sistem 'klicanja' avtobusa, med tem ko cakas na postaji. Avtobusu moras namrec pomahati, tako kot ce bi klical taksi, sicer ti ne ustavi. Po eni strani je to smiselno, da se bus ne ustavlja na postaji za brezveze, ampak vseeno malce hecno. Tudi placevanje je se tam nekje v letu 2005, ko moras vozniku dati denar, on ti da racun, itd., in ce ti mora vracati se drobiz, se zna stvar zavleci. Seveda imajo stalni obiskovalci 'urbano', ampak zadeva ne funkcionira tako elegantno.</p>
<p>Danes pa sem izkusila nekaj, kar mi je seviljanski potniski promet malce priblizalo srcu. En delez danasnjega dogodka gre pripisati tudi ljudem, ki javni prevoz uporabljajo, torej spanski naravi, ampak saj vsi vemo, da so ljudje, s katerimi se prevazas, tudi pomemben del potovalne izkusnje. Po ne vem kaksnem nakljucju je bil danes mali rdeci avtobus st. 32 nabito poln. In za razliko od ljubljanskih 'jebiveter' soferjev, ki pac cakajo, da se ljudje nabasejo notri, je spanski gospod preprosto zaprl vrata in na moje olajsanje dobro presodil, da se zgornja meja stevila ljudi, za katere je se dovolj kisika, ze nevarno blizu. </p>
<p>Logicna posledica zgoraj opisane situacije je, jasno, ta, da vedno, VEDNO, nastane problem, ko se clovek zeli pririniti skozi mnozico do vrat. Neka starejsa gospa je bila tako malenkost prepozna in voznik je vrata ze zaprl. S sibkim glasom je zavpila "puerta", ampak avtobus je ze pricel speljevati. Medtem, ko bi v enaki situaciji ljubljanski potniki samo strmeli predse ali v svoje torbe in v si v svoji ignoranci mislili 'eh, se bo pa malce sprehodila', je v Sevilli glas povzdignilo priblizno 64.9% preostalih potnikov in gospa je tako srecno in zadovoljno odstopicljala svojim opravkom naproti. </p>
<p>Tako. Vse lepo in prav. Fajn je kdaj spoznat se kaj drugega, novega. Bolj cenis tisto, kar imas doma.</p>
</div>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-38555076194946426502012-11-30T21:43:00.003+01:002012-11-30T21:43:47.342+01:00Gre Tina v trgovino ...<div style="text-align: justify;">
... in človek bi si mislil, da bom v treh mesecih dodobra spoznala Sevillo in precej učinkovito navigirala po njenih avenidah in uličicah. No, danes sem se odpravila v Lidl. Le-teh je po Sevilli kar nekaj, meni najbližji pa na ulici Maria Auxiliadora. To je sicer precej pomembna, velika in opazna ulica, del notranje obvoznice, problem pa nastane v tem, da jaz stanujem v centru, torej znotraj te obvoznice, kjer pa so ulice precej naključno postavljene in razpršene in je včasih to, kako priti od točke A do točke B po najkrajši možni poti, še kako velik izziv (po poznani poti do glave ulice, torej do obvoznice, se mi pa niti slučajno ne da, saj je pot približno petinosemdesetkrat daljša, ane). V ta nesrečni Lidl sem se enkrat že odpravila, bilo je podnevi, precej dobro sem si ogledala zemljevid in suvereno stopala po ulicah. Ko sem po kar nekaj časa hoje (do cilja naj bi sicer potrebovala 15 minut) in nešteto nepoznanih ulicah končno prišla na poznano mesto, sem ugotovila, da sem še kar precej daleč od cilja in da sem večino časa hodila v nepoznano smer. Ampak sem vklopila svojo orientacijo in uspešno prišla do cilja.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Danes, no, danes pa je moja orientacija popolnoma zatajila. Zopet sem si ogledala zemljevid. Predvidena pot je bila sledeča:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-aci7hKLnMpw/ULkVRq3gaDI/AAAAAAAABlY/Q9InIlQZKLg/s1600/Selection_001.png" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="250" src="http://2.bp.blogspot.com/-aci7hKLnMpw/ULkVRq3gaDI/AAAAAAAABlY/Q9InIlQZKLg/s400/Selection_001.png" width="400" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Vse lepo in prav in pogumno se podam na pot. Kot vidimo, je začetek poti vse do ulice Castellar precej preprost, saj mi je ulica Feria dobro poznana. Pogumno stopam po ulici Castellar, potem pa ... samo še hodim in hodim in polno je nekih cerkva in zanašam se na mojo orientacijo in kar naenkrat zopet vidim napis Calle Feria. Khm, pomislim, kako je to možno?, ali sta morda dve ulici z imenom Feria v Sevilli? Pogledam in vidim, da je to moja ulica Feria. Če pogledamo na zemljevidu, sem hodila precej v krogu in se znašla tule:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-Z-PW9pBOARY/ULkWk244zWI/AAAAAAAABlg/dIiRb_Wc5Fo/s1600/Selection_002.png" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="215" src="http://2.bp.blogspot.com/-Z-PW9pBOARY/ULkWk244zWI/AAAAAAAABlg/dIiRb_Wc5Fo/s400/Selection_002.png" width="400" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ker je bilo že temno, jaz pa zbegana kot kura in povsem razočarana nad mojo orientacijo se obrnem in grem po najbližji poti do notranje obvoznice, pa četudi je že deževalo, jaz pa brez dežnika. Razmišljam o tem, kako se tudi najboljšim zgodi kdaj kaj tako smešnega, ko srečam Gejtaljana. Pozdravi me in me vpraša, kam sem namenjena. Eh, samo malo se sprehajam, odvrnem. Niti pod razno ne mislim priznati, da sem se izgubila, kaj šele vprašati za napotke, hjao.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
