Konfiguriraj glavo!

Že kar nekaj let ...

2012-02-01T14:17:00.002+01:00

... si vsakič znova rečem, da bom pogledala vse filme, ki so nominirani za oskarje. Predvsem tiste, ki so nominirani v kategoriji za najboljši film. Podelitev je 26. februarja, jaz pa v petek odpišem zadnji izpit in imela bom dobre tri tedne časa, da pogledam vse filme oz. tiste, ki jih še nisem. Seznam je tak:

The Artist

The Descandants

Extremely Loud & Incredibly Close

The Help

Hugo

Midnight in Paris

Moneyball

The Tree of Life

War Horse

Midnight in Paris, The Help in The Tree of Life sem že uspela pogledati. Ostali me še čakajo. Seveda se bom odpravila tudi kaj v kino, sploh ob torkih. Je pa seveda malce smešno - The Descandents pridejo v Kolosej komaj 23. februarja, Eytremely Loud & Incredible Close pa šele 22. marca! Nekaterih filmov pa naše kinodvorane itak sploh videle ne bodo. Tako pač je. Saj smo se ljudje že kot otroci igrali pirate, zakaj ne bi s to čudovito igro, z malce prilagojenimi pravili, nadaljevali še v kasnejših letih?

Obstaja ena stvar ...

2012-01-31T22:03:00.003+01:00

... ki je niti pod razno ne obvladam. Tale zapis je sicer že nekaj dni sameval pod osnutki, pa sploh nisem vedela, kako se ga lotiti.

Manjka mi ena stvar, ki se ji reče da človek kakšne podatke obdrži zase. Včasih bi se usedla in začela pisati in pisati in pisati in bi pisala, kar bi mi padlo na pamet. In niti ne bi brala za nazaj, ne bi gledala, kje so nastale slovnične napake, kje sem pozabila vejico ali dodala kakšno preveč. Pisala bi, kakor mi potujejo misli. In če rečem, da mi zadnje dni, tedne, mesece, potujejo v predele in območja, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo, nisem daleč od resnice. Ampak ena moja lastnost mi to pridoma preprečuje. Prevelika goflja sem. Ne znam biti skrivnostna.

Kakšen paradoks je pravzaprav to - v prvi fazi mora biti človek skrivnosten, da si potem lahko privošči bonuse neomejenega pisanja. Tako spremljam kar nekaj blogov, kjer so ljudje popolnoma anonimni. Hudiča, večina blogerjev, ki jih berem, je anonimnih. Ne razkrijejo svojega imena, ne razkrijejo svoje fotografije, pišejo pa tako osebne stvari, ki si jih jaz nikakor ne bi drznila. Po eni strani si varen v tej svoji skrivnostnosti, po drugi strani se razkriješ in odpreš. Vedno obstaja tveganje, da te ljudje prepoznajo. Po drugi strani, ljudje so itak preneumni in ne mislijo s svojo glavo.

Kakorkoli. Če vprašate moje prijatelje, sem goflja. Ne znam biti tiho. Z vsemi delim vse, kar se mi zdi vredno. Jasno in glasno povem, kdaj grem na WC. Rada se pogovarjam o stvareh, o katerih se sicer ljudje ponavadi nočejo. Rada govorim in razkrijem marsikaj, čeprav bi bilo bolje, da sem tiho. Po drugi strani pa imam velik problem, da imam blazno zmedene misli. Bila bi porazen retorik. Hitro se zapletem, ker mi preprosto preveč stvari leti po glavi. In še en, morda še hujši problem, preskakujem misli. Ko je moja bivša sošolka nekoč pogoltnila tableto ali dve (ali tri ali štiri ...) in pristala na psihiatričnem oddelku, mi je večkrat pripovedovala zgodbe o ljudeh, ki jih je tam spoznala. En fant je imel podoben problem kot jaz, seveda v veliko hujši obliki. Naj pojasnim s primerom (ker na primerih svet stoji), pa četudi ne bo ravno najboljši: hodim po ulici. Piha veter. Zebe me. Poleg mene se sprehaja prijateljica in vidi, da me zebe. Jaz ji rečem: zebe me. Ona reče, ja, res je mraz. Pričneva se pogovarjati o mrazu. Jaz v svoji glavi pomislim: mraz je. Ko bi bilo vsaj malo bolj toplo. če bi bilo bolj toplo, bi se lahko vozila s kolesom. Da bi se po centru Ljubljane lahko vozila s kolesom brez skrbi, bi morala imeti dobro ključavnico. Nimam je. Moram jo kupiti. In čeprav se s prijateljico še vedno pogovarjava po mrazu, jaz nenadoma rečem, da bi morala kupiti ključavnico za kolo. Primer je res banalen, ampak vsekakor izzove reakcijo: "Kaj ma pa to veze?"

In ja, ima veze, veliko veze, samo meni se ne da vsega razlagati. Hecno, po eni strani zblebetam vse, po drugi strani izpustim pomembne misli.

Ampak ja, še vedno velja, da zgobcam vse. Pa ne tujih skrivnosti (preden se vse moje prijateljice ustrašijo za svoje življenje), ampak nepomembne reči, ki bi jih lahko obdržala zase. Pa tudi nekatere pomembne - kot na primer to, kdo sem - z imenom, priimkom, fotografijo. Kaj študiram, kje se veliko nahajam, kaj počnem. Take nepomembne neumnosti, ki o človeku ustvarijo neko podobo. Ki mogoče za besede, zapisane tu, niti nimajo pomena. Še vedno je pa tu prisoten en drug faktor - moji prijatelji me lahko najdejo, osebe in mojega življenja izven spleta, me lahko najdejo in potem je štala. Ker internet je pač internet, življenje, je pa življenje.

Saj ne vem.

Slaščičarska je ...

2012-01-31T20:54:00.000+01:00

... huda. Seriously.

Bi izdala recepte, pa ne vem, če smem. Sploh pa dvomim, da je za povprečno gospodinjsto primernih 10 pekačev brizganih piškotov iz treh kilogramov margarine. Ja!, margarine!

Takrat, ko ima človek ...

2012-01-30T16:35:00.000+01:00

... že en teden neumite lase, se iz hiše premakne samo trikrat dnevno, da pelje psa na bližnji travnik, in sicer sila grdo gleda naokoli - hja, kaj pa drugega, izpiti so pred vrati.

Ne, dejansko. Čeprav si drugače večkrat ponovim stavek Irene Sirene 'življenje je prekratko za umazane lase', ali nekaj v tem smislu, se mi preprosto ne da. Moji lasje so zadnje mesece sila muhasti, razcepljeni, krhki in nikakor me ne ubogajo. Ko si jih umijem so tri ure taki, kot bi hotela, naslednje jutro pa se zbudim, kot da bi mi nekdo ponoči na glavo zlil čeber vode. V glavnem, za nikamor. Res si že želim k frizerju, da se konkretno postrižem, a kaj, ko je frizerka zbolela (čeprav bi sedaj že morala biti zdrava), pa še za učit se imam in se ne premaknem iz hiše.

In to je druga točka tegale današnjega skromnega zapisa. Doma sem. Že par dni zapored se ne premaknem nikamor. Nazadnje sem bila zunaj v petek, pri A. na babjem žuru, pa še takrat sem požela kup vprašanj in začudenih pogledov kaj mi je. I guess mi učenje ne pristoji najbolje. Potem sem pojedla en velik čokoladni krof iz naše črnuške šiptarske (pa to ni mišljeno žaljivo!, da ne bo pomote ... Ni ga boljšega sladoleda daleč naokoli!) slaščičarne in bila boljše volje.

V soboto sem ekspresno skočila samo še v City Park. (Sploh ne vem, zakaj točno že opisujem kaj sem počela čez vikend?!) Kupila sem si en tak kompresor, s katerim se da baje napolniti kolo. Jaz imam s tem mojim nesrečnim kolesom tudi same težave. Kolo je res dobro in krasno in jaz rada kolesarim, a kaj, ko nimam primerne tlačilke zraka, s katerim bi ga napolnila. Upam, da bo ta stvar, kupljena za par €, funckionirala. Boljše da bo! Odločena sem namreč, da se pričnem v bližnji prihodnosti s kolesom vozit na faks. Bomo videli.

Okej, in ker je ta zapis itak že totalno lame, ga lahko kar zaključim. Blazno epsko in ne vem kaj, ampak moji možgani so trenutno v fazi počitka med učenjem in res ne delujejo najboljše. Čeprav se mi najboljše ideje za pisanje porodijo ravno takrat, ko se spravim k učenju, pa se mi seveda ne da. Potem strmim nekam skozi okno, gledam sosedovo mačko, pa poslušam petje ptičev, čakam sneg (in obenem sanjarim o tem, da se bom že čez par tednov v novem semestru na faks odpeljala s kolesom) ...

Težko bi sicer rekla ...

2012-01-27T15:44:00.001+01:00

... da ga pogrešam. Ker se pravzaprav ne spomnim trenutkov in občutkov, ko je bil še živ.

Spomnim se neznanske žalosti, ki me je napolnila, ko sem izvedela, da je odšel ... ampak ne spomnim se veselih, srečnih trenutkov. Ne spominjam se sreče in radosti in veselja, pa čeprav sem prepričana, da so ti občutki bili prisotni. Preprosto človek ne pomisli na njih takrat, ko jih ima. Še na pamet ti ne pride, da jih mogoče ne boš nikoli več deležen in da bi jih bilo pametno memorizirati.

Spominjam pa se prepira. Ko mi je rekel, da grdo pišem, kot ena kura, in me je to strašansko užalostilo. Mogoče se mi je ravno zato ta dogodek najbolj usedel v spomin - ker me je tako prizadel. En navaden prepir, med mano in osebo, ki mi je pomenila pol sveta. Po celi dnevni sobi sem nalepila liste z vprašalnico zakaj?, ker me je res zanimalo, zakaj je bil ta prepri sploh potreben.

In človek živi naprej, sčasoma marsikaj pozabi, tudi to, kako je bilo in pogrešanje postane ena hecna stvar, ki jo je težko opredeliti. Zato res težko rečem, da ga pogrešam. Ker je preprosto minilo preveč časa, da bi to imelo vpliv na moje vsakdanje življenje. Na dejavnosti, ki jih počnem iz dneva v dan. Opravila, ki jih imam. Me pa zanima, kako bi bilo, če ne bi. Bi šla skozi magična vrata v kinodvorano in si zavrtela film mojega življenja v zadnjih 11 letih, če ...

Učim se ...

2012-01-26T18:56:00.002+01:00

... in do nadaljnjega vas lahko namesto mene zabava Adi.

Moja draga sošolka ...

2012-01-21T17:00:00.001+01:00

... ki se odzove na ime, enako mojemu, mi večkrat pihne na dušo in reče 'joj, ko bi tudi jaz imela tak red, kot ga imaš ti'. Res je, imam red. Rada se zbudim vsako jutro ob približno enaki uri (med sedmo in osmo), potem se rada hitro oblečem, umijem zobe, se usedem za mizo in pričnem z odpravljanjem dejavnosti, ki me čakajo v tem dnevu. In tak sistem funkcionira. Dokler ne pride kakšen dan, ko je čudna energija v zraku, in se človeku nič ne da. In potem je človek, kakršna sem jaz, hitro zelo izgubljen. Vsi ti načrti v glasi se pričnejo, košček za koščkom, podirati in rušiti. In mene to boli in nervira in živcira in ...

... zadnjič sem bila na avtobusu. Peljala sem se domov, iz centa. Bila je strašanska gneča, zato sem stala zelo blizu dvema dekletoma, očitno srednješolkama. Celo pot sta govorili in govorili in stresali svojo jezo in misli in pogovor je šel nekako v tem stilu: "Pa kako mi je krava lahko dala tri, pa tok sem se učila, pa joj, pa spet se moram tok učit, pa cel dan se bom učila, kok se boš pa ti kej učila, kok si pa ti že kej naredila, iz kje se boš pa učila, pa joj, mene je tok strah, pa ..." Nekako takole. In meni sta se ti dve dekleti kar naenkrat zazdeli strašansko patetični in smešni. Sama pri sebi sem si mislila - koliko besed, koliko misli, pa vse nepotrebne. In sama pri sebi sem se spomnila na moje srednješolske dni, kako smo iz, takrat sicer pomembnih, a danes povsem nepomembnih dogodkov delali big deal. In isto počnemo še danes. Na faksu ni nič drugače. (To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se pobrala s Facebooka, preprosto so debate okoli faksa postale preveč utrujajoče.) Soočamo se z nekimi težavami in problemi, ki so nam dani v tem momentu in se nam zdijo sila pomembni in zaposlujejo naše misli na 80 %. Ampak dejansko so nepomembni. Debate glede prihajajočega izpita so v hipu, ko je le-ta odpisan, nepomembne. Zato se sama vprašam, ko vidim, da je situacija, pa če se obremenjujem ali pa če se ne, konec koncev ista, ali je sploh to vredno?

Pred mano je tako cca. 30 dni počitnic, od tega jih moram polovico preživeti (vsaj delno) ob takšnem in drugačnem delu za faks. Še en esej me čaka, pa dva izpita, pa ... In, seveda, imam nek načrt. Ampak potem pride dan, kot je današnji, ali pa včerajšnji ali pa predvčerajšnji in sem jezna sama nase in se travmiram, ker stvari ne potekajo po načrtu. Ker se mi ne da. In konstantno sem v iskanju načina, kako bi se mi dalo. In tako sem (končno) prišla do razsvetljenja ... ej, ni pomembno. Čez en mesec bo vse mimo, sama sebi pa v tem času lahko priskrbim vsaj eno stvar - mir. In tistih par sto besed tarnanja in jamranja, ki bi jih drugače namenila kakšni ubogi duši, ki bi ravno prišla mimo, in bi me morala prenašati. Tako.

50/50, The Art Of Getting By

2012-01-19T21:07:00.001+01:00

50/50

Joseph Gordon-Levitt mi je bolj konkretno padel v oči tule. Ampak če dobro pomislim, se ga spomin tudi iz Inceptiona. Všeč mi je. Tak boy next door. Simpatičen, ravno prav luškan, ampak spet ne preveč lep. V 50/50 se preobrazi v Adama, preprostega fanta, ki dela na radiu, živi v simpatični hiški, ima najboljšega prijatelja (Seth Rogen), malce posebno dekle (Bryce Dallas Howard oz. Hilly Hoolbroke v The Help), posesivno mamo, nima vozniškega izpita in nikoli ni še nobenemu dekletu rekel I love you. In potem nekega dne od hladnokrvnega zdravnika izve, da so bolečine v hrbtenici pravzaprav maligen tumor. Možnost preživetja oz. ozdravitve: 50/50. Zgodba pravzaprav ni nič posebnega, tudi sam potek njegove bolezni ne razkriva kakšne hujše tragike. Ne naredi spiska reči, ki jih želi storiti. Ne gre na potovanje. Preprosto živi naprej kot da ne bi bilo nič. Sama zgodba je pravzaprav izredno neizrazita in nepretresljiva. Kaj dela ta film tako gledljiv, da človek pozabi na čas in niti enkrat vmes ne prečekira mejlov? Meni osebno? Igralci. In liki. Adam s svojo preprostostjo, Kyle s svojo vsiljivostjo in na prvi pogled izkoriščevalnostjo, psihologinja Katherine s svojo zmedenostjo in sramežljivostjo in tako naprej. Meni zelo všečna zadeva z neko posebno energijo. Kaj pa vem. Priporočam.

The Art Of Getting By

Oh, ti šment, kaj je bilo tega treba. Dejansko. Freddie Highmore bi moral ostati mali luškani Charlie v tovarni čokolade, Emma Roberts pa bi se morala zadovoljiti s koščkom slave, ki bi ji jo prinesel naziv "nečakinja Julie Roberts". Vsi bi bili veliko bolj sreči, jaz pa še posebej, par dni nazaj, ko sem umirala od tem strašansko dolgočasnem filmu. Zgodba - stokrat prežvečena. Malce poseben George se zaljubi v malce bolj kul Sally. In ona ga jemlje kot prijatelja. George ima med tem še probleme v šoli (čeprav je sila pameten), doma in nasploh je cel outsider. In potem se situacija zapleta in odpleta in človek vmes trikrat zaspi. In žal nimata ne Freddie, ne Emma energije in karizme, da bi film držala pokonci. Vse je ... medlo. Zaspano. Dolgočasno. Pozabljivo. Adijo.

Prvi vtis je vsekakor ...

2012-01-18T15:48:00.002+01:00

... pomemben. In da ne bo vsak obiskovalec bloga, ki v upanju po kvalitetnem čtivu večkrat na dan zaide semle, najprej naletel na jezo, bom za te temne dni, ki se zgrinjajo nad mano, prilepila eno lepo fotko. Ja, izpiti so pred vrati, ubijajo ideje in srkajo energijo za uresničevanje le teh. In ker se zavedam, da večinoma samo jaz zaidem večkrat dnevno sem gor (ne vem sicer, zakaj, kot da bo kakšna sprememba? :D), bom prilepila tako fotko, ki je meni všeč. In ki mene motivira (čeprav ne vem, čemu in za kaj). Tako.

Na koga ali kaj ...

2012-01-16T13:07:00.002+01:00

... sem zadnje dni jezna?

Če še niste vedeli, lahko se pohvalim z eno odlično lastnostjo - zelo hitre jeze sem. (Ne)pomembne reči me hitro razburijo, velikokrat brez pravega vzroka, ampak kaj hočemo, še vseeno me razburijo. Zadnje dni tako razmišljam, da je nekaj nenavadnega v zraku, in končno sem ugotovila, kaj je krivo. Večja prisotnost razburljivih faktorjev v mojem življenju.

Razburja me ...

ena dotična profesorica na FDV, ki je izredno nezanesljiva (žal samo takrat, kadar gre za njena dejanja, dejanja nas, študentov, pa morajo biti še kako zanesljiva) in pri meni povzroča hudo nezaupanje.
dejstvo, da sosedi na svoj kompost (ki meji na gozd) mečejo hrano. Že dlje časa. Kar nekaj let. Ampak danes sem pa opazila, da se je iz gozda priplazila ena žival, podobna lisici, ampak malo bolj rjava in malce bolj grda. Lisice sicer še nikoli nisem videla v živo, tako da dejansko ne morem zatrditi, kako lepa je lisica, ampak vsaj tiste na slikah so neprimerljivo lepše kot tole, kar se je danes potikalo po sosednjem travniku.
še eno dejstvo, ki izhaja iz prejšnjega - zdaj, ko sem videla, kaj vse se lahko potika po gozdu (okej, srne sem že večkrat videla, ampak te so plahe in lepe in mirno odskakljajo stran), me je strah iti na sprehod. Hudiča.
lastna pamet. In to, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
da velikokrat delam prevelik cirkus. Da se preveč sekiram, obremenjujem in da se ne znam distancirati. Ja, drek.

To je to, grem jest palačinke.

Kaj mi življenje velikokrat vrže ...

2012-01-12T18:49:00.001+01:00

... pred oči. Ne ravno v obraz, ampak samo toliko, da opazim in si rečem OPA.