V glavnem. Uspešno pridem do Lidla, nakupim in se odpravim proti domu. Domov bo šlo pa lažje, si mislim, enkrat sem že šla in se celo ne izgubila, tako da ni panike. Hodim in hodim in moja orientacija je na vrhuncu samozavesti, nakar se znajdem pri bencinski črpalki. O ja, prav dobro se spomnim ene bencinske črpalke v bližini mojega doma. To je tista, ki je v resnici precej oddaljena od mojega doma. Najhuje pa je to, da je samo par minut stran od Lidla, jaz pa sem hodila že kakšnih 10 minut. Moja pot je šla približno takole (vsaj tako se mi zdi, prepričana pa nisem) in niti najmanj mi ni jasno, kako sem uspela tako zabluziti:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-03NeCWRKniQ/ULkZIw8AqoI/AAAAAAAABlo/916SyN3XkO4/s1600/Selection_001a.png" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="200" src="http://1.bp.blogspot.com/-03NeCWRKniQ/ULkZIw8AqoI/AAAAAAAABlo/916SyN3XkO4/s320/Selection_001a.png" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Domov sem se potem spet vrnila po notranji obvoznici in ulici Feria. V resnici sem naredila kar lep, pa tudi precej velik krog. Tista veličina se začne poznat še posebej s petimi kilami krompirja v eni roki in parimi litri mleka, jogurta in drugih prčkarij v drugi roki. Vse bolečine sem blažila s čokolado, vsaj to. Pa tudi dež me je prav simpatično namočil.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Nikoli ne bom pogruntala teh uličic. Pa saj se mi jih za ta slaba dva meseca mogoče niti ne splača?, ane.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-5410669151719538962012-11-27T14:38:00.001+01:002012-11-27T14:38:49.194+01:00Sediva na mrzli skali, ...<div><p>... nekje na nebu luna, okoli naju pa samo zvok morja in vetra in teme. Prvi septembrski vikend in kljub neznansko vročemu in dolgemu poletju pozna ura prinaša hlad. Ti na moji levi, tesno ob meni, z dotiki, ki vsakič znova vzvalovijo in po mojem telesu poženejo vojsko nevidnih bitij, ki s svojimi krempeljci zarežejo nekam globoko v notranjost in spomin. Ti, tesno ob meni, v trenutku, ki se v moji sistematični organizaciji lastnega obstoja kvalificira pod ... neznanko. Sama sebi ... nož v hrbet.</p>
<p>Tvoja roka v moji roki. Moja roka v tvoji roki. Uživam v brezskrbnosti pomanjkanja definicije. Uživam v odkrivanju novih dotikov in učinkov, ki jih imajo in imaš name, čeprav je vse en velik <i>ne vem</i>, ki mi povzroča celo serijo dvomov in vprašanj in nezmožnosti definiranja. </p>
<p>Samo sedim. Tesno zraven tebe, na skali, mimo katere sem šla že tolikokrat v zadnjih desetih letih. Mimo skale, za katero si nisem nikoli mislila, da bo lahko prizorišče dogajanja tega vetrovnega večera prvega septembrskega vikenda, čeprav vedno potihem upala. Malce jezna, ker je družba v mene uspešno vstavila to neizmerno željo po bližini in občutek popolne nemoči in nezmožnosti obstoja, ko je ni. Bližine. Po drugi strani presenečena, ker prebujaš občutke, za katere sem vedno mislila, da obstajajo samo v romantičnih filmih in literaturi.</p>
<p>In potem sva odšla, ker je bilo res mrzlo, čeprav je bil to komaj prvi septembrski vikend izjemno dolgega in vročega poletja in po vsej kmečki logiki na tem svetu ne bi smelo biti tako hladno. Ampak včasih se življenje malce poigra z logiko in tudi zadnje čase v Sevilli precej dežuje in je mrzlo, čeravno je to najtoplejši kraj Španije in če sem se letos česarkoli naučila je to vsekakor to.</p>
<p>Človek obrača, življenje obrne. Še zamislit si ne moreš, zares kako zelo.</p>
</div>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-9220157301094369402012-11-24T20:49:00.004+01:002012-11-24T20:49:50.109+01:00Draga Tina ...<div style="text-align: justify;">
... letos si za Božička, Miklavža, Dedka mraza, Svete tri kralje ali pa celo Velikonočnega zajčka pokloni malce zaupanja vase. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ker v resnici je izvor vseh mojih težav ravno ta preddispozicija, ki se je po ne vem kakšnem naključju znašla nekje globoko v meni, da mi <i>itak ne bo uspelo</i>. Prehitro obupam in nisem vztrajna in ne zaupam vase. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Tko. Problem identificiran, kako naj ga rešim se mi pa tut sanja ne.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Z idejami na plan.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<i>Pretty please?</i></div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com2tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-40443156200129422992012-11-20T16:08:00.001+01:002012-11-20T16:08:26.719+01:00Pride pes iz trgovine, ...<div><p>... suvereno zakoraka čez cesto in zagleda mene. Hitim na faks, spet, ceprav se vsako jutro zbudim okoli osmih, pol devetih, in imam casa vec kot dovolj. Ob osmih v Spaniji je zgodaj. Najbolj zgodnje trgovine se odprejo ob devetih in upostevajoc, da se najbolj zgodnja crnuska trgovina (Drekator, kaj pa drugega) odpre ob sedmih, se po slovenskem casu torej zbujam ze ob sestih. Recimo.</p>
<p>Ampak vedno se kaj zakomplicira in zato hitim na predavanje - hitro hodim, postane mi vroce, pogledujem na uro in potem me se cevelj ozuli. </p>