Včasih so se mi take reči dogajale bolj pogosto. Da sem v enem dnevu videla dva posebni stvari, ki jih prej nisem videla še nikoli ali pa zelo redko. Da sem slišala pogovore neznancev o določeni temi in jo potem zasledila še kje. Na prejšnjem blogu sem imela posebno oznako za opisovanje takih dogodkov, poimenovala pa sem jo kar stvar dneva. Ko nekaj opaziš, kar se ti usede v spomin. Ali pa neka stvar, ki jo opaziš dvakrat. Da sproži WTF reakcijo. Mogoče niti ni vsakič tako presenetljivo kot bolj zanimivo. Kako se določene reči pokažejo in pojavijo in pravzaprav nič ne pomenijo.

Opažam, da se mi zadnje čase bolj dogaja, da določeno stvar videvam konstantno, parkrat na teden. To je točno določena ura. 12:34. In še ena - 21:34. Res hecno.

Se mi je pa danes zgodila ena prava stvar dneva, čeprav je bila malce razvlečena. Ne vem niti točno, ali sem jo prvič videla včeraj ali danes. Vse je malce megleno, ampak ponovno sem jo videla par minut nazaj in se spomnila, da sem to že videla, nekje drugje, v kratkem.

Sanja svinja kukuruz.

A Good Year, Midnight in Paris, I Don't Know How She Does It

2012-01-10T11:30:00.000+01:00

Čeprav sem prijela pritožbe, da tole združevanje filmov v trojčke ni preveč dobro, ker potem nimam prostora, da kaj pametnega napišem, bom pri tem še vedno vztrajala. S prostorom se pa ne bom omejevala, kolikor bo naneslo bo pač naneslo, saj vsak ve, kje se skriva mali čarobni x, ki vas popelje stran od te groze, v lepši svet ...

A Good Year

Bom začela kar z najboljšim filmom. Ne samo najboljšim iz tega trojčka, ampak tako dobrim filmom, da se je uvrstil nekam na vrh meni najljubših filmov. Russell Crowe pri tem ne igra nobene vloge. Če mi verjamete. Maximillian Skinner je britanski borzni mogotec, blazno uspešen, blazno šarmanten in blazno ujet v svetu posla. Tako zelo ujet, da ga noče zapustiti in misli, da je denar in uspeh vse, kar je na tem svetu vrednega. Potem pa nekega dne prejme sporočilo, da je umrl njegov ljubi stric, ki je bil od smrti njegovih staršev pravzaprav edini sorodnik, ki ga je imel. Max se tako sooči z dejstvom, da je podedoval razkošno vilo in posest, kjer vinar Duflot prideluje vino, ki niti ni preveč dobro, kaj šele pitno. V želji, da v parih dneh vilo uredi, pospravi in jo pripravi za prodajo, se Max tako poda na pot spominov. Ta pot mu seveda razkrije veliko več, kot je pričakoval in upal in na prvi pogled so ti spomini le balast, ki mu preprečuje, da bi se hitro vrnil v stresen tempo poslovnega življenja. Ko se pojavi še Marion Cotillard kot mična Fanny Chenal, pa postane zares zanimivo. Zgodba, ki niti ni tako zelo posebna, a je predstavljena skozi krasne karakterje, ambient, tempo filma ... Odlično. Ponoven ogled mi ne uide.

I Don't Know How She Does It

Pa se od odličnega filma premaknimo k malce manj odličnemu. Razen hiše, v kateri živita Kate in Richard s svojima otrokoma, mi ni bilo pravzaprav nič všeč. Aja, še Richard. Če bo moj mož po petnajstih letih zakona še tako seksi in goodlooking, potem sem na dobri poti, ha. Drugače pa je tole bolj kot ne katastrofa. Ne vem, kje bi sploh začela. Pri zgodbi, ki nima ne repa ne glave, je popolnoma raztresena, tako da gledalec stežka ugotovi, kaj mu sploh hoče povedati? Pri Sarah Jessici Parker, ki je tako medla in Carrie all over again, da je to že kar malo brezveze? Ali pri Piercu Brosnanu, ki ima neumno vlogo in se sprašuješ, kaj sploh počne v takšnem filmu? Ali mogoče pri glupem stereotipu, ki ga film podaja, ki smo ga že neštetokrat videli - da so ženske itak vedno razpete med družino in delom, da kompromis ni mogoč, ker rezulatira v slabi mami/neuspešni karieri? Bom kar nehala. Izguba časa.

Midnight in Paris

Woody Allen je Scarlett Johanson zamenjal za ... Owena WIlsona? Tipa res ne prenesem. S to svojo neumno faco mi je pokvaril Marleyja, sedaj pa še tole? Ampak hvala bogu je ta film tako hecen, da še Owenova glupa faca popolnoma paše v kontekst. Ja, vsekakor poseben film. Blazno zanimiva zgodba o Gilu, malce neuspešnemu pisatelju, ki na izletu v Parizu s svojo zaročenko in njenimi starši odkrije čarobne polnočne sprehode, ki ga popeljejo v en drug svet. V zlato dobo. Če sem že začela z Marion Cotillard, pa naj še končam. Se niti ne bom spuščala v detajle, ker je film res dober in zanimiv in poseben in vreden ogleda. Ne vem, če sem že kdaj naletela na podobno zgodbo. Najverjetneje sem, ampak tule je vpletena v nek kontekst, ki je povsem na drugi ravni. Razmišljanje o tem, da se človek vedno počuti, kot da ne spada v ta čas in prostor, da bi bilo v preteklosti bolje, da bi ga bolje razumeli ... je povsem na mestu. Izredno lep film - lep v smislu tega, da nam prikaže vse lepote Pariza. Malo bolj hecni so mi igralci, tudi Rachel McAdams, ki je nekako, smešna. Ampak taka mora bit, takšen je karakter. Takšni smo dandanes ljudje - hitimo naokoli, fotografiramo, poslušamo pripovedi, se igramo turiste, nihče se pa ne ustavi in pomisli kaj hoče in kje lahko to najde. Priporočam!

Včasih smo bili doma naročeni na ...

2012-01-09T14:00:00.000+01:00

... Delo. Potem je stvar postala prezahtevna, v smislu, kako se znebiti vsega tega starega časopisnega papirja. Tisti "otok" za ločevanje odpadkov so nam že pred leti odpeljali. Najbližji je tako 2 kilometra stran, tja se mi pa starega papirja ne da odvažati. Roko na srce, komu bi se pa dalo?

Pa to niti ni poanta. Bili smo naročeni na Delo, sedaj nismo več. Sama ga nisem nikoli prebirala, so mi bile pa izredno všeč priloge - Ona, Polet, Vikend. Še vedno so mi. Najbolj mi je v spominu ostala zadnja stran Poleta (čeprav je bila takrat še nekje bolj na začetku), ko so predstavili nekega športnika/poslovneža/moškega, in vsakemu zastavili ista vprašanja - kam gredo na počitnice, kateri računalnik in avto imajo, katero kozmetiko uporabljajo. Podobna stran z vprašanje se sedaj pojavlja tudi v reviji Dober tek, na katero sem naročena. Odlična zadeva, sploh ker tako predstavijo kuharje in ostale stvarnike takšnih in drugačnih dobrot.

No, da preidem k bistvu. Eno izmed vprašanj v Poletu se je glasilo tudi nekako tako, da so vprašani našteli zadnji film, zadnjo predstavo, zadnjo razstavo, zadnjo knjigo in zadnji album, ki so ga poslušali/prebrali/obiskali. Ne vem zakaj, ampak ob pisanju včerajšnjega zapisa o muziki, sem se zamislila, kako bi pa jaz odgovorila na ta vprašanja in še bolj pomembno, kako hitro bi se moj odgovor spremenil?

Zadnji film?

S tem bi imela še najmanj težav. Od vseh naštetih kulturnih prireditev oz. stvaritev, se ta pri meni še najhitreje menja. Zadnji film je bil tako I Don't Know How She Does It, sem pa prepričana, da bi se v roku par dni ta naslov že hitro zamenjal. S tem torej ne bi bilo težav.

Zadnja predstava?
Še do pred enega meseca bi bilo to vprašanje trd oreh. V smislu: "Hm, tako dolgo že nisem bila v gledališču, da se ne spomnim. Kaj že peljejo dijake gledat v MGL?" Ampak ne! Vesolje in silnice mojega življenja so se očitno poravnale in me v decembru kar dvakrat popeljale v Dramo. Zahvalim se lahko moji super službi (in seveda še bolj super šefici), ki mi je to omogočila. V decembru sem si tako ogledala Sliko Doriana Greya in Malomeščane. Obe odlični. Sploh v mali drami sem iz druge vrste dobila kar mravljince po hrbtu, ko se je vse začelo odvijati praktično en meter pred mano! Kot da bi padel v film ...

Zadnja razstava?

No, pa smo tam. Hm, a fotografije, polepljene po knjižnici na FDV-ju, štejejo? Ali pa mogoče tista v začetku decembra v Mestni hiši? Čeprav to, da ne vem, kdo je avtor, najbrž ni najbolj spudbuden podatek, kaj?

Zadnja knjiga?
Je verjetno še vedno 2.999 SIT. Čez leto tale seznam bolj stagnira, poleti je pa več akcije.

Zadnji album?

Je spet malce problematičen. Jaz zelo redno kdaj raziščem kakšen album povsem v celoti. Samo tistih izvajalcev, ki jih zares rada poslušam. Tako sem nazadnje (znova) poslušala Muse - Showbiz. Odlična zadeva, meni osebno njihov najboljši album. Krasno za neko tako melahnolično vzdušje, ko se človek nagiba k temu, da bi začel furat safr, ampak se mu ne da povsem. Ha.

V bistvu situacija niti ni tako slaba. Vseeno pa moram več hoditi v gledališče. Zato, ker me ob njem zmrazi po hrbtu. Ker sem navdušena nad tem, kako popolni so igralci.

Sploh ne vem, kam ...

2012-01-08T08:38:00.001+01:00

... bežijo dnevi. Tako hitro bežijo, da komaj ujamem zadnje minute dneva da prekrižam in odštejem, koliko dni/tednov tega trpljenja v obliki stalnega pisanja znanstvenih ali malo manj znanstvenih esejev in člankov mi še preostane.

Tole leto je zelo naporno. Tako tisto študijsko, ki se vleče že od oktobra, pa tudi tole koledarsko, ki je staro šele dober teden. Res naporno. Včasih se vprašam, če bo naslednji semester kaj bolje? Se bo vesolje (ali pa bog) spomnil name, na (skoraj) krvave solze, ki jih točim, na vse (ne)urejene misli v glavi, na vsa razmišljanja in planiranja in organiziranja in ... Mi bo to kdaj poplačano? Res me zanima ...

Drugače pa nič novega. Delam, delam, delam. Novoletne zaobljube gredo zaenkrat odlično. Mogoče k temu dejstvu pripomore to, da nimam nekih konkretnih novoletnih zaobljub. Vsaj ne takih, z jasnim ciljem. Ali pa ravo take - z jasnim ciljem, a take, da potrebujejo čas. Niso časovno opredeljene, tako, ja.

Včasih mi tako, kar sredi dneva, v misli priplava določena pesem. Ne vem, če sem kdaj že omenila, ampak jaz nisem ravno ljubitelj glasbe. Spet se napačno izražam. Ljubitelj sem že, ampak zelo malo je priložnosti, ko bi glasbo dejansko lahko poslušala. Doma med učenjem, ne. V avtu - star radio na kasete, ne, raje poslušam Val 202. Na avtobusu na poti na faks - prekratka pot, za tri komade se mi pa res ne da slušalk tlačit iz torbe in v ušesa, ne. Med pospravljanjem - spet, prehitro vse pospravim, poleg tega je sesalec glasen, ne. Edina priložnost, ko bi še lahko poslušala glasbo, je med tem, ko vozim sobno kolo. Ampak spet, temu bi morala posvetiti ogromno časa, da bi zares naredila eno playlisto, ki bi me stalno motivirala in mi vsaj malenkost ne šla na živce, kar se pa na kolesu hitro zgodi. Človek je po prevoženih 20 kilometrih in boleči riti že zelo razdražljiv. Sploh pa je moj okus preveč umirjen, da bi mi dajal kakšen konkreten ritem za poganjanje pedal.

Očitno mi ni usojeno. Tako da se moram zadovoljiti s trenutki, ko mi kakšna pesem priplava v misli in potem si vzamem nekj minut, jo poslušam, si zavrtim še kakšno drugo in je to to. Mogoče pa, nekoč, v naslednjem življenju ali pa ne-vem-kaj.

Človeški okus je hecna stvar ...

2012-01-05T13:00:00.000+01:00

... in tale Frutinin zapis me je spomnil na eno temo, o kateri že kar nekaj časa, tednov, morda celo mesecev po malem razmišljam. Začelo se je, ko sem se odločila, da bom zopet zajtrkovala. V to me je prisilil nehuman urnik na faksu, ko se mi predavanja začnejo tam nekje ob 12ih in trajajo do 16ih in ko pridem domov je ura že skoraj pet, ob tej uri pa jaz svoje prehranjevanje druge dni že skoraj zaključim, kaj šele, da bi pojedla klasično kosilo. Zato sem sklenila kompromis - zjutraj konkreten zajtrk, pa potem zvečer kakšna malo bolj lahka stvar. In tu se je začela vsa umetnost ...

Zadnji dve leti sem namreč zajtrkovala skoraj vedno in izključno samo sadje. Kakšno jabolko, mandarine, poleti je sadja itak čez glavo dovolj. Nisem si sploh mogla predstavljati, kaj naj za zajtrk jem, da bom ob kolikor toliko normalni uri spet lačna. In sem si mislila, jogurt ne more škoditi, lahko zajtrkujem jogurt in ovsene kosmiče (pa še na prebavo blagodejno vplivajo, to je pa itak vedno super). Ampak tukaj spet nastane nov problem. Od majhnega nisem nikoli preveč marala jogurta. Tistega navadnega, belega. Vsaj kar se jaz spomnim, ne. Oči mi je mešal cedevito v jogurt, da je postal lepo flourescentno obarvan in dobrega okusa. Potem sem dolgo časa mlatila sadne jogurte. Najljubši mi je bil okus banane, takoj za njim borovnica, gozdni sadeži, namanj priljubljena je bila višnja. Ampak potem se je zgodila grozna stvar. Iz golega dolgočasja med večeranjem enega izmed sadnih jogurtov in pomanjkanja čtiva na kuhinjski klopi sem pričela prebirati etiketo na jogutu. Kaj vsebuje. Več ogljikovih hidratov kot beljakovin (kar je čudno, jogurt je sicer kao tipičen mlečni izdelek). In poglej ga zlomka, ti oglikovi hitrati so večinoma sladkor. Ja! In količina ni bila majhna. In sem si mislila, a si zmešana? Mučiš se in ne ješ slastne čokolade, piškotov, bombonov in kar je še dobrega na tem svetu, potem ti bo pa tu nekdo en navaden cuker v jogurt sipal .. pff.

In tako sem pričela z mučenjem. Najprej sem en teden miksala navaden tekoči jogurt in banano. Recimo, da je nastal home made bananin jogurt. Potem nekega dne ni bilo pri roki banane. In sem se ob kiselkastem jogurtom malce zmrdovala. Potem je naslednji dan sicer v hladilniku bila banana, ampak sem je bila že malce naveličana. In je bil navaden bel jogurt že kar okusen. Še preden sem se zavedla, je bil navaden tekoči jogurt meni nekaj najboljšega na svetu. (Recimo.) Pila sem ga kar samega, za večerjo, brez kosmičev. Krasno! In neznansko sem ponosna nase, da sem uspela prikrojiti svoj okus. Da sem dala priložnost in tri dni trpela (čeprav res ni bilo tako zelo hudo) in sedaj lahko uživam v popolnem zajtrku.

Podobno je bilo s čajem s sladkorjem. In potem s pravim zelenim čajem. Ko sem ga prvič poiskusila, sem letela v WC in čakala, kdaj se bo vrnil nazaj v beli svet. Pa se ni. In sedaj grem zopet skozi fazo privajanja na nov okus zelenega čaja, ker mi je mami prinesla eno mešanico iz maroka, ki je drugačnega okusa kot tista prej. Brez težav se malo pomatram in skremžim, čez tri dni bo že dobro.

Cilj je samo še ta, da to mojo teorijo z vso nebeško dobro zelenjavo, ki obstaja na svetu, preizkusim na A.ju. In potebno je izumiti samo še obraten postopek - kako ti nekaj postane bljak, na primer, čokolada, ali pa čipsi in podobne smeti, pa sem na konju.

Človek si včasih mora kakšno stvar ...

2012-01-04T11:46:00.001+01:00

... izmislit.

Ko sem bila majhna mi je bil silno všeč moj sosed, iz hiše čez ulico. Bil je edini fant moje starosti v radiju 20 metrov in posledično je moja kvazi zatrapanost letela nanj. Še danes ne vem, ali mi je bil res všeč ali ne, morda sem si vse utepla v glavo samo zato, da sem imela s pijateljicami o čem za govoriti. Ampak to niti ni bistvu. Ko sva bila še majhna sva se kar dosti družila (dokler ni on šel v osnovno šolo in mi začel podirati snežake in krasti naša jabolka) in vsako leto me je povabil na svoj rojstni dan. Povabil me je seveda bolj iz obveze do staršev in zavoljo dobrih sosedskih odnosov kot pa dejanske želje po moji družbi. Mogoče to pojasni, zakaj sem bila vedno edina punca na zabavah. No in enkrat na tej zabavi so se fantje malo hecali in kot babe opravljali že malce starejšega fanta, ki je živel par hiš stran. Temu fantu naj bi bila všeč moja dobra prijateljica, sicer kar nekaj let starejša od mene. In tako so se sosed in njegovi prijatelji domislili, da me pošljejo k temu fantu z vprašanjem, če se lupčka s tisto punco. Meni je bilo seveda silno narobe in par metrov pred njegovo hišo sem se ustavila, pogledala okoli sebe, če me morda kdo ne opazuje, si zvizualizirala, da fant stoji pred mano in v zrak na glas vprašala: "S. a se z N. kej lupčkata?" Obrnila sem se, šla nazaj na zabavo k sosedu in mu rekla, da fanta ni bilo doma.

Kako se je ta prigoda razpletla, bom kdaj drugič, sam zaključek namreč za nadaljevanje moje današnje pripovedi ni najbolj obetaven.

Zopet sem se namreč znašala v podobni situaciji. Tokrat je naloga sicer bolj preprosta - pri pisanju eseja je eno izmed pravil to, da ne smemo uporabljati sekundarnega citiranja. Ko človek vzame v roko znanstveno knjigo, je namreč polna nekih citatov in modrosti, ki so jih že prej v svojih knjigah uporabili drugi raziskovalci. Če se pripeti, da je meni eden izmed teh citatov, ki jih ni napisal avtor knjige, ki jo držim v roki, silno všeč in bi ga rada uporabila, se moram sprehoditi do knjižnice in izbrskati točno to knjigo. To sicer ponavadi ni preveč težko, če človek dejansko cel dan sedi v knjižnici. A ker je pisanje eseja doma veliko bolj prijetno (lahko kaj prigriznem, grem pred problema na stranišče, zabušavam, sem lepo v trenirki, peljem psa ven itd.) je torej sprehod vsake pol ure do knjižnice žal neizvedljiv. Tako se torej lahko zanesem samo še na milostljiv google schoolar, library.nu in krasne možnosti oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani. Ampak ena knjiga me pa še posebej heca. Takole namreč, ko se z njo spogledujem malce v eni knjigi, malce v drugi in ko vidim, da je blazno popularna in citirana, tole bi se pa že splačalo imeti. Ampak vrag je v naši FDV knjižnici sposojen, v NUK se pa niti pod razno ne grem včlanit. Kaj sedaj?

V roke vzamem torej to omenjeno knjigo, se pretvarjam, da jo držim, malce polistam, rečem "aha, to je pa zelo dobro napisano, bom malce povzela", citiram, zaprem, odložim nazaj na mizo in se ne sekiram kaj preveč.

Vsaj dokler knjige dejansko ne dobim v roke in jo res malce prelistam, da ne bom preganjana ...

V skladu z današnjim ...

2012-01-03T15:08:00.001+01:00

... prvim delovnim dnem po dooooolgih praznikih je povsem logično in predvsem situaciji primerno, da malce pojamram. Na številnih forumih in Twitterju se že ljudje množično pritožujejo in kapljajo ideje, da bi po praznikih potebovali še en teden dopusta, da se od praznikov spočijemo. Meni je kar fino it spet malce pohajkovat po FDV-ju, malce manj fino pa je, ko prebiram navodila za takšne in drugačne naloge in eseje, ki me čakajo v prihodnjih dneh.

Tole bo sedaj mogoče izpadlo malce neumno, da se s takimi rečmi sploh obremenjujem, ampak vseeno, moram. Zdi se mi namreč izdredno idiotsko, da mi v tretjem letniku (ko nekateri naši vrstniki na drugih fakultetah že pišejo diplome, na primer) asistent v navodilih za pisanje eseja pihne na dušo, naj se ne obremenjujem s tem, da bi vire iskala v slovenščini. (Sicer je navodilo napisano v množini, ampak za učinke večje personifikacije sem citat malce priredila.) Da bo vsak potencialni plagiator, pazi to - ne samo poslan na disciplinske ukrepe pred komisijo (ali ne vem kam), temveč - preganjan.

Tudi profesorjem ne gre dosti bolje. Navodilo veleva, naj skupina šestih oseb spiše projektno delo, v katerem primerja šest slovenskih spletnih strani (Delo, Dnevnik, Siol, ...) - zabavni del pride tule - podrobna primerjava naj obsega maksimalno 800 besed.

Pa še kakšna cvetka bi se našla ampak bodi dovolj, ni se lepo stalno samo pritoževati, grem raje na delo. Spisati teh borih 133,3333333333333 besed, ki mi jih v projektni nalogi pripada ... Miril me bo pa Vlado.

Friends With Benefits, (500) Days of Summer, Sherlock Holmes: A Game of Shadows

2012-01-02T15:56:00.000+01:00

Uf, tole pa je dolg naslov. Novo leto prinaša nove spremembe. Tako sem se odločila, da moja velika ljubezen, filmi, na blogu sicer še vedno ostajajo, a ker tole ni zgolj in samo filmski blog, bo prostor za njih rahlo omejen. Niti ne gre toliko za prostor kot preprosto predvsem za to, da se film dokaj hitro pogleda in tudi relativno hitro kaj zanimivega o njem spiše. Človek se tako razvadi in zanemari pisanje in razmišljanje o stvareh, od katerih bi dejansko lahko imel kaj napredka.

Preveč sem se razgovorila. Filmi od sedaj torej prihajajo v trojčkih, da jim ne bo dolgčas. Z obnovami pa tudi ne bom doglovezila in dolgočasila, bolj bo tole služilo meni za v spomin, kaj sem pogledala, kaj mi je bilo všeč in tako naprej.

Friends With Benefits

Nisem neka strašanska oboževalka Mile Kunis in Justina Timberlaka. Še dobro, kajti kateri koli meni ljub igralec bi se po tem filmu najverjetneje znašel na moji črni listi. (Ki sicer v resnici ne obstaja.) Zgodba o tem, kako čustveno in emocionalno dokaj ranjena Jamie preko službenih dolžnosti spozna mladega in čednega Dylana, se z njim spoprijatelji in konča v postelji, ni nič novega. Zgodbe o tem lahko poslušam tudi pri sošolki. Ali preberem na kakšnem forumu. Kjerkoli. Pa tudi če ne, tole ne prinaša ničesar novega. Kot v podobnih zgodbah se taka zveza razvije v prikrito ljubezen in potem je cela štala. Na IMDB-ju pa piše takole:

While trying to avoid the clichés of Hollywood romantic comedies, Dylan and Jamie soon discover however that adding the act of sex to their friendship does lead to complications.

Film torej v zgodbi s svojim bežanjem pred klišejem zelo hitro pade v drug kliše filmskih zgodb, ki ne bi rade padle v kliše, a jim to vseeno mojstrsko uspe. Ha. Sliši se zakomplicirano, pa je v resnici povsem preprosto. Za kaj drugega kot spremljavo med klepetom ob čaju s prijateljico tole ni.

(500) Days of Summer

O, ja. Odkar premljam serijo New Girl, sem zelo vzljubila Zooey Deschanel. Luškana je. In ni shirana. Ravno prav zmedena in zmešana. Čeprav se bojim, da je nanjo kar prilepljena ta neka luškano zmedena vloga. Danes si ogledam še en njen film, bomo videli. Drugače pa nič. Všeč mi je tale film. Zgodba je taka, da smo jo zagotovo že nekje videli, čeprav ne vemo točno, kje. A vseeno, pripovedna forma (ter glas pripovedovalca), skakanje med dogodki znotraj 500 dni in nenazadnje razplet te glavne zgodbe - vsi ti elementi so drugačni ravno v taki meri, da je film boljši kot ostali iste branže. Lep dokaz, kako se da povprečno zgodbo o fantu, ki išče the one, in dekletu, ki se ni pripravljena ustaliti, povedati na nepovprečen način. Rabiš samo dva super igralca (poleg Zooey še Joseph Gordon Levitt), nekaj super dialogov o usodi in naključjih, ter kolikor toliko optimističen zaključek (ki bi ga sama sicer raje izpustila). Vsekakor priporočam ogled!

Sherlock Holmes: A Game of Shadows

Tudi Robert Downey Jr. je pogost gost v mojih sanjah in sanjarjenjih, v kombinaciji z Judom Lawom pa to postane že realnost - film o Sherlocku Holmesu, seveda! Filmi, ki bazirajo na knjigi, ki je znana po junaku, ki ima tako izrazit karakter kot Sherlock Holmes (in dr. Watson prav nič ne zaostaja za njim) so seveda, kaj pa drugega, prava mojstrovina. Moram priznati, da četudi imam nadvse rada (dobre) akcije in kriminalke in detektivke, sem, preden se lotim ogleda, večkrat v strahu, ali bom zgodbo razumela. Mogoče me filmi bolj privlačijo zaradi junakov samih, zato mi zgodba, posledično, velikokrat malce uide. Samo toliko, da se potem nekje sredi filma izgubim in sprašujem A.ja, kaj se zdaj gredo in zakaj to počnejo. Če človek film gleda doma, je tragika veliko manjša, lahko si pomagam z Wikipedio, celo prevrtim nazaj. V kinu pa sem ujeta in žalostna, tolčem se po glavi, zakaj ne razumem in zakaj denar leti skozi strop v nebo. Užitek je vsekakor do neke mere manjši, a pri Sherlocku je bila tragika skoraj minimalna - ker je film seveda vreden ogleda že zaradi samega Downeyja in njegove izvrstne igre in upodobitve Sherlocka. Zgodba sicer (zopet) ne preveč pretresljiva, spet hoče nekdo uničiti svet. Mi je bil, kar se zgodbe tiče, prvi del vseeno boljši, a tudi tale je povsem gledljiv. Sherlock je, tako kot Harry in Twilight, se ga gre gledat, ne glede na vse. Samo da je veliko boljše.

Letna bilanca ...

2011-12-29T07:37:00.003+01:00

... je letos na vrsti malce bolj zgodaj. Jutri zjutraj z A.jem namreč šibava na morje. Pred-predlani sem za novo leto zmrzovala na Bledu, letos grem v tople kraje. Je bila tista izkušnja preveč huda, letos pa se mi obeta tam, slabih deset stopinj. Kaj hoče človek lepšega, kot vstopiti v novo leto na toplem (čeprav imam sicer raje mraz, hehe).

Lani sem imela z letno bilanco kar malce težav. Nič posebnega se mi ni zgodilo. Bomo videli, če bo letos kaj sreče. Čeprav sem potem, ob kasnješem prebiranju teh bilanc vedno malce zmedena. Moje življenje se nekako vrti okoli dveh zaključkov in začetkov novega leta, takšnega in drugačnega. Prvi je seveda 31. december - 1. januar. Drugi je tam konec junija, začetek julija - 1. oktober. Torej konec in začetek koledarskega ter konec in začetek šolskega leta. In ko je, na primer, šolsko leto že davno končano, se ga potem v tej letni bilanci znova spominjam in vse skupaj zna biti, ~~sploh ob taki uri, ko se komaj skobacam iz postelje,~~ (pisanje tegale prispevka dejansko traja že cel dan!) sila konfuzno.

Pa pojdimo.

Januar. Prvo, kar mi pade na pamet je to, da sem se z velikimi upi (po lanskoletnem krasnem uspehu) znova lotila ločevalne diete, a se je ta tako hitro končala, kot se je začela. Januarja je Tia praznovala prvi rojstni dan in spekla sem ji veliiiiiiiko torto in še lepo sem jo okrasila s Hello Kitty. In nastopila je okrogla obletnica.
Februar. Z A.jem sva prvič skupaj nekam potovala. Nekam, kar ni bilo morje, hehe. Šla sva v Frankfurt. Z letalom. In Frankfurt je bil prav prijeten in poseben in znak, da je fino kdaj kam iti.
Marec. Vsaj en mesec, za katerega točno vem, kaj napisati. Še en rojstni dan. Tokrat dvajseti. Spekla sem si krasno torto in od A.ja dobila prelepega plišastega huskija, ki smo ga poimenovali Sugar. Nepomemben podatek, ampak meni blazno ljuba igrača. Uuu, in igrala sem na svojem prvem koncertu. Pa tudi zadnjem.
April. Druga obletnica moje ljubezni, je pa res, da je to spet en tak datum, kjer se ven vlečem. Ugotavljam, da imam hude težave in se nikakor ne morem spomniti, kaj se je lepega dogajalo. No, z babami smo šle na Bled. Senta je bila na bledu prvič in imele smo se prav luštno.
Maj je spet bolj težaven. Imela sem veliko dela na faksu, to se je raztegnilo tudi v junij in pravzaprav ni bilo posebnih pretresov.
Junija sem bila na svojem prvem razgovoru za službo. Izkazal se je za neuspešnega, pa nič za to, do danes sem si seveda že opomogla. (Tule je v veliki meri prisoten sarkazem, da ne bo prišlo do kakšne pomote.) Prav tako se je junija poročil moj bratranec. Jedli smo preveč, smo se pa imeli prav fino, četudi sva potem z A.jem ob dveh zjutraj pobegnila domov in v nalivu peljala iz Prekmurja v Ljubljano. In spekla sem svojo prvo dvonadstropno torto. Ne za poroko, temveč za rojstni dan moje ljube prijateljice in njenega fanta.
Julija sem najprej malce delala. V službi od sedmih pa do treh, v tajništvu, kjer sem sprejemala klice, pošiljala pošto, fotokopirala in ugotovila, da se znajdem in sem sposobna. Potem sem z babami malce pobegnila v Barbarigo. Zaradi svoje tečnobe bi se lahko imele bolje, še sreča je pa ta, da lahko naslednje leto vse skupaj ponovimo in se imamo še bolje. O in prvič sem šla k mojemu novemu zobozdravniku, vsa prestrašena, ker me je zgornja štirica skelela, če bo slučajno plomba. Pa je ni bilo!
Avgust. Spet sem z mami za slabih 14 dni šla na morje, A.ja pa pustila doma. Drugače pa nič pretresljivega.
September. To je en tak hecen mesec. Ko so že vsi v šolah in nazaj v službah, imamo mi študentje še lepo frej. Odkar sem študentka je to moj najljubši mesec. Sploh letošnji. Grozno je bilo še toplo, malo sem delala na Imosu, malo na Baby Booku, malo sem kuhala in nasploh je bilo fino. Dvakrat smo šli v Ikeo. In seveda dogodek meseca - rojstvo mojega drugega nečaka, Tarasa.
Oktober. Nazaj na faks. Počasi sem se pričela uvajati v nov/stari ritem življenja. Takoj se je pričelo veliko dela na faksu, mami je šla v Indijo, dekleta so prišla k meni na sleepover, poleg tega pa sem (no, tole bi se skoraj moralo navezati na prejšnji mesec) izpolnila svojo ~~skrito~~ željo in sladki hobi poslala na sladko pot da postane poklic.
November. Začela sem malce več razmišljati. Uredila sem si nek ta kaos v moji glavi, ki ga je povzročila zmeda in šok na faksu, se začela malce sprehajati, si vzeti čas za to in ono ...
December. Pa smo tu. Gledam nazaj in razmišljam, ali se je še kaj pomembnega zgodilo, tako pomembnega, da mi je ušlo iz misli in da je tako veliko, da tega sploh ne vidim kot nek pomemben dogodek. Mogoče je pa to nekaj kar iščem preprosto dejstvo, da sem se, tako kot vsako drugo leto, spremenila. 12 mesecev me je zagotovo pustilo za malenkost bolj drugačno kot sem bila lani. In mogoče je to ta velik balon v zraku nad mano, ki ga iščem in ne morem definirati. Kakorkoli, pred mano so še slabi trije dnevi starega leta, jutri se podajava proti morju in mogoče bo novoletno jutro, ko bom oči odprla drugje, kot pinavadi, prineslo spremembe. Se jih ne bi branila.

V teh dneh ...

2011-12-28T15:34:00.001+01:00

... me navdušuje par stvari. Bolj kot se bližamo koncu leta, zadnji dnevi minevajo, bolj razmišljam o rečeh, ki se mi dogajajo, o rečeh, ki so se mi zgodile in tako naprej. Tako razmišljam in čudim se, kako je možno, da nekajkrat na teden, ko pogledam na uro, vidim številke 12:34, čudim se tudi, kako je možno, da telo ve, da se dogaja sprememba, in me samodejno prebudi ob petih zjutraj in tako prepreči miniaturno katastrofo, prav tako me čudi, da me je hoja v hribe tako zelo prevzela, da si že pišem zaznamke in računam, kdaj bom imela čas, da spet kam pobegnem.

Še ena fascinantna stvar je ta, da moj od-mene-16-let-starejši brat (s katerim je tudi moj odnos tej razliki v starosti primeren) pride domov, si naredi kavo, pride do mene in reče "Veš, sedaj imam nov najljubši TV program ..." in jaz dokončam stavek - "24Kitchen!". Nekaj skupne krvi se pa še pretaka po najinih žilah.

Kokos kroglice se rade družijo z rafaeloti

2011-12-27T14:10:00.000+01:00

Danes sem praznično razpoložena, zato vam razkrivam dva praznična recepta. No, tele zadeve so tako dobre, da so več kot odlične tudi na kakšen nepraznični dan, ampak saj veste, kako je, manj kot takih zadev pojemo čez leto, bolj se jih veselimo ob praznikih.

Kokos kroglice, pri katerih sem vedno skeptična, kako točno se jim reče, ali so rumove kroglice, ali kokos kroglice, ali kako drugače, so za malenkost boljše od rafaelotov. Ali je bila pa samo smetana čudna in ni uspelo tako, kot bi moralo. Naslednjič moram malce eksperimentirat in v maso vmešati zdrobljene albert kekse ...

Drugače pa, kokos kroglice gredo takole: v multipraktik (to je tista zadeva, ki seklja in melje in tako dalje) stresemo 200 g albert keksov, 100 gramov sladkorja, 100 gramov čokolade v prahu (jaz sem dala kar kakav, pa ne tistega tagrenkega) in 100 gramov kokosove moke. Potem malce stopimo 250 gramov masla/margarine, še to zlijemo v mešanico, vse skupaj malce pretresemo in zalaufamo mašino. Mogoče je dobro, če najprej zdrobite piškote (kar v mašini) in potem dodate še vse ostalo. Seveda multipraktik ni vsemogočen, zato na koncu še malce premešamo z žlico, da se vse sestavine dobro premešajo in za piko na i vlijemo še 5 velikih žlic ruma. Dobro premešamo in mešanico postavimo v naravni hladilnik - na teraso/balkon, da se masa strdi (ker se potem kroglice lažje oblikujejo).

Med tem, ko se masa za kokos kroglice hladi, pa se posvetimo rafaelotom. Dokler se ne bom lotila izboljšave recepta, se morate zadovoljiti s temle: pol litra sladke smetane damo v posodo, dodamo še 300 gramov kokosove moke, 150 gramov sladkorja v prahu (jaz kristalnega zmeljem v mlinčku za kavo, drugače je totalen rip off) in en vanilijev sladkor. Mislim, da je to vse. Dobro premešamo (kar na roke), potem pa postavimo na hladno, počakati pa je treba celo noč.

Pri delanju kokokovih kroglic je velik problem ta, da nikoli niso povsem enake velikosti. Ene so večje, ene so manjše, in to res ni estetsko. Zato sem se jaz pametno lotila tehtanja mase, vsaka kroglica je imela natanko 10 gramov in nastale so prav lepe, enkrat za v usta, vse enako velike in težke. Da se potem ljudje ne tepejo, kdo bo večje in kdo manjše. Maso torej oblikujemo v kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in damo lepo na pladenj ali krožnik, kjer čakajo na poslednje dejanje svojega kratkega, a vsekakor sladkega življenja.

Pri rafaelotih je zgodba malce bolj žalostna. Meni se, kot že zgoraj omenjeno, masa nikakor ni hotela strditi na željeno stanje, zato so nastale malce bolj velike, okorne bele kepe. Šola za naslednjič. Dobre so pa vsekakor. V rafaelo se krasno podajo tudi mandeljni ali lešniki (olupljeni, drugače zna zadeva zagreniti!).

To je to, veselo sladkanje in lepe praznike!

Darila in z njimi ...