<p>Glede na to, kako lenobno in nepretresljivo je trenutno moje zivljenje, zivim pod izjemno nevarno kolicino stresa. Najhujse je to, da si prav vsega na glavo nakopljem popolnoma sama. Z zgoraj opisanim hitenjem, ali pa s strahopetnostjo, ko si kar ne upam in ne upam pristopiti do profesorja in ga vprasati, kaj tocno moram narediti za seminarsko nalogo in katera literatura pride v postev za izpit. Ne vem, zakaj sem taka in tudi sanja se mi ne, cesa se v resnici sploh bojim! Kaj je narobe z mano? Ta nezmoznost definiranja problema mi otezuje to, da bi ga resila. Hudica.</p>
<p>Pa resitev je v bistvu preprosta. Samo cakati moram na trenutek, ko bom sama sebi s to svojo neodlocnostjo in jajcanjem sla tako zelo na zivce, da bom nenazadnje koncno le storila to, kar se ze ves ta cas trudim.</p>
<p>Povrsinski problemi s hudo enostavno resitvijo, pa za njih porabim toliko casa, energije in besed.</p>
<p>Pride pes iz trgovine in suvereno zakoraka cez cesto in prav nic ga ne briga, kaj se dogaja okoli njega, on zivi svoje zivljenje in ima svoj cilj. In zagotovo ni opazil mene, ker psi vidijo povsem drugacne stvari. Pa saj niti vidijo ne dobro. Vonjajo. Cela goscava vonjav, tistih najbolj poznanih, po katerih se orientirajo, in tistih nepoznanih, misterioznih, ki so tako zelo privlacne, da desna naenkrat postane leva in <i>domov</i> iznenada postane <i>malce kasneje</i>. </p>
<p>Bo pa fino, ker cez slabih sest ur koncno pridem domov in bo spet malce bolj tiho ter umirjeno in se mi ob polnoci za vratom ne bo drla cela creda italijanov.</p>
<p>Naj bo ze enkrat december.</p>
</div>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-77641212264954248072012-11-17T12:51:00.003+01:002012-11-17T12:51:59.924+01:00Največji čar kuharije ...<div style="text-align: justify;">
... (pa s tem ne mislim pekarije oz. kakršnega koli drugačnega ustvarjanja sladkih dobrot) je ta, da sestavine in njih količine ne zahtevajo takšne natančnosti in preciznosti, kot njihove sladke sestrične. Ampak kje se zgodba sploh začne? Nekega dne v Lidlu z njihovo super ponudbo kuharskih knjig za 3 €. In tako se je v mojih rokah znašla ravno prav obsežna knjiga zelo priročnega formata, ki sliši na naslov <i>Tapas</i>. En dober mesec je knjiga zorela na nočni omarici, potem pa smo se nekega dne z mojimi nemškimi prijateljicami odločile, da lačne želodčke potešimo s kakšno dobroto. Ali tremi. In tako so nastale sledeče precej tradicionalne španske jedi, slikovni material pa je zaradi lakote hujše stopnje tokrat še predvsem slab ...</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<b><span style="font-size: large;">Tortilla de patatas. Krompirjeva tortilja.</span></b></div>
<div style="text-align: justify;">
Precej slavna, predvsem pa neznansko dobra zadeva. Nekega dne sem se med sprehajanjem v naključni trgovini z gospodinjskimi pripomočki srečala s precej majhno ponvico, premera cca. 7 cm. Mislila sem si, le zakaj hudiča bi kdorkoli kupil tako majhno ponvico?! No, sedaj, ko sem uspešno prestala <i>krst</i> in sama imela priložnost narediti krompirjevo tortiljo, mi je jasno, zakaj. Najmanjša ponev, ki jo ima večina ljudi doma, meri, kaj pa vem, tam nekih 20 cm v premer, kaj ne? In taka ponev zahteva, beri in se čudi, približno <b>5 krompirjev</b> in <b>5 jajc</b>. Pa še <b>eno čebulo</b> za v spremstvo. In potem seveda tudi nahrani najmanj toliko lačnih jedcev. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-tP8PLMCKlwg/UKdxbNdxTzI/AAAAAAAABjg/chs-xXeGlUY/s1600/DSCN0454.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://4.bp.blogspot.com/-tP8PLMCKlwg/UKdxbNdxTzI/AAAAAAAABjg/chs-xXeGlUY/s320/DSCN0454.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Priprava je v resnici precej preprosta, a za slovensko kuharijo morda malce nekonvencionalna. Stvar je namreč taka, da je mene moja mama učila, da se mora krompir vedno ocvreti v zelo vročem olju, zato da se speče hitro in ne vpija preveč olja po nepotrebnem. Tule pa je postopek ravno obraten. Krompir narežemo na rezinice (ne preveč debele), prav tako čebulo, in vse skupaj damo v večjo ponev. Prelijemo z oljem, tako da sta krompir in čebula prekrita. Praviloma naj bi se uporabilo olivno olje, a tudi sončnično ne bo povzročilo hujše svetovne tragedije. In potem se to na srednjem (raje malo manj srednjem kot prevelikem srednjem) olju cmari, dokler ni krompir kuhan/pečen, vmes pa malce premeša, da se slučajno ne prismodi. Cilj je ta, da krompir ni tako zlato zapečen, kot pri klasičnem ocvrtem krompirčku. Po tem, ko je pečen, se ga namreč (seveda skupaj s čebulo) premesti v cedilo, da odvečno olje odteče. Potem krompir prestavimo v posodo in ga malo premešamo, tako, da se malce spešta, ampak ne povsem. V drugi posodi stepemo 5 jajc, jih <b>solimo</b>, dodamo še malo <b>popra</b>, in jih prelijemo h krompirju. Pazimo edino na temperaturo, da krompir ni preveč vroč in da jajca slučajno ne zakrknejo. Vse skupaj premešamo in nastane taka hecna krompirjeva masa z jajci. Naoljimo ponev, počakamo, da je vroča, in vanjo zlijemo maso. Počakamo 5 minut, nato pa nastopi, vsaj zame osebno, najtežji del. Ponev odmaknemo s štedilnika, jo prekrijemo s krožnikom (predlagam malce večjega, kot je sama ponev), in pogumno obrnemo tortiljo, tako da pristane na krožniku, ponev pa je prazna. Nato jo stresemo s krožnika v ponev in pečemo še kakšne 3 minute. Ker verjamem, da tale opis za marsikoga ni dovolj, predlagam uporabo Youtuba. Resno. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