2011-12-23T21:58:00.000+01:00

... povezane tegobe so danes na sporedu. Ravnokar je namreč iz bunkerja, kjer se zadnjih par dni za kolokvije in izpit uči moj brat, prišla mami. Z novico, da se v bunkerju skriva nekaj zelo čudnega. Ogromna škatla Duplo Lego kock, bolnišnica! Naša tamala, moja nečakinja, se zadnjih nekaj mesecev najraje igra s kocakmi. Razlog za to se po mojem mnenju skriva tudi v tem, da je to edina aktivnost, pri kateri se zabava tudi moj brat, njen oče. Iz tega sledi povsem logična razlaga, zakaj je tudi moja mami kupila veliko škatlo Lego kock - gasilno postajo in zakaj je druga babica kupila prav tako veliko škatlo - družinska hiša. Halo, če brat že darila skriva v našem bunkerju, kje bodo vse te zadeve potem imeli, ko bodo sestavljene? Konec koncev to niti ni slaba ideja, imeti vse te komplete - lahko se bodo začeli promovirati kot navečja slovenska razstava Lego kock!

Pa dobro, moj namen niti ni bil pisati o tem, kako bo tamala dobila za 150 € vrednih Lego kock (jaz dobim pa samo 100 € vredno vinjeto, joj prejoj!), temveč predvsem malce razmišljati in artikulirati misli o tem, da človek sploh nekaj dobi. Sama sem v zadnjih letih, ko sem finančno malce bolj samostojna in ko sem si v glavi razčistila par stvari, v tem prazničnem in daril polnem času predvsem osredotočena na dajanje in ne toliko na prejemanje. Nočem se hvaliti, ampak jaz imam za meni ljube osebe ponavadi kar dobre ideje, kaj si želijo oz. kaj bi jim prišlo prav. Če sem kot otrok prejemala darila za Miklavža, Božička in Dedka mraza (pa še službena darila v mamini in očetovi službi!) in je bilo torej vsega v izobilju, sem v zadnjih letih naravnana k skromnosti. Ko me kdo vpraša, česa si želim, je ponavadi moj odgovor "saj nič ne rabim." Ker dejansko, roko na srce, človek si želi marsičesa - ne bi se branila iPoda, iPada, iPhona, Mini Cooperja, Uggic, Ray Bank, kakšne hude torbice, pri čevljih je pa itak omejitev samo nebo. Ampak druga stvar je pa, ali te reči potrebujem?

Ne, pravzaprav jih ne. Moj mp3 mi v zelo redkih primerih, ko ga sploh uporabljam, zaenkrat (trkam na les!) krasno služi. iPad bi bil samo odličen način, kako bi na predavanjih še manj poslušala. Tudi moj LG zaenkrat vestno izpolnjuje funkcije klicanja in pisanja SMSov. Neštetih aplikacij ne potrebujem - dokaz za to je moja predraga sošolka T., ki mi je zadnjič ob mojem "šnofanju" po njenem novem Samsungu ob vsaki zanimivi in pozornosti vredni aplikaciji razložila, da jo je uporabljala samo prvi teden, nato se je je naveličala. Uggice mi sploh niso lepe, sončna očala se mi v roku enega tedna spraskajo in skrivijo in tako dalje.

Seveda si človek marsičesa želi, povsem druga stvar pa je, ali to potrebuje. Mogoče zato moja darila letos niso preveč luškana in pocukrana in ne vem kaj, so pa stvari, za katere vem, da jih osebe potrebujejo. No, saj ne vem, zakaj pišem v množini. Moj Božiček bo letos obiskal samo mami in A.ja. Mami mi je jasno dala vedeti (čeprav se tega morda ne spomni), kaj bi si želela, in to bo dobila (poleg tega pa to tudi potrebuje, ampak ne smem izdati zakaj, a) zato, ker bi bilo potem popolnoma jasno, kaj bo dobila in b) zato, ker je mogoče razlog, ki ga imam trenutno v mislih, malce žaljiv), A.ja pa sem celo leto pridno spremljala in memorizirala, katere reči potrebuje. Toliko idej sem imela, da sem jih delila še z mami!

Tako da ja, jutri darila še zavijem, potem pa romajo pod smrečico, kjer bodo počakala, da se nam jih zljubi odpreti. In res, ta norija, ki se zadnjih par dni dogaja okoli BTC-ja, dejansko je v radiju 5 km okoli vse zabasano, ker ljudje množično derejo po nakupih ... recesije očitno ni. Ali pa ljudje krasno vlečejo ven svoje MasterCarde in si rečejo "saj januarja pa res začnem!" (jaz z zdravo prehrano, oni očitno z odplačevanjem dolgov...)

Pred leti ...

2011-12-21T22:06:00.000+01:00

... v tistih gimnazijskih časih, sem pričela s pisanjem bloga. Saj niti ne vem, mislim, da je bil povsem prvi tisti nek spletni dnevnik v sklopu MSN-ja? Nekaj takega. Lahko si si ustvaril svoj profil in pisal dnevnik in to so bili moji začetki. Potem sem nekaj časa pisala dnevnik na Vijavaji, se še kdo spomni tega? Danes to socialno omrežje, ki je bilo popularno daleč pred MySpaci in Facebooki in Twitterji, žalostno sameva. Sama še spremljam par ljudi, ki še vedno pišejo dnevnike. Tiste zapise imam vse še lepo shranjene. Občutek pisanja je bil takrat ... domač. Ni mi bilo težko pisati o neumnostih, no, dejstvo je tudi, da se takrat niti nisem zavedala, da pišem neumnosti, to je pravzaprav čar vsega skupaj.

Takole je izgledal en tak zapis, pred petimi leti, natanko na današnji dan:

Danes imam šolo popoldne. Praktično imam že počitnice,kajti ne pišemo nobenih testov niti ne sprašujejo. Po slabih dveh mesecihneprestanega učenja se počitek več kot prileže.

Zbudila sem se ob osmih in šla s psom na sprehod. Sicer sem načrtovala sprehodskozi gozd, a sva na pol poti srečali še dva vaška psa. Bona se je pričela znjimi igrati in nekako so načrti, da si naredili krog po gozdu, razblinili.Odšli sva domov, na toplo.

In kasneje istega dne:

Zopet zdravo! Sem že nazaj iz šole. Pravzaprav je bilokar prijatno, nič stresa. Le slovenščino smo pisali ampak ocena se ne bovpisala v redovalnico, če mi ne bomo želeli. Naučila se nisem nič, rešila pavse.

Moje življenje dandanes niti ni tako zelo drugačno, še vedno Bono vsako jutro peljem ven, še vedno mi na vsake toliko časa preglavice povzročajo vaški psi, le učim se malce več, hehe.

Se mi zdi, da smo v tistih časih več pisali o našem vsakdanu. Blog je imel skoraj vsak in preko njih smo komunicirali, pisali o internih forah, odgovarjali drug drugemu, spremljali naša življenja. Danes je potrebno vsakega vprašati "Kaj si pa danes počel?", takrat pa smo to prebrali na blogih. "Saj sem prebrala na blogu, ja," je bila pogosta fraza. Danes se, če še kdaj uporabim ta stavek, počutim, kot da bi nekoga zalezovala. Potem pa je prišel Facebook in kar naenkrat, ne da bi se zavedali, se je vse postavilo na glavo. Postali smo dosegljivi v nekih navideznih svetovih, kjer zelena pika označuje to, da si online in podrobnosti o tem, kaj počneš niti niso tako zelo pomembne. Važno je samo to, da si dosegljiv. Kadarkoli te lahko kdorkoli klikne, te povpraša, kaj počneš, in tvoje lastno izražanje o trenutnih dejanjih niti niso tako zelo pomembne. Itak si dosegljiv. Kaj več kot to res ni pomembno.

Takrat, v tistih časih, so nam blogi dajali občutek varnosti. Sedaj pa zaradi tiste grozne zelene pike, ki nakazuje, kdo te gleda in kdo ne, stalno nad nami preži veliki brat. Gledam te. Pazi kaj pišeš, pazi kaj govoriš, vsi, ki te imajo na spisku prijateljev, te lahko vidijo. Vsak, ki ti sledi, te lahko vidi. Prebere tvoje misli. Tvoje globoke, osebne misli, ki morda niso namenjene prav vsem. Vsakič, ko se lotim pisanja, premislim, katere informacije bom posredovala in katerih ne. In še ko se mi zdi, da sem se do neke mere distancirala, me zanese in potem nastanejo zapisi o težavah s prehrano, in čeprav se mi v enem trenutku zdi, da je vse okej in da nisem pretiravala, me Tinino obvestilo, da je bil to včeraj popoldne na Drugem svetu tretji najbolj "bran" prispevek, strezne. Ljudje so to brali. Too much information.

Ja, ne počutim se varno. Še celo manj, kot sem ob začetku pisanja tega prispevka mislila. Spregovoriti sem namreč hotela o tem, kako se v današnjem času pojavlja vse več in več "tematskih" blogov. Kuharija, moda, filmi, tehnologija, lifestyle. Ljudje ne pišejo več o sebi, o tem, kaj počnejo, temveč o tem, kaj jih zanima. In v tej smeri se razvijajo in rastejo in blogi postajajo središče in viri informacij, prej kot pa zgolj razvedrilo. Vsekakor je to tudi želja bralcev, koga pa še zanima, kaj ta in ta počne v privatnem življenju? (Skoraj) vsak ima namreč Facebook in kopico svojih "prijateljev", za katerimi rad špijunira. Ampak jaz bi pa šla in stala in čakala na trenutek, da na eni točki mesta, ki jo eden izmed mojih priljubljenih blogerjev opiše, le-tega tudi uzrem. Da vidim in utelesim tisto čedalje bolj redko dušo, ki se ne skriva samo za kopico fotografij in informacij ampak pokaže delček sebe.

Cimetove zvezdice ...

2011-12-21T16:36:00.000+01:00

... ki se preoblečejo v cimetove krogce. Kupčke. Nekaj.

Ti piškoti so na Kulinariki blazno "popularni", znajdejo se praktično na skoraj vseh seznamih praznične peke. Letos so se znašli tudi na mojem. Je že skrajni čas, da tole objavim, božič je pred vrati.

Kaj potrebujemo?

3 beljake

250 g presejanega sladkorja v prahu

1 vrečka vanilijevega sladkorja

3 kapljice arome grenkih mandljev

1 ravna žlička zmletega cimeta

275 – 325 g zmletih neolupljenih mandljev

Sama sem aromo grenkega mandlja izpustila, prav tako je bila žlička cimeta malce bolj polna kot samo ravna.

Najprej beljake stepete v sneg. Zelo čvrst sneg. Ko je že stepen do konca, mu med mešanjem z električnim mešalcem dodate sladkor v prahu. Tri žlice te mehke bele lepljive mase dajte v en lonček, za kasneje, ko so piškoti tik pred tem, da gredo na potovanje v pečico, jih premažemo.

V maso potem vmešamo še sladkor v prahu in cimet, nato pa se od elektičnega mešalca poslovimo. Mandlje vmešavamo z žlico. Zdaj meni ni jasno, ali so bila moja jajca tako velika ali pa sem naredila kaj narobe. Ampak dodala sem res veliko mandljev (skoraj 400 gramov), ampak masa je bila tako lepljiva, da si niti predstavljati ne morem, kako bi nastale zvezdice. Tako da sem se pač znašla, oblikovala kroglice, jih na pekaču na peki papirju sploščila v "krogce", lepo premazala s snegom in pekla na 130°C slabe pol ure. Po dveh tednih v zaprti škatli so še boljši.

Imajo zelo zanimiv okus, sploh za ljubitelje cimeta so izvrstni. Za moj okus sicer malce pretežki in presladki. In ne vem, če se bodo naslednje leto še znašli na mojem seznamu. Mogoče v manjšem številu, samo za degustacijo.

Sladkarije in z njimi povezane ...

2011-12-19T18:30:00.003+01:00

... tegobe. Saj je hudič, ta hrana. Toliko težav je povezanih z njo, a vseeno je tako zelo potrebna. Konec koncev je vir našega življenja. In kakorkoli patetično se zdi, da zapravljamo denar in kupujemo hrano in jo pojemo in konec koncev slej kot prej ~~pokakamo~~ prebavimo in en del izločimo iz telesa, brez nje ne bi mogli živeti.

Kdor me pozna ali je z mano v pogovoru preživel vsaj 2 uri ve, da je hrana pogosta tema mojih misli in iz nje izvira premnoga moja težava. Kaj hočemo, eni se rodijo s problemi pri učenju ali pa s težavami pri navezovanju stikov, jaz imam to (ne)srečo, da mi večino težav povzroča hrana. Če rečem, da ima to, kaj pojem in česa ne pojem, name vsak dan velik vpliv in da iz tega izhaja tudi moje vsakodnevno počutje, se ne bom zlagala. Seveda pridejo obdobja, ko tehtnico, vsakodnevno opazovanje v ogledalu in strogo načrtovan urnik prehrane zamenja brezskrbnost in je na sporedu malce več uživanja. A slej ko prej me doleti kruta resnica - moj metabolizem je muhaste narave in nikakor noče delati tako, kot bi si sama želela. V navezi z mojo lenobo, kar se raznih športnih aktivnosti tiče, sem na konju ... in kaj kmalu iz sedla grdo padem na tla. In to na glavo.

Zadnja dva meseca je tako na sporedu t.i. neobremenjenost. Na prste ene roke lahko naštejem tiste redke večere, ko sem dejansko šla lačna spat. Posledice se vsekakor kažejo - tehtnice se sicer zaenkrat še izogibam, a hlače danes niso bile najbolj prizanesljive. Ampak vseeno, če sem pred dvema letoma sprobavala to in ono dieto, danes gledam predvsem na počutje. Nočem biti sužnja hrane, nočem biti med dvema ekstremoma - jesti nič in jesti vse. Tako sem zadnje leto preživela v iskanju te nemogoče zlate sredine. To je vsekakor zelo težko. Težje kot en mesec jesti tako, kot veleva dieta. In vsekakor težje kot en mesec (ali pa celo življenje) jesti, kar ti srce poželi.

Leto 2011 je bilo vsaj kar se prehrane tiče torej bolj kot ne katastrofalno. Oba z A.jem se strinjava, da je bilo to zelo čudno leto in upava, da bo 2012 prineslo spremembe. Ampak konec koncev, človek lahko še tako pravi, da je leto čudno in krivo, da je polna luna kriva, da je PMS kriv ... vse to je le metanje peska v oči. Jaz sama si odrežem tisti kos kruha, jaz sama nanj namažem namaz, jaz sama v usta nosim koščke čokolade. In posledično sem tudi jaz sama dolžna sama sebi priznati, da sem jaz kriva in nihče drug. Prav fascinantno je, kako človek sebi želi le najboljše in najlepše, a po drugi strani je prav izvor vseh svojih težav pravzprav ... on. Ti sam. Jaz sama. Lahko prebiram članke o kandidi v črevesju, ki se razraste in zahteva sladkor. Lahko berem članke o tem, kako smo tisti s krvno skupino 0 baje nagnjeni k problemom s ščitnico. Lahko gledam mami in si mislim, saj imam debelost itak v genih.

Vedno je lažje najti več izgovorov zakaj ne, kot zakaj ja. Ampak če si v prihajajočem letu kaj obljubim je pa to vsekakor ena stvar - sebi bom želela dobro. Pa ne zato, ker bi se sekirala zaradi teh mojih deset kil viška. Še vedno grem po ulici z dvignjeno glavo in se počutim lepo. Sebi bom želela dobro in svoja dejanja prilagajala temu pravilu zaradi enega preprostega razloga, ki me spremlja na tako zelo veliko področjih mojega življenja. V prvi vrsti živim sama zase. Ljudje smo sicer obkroženi z družino, prijatelji, fanti, puncami, ženami, možmi ... Ampak kdo resnično ve in pozna, kaj se dogaja v meni? Kdo dejansko posluša vse moje misli, dvome, tegobe, kdo je soočen s sleherno mojo odločitvijo in dejanjem, njenimi posledicami in uspehi? Jaz sama. Če na svetu ostanem sama, fizično ali pa samo psihično, sva samo jaz in jaz. Sama s sabo. In prezir in jeza do samega sebe je po mojem mnenju hujša kot jeza do kogar koli drugega. Ker v jezi sam nase veš, da si ti kriv. In veš, zakaj si kriv. Ker se ti pač ne da.

V letu 2012 se mi bo dalo.

Danes smo se peljali ...

2011-12-17T20:22:00.003+01:00

... v Trst. In potem še na Kras. Dutovlje, fina vasica, le malce preveč ovinkov vodi do tja, za moje pojme. Ali je bil pa samo šofer problem.

In ravno to je tema, o kateri bom pisala danes, avto in z njim povezane aktivnosti, ki nas pripeljejo od točke A do točke B. O tem, koliko imam stroškov z mojim avtom, sem že pisala, čeprav morda tale zapis ne bi bilo tako zelo slabo posodobiti, glede na to, da gredo stroški v višave. Bencin in to. Tudi o samem smislu vožnje z avtom, kot ga jaz dojemam, sem povedala par modrih, recimo. Danes pa sem med pasivno vožnjo (če je definicija aktivne vožnje tista, pri kateri sem jaz voznik in kolikor toliko aktivno upravljam z vozilom, hehe) razmišljala o časih, ko sem bila zgolj in samo pasivni voznik in kako so bili tisti časi na nek način lepši in preprostejši.

Dokler sem z mami vsako leto hodila na morje (no, saj grem sedaj še vedno z njo, ampak grem tudi z A.jem, pa z babami, pa tako naprej) in še nisem imela izpita, je bila malce-več-kot-dvo-urna vožnja do Barbarige (ali kam drugam) pravi balzam za moje misli. Lepo se zazreš v pokrajino, ki hiti mimo tebe, malce zadremaš, malce razmišljaš in ... marsikatera dobra ideja se mi je porodila prav med temi dolgimi vožnjami na morje. Situacija na avtobusu je bila podobna. Jutranja vožnja v gneči do gimnazije je bila dolga, nepretresljiva in ravno toliko mirna, da sem razmišljala o tej in oni stvari. Sedaj pa je vse drugače. Imam svoj avto, to pomeni, da kamor koli greva z A.jem, jaz peljem. On sicer ima izpit, ampak tematika, zakaj ne vozi, je primerna in obširna za povsem svoj zapis. Kamor koli grem z mami, četudi z njenim avtom, moram vozit jaz. Šele v zadnjih časih se temu počasi pričenjam upirati, ker se mi ne da več voziti. Tudi v ožjem krogu mojih prijeteljev sem velikokrat ravno jaz tista, ki moram voziti, bodisi zato, ker je avto povsem in samo moj, bodisi zato, ker se drugim ne da. In roko na srce, res se mi ne da več voziti. Prevažanje z avtobusom je prav tako izgubilo svoj čar, odkar hodim na faks, do katerega imam samo 15 minut vožnje. Tako, to je prvi minus tega, da moraš biti stalno voznik.

In kaj je drugi minus? Ne, to, da moraš biti trezen, ko voziš in da zaradi tega ne smeš zvrniti piva ali dveh, ni težava. Vsaj ne pri meni. Meni osebno je večji problem ta, da ko se po skoraj treh letih lastnih vozniških izkušenj peljem kdaj s kom drugim, nikakor ne morem odtrgati oči s ceste in "preverjati", kako vozi trenutni voznik. Mogoče bo tole izzvenelo, kot da se zelo hvalim, ampak dejansko mi ni še nikoli nihče rekel, da slabo vozim. Tudi kar nekaj voznikov nasprotnega spola, ki vozijo že dlje časa, me je pohvalilo (razen mojega brata, ki je kritiziral moje zavijanje v križišču v tretji prestavi, pač ne ve, da je Clio navajen nizkih obratov, hehe). Torej se nekako skorajda upravičeno počutim na cesti dokaj samozavestno. Nikoli se nisem še zaletela, naredila kakšne hujše neumnosti in samo enkrat sem skoraj povozila pešca. Šalo na stran. Kadar koli se s kom peljem, spremljam, koliko je odmaknjen od roba, kako hitro vozi, kako speljuje, kako zavira in podobno ... Dejstvo torej je, da sem v začaranem krogu - že tako ali drugače sem v 90 % jaz voznik, še takrat, ko pa imam to srečo, da nisem, pa sem okupirana s "poklicno" deformacijo.

Ta deformacija pa konec koncev morda niti ni tako slaba. Sedaj šele namreč vidim, kakšni norci so na cestah. Morda imam to srečo, ali pa nesrečo, da se imam na vsake toliko časa priložnost s kakšnim teh norcev celo peljati. Pa to, poleg tega, da tvegam svoje življenje, niti ni tako katastrofalno - vsaj vidim, česa sama ne bom nikoli počela. Definitivno ne bom divjala 130 km na uro po avtocesti pri Razdrtem (navdzol!) po rahlo zasneženi cesti ...

Ko se človek loti kuharije ...

2011-12-15T15:38:00.003+01:00

... ali kakršne koli pekarije, so začetki ponavadi vedno zanimivi.

Sama sem s peko in ustvarjenjem sladkih dobrot pričela, kaj pa vem, kakšni dve leti nazaj? Prej je vedno mami pekla torte, potice, imela je nek svoj železni repertoar in teh sladic ne bom pozabila nikoli. Pehtranov biskvit, jabolčni (in v mojem zgodnjem otroštvu borovničev) štrudelj, ananasova torta, orehova potica, malinina torta, pa še kaj bi se našlo. In hecno je, da se sama skoraj nikoli ne lotim priprave točno teh specifičnih sladic. Zato ker v mojem srcu ostajajo zapisane kot mamine in mislim, da jih sama ne bi znala narediti tako dobre oziroma enake ali vsaj podobne kot ona.

Če pomislim, zakaj sem sploh pričela s peko, se pravzaprav ne morem spomniti kdaj in kako se je to zgodilo. Vem samo to, da sem nekaj spekla, bilo je dobro in naslednjič sem spet pekla. Pohvale domačih so bile najbrž tiste, ki so mi dale motivacije in sploh upanja, da je to, kar počnem, dobro in da se splača s tem nadaljevati. In tako sem sedaj na točki, ko me ni strah poskusiti ničesar novega, ko sem pri peki tako samozavestna, da si upam narediti biskvit brez tehtanja in strogega držanja recepture, pa tudi drugje zaupam svojim sposobnostim in kdaj kaj dodam in odvzamem. In ob teh mislih se spomnim na osnovnošolske čase, ko sem kdaj pa kdaj jedla kosilo pri sošolki in je njena mama naredila odlično jed, pito z bučkami in krompirjem, tako fino sočno in mehkega okusa ... oboževala sem to pito. Večkrat sem sošolki rekla, naj mi mami napiše recept, pa mi je ona odvrnila 'ne more, ona to dela na pamet'. Pa niti ni bilo na pamet, to šele jaz sedaj vidim, ampak je bilo iz srca.

In tako potem ko včasih prebiram recepte, ki jih tule objavim, pa vidim, da napišem kaj v stilu, mogoče malce več, malce manj, po občutku. Vem, da to ni najbolj priročen podatek. Če se kakšen začetnik loti peke, se lahko ta "malo manj, malo več" konča drugače, kot bi pričakovali. Ampak tudi pri peki in sladkih zadevah se še enkrat znova potrdi pregovor vaja dela mojstra. Spomnim se groze, ki me je prevevala vsakič, ko sem se lotila peke biskvita za torto. Ali bo enakomerno narastel, ali bo zrasel hribček, ali se bo sploh enakomerno dvignil? Pa sem pekla po istem receptu kot pečem še danes, pa je bil rezultat drugačen. Tako se večkrat zamislim, kako je to možno? Kaj je drugače, da je rezultat posledično drugačen? Ali tista nesrečna jajca in sladkor in moka čutijo mojo drugačnost in zaupanje, da bo vse okej, da bo rezultat tak, kot si ga želim? Ali sem preprosto jaz spremenjena in gledam drugače na vse in ne vidim napak, ker hkrati takoj vem, kako jih bom popravila?

Kdo bi vedel. Sem pa presenečna in všeč mi je ta občutek napredka. Šele sedaj to vidim. Napredek. Pa ne samo pri peki tort in slaščic - napredek kjer koli drugje, na katerem koli področju življenja - odlična stvar, ki te kar malo zasužnji. Ampak mislim da je to celo ena stvar v življenju, ki v presežkih ni negativna? Dokler gre seveda za napredek v človeku samem, da si želi osvojiti in obvladati še več in več novih reči. Ker roko na srce, vzeti nož v roke in prerezati tisti smotani biskvit na tri plasti in se ob tem ne sekirati že cel prejšnji dan - it feels good.

Piškoti s koščki čokolade

2011-12-14T20:54:00.002+01:00

A. se je pritožila, da pogreša recepte. Jaz pa pogrešam prosti čas. Kaj je že to?

No, pa dajmo. Še eni piškoti, ki so se znašli v Miklavževih darilih. Tokrat bolj na hitro.

Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na tej točki je mešanica sicer že gotova, manjka ji samo še čokolada, ampak to vmešamo povsem na koncu. Meni osebno je bila tale masa kar malce preredka, zato sem dodala še kakšno žlico moke ali dve. Po občutku. 125 gramov čokolade narežemo na koščke (poljubnih velikosti), lahko dodate tudi čokoladne kapljice, ampak potem je izgled bolj generičen. Z žlico previdno vmešamo v maso (ne z mešalnikom!).

Maso zajemamo z žlico in jih polagamo na peki papir na pekaču, previdno, ne preveč skupaj!, masa se kar razleze (sploh, če ne dodate dodatne moke) in zna se zgodit, da nastane en sam velik piškot v velikosti pekača, hehe. Pečemo 8 do 10 minut na 190°C.

Lepi so. Pa dobri tut.

Dodatek: pozabila sem povedati, iz kje sem recept pobrala. Hm, mislim da je bil objavljen v knjižici, ki je bila priloženi prilogi Nedela - Odprta kuhinja, že lankega decembra. Samo toliko, v vednost.

Mogoče mi gredo ...

2011-12-12T17:27:00.001+01:00

... tele neštete filmske objave že rahlo na živce. Kaj pa vem. Na živce mi gre tudi to, da sem trenutno v nekem takem stanju, ko imam veliko dela (oz. vsaj meni se zdi, da imam veliko dela) in ves čas samo planiram kdaj sem bom kaj učila, kaj se bom učila, kako se bom učila. Podobno je z blogom, namesto za bi pisala, večino časa razmišljam kaj bi lahko pisala, kaj mi ni všeč, kaj bi spremenila in tako naprej. Saj pravim, vrtim se v začaranem krogu. Že celo leto. Konec leta pa počasi prihaja in že razmišljam, kaj bi lahko napisala v letni bilanci, ampak nekako kar nimam idej. Ravno prej, ko sem prišla domov, stopila skozi vrata, se pričela sezuvati in me je spreletelo! Mislim, da je bil september ali pa oktober, da se je nekaj pomembnega zgodilo, ampak do sedaj sem, jasno, že pozabila. Upajmo, da se mi spet prikaže nazaj.

Zadnje dni drugače, kot že omenjeno, čečkam po koledačku in si zapisujem, kdaj imam za oddati to nalogo in kdaj ono, kdaj moram predstaviti eno seminarsko, kdaj imeti drugo debato pri retoriki, kdaj grem v Dramo na Doriana Greya, kdaj si bom šla kupit nov plašč, ki je 20 % off, kdaj bom imela čas, da se sprehodim po trgovinah in prekšim mojo poletno zaobljubo, da si letos ne kupim nobenih čevljev več ... in tako naprej. Pesto je, vsekakor. Vmes se še malo slinim nad dvema prav posebnima skladbama, ki ju poslušam že tri dni in kar ne morem nehati. In tako dnevi hitijo in še preden se bom zavedla, bo ta pasji teden mimo in bo petek in si bom lahko privoščila frej vikend. Čeprav ne upam preveč upati, ker se zna zgoditi, da mi potem spet kaj pride vmes in bom žalostna. In utrujena.

Aha, ja, in seveda, v trenutku ko sem napisala besedno zvezo frej vikend, sem se spomnila, zakaj ne bo povsem frej. Ampak vseeno, ta zasedenost, ki je na vidiku v soboto, je dobra zasedenost, mogoče ne povsem sijajna, ampak taka, da bi se metala ob steno, pa tudi ni.

Tako, kaj več danes od mene ne boste dobili, saj niti tole ni ultra zanimivo in produktivno, ravno toliko, da si malo zbistrim misli. Za popotnico vam dam v poslušanje zgoranj omenjena nebesa, jaz pa se posvetim prebiranju skripte o sladicah in salmoneli (in še celi kopici drugih reči) ter sanjarjenju o mojem novem plašču, ki bo, če bo vse posreči, jutri padel v moj topel objem. (Saj ne, da še enega plašča ob teh temperaturah sploh ne rabim, ampak vseeno, z nečem se moram pocrkljat, če sem že prenehala s konzumiranjem sladkarij.)

Dear John

2011-12-11T13:00:00.000+01:00

Film sem prvič sicer gledala že kar nekaj časa nazaj (ko sem imela fazo Amande Seyfried, hehe), ampak ko mi je zadnjič A. rekla, da se lahko kaj vidiva, sem predlagala da si ogledava tale film, ker je tako tipično ženski. In ja, seveda, posnet po knjižni uspešnici Nicholasa Sparksa, Dragi John, tipično žensko čtivo, ki se preveli v malce boljši ženski film.

John Tyree je (sicer včasih problematičen) mladenič, ki se je svojih težav rešil v vojski. Tako se nekega poletja vrne nazaj v domači kraj na 14-dnevne počitnice, med katerimi požrtvovalno skoči s šest metrov visokega mostu v morje, reši torbo mladi Savannah, gre z njo na en, pa na drug piknik, udari par mladeničev na nos in seveda se nežna deklina prej ko slej zaljubi vanj, on pa nič manj vanjo. In tako potem, ura tiktaka, onedva pa se niti zavedata ne, kako bosta po 14-dnevni romanci preživela eno let čakanja vsak na svojem koncu države. In tako vsa optimistična pričneta s pisanjem pisem.

Zgodba res ni ne vem kaj, je pa hrbet Channinga Tatuma že en razlog, zakaj si je tole zadevo vredno ogledati. Tudi Amanda ni tako zelo slaba, če ne drugega je prav fino gledati kako se znajde v ne tako zelo neumni vlogi iz Mean Girls.

Pravzaprav sedaj že par minut razmišljam, ali pa ima film navkljub svoji romantični plati tudi kakšno drugo sporočilo, ki bi ga bilo moč še spoznati za razmišljanja vredno ampak bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi da mečem trud in čas stran, hehe. Naj ostane pri lepih telesih, zaljubljenih pogledih in bridkih solzah.

The Twilight Saga: Breaking Dawn

2011-12-10T19:52:00.001+01:00

V bistvu nisem imela izbire. Punce bodo mogoče malce jezne, ko bodo tole prebrale, ampak sama ne bi šla nikoli gledat tega filma. Saj nekje globo v sebi sem mogoče še vedno fenica, konec koncev imam doma vse štiri knjige, sem jih pridno prebrala, čeprav me je zadnja spravila na rob obupa. Film je v primerjavi z njo vsekakor boljši. Ni pa dober sam zase. Čeprav, kaj pa vem. Saj sploh ne morem objektivno ocenjevati, imam namreč manjši crush do ~~Edwarda~~ Roberta in tako pač je. Čeprav tole pisanje o pol leta diete in vadbe je obetalo več, kot je bilo dejansko prikazanega. Kaj pa vem.

Kakorkoli, saga se nadaljuje in naj rečem samo to, da se ji ne reče za brezveze saga. Dejansko je saga. Tokrat se Bella in Edward končno poročita, poroka je sanjska in jaz bi takoj imela identično. Potem seveda hitro odhitita na kam drugam kot sanjski otokin tam se šele prične veselica. Če rečem, da se pri malokateri komediji nasmejim tako zelo, kot sem se pri Twilightu, je to povsem na mestu. Ko Bella in Edward prideta na otok se prične tista ... mladostna nerodnost, skozi katero smo šle že vse štiri babe, ki smo film gledale, in se zato tudi povsem upravičeno skupinsko hihitale. Spet se malce zapletam. Zgodba se vije dalje, dokler Bella ne zanosi in potem je Edward spet žalosten in vsi ostali zaskrbljeni.

Kar se zgodbe tiče je tole zelo površinsko. Ni nekih hudih zapletov in dejansko je film bolj kot ne narejen za vse tiste, ki sago spremljajo, poznajo zgodbo, vedo, kaj se bo zgodilo na koncu in si bolj kot nekega dramaturškega presežka želijo predvsem ponovno videti svoje priljubljene junake upodobljene na filmu. In če smem dodati, Rosalie me je razočarala. V tretjem delu je bila tako lepa, sedaj je pa kot ... drag queen. Upam, da se bo situacija do naslednjega filma izboljšala.

Končna ocena - povsem gledljiva zadeva, na trenutke morda malce mučna ampak vseeno, te slabi dve uri se hitro obrneta, hujše tragike ni.

Smo se pa z babami imele odlično, brez njih bi bila celotna zadeva verjetno hudo mučna, hehe.

Danes ponoči ...

2011-12-10T08:25:00.001+01:00

... se mi je zopet pripetil neljubi dogodek. Stvar je namreč taka, da je bil včerajšnji dan dokaj naporen. Zbudila sem že zelo zgodaj in čez dan sicer nisem počela mentalno zelo zahtevnih reči, sem pa s prijateljico N. šla darovat kri! Zame je bilo to prvič, zanjo šestič, prava veteranka je že. In potem sem se cel dan, hotela ali ne, počutila malce čudno. Bolela me je roka, čutila sem se šibko, pila sem veliko vode in upala, da sredi dneva ne padem kar na enkrat po tleh, haha. Seveda mi ni bilo nič hudega, še pol Šiške sem skoraj pretekla (malo karikiram, eno ulico sem pa res) da sem hitro premaknila avto na parkirno mesto bližje stanovanju. In nisem padla po tleh.

Z Mucom sva šla na sprehod po okrašeni Ljubljani, ki je sicer lepa, a tisti ljudje, ki vse to okrašujejo, bi naslednje leto moralo razmisliti o tem, da bi se jim hkrati s postavitvijo lučk uspelo dogovoriti še o temperaturah tam okrog ničle (in ne 10 stopinj, kot je bilo včeraj!), z neba pa bi lahko padal le sneg (in ne dež!). To bi potem bilo res lepo. Kajti če se človek sprehaja v supergah in mu je vroče!, nekako tiste lučke nimajo svojega čara. Sicer me letošnja božična dekoracija ni preveč navdušila, Čopova mi je premalo okrašena, prav srhljivo je pa šele, ko prideš do konca Brega, ko se stojnice končajo, se postaviš na most nad Ljubljanico, gledaš proti centru in je res lepo, vse te lučke na kupu, ampak potem!, se obrneš proti Trnovem in se vprašaš, če si padel v črno luknjo. Tam bi res lahko še kakšno drevo okrancljali, manjka romantike, pa tako lepo je sedaj urejeno.

Eno izmed zabavnejši opravil med sprehanajem skozi mesto v dvoje je, poleg stalnega umikanja, načrtovanja, po kateri strani bomo šli in po kateri bodo šli oni, pa preklinjanje, kako se ljudje med hojo kar naenkrat ustavijo na sredi ceste, zagotovo ocenjevanje sejemskih hišic. Pa ne po kriteriju kaj kdo prodaja in kaj bi človek rad imel, ampak predvsem po tem, kako so hišiče "opremljene". Od tistih s klobuki so vrha nabasanih, da se vprašaš, ali je prodajalec še sploh živ, do tistih z nekimi kamni, ki so preveč prazne in izgledajo izropane. Moj absolutni zmagovalec so stojnice s sladkarijami, predvsem tiste z lizikami! Na tržnici je bila ena prav simpatična, čeprav 18 € pa ne bi za liziko nikoli dala! Našle so se tudi take, ki bi jih lahko še izboljšali (tista v sivko bi bila odlična z eno ogroooomno fotografijo sivkinega polja).

Vse to španciranje me je seveda dodobra izmučilo, v posteljo sem padla že malo po deveti uri. Odkar sem predvčerajšnjim odkrila nov televizijski program 24Kitchen, neka nizozemska zadeva s slovenskimi podnapisi, kjer 24 ur samo kuhajo, se prav veselim gledanja televizije! Sicer se oddaje čez dan ponavljajo, ampak to niti ni tak problem. Kakorkoli, včeraj sem zaradi utrujenosti kar hitro zaspala ob zvokih Borderless kuharije (sori, bolonjez že znam skuhati) in dvomim, da je bila ura že pol desetih. Treba pa se je zavedati, da sem v zadnjem tednu hodila spat dokaj pozno, skoraj vsak dan po enajsti uri zvečer, včasih celo malce pred polnočjo. Zame, ki sem sicer navajena da zaspim kar kmalu po deseti, je to vsekakor sprememba. Pozitivna ali ne, tega še ne vem. Se mi je pa danes ponoči vsekakor pripetilo to, česar res ne maram. Popolnoma naspana sem se zbudila, pogledala na uro, prepričana, da je že blizu šesti uri zjutraj, in doživela silno razočaranje in šok - ura je bila šele tri zjutraj!

Potem sem eno uro gledala 24Kitchen, Muc se je preselil spat v kabinet, mene je pa tudi okoli četrte ure nazaj zmanjkalo še za dobre štiri ure. Tale Šiška ima posebno energijo, da se večkrat ponoči zbudim. Ima pa še eno posebno energijo - da mi navdih za pisanje realitvno dolgih prispevkov o povsem nepomembnih rečeh, iz katerih naredim silno big deal, čeprav dejansko niso.