V glavnem ... zadeva je dobra, zelo dobra. Mislim, da bo tole letos božična večerja, ha!</div>
<div style="text-align: justify;">
<span style="font-size: large;"><b><br /></b></span></div>
<div style="text-align: justify;">
<span style="font-size: large;"><b>Pollo con tomate. Piščanec s paradižnikom.</b></span></div>
<div style="text-align: justify;">
Piščančja verzija sicer meni precej ljubšega <i>carne con tomate</i>, ki kot glavno sestavino pod žaromete postavi teletino. Tule so glavna zvezda <b>pol kile piščančjih prsi</b>, ki jih narežemo na koščke. Take fletne koščke, ki pa naj le ne bodo premajhni. Narezane koščke mariniramo v <b>olivnem olju, soli in popru</b>, nato pa jih popečemo na vroči ponvi. Ko so zapečeni, jih prestavimo na krožnik, in v isti ponvi pripravimo omako. <b>Eno konzervo paradižnikove mezge</b> zvrnemo v ponev in ji dodamo <b>dva sesekljana stroka česna</b>. Lahko smo pa kot Nigella (ki me, mimogrede, v zadnjih dneh precej zaposljuje s svojimi oddajami in <i>foodpornom</i>, ampak kaj več o tem kdaj drugič) in česen v paradižnik kar naribamo. Na močnem ognju malce popražimo, dodamo <b>en pljunek rdečega vina</b>, še malo posolimo, popopramo, dodamo origano ali kakšno drugo najljubšo zel, in dobro prevremo. Nato v omako dodamo koščke piščanca in na srednjem ognju vse skupaj kuhamo še kakšnih 10 min, da se piščanec navzame okusa paradižnika in <i>vice versa</i>. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-avdURoel3gY/UKd2_geIBcI/AAAAAAAABkE/vYiv5a1YZa8/s1600/DSCN0455.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://4.bp.blogspot.com/-avdURoel3gY/UKd2_geIBcI/AAAAAAAABkE/vYiv5a1YZa8/s320/DSCN0455.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<b><span style="font-size: large;">Empanadillas de verdura. Žepki z zelenjavo.</span></b></div>
<div style="text-align: justify;">
Na koščke narežemo sledečo zelenjavo: <b>paradižnik, zeleno papriko, čebulo</b>. Posolimo in prepražimo oziroma potenstamo na olivnem olju. Medtem razvaljamo listnato testo in izrežemo kroge premera prib. 12 cm. Najlažje je uporabiti kozarec ali kakšno drugo skodelico. Na vsak krog v sredino damo zelenjavo, nato pa robove zlepimo skupaj - pomagamo si z vodo. Žepke premažemo z jajcem in pečemo na 180° približno 10 - 15 minut oziroma toliko, dokler niso zlato zapečeni. (Zahvaljujoč pečici s karakterjem, so bili naši malce bolj temne narave ...)</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-sYtjCNTIPoc/UKd5UYuPSiI/AAAAAAAABkM/ZAAXOO-xLt4/s1600/DSCN0456.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://3.bp.blogspot.com/-sYtjCNTIPoc/UKd5UYuPSiI/AAAAAAAABkM/ZAAXOO-xLt4/s320/DSCN0456.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
<span style="font-size: large;"><b>In na koncu ostane samo še ...</b></span></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-UTl-nAG7opo/UKd6I_BBM7I/AAAAAAAABk0/SAOJ8C_UQuU/s1600/DSCN0459.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://4.bp.blogspot.com/-UTl-nAG7opo/UKd6I_BBM7I/AAAAAAAABk0/SAOJ8C_UQuU/s320/DSCN0459.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: center;">
... tole.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-81346438920081474362012-11-09T23:10:00.001+01:002012-11-09T23:10:23.713+01:00Hoja ...... in z njo povezani problemi.<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Odkar rezidiram na jugu Španije, dnevno prehodim kar precejšnjo količino kilometrov. Vsak dan najmanj dobre štiri oziroma slabih pet, če smo natančni. Med tednom hodim na faks, čez vikend pa se podam na sprehod ob reki ali po opravkih. Danes, ko imam sicer predavanj prost dan, sem se tako odpravila na povsem drug konec mesta na dodatni tečaj španščine, do tja pa sem potrebovala kar eno uro hoje v eno smer - vsega skupaj torej, ob predpostavki, da se premikam s približno hitrostjo petih kilometrov na uro, prekrasnih 10 kilometrov. Časa za razmišljanje s kvalitetno glasbo v ušesih imam torej več kot dovolj, in tako se mi je danes nekje na ulici Sierpes porodila krasna ideja, o čem bo danes tekla beseda. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<ul>
<li style="text-align: justify;"><b>Čevlji</b>. Prvi problem, ki se pojavi ob dvomestnem številu prehojenih kilometrov na teden. Stvar je namreč taka, da niti pri najboljši volji najljubši in najudobnejši čevlji ne bodo več dni zapored pridno počivali na nožicah in bili lepo tiho. Vsaj jaz nimam take sreče. S tistimi tremi jesenskimi in dvema poletnima paroma (tedva sta itak že izven obtoka, plus en jesenki par so tekaške superge, s temi pa ravno ne grem na faks) je torej organizacija na višku, saj mora obutev krožiti in tako vsak dan po malem žuli samo na enem delu podplata. Situacija je podobna tisti v fitnesu - v ponedeljek treniraš trebušne, v torek nožne, v sredo spet kakšne druge mišice ... Smo vsi dojeli, kaj je ključni problem? Čevlji = žulji. Gremo dalje.</li>