Your Highness

2011-12-07T19:59:00.001+01:00

Nekega nedeljskega dopoldneva sem se odločila, da končno spet malce sedem na sobno kolo in prevozim par kilometrov za moje srce. Ker sobno kolo zaradi trenutne ureditve dnevne sobe (obstajata namreč dve verziji - poletna in zimska) kraljuje v eni izmed sob, kjer mati vestno nalaga odvečne stvari, sem bila primorana pobrskati po disku in naletela sem na tale film. Moram priznati, da so bile prve minute kar težke. Ni me preveč pritegnilo. Preveč je bilo parodije, norčevanja, jaz nisem take sorte punca, ki bi padala na to. Imam že rajše drame. Ampak potem je pa vsa stvar tam okoli desetega kilometra postala zanimiva. Tako zelo zanimiva, da sem prekolesarila celih dvajset kilometrov.

Tale komedija je sicer kar se igralske zasedbe tiče, odlična. James Franco, Natalie Portman in meni zadnje čase zelo ljuba Zooey Deschanel. Natalie je prav slastna. James niti ne toliko, ga imam raje v spominu takega, kot je bil v 127 Hours. Drugače pa zgodba povsem preprosta, pravljična, je pa v filmu bolj poudarek na teh nekih razlikah med bratoma, en pogumen, drug strahopeten, a na koncu je prav ta (bolj po naključju kot kaj drugega) junak in rešitelj dneva. Saj niti ne vem, kaj bi še povedala, nisem ravno podkovana v takih komedijah, mene bolj zanima zgodba in njen razvoj skozi film, tule je pa zgodba tako na stranskem tiru (se mi zdi da je tam samo zato, ker mora bit, da drugače je sploh ne bi bilo). Dejansko film naprej vlečejo karakterji, ki so zelo izraziti, tako da gledalec dejansko dobi neka pričakovanja, kaj se bo zgodilo. Čisto soliden film, čeprav za moj okus malce preveč ... neumen. Saj vem, da je neumen z namenom, ampak vseeno, meni to ni užitek gledati.

Razpokani piškoti

2011-12-06T22:42:00.001+01:00

Miklavž je mimo, prva runda decembrske peke pa tudi. In edino pravilno je, da recepte dokumentiram tudi tule gor.

Razpokani piškoti, v originalu (s Kulinarike) pa Ponarejeni rženi hlebčki. Ker baje izgledajo kot rženi hlebčki. Ne bi vedela, nikoli jih nisem jedla/videla. Lani sem se peke teh piškotov lotila prvič in ker mi besedna zveza ponarejeni rženi hlebčki na prvi pogled ni izgledala prav nič sladka, praznična in dobra (razen na slikah), sem se zatekla k podobnemu receptu, ki se, mislim da, imenuje prav razpokani piškoti. In bila sem res živčna, ali bodo piškoti uspeli, razpokali, tako lepo, kot je na nekaterih slikah na Kulinariki. Prebrala sem vse komentarje, upoštevala vse nasvete, in razpokani piškoti v prvi rundi sploh niso bili razpokani ampak malo malce ... pretreseni. In tudi okus je bil drugačen - več kokosa, bolj "masivni" so bili. Zato sem zbrala pogum in se lotila ponarejenih rženih hlebčkov. Ne samo, da so (do sedaj še vedno) zelo elegantno razpokali, tudi veliko bolj okusni so. Sploh, če namesto samih orehov zmešamo lešnike, mandeljne ... krasno.

Pa poglejmo. V posodo ubijemo 3 jajca in jim dodamo 200 g sladkorja (tudi malenkost manj ne bo povzročilo nikakršne tragike). Potem to zmes lepo mešamo z mešalcem da se fino speni in naraste. Medtem stehtamo 250 g orehov (znotraj te količine lahko uporabimo tudi lešnike, mandeljne, mešanico) in jih (če še niso) zmeljemo. Dodamo masi in premešamo. Potem pa dodamo še 200 g čokolade v prahu. Jaz sem nazadnje uporabila malo čokolade v prahu, malo Benko kakava in malo grenkega kakava. Zopet premešamo. Nazadnje dodame še 4 ali 5 žlic ostre moke, z žlico premešamo, da nastane že kar kompaktna masa. Potem se pa prične. Na krožnik stesemo sladkor v prahu, si umijemo roke in še z vlažnimi pričnemo z oblikovanjem kroglic, ki jih povaljamo v sladkorju in jih samo na pekaš (na peki papir). Kroglice morajo biti kar dosti narazen. Jaz sem jih na pekač (standardne velikosti, tisti, ki pride s pečico) dala 16. Masa je dokaj lepljiva, tako da si je na vsake 4 kroglice treba umiti roke, potem se masa spet lepše oblikuje, drugače se prične vse lepiti in je nemogoče. Je kar packarija, ampak taka fina, za odrasle. Kot plastelin, hehe.

Nič, in potem se zabava in nestrpno pričakovanje in pogledovanje proti pečici, kako masa leze narazen in piškoti pokajo, prične. 20 minut na 180°C, veleva receptura, in res je tako. Krasno.

Večina mojih zapisov se prične z besedo ...

2011-12-05T17:57:00.001+01:00

... zadnjič. Zadnjič sem to, zadnjič sem ono. V bistvu mi je kar malo žal, da nova oblika bloggerja ne shranjuje več zapisov v samem okenčku (če bi vtipkala črko z, bi se mi prikazal seznam vseh naslovov, ki sem jih kdaj uporabila in so se pričeli s črko z, saj dojamete), tako se sedaj zna zgoditi, da se kdaj ponavljam. Pa saj konec koncev je vseeno, če bi hotela, da bi naslovi čemu služili (da bi google potencialne iskalce tega in onega pripeljal ravno sem, na primer), bi se itak morala vsega skupaj lotiti bolj organizirano. Tako pa so naslovi samo zato, ker morajo biti. No, da nadaljujem, kjer sem pravzaprav hotela začeti ...

Zadnjič sem gledala film The Tree of Life. Razlog, zakaj se omenjeni film ni in se niti (nikoli) ne bo znašel tule na mojem blogu, je ta, da je film dokaj poseben. Z mojo kompanjonko za debatiranje o filmih, A., sva se strinjali, da je film blazno ... poseben. Druge besede sploh nimam. Ona je vmes zaspala, jaz sem si z zobotrebci podpirala veke in se upirala gledanju drugih reči na internetu, med tem ko je film tekel dalje. Ampak, če se morda pri kakšnem drugem filmu ali seriji, kjer igralci veliko govorijo, še da z enim ušesom poslušati, kaj govorijo in z drugim očesom brskati po internetu, se pri Drevesu življenja tega zagotovo ne da. Razlog se skriva v tem, da igralci niso bili preveč obremenjeni s tem, kako se bodo naučili ves ta tekst, ki bi ga bilo, če bi ga strnili, morda za dobrih 10 minut?

Kakorkoli, več o filmu si preberite kje drugje, jaz pa bi izpostavila en citat, ki se mi je usedel v spomin in sem za dan kasneje navezala za ves ta politični cirkus. Odlična Jessica Chastain (ki me je navdušila že kot Celia Foote v The Help) kot mama oziroma gospa O'Brien izreče naslednje besede:

The only way to be happy is to love. Unless you love, your life will flash by.

Jaz pa sem se ravno danes zjutraj zamislila, ko sem stopila na balkon in se odpravljala, da peljem Bono na travnik, kako sem stalno v nekem pričakovanju. Danes je ponedeljek, ampak namesto, da bi v njem uživala, že razmišljam o torku in sredi in četrtku in petku in vikendu in sem stalno v nekih pričakovanjih. In življenje dejansko hiti mimo. Ampak to, kjer smo zdaj in kar smo, je vse, kar nam je v tem trenutku dano. In pri mojih dvajsetih letih je pred mano (upam) še najmanj dvakrat, trikrat toliko, ampak dejansko sem pomislila, kako že celo leto tarnam, kam hiti čas in kako me vse skupaj prehiteva, šele danes pa sem se zavedla, da sem morda (delno) kriva tudi sama. Stalno gledam na ta moj namizni koledar, na katerem imam napisanih cel kup reči in stalno delam načrte, kaj moram naresti do tistega in onega dne in do prihodnjega tedna in kam grem za novo leto ... Se mi zdi da v trenutku, ko ima človek nek cilj v bližnji prihodnosti, se vse usmeri v ta določen datum. Tja usmerjamo svoje misli, svoj trud, čisto specifične akcije. In potem čas ... steče mimo.

Razmišljanje me je po včerajšnjih, sicer neuradnih, rezultatih volitev peljalo dalje. Ves ta cirkus me utruja. Pa niti ne gre za to, koga sem volila in ali sem zadovoljna ali ne, kakorkoli se situacija obrne se mi zdi, da so pred nami težki časi. Pa ne toliko zaradi potencialne nove recesije ali še slabšega gospodarskega stanja, ampak predvsem zaradi nas samih, ljudi. Sem zjutraj malo prebirala vtise na raznih forumih in ljudje smo tako razdrobljeni, da bi se med sabo pobili. Ne morem verjeti, kaj politika dela iz nas. In če sem se pred tremi leti, ko sem šla na FDV, počutila kot totalen bedak, ker nisem bila na tekočem z aktualnim političnim dogajanjem, se danes, ko se vsaj malo sanja, kaj se dogaja, počutim še huje. Počutim se ujeta, kot da ne morem ubežati svojim prepričanjem, prepričanju drugih in dogajanjem. Kaj bi dala, da bi se vrnila nazaj v tisto nevedno stanje, ko se mi je kratko malo je**** za vse skupaj in sem preprosto živela sama zase in za tiste, ki jih imam rada.

In potem je A. rekel nekaj v tem smislu 'jaz bom šel na Novo Zelandijo, da me vsi pustijo pri miru in bom imel mir'. Pomislila sem - je sploh kje mogoče doseči mir? Je sploh kje mogoče odlopiti ta zmešan svet politike in še bolj zmešan svet ljudi in nasprotovanj, ki zevajo med nami in bi najboljše prijatelje obrnili drug proti drugemu in jih razdrobili? Unless you love, your life will flash by. In tudi če ljubimo, nam bodo naša življenja spolzela iz rok zaradi ukvarjanja s tako umazanimi rečmi, kot je politika? Jaz sem svoj odgovor na to vprašanje našla, zdaj lahko pa samo upam ...

Kakšen mesec nazaj ...

2011-12-04T20:42:00.001+01:00

... smo na FDVju imeli Zaposlitveni most. Priložnost za vse bodoče diplomante, da spoznajo, katera podjetja jih bodo po končanem izobraževanju pričakala odprtih rok. O, ja. Taka podjetja kot so Pro Plus, ki so isto power point prezentacijo predstavila in novinarjem in komunikologom in tržnikom. Že samo ta podatek je dovolj zgovoren. Ali pa to, da sta odgovorna urednica in direktor STA-ja predavala nam, komunikologom, kako se lahko mi itak specializiramo za novinarska dela in da imajo z nami izkušnje, da znamo odlično pisati.

Pa saj niso oni krivi. Problem je itak ta, da se nobenemu še sanja ne, kje bi dober in pošten komunikolog sploh lahko delal (razen, da se zaposli na fakulteti oziroma v akademski sferi, kar je pa itak samo za posebne izbrance). Jaz sem na Zaposlitveni most šla samo iz enega razloga. In ta niti slučajno ni bil tak, kot na sejmu zaposlitve na FRI-ju, ko jim službe dobesedno mečejo pod noge in se jih morajo študentje skoraj da ne otepati in bežati pred ponorelimi delodajalci. Tega pri nas absolutno nisem pričakovala. Sem si pa želela, da bi se nam predstavil nekdo, ki nam lahko artikulirano pove, da ima za nas, komunikologe, delo, ki nam je pisano na kožo. Ker, roko na srce, nismo novinarji. Nikakor. Njihov študij je občutno lažji in manj kompliciran. Vsaj tiste predmete, ki so samo njihovi (nekaj si jih tudi delimo), se naredi z levo roko. In nismo tržniki. Vsaj jaz osebno nisem šla na bolj teoretsko smer komunikologije, da bi potem celo življenje molzla denar in lagala ljudme skozi oglaševanje ...

Pred samim začetkom Zaposlitvenega mostu za našo smer sva s sošolko sedeli in se predajali brezdelju, ko je mimo pritekla kolegica z očitno skoraj sestrske smeri novinarstva. Pod nos nama je poturila mikrofon in dejala, da pri delavnici z Valom 202 delajo intervjuje o tem, kakšno službo si študentje želimo. Sošolka se je upirala, jaz pa sem bleknila (bila sem ravno pod vplivom pogovorov s sošolko o prihajajočih praznikih, slaščicah, peki, tematsko obarvanih kuharskih revijah itd.), da bova midve imeli kuharski TV kanal, kjer bova imeli najmanj 4 ure dnevnega kuharskega programa v živo, predstavljali bova knjige, tuje TV kuharske oddaje in podobno ... Ampak na poti domov sem razmišljala, česa si resnično želim v življenju, nekoč, ko bom imela službo. In ugotovila, da ne vem. Da nimam ideje, kje bi kot komunikolog rada delala in kaj bi rada počela.

Uspela sem prilesti samo do dveh idej, česa definitivno ne bi rada počela. Ena stvar je zelo komunikološka, druga pa malo manj. In obe sta dejavnosti, ki jih trenutno, torej v tem nekem daljšem obdobju študija, aktivno počnem. In posledično si jih ne želim početi nikoli več. Ali pa vsaj dolgo časa ne več. Prva, komunikološka, je pisanje seminarskih nalog, esejev, kar bi se lahko potem nekoč, ko bi jaz bila slaven komunikolog, z zelo dolgim spiskom izdanih knjig in objavljenih člankov, prevedlo v znanstvene članke. Cele dneve sedeti za kupom knjig, jih prebirati, o njih razmišljati in potem eno samo določeno idejo reciklirati v nov članek? Ne, hvala. Saj ne rečem, včasih zna biti zabavno, ampak takole pod prisilo, kar delam sedaj v okviru obveznosti na faksu, je pa sila duhamorno.

Druga reč pa je pravzaprav zelo smešna. Klicanje naokoli. Saj ne rečem, pokličeš, vprašaš, adijo. No big deal. Ampak jaz moram v okviru mojega zelo novinarskega študentskega dela po telefonu (v kolikor se mi ljudje ne javijo preko e-maila oz. nočejo sodelovati po tem sicer zelo priročnem komunikacijskem kanalu) klicati in v sodelovanje zvabiti strokovnjake. In to je včasih zelo težko. Stopnja težavnosti je povsem primerljiva s tistim neprijetnim klicarjenjem anketarjev. Been there, done that. V slabe pol minute, kolikor traja neka spodobna predstavitev, moram namreč povedati kdo sem, kaj želim, zakaj kličem. Veliko težje je po telefonu prepričati nekoga, da privoli v intervju, kakor po e-pošti, kjer vso stvar lepo opišem in si naslovnik lahko to dvakrat, trikrat prebere, temeljito premisli in je to to ...

No, mogoče se pa v tistem komentarju, da komunikologi dobro pišemo, še skriva kaj resnice. Torej ja, če si poskušam zamisliti mojo bodočo službo, je to definitivno taka, v kateri imam tajnico, ki namesto mene klicari naokoli ... S pisanjem znanstvenih tekstov pa ne bi mučila nikogar. Jaz bi se raje posvečala praksi. Pa še to najraje tisti, ki vsebuje sladke stvari, ki jih lahko pojemo in se imamo fino. Bomo videli, kaj nam prinese prihodnost.

Zadnja dva dneva sta ...

2011-12-03T20:10:00.001+01:00

... katastrofalna. Ura se nikamor ne premakne, hitro mi postane dolgčas in to v kombinaciji s tisto dobro poznano lenobo. To je najhuje - dolgčas mi je, ampak po drugi strani sem tako zelo lena, da ne znam definirat, kaj bi rada počela. In tako potem sedim/ležim, v neskončnost razmišljam, zakaj je do tega prišlo in kaj bom storila, da se jutri to ne bo ponovilo. Ampak nič drugega ne morem storiti kot to, da se sprijaznim, da na vsake toliko časa pride tak dan (ali dva) in da bo že minilo. Do takrat pa še malo muzike. Med tem, ko sva z mami pekli piškote, sva poslušali Dragojeviča in jaz sem se spomnila na mojega žal že pokojnega strica, ki se je vedno rad pohvalil, da sta ga z Oliverjem skupaj žurala na Korčuli. Moj stric je bil faca, škoda, da sta bila z mami dolga leta skregana, ampak to je že tema za drugič.

Bridesmaids

2011-12-02T14:59:00.001+01:00

I'mtelling you, hitting bottom is a good thing. Becausethere's no where to go but up.

V bistvu je hecno. Ko človek prične z gledanjem tega filma, je kar nekako obupan. Vsaj jaz sem bila. Ne preveč znana igralska zasedba, Don Draper/Jon Hamm v vlogi nekega bogatega playboya, halo? Pa kaj je z vami, sem si mislila, kakšen šit bo to? Ampak v bistvu ni šit. Sam film kot tak niti ni tako zelo neposrečen. Vsi ti elementi, ki ga navidez delajo zelo drekastega, so samo prikaz in oris resničnega življenja Annie.
Annie je ženska, tam nekje sredi tridesetih let, ki na svetu nima ničesar drugega kot samo eno dobro prijateljico Lillian. Njena pekarna ji je propadla, fant jo je zapustil, tako da se preživlja kot dolgočasna prodajalka v še bolj dolgočasni in ne preveč uspešni zlatarni, živi pa z dvema cimroma, zelo ZELO čudnima angležema. Stanje je res grozno. Na vsake toliko časa se gre malo poigrat z zelo bogatim tipom (Jon Hamm), ki pa od nje noče ničesar več kot samo seks. Annie ima tudi zelo slab avto in njeno življenje bi bilo težko še slabše. In tukaj se potem zgodi vsa magija. Njeno življenje postane še veliko slabše. V edino pozitivno stvar njenega življenja, odlično prijateljstvo z Lillian (ki je nevesta), se vmeša Helen. In stvari postanejo bizarne.

Se mi zdi, da je sam naslov filma nekoliko ponesrečen. Je pa vsekakor izredno zavajajoč. Sama sem pričakovala enakovredne zgodbe šestih deklet, tako pa imamo eno zgodbo o zelo slabem življenju glavne priče. Še posebej en prizor je izredno zanimiv, ko se Annie dejansko zmeša in ne vem zakaj, ampak ta prizor se mi je usedel v srce. Zdel se mi je tako zelo poznan. Izgledalo je kot da bi se moje sanje realizirale. Ko mi gre včasih kaj zelo narobe in imam v glavi en scenarij, kjer se začnem dret, razmetavat, vse pošljem v tri krasne ... no, Annie je to storila. In v bistvu je bilo fino, da sem ta film pogledala, zdaj vem, da ne bom več nikoli niti za delček sekunde pomislila, da bi te scenarije zrealizirala.

Kar všečen film, na trenutke mogoče malce preveč bizaren, ampak vseeno. Priporočam. Če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi Annijine norije, hehe.

Ali ste vedeli, drugič ...

2011-11-30T15:52:00.001+01:00

Jaz še vedno med prevažanjem z avtobusi pridno izkoriščam drugače stran vrženi čas in si v mobitel vestno zapisujem takšne in drugačne (ne)zanimivosti, ki se vrtijo na zaslonih. Tokrat sem izbrala par takih, ki so mene osebno kar malce šokirali in presenetili in sprožili WTF?! reakcijo. Pa poglejmo. Ali ste vedeli ...

da zaradi napačne rabe proizvodov za desničarje letno umre kar 2500 levičarjev?!
da potem, ko je človek obglavljen, glava ostane pri zavesti še 15 do 20 sekund?!
da je bolj verjetna smrt zaradi udarca zamaška penine v glavo, kot pa zaradi ugriza pajka?!
da gre povprečni Američan več kot 1800x v McDonalds?!
da kar 10 % Američanov za noč čarovnic zamaskira svoje ljubljenčke?!

Se mi zdi ...

2011-11-29T22:35:00.001+01:00

... da odkar ponovno pišem tale blog, konstantno samo jamram in tožim, kako nimam nobene teme in ispiracije za pisanje. Če se mi nesrečni disk ne bi bil pokvaril, bi šla in bi brala tisti moj gimnazijski blog, ki se je začel tam nekje v drugem letniku s pretipkavanjem zgodbic iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob. In tisti blog je definitivno vseboval cel kup enih neumnosti, ampak je bil pa iskren in tak, v katerega sem izlivala svoje misli in še marsikaj drugega. Saj bom zbrala pogum in šla nekam, ne vem še kam, kjer bom lepo prosila, če se da rešiti tisto eno datoteko, po kateri že skoraj hrepenim, še bolj sem pa firbčna.

Včasih je bila Blogorola, ki je blogerjem, pazi to, za objavo v tiskani izdaji celo plačala! Noro. In bile so teme, dobre, zanimive teme, ki so spodbudile misli in pretrgale neko dolgočasno objavljanje posnetkov z Youtuba in podobne neumnosti. Priznam, tudi dandanes se skrivam za raznimi objavami, ki jih je tako zelo fino časovno nastavit in potem imaš mir. Filmi, kuharija, knjige. Vse to daje odlično potuho. Števček objav narašča, pisanje pa upada. Pa saj ne rečem, če človek piše blog, ki je usmerjen točno v eno določeno "panogo", ni s tem objavljanjem tej panogi ustreznih objav nič narobe. Ampak jaz sem sebe vedno gledala kot nekoga, ki piše. O sebi, o okolici, o dogodkih, ki mi veliko pomenijo, nekdo drug pa se ob branju drži za glavo. Ampak se nikoli nisem prav dosti sekirala, pisala sem, kar mi je bilo na duši. In bolj kot to, da bi pisala za druge, sem pisala zase.

Po drugi strani sem včasih, na starem blogu, imela seznam blogov, ki sem jih brala. In to so bili blogerji iz resničnega življenja, ljudje, ki sem jih srečevala na ulici, v šoli, ki sem jih poznala že od prej. Pisanje bloga je bilo nekaj skoraj samoumevnega. Sedaj pa se vsi skrivajo po Facebookih in ne vem še kje, in pisanje blogov se je potuhnilo v objavljanje fotk, statusov in povezav do zanimivih spletnih strani. Ljudje ne razmišljajo več - samo še skrivajo se, v navidezni nevidnosti, opazujejo doganjanje drugih, tistih, ki si upajo na tapeto.

Pa pustimo ob strani razne Facebooke in podobne zadeve, tako pač je, mogoče bo kdaj bolje. Zadnjič sem pravzaprav opazila, da je minilo eno leto, odkar spet pišem, ampak ko pomislim za nazaj, kaj sem sploh pametnega napisala? Poleg tega, da imam tule zbranih nekaj dobrih receptov in filmov, kaj je še ostalo? Počasi se bliža december in letna bilanca in mislim, da bo stanje podobno lanskoletnemu - sedela bom pred ekranom in razmišljala in brskala po spominu in s težkimi mukami za vsak mesec spisala kaj pomembnega. Pa je zagotovo bilo in se mi pripetilo cel kup zanimivih reči. Ampak preveč tlačim in prealo na glas razmišljam o tem. Situacija je dokaj primerljiva kot takrat, ko se učiš, in ti ni nič jasno, in potem odpišeš izpit in znaš vse. Vsaj pri meni je velikorat tako. Razjasni se mi pogled. Ko zapišem misli in spomine in dogodke, se mi zadeve skristalizirajo ... or something. In zato ... je treba pisat. Zakaj sploh imam blog, če si ne upam na glas povedati tistega, kar si želim?

Crazy Stupid Love

2011-11-29T10:05:00.000+01:00

Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, ni da ni, sama zvečena in meni poznana imena. Film Crazy Stupid Love je še en izmed množice hibridov, pri katerem ne veš, ali je bolj komedija, ali bolj romanca in ali je drame dovolj, da se jo sploh splača omeniti. Mogoče bo zgodba razodela ta misterij. Steve Carell oziroma Cal je moški srednjih let, ki se spopada s pogostim pojavom, ki doleti navidez srečno poročene moške srednjih let - postane dolgočasen. S svojo srednješolsko ljubeznijo Emily (Julianne Moore) sta poročena že kar nekaj časa in čeprav je ona ljubezen njegovega življenja, mu to ni preprečilo, da bi se nekje na poti ne izgubil, postal povprečen, nezanimiv, kar Emily pahne v posteljo s svojim sodelavcem. Tako se torej znajdeta pred dejstvom - potrebna je ločitev. Cal, dolgočasen in nepogumen kot je, se s tem seveda sprijazni in prične z životarjenjem. Dokler nekega popoldneva ne vstopi v lokal, kjer monopol nad privlačnostjo, šarmom in drznostjo izvaja Ryan Gosling oziroma Jacob. No, če se pa tale film splača zaradi česa pogledati, je pa to definitivno Ryan. Pa ne samo prizori, kjer je zgoraj brez. On je ves tak ... mamljiv. Da bi kar skočila v ekran!

Film nas nekako spretno vodi prek štirih posameznikov in zgodb, ki se ovijajo okoli njih, kako zelo pa so vsi štirje povezani, pa nam je razodeto šele na koncu. In povezava je res nepričakovana in ravno dovolj luškana ter samo rahlo privlečena za lase. Film vsebuje tudi tisto splošno znano magijo "preobrazbe" - Cal se dejansko iz zapuščenega dolgočasneža spreobrne v preprojenega samca, medtem ko se prej zapeljivi Jacob preobrazi v sicer še vedno zapeljivega, a malce bolj umirjenega zaljubljenega človeka.

Vseeno je tole povsem gledljiva zadeva, četudi smo na koncu "razsvetljeni" z dobro znanim govorom glavnega junaka o tem, kako se je potrebno boriti za svoje ljubljene in ne vreči puške v koruzo ... Okej, no, ajde, recimo, da vam verjamemo. Ni ravno popolna bedarija, nekega ogromnega presežka pa tudi ni. Je pa pač Emma in Ryan in konec koncev tudi Steve ... in Julianne, za katero sem, ne vem zakaj, vedno mislila, da je bolj igralka za v drame, tak vtis sem dobila v The Hours, I guess.

Kavna torta

2011-11-28T07:48:00.001+01:00

Na en tak ponedeljek, ki sicer sploh ni tipičen ponedeljek (danes je namreč zelo jasno, sonce se že kaže nekje izza gozda), se bo pa prav prilegla tale objava. Da malce posladka tale težek začetek še enega ne preveč prijetnega tedna, polnega obveznosti.

Recept za tole torto sem pobrala iz knjige 1000 Backideen, ki je popolnoma in v celoti napisana v nemškem jeziku, kar je zelo pripravno zame, ki razen obst & gemüse ne razumem besede nemško. Ampak bila je res noro poceni in jaz sem mahnjena na knjige, v kombinaciji z odlično ceno se mi pa itak zmeša. Sem mislila, da jo bom na veke vekov samo gledala, a ko sem se po odločitvi, da za mamin rojstni dan spečem kavno torto, znašla pred dejstvom, da niti na KulSlo niti v mojih drugih knjigah ni truda vrednega recepta za kavno torto, sem pogumno v roke vzela slovar, nabrala vso svojo kmečko logiko in po rezultatu sodeč mi je take recept kar uspelo "prevest" in zrealizirat.

Prvič sem delala s piškotno podlago in ni mi preveč uspelo. Mislim, da bi morala uporabiti več piškotov. Ali pa kar speči krhko testo za podlago. Naslednjič bom definitivno spekla podlago, čeprav je tale totra zelo elegantna - sploh ni treba prižgati pečice!

Najprej si pripravimo 300 g baby piškotov. Ladyfingers. Vzamemo tudi pekač za torto premera 28 cm ali manj. 100 g piškotov damo v multipraktik, zraven damo še 50 g masla in vse skupaj zdrobimo/zmešamo. Lahko se lotite tudi drugačnega načina - cilj je, da piškoti in maslo postanejo homogena masa, s katero obložimo tortno dno. Močno pritisnemo maslo ob dno, nato pa s preostalimi piškoti obložimo obod. Postavimo v hladilnik (ali na balkon, zimski meseci so grozno priročni za peko tort, ker ni treba pospravljati hladilnika, hehe).

Potem v večjo posodo damo naslednje sestavine: 500 g ricotte (zelo ugodna je v Eurospinu), 250 g maskarpone sira, 1 dl kave, 100 g sladkorja (po želji več, če kava ni sladkana) in en zavitek vanilijevega sladkorja ter vse to zmešamo z mešalcem da nastane lepa zmes. Potem 10 g želatine pripravimo po navodilu na vrečki (namočimo, da nabrekne, potem segrejemo da se raztopi) in jo počasi vmešamo v maso. Medtem, ko se masa že prične strjevat, stepemo 250 ml sladke smetane in jo previdno vmešamo v prej omenjeno maso. Nato vse skupaj vlijemo v obod (torej zmotraj piškotov) in pustimo v hladilniku/na balkonu čez noč.

Vse skupaj lahko potresemo s kakavom ali dekoriramo kako drugače, kakorkoli, tole je odlično! Hitro, enostavno in res mnjama!

The Help

2011-11-26T11:16:00.000+01:00

18 people were killed in Jackson that night. 10 white and 8 black. I don't think God has color in mind when he sets a tornado loose.

Na ta film sem pa res dolgo čakala. V ZDA je bil na ogled že avgusta, k nam pride šele v začetku decembra. Ampak res me je zanimalo, kako bodo uprizorili tako dolgo in dogodkovo tako obširno knjigo. In moje skromno mnenje je, da jim je uspelo povsem okej.

Emma Stone je odlična Muha, ne vem, če bi bila katera druga igralka v tem momentu tako popolna za to vlogo. Sploh pa je Emma trenutno top (če se izrazim tako, kot je dandanes sila popularno), vsi jo hočejo - producenti v svojih filmih, gledalci na filmskih platnih, tudi jaz nisem izjema. Drugače pa ja, film lepo ilustrira knjigo, kakšnih hujših odstopanj niti nisem zasledila. Zdi se mi samo, da je romantična zgodba Muhe malce spremenjena? Morda so v filmu tudi malce bolj izpostavili Aibileen, nekako je ona glavna naratorka, čeprav so bile v knjigi vloge med Minny, Muho in Aibileen bolj enakomerno razporejene. Vsekakor je to dobra rešitev oz. odločitev, Aibileen si konec koncev želi biti pisateljica, torej je edino logično, da ona pripoveduje zgodbo. Razen Emme Stone niti nisem zasledila kakšnih zvenečih igralskih imen - vsaj ne takšnih, ki bi jih jaz že poznala. Edini, ki mi je padel v oči, je bil Stuart, Muhin snubec, ki sem ga opazila že v Private Practice v podobi Della. In pa, seveda, Jimmy Foote, mož Celie, ki ga lahko spremljamo v novi seriji Pan Am.

Pri filmih, ki so posneti po knjigi, katero še pred ogledom filma preberem, sem vedno v težavah, kako bi film dojela, če ne bi poznala zgodbe? Meni se zdi, da film tudi sam po sebi lepo funkcionira, konec koncev je Aibileen pripovedovalka, nam pripoveduje svoje občutke in dojemanje dogajanja, kar je v tej tematiki zganjanja terorja belk nad črnsko pomočjo, ključnega pomena.

Človek včasih mora malo iti na mraz ...

2011-11-25T22:05:00.001+01:00

... da sliši zvoke, ki jih drugače ne bi. Ko vse utihne. In to se ne zgodi pogosto. Zato stojiš (ker je premrzlo, da bi se usedel) in čakaš, da promet utihne. Da pes umolkne. Da se svet umiri. Na ta trenutek bi lahko čakal in čakal in čakal in ga nikoli ne dočakal.

Ker povsem popolnoma se nikoli ne umiri. Še vedno se sliši šumenje vode - nekdo ima na vrtu vodnjak. Najbrž ni zelo velik, šumenje in pretakanje je mirno. In še vedno se slišijo zvoki televizije - kaj pa naj ljudje drugega počnejo. In še vedno laja pes. Ne vem zakaj in ne vem čigav, a vem, da moj ni. In neko konstatno brnenje v zraku, ne vem kaj je in od kod izvira, a eno vem zagotovo - moteče je.

Na vsake toliko se iz gozda oglasi nepoznan glas. Krik. Vrisk. Niti ne vem, kako se mu reče. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča avtomobil. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča televizija. In vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča pes. A nekega naravnega zvoka, ki ga ustvarja narava, ne prepoznam. Čeprav je tisti svet, ki se skriva v temi, veliko bolj naraven in veliko bolj podoben nam samim. Če odštejem avtomobile, televizijo in udomačene živali.

Ko takole poslušam se zavem, da premalo poslušam. Da si želim memorizirati vse zvoke, v vseh letnih časih, v vseh delih dneva. Sploh te, večerne, v mrzlih zimskih dneh. Ker iti za minuto, dve, tri, stati ven na mraz, je izziv. Ali pa tudi ne.

Če že ne zaradi zvokov potem pa mora iti človek včasih na mraz vsaj zato, da ceni toploto, ko pride nazaj v notranjost. In da ceni tišino, ki je je v notanjosti še manj, kot v zunanjosti, in ki je, tiste prave, nikoli ne bomo doživeli. Vsaj dokler smo živi ...

X-Men: First Class

2011-11-25T08:08:00.001+01:00

Tale mojstrovina se je kar malo skrila in potuhnila - film sem namreč pogledala že kar nekaj časa nazaj, a nekako mi je uspelo pozabiti spisati obnovo. Letos sem sicer pogledala tudi ostale X-Men filme, ne vem sicer, koliko se jih je dejansko znašlo tule na blogu, pa saj niti ni tako pomembno.

X-Men First Class nas torej po treh filmih, v katerih smo že podrobneje spoznali Professorja X in Magneta, popelje nazaj v preteklost in nam razkrije, kako se je vse začelo. Zgodba je, roko na srce, ganljiva. Ko sta bila Professor X in Magneto še Charles Xavier in Eric Lehnsherr, se po spletu (ne)srečnih okoliščih znajdeta v skupnem boju proti mogočnemu Seabstianu Shawu, oz. Schmidtu, ki je Ericu še kot otroku ubil mamo, sedaj pa načrtuje tretjo svetovno vojno. Vseeno pa se mi zdi, da film bolj izpostavlja dva druga ekstrema. Prvi je želja Charlesa, ki si želi mutante združiti in jih družbi predstaviti kot povsem navadne ljudi, ki ji lahko kaj doprinesejo. Na drugi strani pa imamo Erica, kateremu se ne ljudi ukvarjati z družbenimi predsodki, ampak želi vzeti pravico v svoje roke. Tako Eric kot Charles se teh nasprotij zavedata in zaradi tega je konec koncev uničeno veliko prijateljstvo, ki bi lahko obrodilo velike sadove.

Igralska zasedba filma je odlična - vsaj kar se mene tiče, veliko znanih obrazov. James McAvoy je tako ali drugače eden medi ljubših, pa tudi January Jones ni slaba, čeprav mi je v svoji podobi ledeno hladne Emme Stone delovala nekako čudno - a ne znam natančneje definirati, kaj mi je bilo tako čudnega. Presenetil me je tudi Nicholas Hoult, sicer fantek iz filma About a Boy, ampak meni bolj poznan Tony iz Skinsov. Pa tudi Zoe Kravitz, hčerka Lennyja Kravitza, se malo pokaže kot mutantka Angel, a mene osebno ne prepriča najbolj.

Film je absolutno obvezen za vse fene X-Menov, za tiste, ki pa to še niste ... kaj čakate?

Lepo je verjeti ...

2011-11-24T21:15:00.001+01:00

... v kaj takega. Tale reklama je meni magična. Saj to konec koncev hočejo. Da verjamemo, da lahko Samsung prinese magijo. Nima veze, reklama je še vseeno lepa in tudi jaz bi take lepe copate in stanovanje sredi Ljubljane in predvsem sneg. Veliko snega! Kar naj zapade, letos sploh ne bom kidala klanca, da lahko potem z avtom pridem ven ... bom kar doma.

Ali ste vedeli ...

2011-11-22T18:30:00.001+01:00

da osel lahko vidi vse svoje noge naenkrat? (hm, tudi jaz jih lahko, hm ...)
da lahko polž prespi tri leta? (tega jaz sicer ne morem, bi pa z veseljem!)
da se levje rjovenje sliši 8 kilometrov daleč.
da je večja verjetnost, da človeka napade krava kot pa morski pes.
da samice podlasice umrejo, če med časom parjenja ne dobijo partnerja. (to bi lahko trdili tudi za marsikatero žensko)

Več cvetk z avtobusa pa naslednjič, sem bila pridna, kaj ne, vse zanimivosti (no, ja) med vožnjo na faks zapisovala v mobitel.

In nadaljevanje zgodbe o tem, kako ...

2011-11-21T20:09:00.001+01:00

... sem pito pojedla, ha!

Nadaljevanje zgodbe od prej niti nima smisla. Hotela sem sicer malo potarnati, kako si nikoli nič ne spečem, ker mi je škoda časa, umazane posode, gretja pečice ... ampak da bi vseeno nekoč rada prišla na točko v življenju, ko bi jedla samo home made sladkarije. Mogoče, nekoč, ko bo Mec uspešen programer, jaz pa gospodinja tipa Bree van de Kamp.

No, po tem, ko je mati dala odličen predlog, naj kaj spečem, sem se domislila odlične sladice, ki jo je včeraj pripravljala Novakova. O, o njiju bi tudi imela še par reči za povedat! Tema za naslednjič ... Mami je šla že v skrinjo po maline, začela je lupiti jabolka, nakar se je pričelo v našem domu splošno znano tarnanje - kaj pa če bi spekli kaj drugega, pa če bi to in to in ono in tretje ... Obupala sem. Naveličana sem tega, da se ideje skoraj nikoli ne obdržijo in si vedno premislimo (mami, ne jaz). Šla sem v sobo, pod kovter, v varno zavetje kaotičnega sveta Razočaranih gospodinj.

Ampak očitno nisem bila edina v našem gospodinjstvu (poleg psa - Bona bi jedla vedno in povsod), ki je imela hude želje po sladkem. Mami je namreč vztrajala in kaj sem imela drugega na izbiro, kot da se vdam. In sem se. In ni mi žal. Tole je odlično!