<li style="text-align: justify;"><b>Hlače</b>. Vsem tistim dekletom, ki se med nogami ravno ne ponašajo z več kvadratnih centimetrov praznega prostora, ki bi se ga dalo zapolniti s shranjevanjem različnih predmetov, na primer, ne vem, radirk in svinčnikov, je najverjetneje precej dobro poznan klasičen problem <i>znucanih hlač med nogami</i>. Tkanina se pač drgne in tako je čedalje tanjša in tanjša in tanjša, dokler se ne vzpostavi sistem naravne ventilacije. Tudi ta pojav kliče po določenem vsakodnevnem premisleku, sploh pa po precej presodni izbiri. Še vedno pa žalujem za mojimi najljubšimi poletnimi bež hlačami ... nikoli vas ne bom pozabila.</li>
<li style="text-align: justify;"><b>Puloverji</b>. Ob tako prijetnih temperaturah, ki končno dovoljujejo nošnjo mojega najljubšega kosa oblačila, je naslednja situacija naravnost tragična. Namreč: ko se tako odpravim na sprehod ali dva in si čez ramo oprtam eno izmed dveh mojih torb, ta nesrečna torba ob premikanju prav fino drgne moj pulover, ki se posledično zmucka. Tragično, prav zares tragično. Če vzamemo v zakup vse tri zgornje elemente, je vsakodnevno oblačenje precejšnji izziv. Treba je izbrati čevlje, na njih skombinirati hlače in še pulover in prav z lahkoto se mi zmeša. Zaenkrat se še držim, ampak ne vem, kako dolgo bom še vztrajala ...</li>
<li style="text-align: justify;">In nenazadnje ... <b>Ljudje</b>. Sprehod čez eno izmed dveh glavnih nakupovalnih ulic v Sevilli na petkov/sobotni večer je definicija tega, kako človek po hitrem postopku pristane na najbližjem oddelku psihiatrične klinike. V turističnem vodiču po Sevilli piše, da se da na španskih ulicah za volanom izkusiti pravo adrenalinsko vožnjo. Očitno se avtorji še nikoli niso sprehodili po ulici Sierpes. Ljudje hodijo približno še enkrat počasneje kot znaša moj normalni tempo, sploh pa so izjemno nepredviljivi. Nenadno zaustavljanje, zavijanje v ulice in podobne traparije poženejo kri po telesu. Dokončno pa se pulz povzpne v višave ob srečanju s kom, ki ima oči, namesto na ulici, na telefonu. Bolj kot se umikam v levo/desno, bolj gre ta zmedeni osebek v isto smer. Precej nevarno. </li>
</ul>
<div style="text-align: justify;">
V glavnem. Tako. Če pridem domov živa in vsaj približno spodobno oblečena, bo še kar okej.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-4256384623074612792012-11-08T09:42:00.003+01:002012-11-08T09:42:30.025+01:00Še preden se je en prav specifičen ...<div style="text-align: justify;">
... Boeing 737-800 dotaknil steze letališča v Sevilli in me za nadaljnih 10 dni (in še nekaj drobiža) precej osrečil, sem naredila načrte, kaj vse bova jedla. Ker se cenovno najbolj splača prehranjevanje doma, sem že tuhtala, kako bova tri ure cmarila <i>carne con tomate</i> in mojstrsko obračala <i>tortillo de patatas</i>. No, stvari niso šle ravno po načrtu ...</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kaj se je namreč zgodilo. Že v nedeljo sva bila povabljena na kosilo k moji nadomestni španski družini, kjer se je mama že dopoldne zaprla v kuhinjo in pričela z ustvarjanjem vseh največjih andaluzijskih sprecialitet. Kroketi, krompirjeva tortilja, empanadas ... ma kaj bi naštevala, gremo raje k dokazom.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://4.bp.blogspot.com/-vXIOfXoV4-I/UJtmIHaaRFI/AAAAAAAABgM/c0LCuz1GYYo/s1600/2012-10-28+13.51.40.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://4.bp.blogspot.com/-vXIOfXoV4-I/UJtmIHaaRFI/AAAAAAAABgM/c0LCuz1GYYo/s320/2012-10-28+13.51.40.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Piščančki, marinirani v začimbah in limoni ter spanirani v jajcu in drobtinah</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-tlWHTSFIplg/UJtmMD0xeUI/AAAAAAAABgU/8GqdwYDe9R4/s1600/2012-10-28+13.51.47.jpg" imageanchor="1"><img border="0" height="213" src="http://3.bp.blogspot.com/-tlWHTSFIplg/UJtmMD0xeUI/AAAAAAAABgU/8GqdwYDe9R4/s320/2012-10-28+13.51.47.jpg" width="320" /></a></div>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://3.bp.blogspot.com/-aP7jKRFQHdw/UJtmOvU6CMI/AAAAAAAABgc/lVyYtFpaI1Q/s1600/2012-10-28+13.51.57.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://3.bp.blogspot.com/-aP7jKRFQHdw/UJtmOvU6CMI/AAAAAAAABgc/lVyYtFpaI1Q/s320/2012-10-28+13.51.57.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Kroketi</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://1.bp.blogspot.com/-ulovESpGKow/UJtmRnqCDCI/AAAAAAAABgk/6hO7VQHiCVM/s1600/2012-10-28+13.52.10.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://1.bp.blogspot.com/-ulovESpGKow/UJtmRnqCDCI/AAAAAAAABgk/6hO7VQHiCVM/s320/2012-10-28+13.52.10.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Oh, neka odlična teletina v omakici</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://3.bp.blogspot.com/-tNCYW51m7mQ/UJtmUkoV5oI/AAAAAAAABgs/U0fFA4b4pFM/s1600/2012-10-28+13.52.17.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://3.bp.blogspot.com/-tNCYW51m7mQ/UJtmUkoV5oI/AAAAAAAABgs/U0fFA4b4pFM/s320/2012-10-28+13.52.17.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Jajca in koščki jamona - za postresit v gazpacho</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://2.bp.blogspot.com/-ciPw4Jb8J50/UJtmXB9v6VI/AAAAAAAABg4/TCGKzS8AlEg/s1600/2012-10-28+13.52.32.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://2.bp.blogspot.com/-ciPw4Jb8J50/UJtmXB9v6VI/AAAAAAAABg4/TCGKzS8AlEg/s320/2012-10-28+13.52.32.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Tortilla de patatas</td></tr>
</tbody></table>
<div style="text-align: justify;">
V ponedeljek in torek nama je celo uspelo jesti doma, v sredo se je pa začel razvrat. Danes sem stopila na tehtnico in glede na to, kako zelo sva bila pridna, je to, kar se je izpisalo, pravi mali čudež. Res pa je, da sva kar precej vsak dan tudi prehodila. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Stvar je namreč taka, da so meni že ne vem koliko časa nazaj na eni izmed glavnih ulic Seville v roke poturili neko majhno knjižico s kupončki za popuste. Za popuste za hrano v eni prav posebni restavraciji. V restavraciji, ki niti ni restavracija. In ki po tem, ko jo opustošita dva precej lačna homo sapiensa, izgleda takole:</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-3MlOOVNmhb4/UJtpjhGtcyI/AAAAAAAABhY/7vNrOjSwr5Y/s1600/2012-11-02+19.52.35.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://1.bp.blogspot.com/-3MlOOVNmhb4/UJtpjhGtcyI/AAAAAAAABhY/7vNrOjSwr5Y/s320/2012-11-02+19.52.35.jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
Sama teh kuponov najverjetneje ne bi izkoristila, ker se mi zdijo ljudje, ki sami obedujejo na javnih mestih (sploh pa v restavracijah s hitro prehrano!), precej nesrečni, osamljeni, žalostni in se mi neznansko smilijo, in ker moj <a href="http://e-gluposti.blogspot.com/" target="_blank">sojedec</a> še nikoli ni uspel preizkusiti Burger Kinga, zakaj pa ne. </div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
Enkrat proti koncu tedna se je cimra spomnila, da bi nam pripravila večerjo s tipično nemško hrano. To je ena izmed novih aktivnosti, ki jih pričenjamo izvajati. Zadeva je bila okusna, še bolj pa bi teknila, če se dva pujsa že prej ne bi odpravila na pico v Telepizzo ...</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-VJZaJUmeZlw/UJttEAQDEZI/AAAAAAAABh4/t4XuayLCwjk/s1600/2012-11-03+15.04.05.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://4.bp.blogspot.com/-VJZaJUmeZlw/UJttEAQDEZI/AAAAAAAABh4/t4XuayLCwjk/s320/2012-11-03+15.04.05.jpg" width="320" /></a></div>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-1i9XbKKaf9c/UJttG0sCWkI/AAAAAAAABiA/XtDDV3VWYEE/s1600/2012-11-03+15.05.42.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://3.bp.blogspot.com/-1i9XbKKaf9c/UJttG0sCWkI/AAAAAAAABiA/XtDDV3VWYEE/s320/2012-11-03+15.05.42.jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
... in še pred tem na <i>chocolate con churros</i>. Hudiča, toliko reči sva imela za poiskusiti, časa pa tako malo. Sploh tale sobota je bila hudo naporna in šlo je precej na tesno. Ampak sva potem zmazala tudi tole belo klobaso s sladkim zenfom in krompirjevo solato.</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-j65k_IqA2VM/UJtt9eAAAhI/AAAAAAAABiI/kMi6MHeP4KU/s1600/DSCN0422.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://2.bp.blogspot.com/-j65k_IqA2VM/UJtt9eAAAhI/AAAAAAAABiI/kMi6MHeP4KU/s320/DSCN0422.JPG" width="240" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
Ob sredah in nedeljah imajo v lokalih 100M odlično ponudbo, ko prodajajo vse za 1 €. 100M je sicer precej priljubljena veriga lokalov, znana po svojih montaditosih. To so ... jebemtiš, težko je razložit, bom raje prešla kar na slikovni material.</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-jNFRO47j014/UJtufSxopjI/AAAAAAAABiQ/nFmegkms71I/s1600/2012-11-04+18.07.48.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://2.bp.blogspot.com/-jNFRO47j014/UJtufSxopjI/AAAAAAAABiQ/nFmegkms71I/s320/2012-11-04+18.07.48.jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
V glavnem, taki mali kruhki z različnimi nadevi. Kalamari, mini hot dog, piščanček, svinjski zrezek, krompirjeva tortilja, pa različne omakice, karkoli ti srce poželi. Zraven dobiš še čips. Pivo obvezno.</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
Ponedeljek je bil športno obarvan. Kaj več o tem kdaj drugič, tokrat pokažem samo, kako fino sva se po vseh napornih podkrepčala:</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-9y_W-jnMJUI/UJtvMRpu51I/AAAAAAAABiY/u0bGz4tUSkY/s1600/2012-11-05+14.08.38.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://2.bp.blogspot.com/-9y_W-jnMJUI/UJtvMRpu51I/AAAAAAAABiY/u0bGz4tUSkY/s320/2012-11-05+14.08.38.jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
In v torek sva zaključila tako, kot se spodobi - <i>tapas</i>! Šla sva v en prijeten lokalček, kjer so cene izjemno prijazne in postrežba super (pa še malo jezikovnega tečaja ti ponudijo) in kar je najbolj pomembno - hrana tekne.</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://4.bp.blogspot.com/-4AJ4Js_G0x8/UJtvq4IXKtI/AAAAAAAABig/Spddgnaka4o/s1600/2012-11-06+21.46.53.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://4.bp.blogspot.com/-4AJ4Js_G0x8/UJtvq4IXKtI/AAAAAAAABig/Spddgnaka4o/s320/2012-11-06+21.46.53.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Kroketi s pršutom in sirom</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://1.bp.blogspot.com/-ekKzrdHNw44/UJtvtLLfBqI/AAAAAAAABio/Sw1zbqXRvws/s1600/2012-11-06+21.47.47.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://1.bp.blogspot.com/-ekKzrdHNw44/UJtvtLLfBqI/AAAAAAAABio/Sw1zbqXRvws/s320/2012-11-06+21.47.47.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Svinjska ribica z viskijem</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<table align="center" cellpadding="0" cellspacing="0" class="tr-caption-container" style="margin-left: auto; margin-right: auto; text-align: center;"><tbody>
<tr><td style="text-align: center;"><a href="http://4.bp.blogspot.com/-eH4wMjGIt4s/UJtvv4tc48I/AAAAAAAABiw/FCh-8l6LSok/s1600/2012-11-06+21.52.34.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: auto; margin-right: auto;"><img border="0" height="213" src="http://4.bp.blogspot.com/-eH4wMjGIt4s/UJtvv4tc48I/AAAAAAAABiw/FCh-8l6LSok/s320/2012-11-06+21.52.34.jpg" width="320" /></a></td></tr>
<tr><td class="tr-caption" style="text-align: center;">Svinjski hrbet v gobovi omaki</td></tr>
</tbody></table>
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-r8K6aKlVOcI/UJtvyIUUtYI/AAAAAAAABi4/Rui7jWDDtLI/s1600/2012-11-06+21.52.41.jpg" imageanchor="1"><img border="0" height="213" src="http://2.bp.blogspot.com/-r8K6aKlVOcI/UJtvyIUUtYI/AAAAAAAABi4/Rui7jWDDtLI/s320/2012-11-06+21.52.41.jpg" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: justify;">
Da niti ne začnem o skoraj vsakodnevnih tostadah s paradižnikom, mlečnem rižu in sladoledom s čokolado in mandlji. Sedaj se grem pa tudi sama malce podkrepčat, ob vseh teh spominih in slikah, le kdo bi mi lahko zameril?</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-79076019145058899332012-10-31T23:45:00.000+01:002012-10-31T23:45:39.868+01:00Seveda sem še živa, ...... stvar pa je namreč taka, da sem precej srečna.<br />
<br />
<i>So happy I could shit rainbows</i>.<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Po ulicah hodim dva metra nad tlemi. Neverjeten občutek. Privoščim vsem in upam, da bo trajal še <strike>nekaj</strike> precej časa.</div>
<br />
<div style="text-align: justify;">
Tist en mesec in pol na daleč sicer resda trpim/va kot <i>žvau</i>, ampak se splača. Ponovno snidenje je ... nimam besed. Če je kdaj v življenju bil še kakšen trenutek bolj primeren za ostati <i>brez besed</i>, je to to. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-PhLXEIAAdG0/UJGokWua9nI/AAAAAAAABfs/SXgqasyfeAs/s1600/IMG_20121031_233221.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-PhLXEIAAdG0/UJGokWua9nI/AAAAAAAABfs/SXgqasyfeAs/s320/IMG_20121031_233221.jpg" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-41911592977039949942012-10-23T16:29:00.001+02:002012-10-23T16:29:50.330+02:00V cetrtem letniku gimnazije ...<div><p>... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki.</p>
<p>V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hrane ... no, ne. Sem pa kasneje opazila, da je pred naso fakulteto en park in v ta park prihajajo studentje in drugi ljudje z okoliskih pisarn in lepo pomalicajo, kar si prinesejo s sabo.</p>
<p>Dve gospodicni in en gospodic dobrih 6 metrov od mene so ravnokar priceli s konzumiranjem posladka. Tipicno - sadje ali jogurt. To je res pravi raj za vse prinasalce hrane. Ne morem opisat, kako mi je zaigralo srce, ko sem prejle (na polovici riza z buckami in tuno) opazovala te tri sojedce, kako so se poknili na betonsko klop in iz vreck priceli zlagati tuperce. Krasno.</p>
<p>Okej, ja, ne recem, situacija se vedno ni popolna. Jutri (ko se moj jutranji urnik kriza z Belgijcem) spet pricakujem vprasanje: "¿Tu comes arroz para desayuno?" (Ahem, prevod, ja: Ali ti jes riz za zajtrk?) Vse ni tako krasno. Treba je vstat tiste pol ure prej in si jedaco pripraviti, itak. Ampak se splaca. Financno, pa da o zdravju sploh ne govorim. Kako se clovek pocuti po necem, kar sam skuha, ali pa po tistem, kar mu servirajo v menzi. Sem delala v hotelski kuhinji in vem, koliko casa zdrzi ze narejen pire krompir. Pa je bila hotelska kuhinja!</p>
<p>Pa dober tek!  </p>
</div>Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com6tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-31555513243245102742012-10-18T11:43:00.000+02:002012-10-18T11:43:24.563+02:00Misli so zadnjih nekaj dni precej ...... prazne.<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamašenim nosom in bolečo betico to v resnici sploh ni tak izziv, ampak dokler se tiste proste roke pri konzumaciji vsakodnevnih obrokov ne sprevržejo v rutinirano mazanje popečenega toasta s fejk Vikikremo (verjemite mi, vem, o čem govorim), je vse še precej pod kontrolo. Pa saj konec koncev, številke so in bodo samo številke, dobro počutje in to, da si zadovoljen sam s sabo, pa je nekaj povsem drugega.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Čez dober teden (oziroma bolj specifično - naslednjo soboto) dobim tisti najlepši in najtežje pričakovani (in verjetno tudi edini) obisk tule na toplem. Če sem se že poleti držala za glavo in zmajevala ob vseh spremembah, ki so doletele mene in ljudi v moji bližnji okolici, bi se lahko ob tem, kar se dogaja zadnja dva meseca, preprosto ... ne vem, kaj točno, ampak mislim, da dojamete. Ob vsem tem neznanskem pričakovanju, ker sem pač le v letih, ko se približujejo spremembe (precej se spogledujem z diplomo, pa s samostojnim življenjem, itd.), se kaj hitro zgodi, da človek preveč čaka in upa in gleda v eno točko na koledarju, ko se bo pa lahko končno umiril in začel živeti in ga bo zajela neka stabilnost in konstantnost, medtem pa zamudi, jasno, vse lepe in čudovite reči, ki pridejo mimogrede malo na obisk. V glavnem, stvari se dogajajo in hitijo mimo mene, ampak čez en dober teden se bo vse ustavilo. Potem obstanem za 12 dni z mojo najljubšo osebo na celem planetu in odmislim vse in samo uživam. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Sej v življenju se lahko vsak dan znova vprašaš a je to to, ali delam stvari prav, ali bom na koncu zadovoljen ... Ampak, a ni v resnici vse precej matematično? En dober dan + en dober dan + preostalih 28 dobrih dni = en dober mesec ... in tako naprej. Ne vem, upam. </div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com3tag:blogger.com,1999:blog-1852772171367633791.post-27325601815996356572012-10-13T09:54:00.001+02:002012-10-13T09:54:29.796+02:00Neprecenljivo ...<div style="text-align: justify;">
... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi <i>los desnudos</i> oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ...</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: center;">
<img height="219" src="http://pictures2.todocoleccion.net/tc/2011/05/12/26718415.jpg" width="320" /></div>
<div style="text-align: center;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura nekoč dejala, da Španci veljajo za zelo debel narod, sem si mislila okej, bo že držalo, čeprav ne morem ravno reči, da se po mestu na ulicah sprehajajo sami debeluhi. Po včerajšnjem dnevu pa sem pravzaprav presenečena, da kako je možno, da glede na vse, kar pojejo, vzdržujejo tako elegantno linijo. Po tem, ko sem v četrtek <strike>zvečer</strike> ponoči s cimri obedovala v eni izmed najboljših tavernic v Sevilli, sem namreč včerajšnji dan želela začeti malce bolj lahkotno - s parimi mandarinami v torbi. Mislila sem si, da me bodo preživele ravno do tiste neke druge, tretje ure popoldne, ko se bomo podali na kosilo. Ampak ... stvar se je zakomplicirala, ko se peljemo po avtocesti in zavijemo na magistralko in Laurina mama naznani "Tina, sedaj se bomo ustavili v eni vasi na zajtrku." Ob enajsti uri dopoldne sem tako snedla ogromen kos popečenega kruha s pršutom, ki se ga, pazi!, polije z olivnim oljem. Količinsko bi se ta moj zajtrk lahko primerjal za eno hitro kosilo, ki sem ga sposobna narediti med tednom, ko z luknjo v želodcu pristopicljam s faksa. Ta dogodek smo seveda ovekovečili ...</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/--QSTbhKfmMs/UHkY-khNiFI/AAAAAAAABek/NRJNY7Kncc8/s1600/DSCN0272.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://1.bp.blogspot.com/--QSTbhKfmMs/UHkY-khNiFI/AAAAAAAABek/NRJNY7Kncc8/s320/DSCN0272.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Če pogledate podrobneje mi tam z enega kotička ust nekaj svetlega polzi ... no, to je olje. V glavnem ... med nadaljnjo vožnjo proti cilju sem se malček spopadala z lizanjem (dobesedno) ran v ustni votlini, ki jih je povzročil precej grob popečen kruh. Naslednja točka na dnevnem redu je bila preračunavanje, kako bom čez tri ure zmogla kosilo, ker tale kruh bi zadostoval najmanj za pol dneva. V tretji točki sem se spopadala z ignoriranjem hecne slabosti (krivim vso to olje) med precej hudimi ovinki. Pod četrto točko pa sem predvsem uživala, ker se z mojo špansko družino odlično razumemo in moja španščina počasi leze proti zadovoljivem nivoju. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-GVdsecEFymc/UHkbnTsmfgI/AAAAAAAABfI/22n6HN9CjdE/s1600/IMG_4105.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="213" src="http://3.bp.blogspot.com/-GVdsecEFymc/UHkbnTsmfgI/AAAAAAAABfI/22n6HN9CjdE/s320/IMG_4105.JPG" width="320" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Hrane je bilo čez cel dan še kar precej, ampak saj pridejo dnevi, ko gulim (presenetljivo precej udobne) klopi na faksu in kasneje doma še vedno pilim pripravo solate s krompirjem ali testenin s paradižnikovo omako. Sicer pa sem s tole mojo družino sprožila precej zavisti pri mojih cimrih. Ubogi erasmusovci namreč nimajo nič španske družbe. Jaz pa kar težko opišem, kako zelo mi vse pade dol, ko pride v naše stanovanje še ena oseba več in ko jo vprašam, s kje je, in zaslišim: "Alemania." Nemci, Nemci, Nemci, povsod sami Nemci. Ena izmed velikih prednosti druženja z domačini je tudi to, da se naučiš izredno veliko zanimivih besed. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Tako. Ni mi hudega.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Sicer pa ... še dva tedna.</div>
Tinahttp://www.blogger.com/profile/04058856680001174170noreply@blogger.com1