Recept povsem preprost, delala sem čisto iz glave, saj ni potrebno veliko pameti. Podlaga iz krhkega testa, lahko bi nastali tudi piškoti. Preprosta formula 3 2 1 - trije deli moke, dva dela masla, en del sladkorja. V mojem primeru je to naneslo 120 g moke, 80 g masla, 40 g sladkorja. Z rokami zmešamo iz nadrobimo, nekako tako, da se zmes homogena, ampak ker je presuho, se ne drži skupaj. Taki majhni koščki nastanejo. Potem vzamemo dve jajci, rumenjaka damo v posodo k zgoraj omenjeni zmesi, beljaka prihranimo za kasneje. Vmesimo testo. Malce truda bo potrebnega, sploh če je maslo direkt iz hladilnika. Ampak se da, podobno kot pri klepetalki, vztrajnost se obrestuje. Testo zavijemo v folijo za živila in si privoščimo 30 minutni odmor.

Pomokamo delovno površino, razvaljamo testo, če se da, nekako v obliki pekača, da je potem vse skupaj lažje. Testo prenesemo v pekač (ki smo ga prej namazali z maslom), zaflikamo luknje, z vilicami malce prebodemo. Potem pa potresemo maline, naribana jabolka, lahko bi dodali še kakšno drugo sadje, kar se vam valja po kuhinji in je treba porabiti, vse bo dobro izpadlo, I guess. Sadje še malo posladkamo, lahko dodate cimet, kakšne druge začimbe, po želji. Jaz sem dodala eno tako mešanico cimeta, vanilije in ne vem kaj je še namešanega.

Zadnji korak je da stepemo beljaka v sneg, dodamo še malce sladkorja, s tem prelijemo/premažemo sadje in vse skupaj prepustimo čarom in magiji pečice, cca. 40 min, 170 - 180°C.

In potem ... lahko umreš. Nebesa so namreč takoj zraven, na krožniku.

Zgodba o tem, kako sem pekla pito ...

2011-11-21T17:45:00.001+01:00

... ki ni bila nikoli pečena.

Recimo, da sama sebe dojemam kot osebo, ki rada peče. Uživam, ko si nekaj pripravim, ko se ves trud poplača s prvim grižljajem nebes. Ampak nekako se še vedno zgodi, da pečem zelo malokrat. Ponavadi samo za praznike, rojstne dneve, družinska kosila. In tega pri nas ni veliko. Da bi si sredi belega dne kar tako nekaj spekla, težko verjetno. Ko me zagrabi želja po sladkem ponavadi napadem kupljene piškote ali čokolado. Najbližji približek tega, da si dejansko kaj skuham/spečem so puding in palačinke. Da bi kar tako brez tridnevnega planiranja vnaprej nekaj pripravila, misija nemogoče.

A vendar, danes bi se to skoraj že zgodilo. Na tak meglen ponedeljek, ko imam že cel dan nepotešeno željo po sladkem. Ne vem točno, kaj se zadnje dni in tedne dogaja v naši hiši - mogoče so krive podražitve (sladkarije so dejansko dražje!, vsaj meni se tako zdi) ali pa moja prehitra konzumacija - na voljo ni nič boljšega kot navadni piškoti, ki delujejo samo v kombinaciji s čajem (pa še to samo prvič, magija potem izgine) in čokolada iz Lidla za 25c, katero drugače uporabljam izključno v pekovske/dekorativne namene. Za jest je presladka. Ampak vseeno, v sili še hudič muhe je, ali kako že gre dobri stari rek, Tina pa se zadovolji s ceneno čokolado in navadnimi piškoti.

A vse ima svoj konec. Čokolade sem se prenajedla, piškote je zmazala mati. In sedaj smo ostali brez vsega. Ena sama in edina nutela, ki jo imamo v omari, je že vsa trda in prav nič mazava. Tako sem mami omenila, da bi kaj sladkega, a ničesar ni, in rekla je: "Pa kej speč!"

Okej, na tem mestu se zgodba dramatično zasuka. Cel tale zapis je kar naenkrat brezpomenski, saj se je ravno v tem trenutku zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Ali pač?

Nadaljevanje sledi ...

Zadnje dni ...

2011-11-18T16:36:00.001+01:00

... več razmišljam. Pričela sem si namreč urejati zaznamke in zdaj imam specialno kategorijo - blogi. Drugače namreč ponavadi stisnem samo tisto zvezdico in zaznamek odleti, kamor pač odleti. Večinoma pozabim na njih. In potem se kdaj znajdem, da gledam v ekran in ne vem, kaj bi počela in se spomnim na en super blog, ki sem ga nekoč zasledila, a glej ga zlomka, ker ga ni med zaznamki, ga seveda ne najdem več. Stvar je zdaj veliko bolj elegantna in vse je bolj organizirano.

Sem pa prejle razmišljala, med tem, ko sem urejala zapiske za predmet Komuniciranje in nove tehnologije. Saj drugače je to zelo zanimiv predmet, tudi tematika, ki jo obravnavamo, je v današnjih dneh sila pomembna in aktualna, a kaj, ko so besede, ki se znajdejo na powerpoint prezentaciji med predavanjem, tako močno zakomplicirane in sila intelektualne, da me prav hitro odnese v razmišljanje o bolj preprostih temah. Vseeno pa sem prejle ob pretipkavanju zapiskov naletela na besedo IRC. In na to, kako je bil IRC prva klepetalnica oz. prvi del kibernetskega prostora, kjer so posamezniki komunicirali v istem času, na drugem kraju. Kjer so lahko prevzemali katerokoli vlogo so si zaželeli - postali mlajši, lepši, edino pametnejši ne, saj je prav to, sodba človeka po tem, kaj pove in ne po tem, kako izgleda, ena izmed pomembnejših karakteristik, ki še danes veljajo v tem čarobnem svetu spleta.

Razmišljanje me je tako odneslo v spomin, kako sem bila enkrat na obisku pri prijateljici dve ulici stran od mojega doma. Jaz, moja sošolka iz osnovne šole, in omenjena prijateljica, dve leti mlajša od naju. Stiskale smo se za njeno majhno mizico, v mat'kurjo vtipkale chat in se povezale na eno izmed sila preprostih klepetalnic tistega časa. Ni minilo dolgo časa, ko se je odprlo okence in pričele smo s tipkanjem. Zamislila sem se - ali ni hecno, včasih smo klepetali z neznanci, na forumih, na takšnih in drugalnih klepetalnicah, in to je bilo nekaj normalnega. Potem je prišel MSN in sicer malce zožal ta prostor komunikacije s komerkoli - si le moral posredovati oz. zaupati svoj MSN naslov. Razen, če ga nisi imel kje objavljenega in ga je lahko našer kdorkoli. Ampak to, da te je nekdo kliknil, da si se zapletel v pogovor, kako si, kdo si, iz kje si, koliko let imaš, kaj počneš, kako izgledaš ... vse te banalnosti o človeku, ki smo si jih zaupali, so bile nekaj popolnoma normalnega. Danes pa smo v svetu Facebooka, kjer v virtualni svet dodajamo samo prijatelje iz resničnega sveta. Kjer je to, da imaš med prijatelji "neznanca" in da tako podrobno spremljaš njegovo življenje skozi fotografije, statuse, komentarje, že prav banalno ...

Zadnjič sem brskala po spletni strani STA-ja (študentske potovalne agencije, ne slovenske tiskovne agencije) in opazila, da imajo sedaj v ponudbi poletnih del v tujini tudi Španijo. Brala sem, kakšni so pogoji, in zaželjeno je dokaj dobro znanje španščine (drugače moraš prej še v poletno šolo in so stroški višji). Sama sem se španščino učila celo gimnazijo, en mesec sem živela v Salamanci in po končani maturi je bilo moje znanje zadovoljivo. Danes je prej kot kaj drugega, porazno. In ker mi časovno nikakor ne znese, da bi šla na jezikovni tečaj, je ena izmed opcij, ki bi se mi zdela primerna za ohranjanje znanja, dopisovanje z nekom, ki špansko govori dobro ali pa vsaj tako slabo kot jaz. Ampak kje dejansko najti tako osebo? Včasih sem imela na MSN-ju kup špancev, katerih naslove sem dobila bog-ve-kje. Da bi danes na FB dodala nekoga iz Španije, bi bilo, roko na srce, zelo zelo čudno.

Se mi zdi, da smo ljudje bolj previdni s kom, kdaj in kje na internetu komuniciramo. Nič več ni to sladki novi svet, kjer so možnosti neskončne in je vse lepo in prav. Žal. Ali pa tudi ne. Ljudje se prilagajamo. Včasih povsem običajno in vsakodnevno klepetanje ter deljenje malenkosti o sebi z neko točno določeno osebno na MSN-ju je danes postalo bežno komentiranje in opazovanje dogajanja iz ozadja Facebooka. Ljudje objavljajo, vsebine so dostopne vsem tvojim prijateljem in morda se sploh ne zavedamo, kdo vse to dejansko gleda. Po eni strani smo intimno komunikacijo z vsemi skrčili na samo par izbrancev, vsesplošno, "neškodljivo" objavljanje informacij o sebi pa je dostopno vsem. Vsem tistim, katerim to omogočimo, pa na njih morda pozabimo.

Kje se po vašem mnenju skriva hujše zlo?

Kakšno uro nazaj ...

2011-11-17T19:45:00.001+01:00

... sem se peljala domov s faksa in razmišljala. Toliko enih reči se dogaja zadnje čase. In vedno bolj ugotavljam, da je tale tretji letnik naporen. A veš tisto, ko prideš iz gimnazije na fakulteto in si navdušen, kako te vsi pustijo pri miru, kako lahko lepo prideš, poslušaš in če ti je predavanje všeč, ostaneš; če se ti ne da, greš domov; če si lačen, si greš po sendvič in čokoladno mleko za 1 €; če te na stranišče, vstaneš, da bi kogarkoli spraševal in komerkoli pojasnjeval, kam greš; lahko bereš, rešuješ sudoku, križanke; se delaš nevidnega ... In najpomembneje, 15 tednov miru, 1 mesec učenja. To je to. Stisneš tisti en mesec pekla in krvavih solz, pa je.

In potem pride človek v tretji letnik. Ja, saj vem, mnogi si boste mislili, kaj jamraš, saj si na FDVju. Tisti s FDVja, ki to berete, si boste nekateri prav tako mislili, kaj jamraš, saj ni tako hudo. Seveda ni. Če človek noče, ni. In neka taka magija zajema tale naš FDV, da četudi se nekaj zdi težko, še vseeno je izvedljivo. Jaz ne vem, pričakovanja profesorjev so visoka. Člankov, ki bi jih morali prebrati in so "obvezna gradiva", je veliko. Ampak nekako, četudi študent ne izpolni teh "pričakovanj", tudi če ne prebereš besede, je še vedno možno, da te na koncu pričaka tista (ne)srečna šestica.

Nekateri seveda ponižno ciljamo in streljamo višje. Si naredimo načrt, v ponedeljek ta članek, v torek drugi, v sredo tretji, v četrtek vse ponovimo. Zgodba se potem rada zasuka v nepričakovane smeri, kot je, na primer, v novo odkrito serijo New Girl z meni zelo vščeno Zooey Deschanel. Kaj čmo, tko to pride. Jaz imam v svojem življenju par načel. Eno je to, da nikoli, NIKOLI ne žrtvujem svojega spanca za delo za faks (da bi se učila celo noč in podobno), drugo pa je to, da nikoli ne zamudim priložnosti za odkritje kakšne nove, potencialno dobre serije. In Nwe Girl je potencialno dobra. Ob enem prizoru sem se zasmejala kot ne-vem-kaj. To je dober znak. Jaz se drugače ob serijah in filmih ne smejim. Medtem ko me je v vsakdanjih situacijah včasih težko ustaviti.

Ja, dejansko se počutim, kot da sem v gimnaziji. Vsak teden moram narediti najmanj dve domači nalogi, pri večini predmetov profesorji preverjajo prisotnost in ves čas imamo neka preverjanja. Kolokviji, testi, halo? Danes sem pisala prvega, naslednji teden drugega, potem tretjega in spet začnemo znova. Druga runda. Da ne omenjam še esejev, projektnih nalog, ... Ob vsem tem pa še moje vzporedno sladko izobraževanje. O, ne, tudi tam mi ne prizanašajo. Naslednji teden je izpitni teden, en izpit imam v torek, drugega v četrtek, trikrat ugibajte, ob kateri uri ...

... seveda, ob isti, kot tudi kolokvij na faksu. Malce mi je postalo žal, da se tisti dve uri (medtem, ko tole pišem, je namreč minila že nova ura) nazaj na poti domov nisem zaletela v ... kandelaber. To bi rešilo marsikatero težavo. Ali pa tudi ne?

Blackbird ...

2011-11-15T21:30:00.001+01:00

... singing in the dead of night
Take these broken wings and learn to fly
All your life.

Ko sem bila še v osnovni šoli (nam je učiteljica vedno govorila, da se stavkov ne začenja s ko), sva s sošolko hodili na morje. Jaz z njimi za en teden na Crveni Vrh, ona z nami za deset dni v Barbarigo. Ne vem točno kdaj in kje, ampak nekje smo nekoč na poti do plaže, mimo neštetih apartmajev, poravnanih v popolne ravne vrste, srečali starejšega gospoda. Sedel je v senci in res se ne spomnim, kako smo se zapletli v pogovor, ampak kar naenkrat je iz rokava stresal neštete modrosti in nama s sošolko rekel, naj mu pokaževa dlani, ena za drugo. In vem, kaj je rekel sošolki, še bolj pa se spomnim, kaj je rekel meni. Točno v tistem trenutku sem si rekla, zapomni si sedaj tole, mogoče bo še kdaj res. In od takrat naprej res spremljam vse dogodke, ki se mi pripetijo, in se spomnim njegovih besed.

V življenju se boš vedno borila.

In se, tako ali drugače, na določenih odsekih mojega življenja, na določenih prelomnicah in povsem vsakdanjih dogodkih, ustavim in premislim dano situacijo in glej ga zlomka, stari je imel prav.

Pa ne vem, je problem v meni? Ali mi je pač dana taka pot? Absolutno verjamem, da ima vsak svoj načrt. Da vsakega čaka nekaj nekje na tej poti, po kateri stopamo. In da so, teoretično, vse preizkušnje in izkušnje in tudi samo preprosti dogodki tu z namenom, da se nekaj naučimo, da se razvijamo, da rastemo, da se nekaj, kar bi drugače bilo slabo, spreobrne v dobro.

To žal velikokrat pomeni, da je težko. Zelo težko. Tako zelo težko, da je človek jezen nase, na druge, na Boga, na vesolje, na kogarkoli, dokler ne neha boleti. A vendar, slej ko prej neha.

Saj ne vem, kaj pravzaprav hočem povedati. Da je življenje včasih smešno in nepredvidljivo in da te udari, ko najmanj pričakuješ. Da ti v enem dnevu ponudi take ekstreme, da je že to samo po sebi težko doumljivo, kaj šele, če v razmislek vključimo še vsebino. In da je to čar vsega skupaj. In da se zna ob frekvenci, s katero doživljam svoje "napovedane" borbe, zgoditi celo to, da jih bom slej ko prej vzljubila.

Mogoče se si pa te borbe ob zavisti, ker je bila sošolka deležna bolj optimistične življenjske napovedi, nekako sama postavila na pot? Jih sama nezavedno iščem? Da bi bilo moje življenje bolj "vznemerljivo"?

Kakorkoli, vsekakor imam preroško žilico. Že zjutraj se mi je po glavi vrtel Blackbird, kot da bi vedela ...

... You were only waiting for this moment to arise.

Klepetalka

2011-11-14T13:00:00.000+01:00

Ponavadi smo vajeni imen sladic kot so pita s čokolado in lešniki, smetanova torta z malinami, mafini z banano in jabolki in tako dalje. Tudi tale včerajšnja/današnja sladica bi lahko bila pita s skuto in marelicami, ampak ne, avtorica se je odločila, da ji nadane ime klepetalka. Podpiram! Kot ponavadi, slikovni material ni najboljši, je pa dokaz, da sem tole okusno sladico naredila in vsekakor sem jo stestirala (v različnih okoliščinah, urah, pozicijah, prostorih ...) in res je odlična!

Tule lahko najdete originalen recept, pa tudi fotografije so odlične.

Jaz sem pa delala takole:

V posodo sem dala 150 gramov gladke moke, 100 gramov masla (direkt iz hladilnika), 1 rumenjak in 50 gramov sladkorja v prahu. Konec koncev bi lahko dali tudi navadni, kristalni sladkor. Okej, vse skupaj v posodo potem se pa lotimo mesenja. Jaz sem bila dokaj obupana. Maslo je bilo namreč direkt iz hladilnika in vse skupaj ni izgledalo preveč obetavno. Moka se nikakor ni hotela sprijet z maslom. Ampak nisem obupala. Mesila in mesila in stiskala sem tisto maslo in glej ga zlomka, toplota mojih rok ga je končno omehčala. Tako je nastala taka lepa rumena kepica, ki sem jo zavila v folijo za živila in ji privoščila 30 minut počitka v hladilniku. Maslo je seveda lahko prej ogreto na sobni temperaturi - da vam bo lažje.

Testo sem potem razvaljala kar na peki papirju. Na kakšne 4 mm debeline, lahko bi pustila še bolj debelo. In ker imam tisti suepr duper kvadratast raztegljiv model za torte in peciva, sem potem model nastavila na tako velikost, kot mi je uspelo razvaljati testo. Drugače bi bil za to količino primeren pekač, ki je manjši od protvanja za pečico, glede na to, da so sestavine polovične, bi bil logično tudi pekač pol manjši. Po občutku. Meni je bita prišla dokaj nizka - ravno zaradi tega, ker sem imela malce prevelik "model", ravnala sem se pač po tem, koliko se mi je razvljalo testo. Nič hudega. Torej - testo damo v pekač (na peki papir, seveda). Damo za 10 minut v pečico, na 180°C, da se malo zapeče. Potem pa v posodi pripravimo pol kilograma skute (jaz sem uporabilo ricotto iz Eurospina), 120 gramov sladkorja, 50 gramov masla (tokrat ga prej stopimo), 1 jajce (in beljak, ki nam je ostal od testa), pol zavitka praška za vanilijev puding, limonino lupinico, ščepec soli. Vset o z žlico dobro premešamo, po občutku dodamo še malo jogurta. Jaz sem dala kar tekočeka, tam cca. 2 decilitra. Maso zlijemo na delno pečeno podlago. Potem odpremo en marelični ali breskov kompot in marelice ali breskve narežemo na manjše koščke in jih razporedimo po masi.

Zadnja faza te odlične klepetalke je še biskvitno testo, ki ga naredimo povsem preprosto - vzamemo 3 jajca, ločimo beljake in rumenjake, beljake stepemo s 3 žlicami sladkorja v trd sneg, na hitro zmešamo še rumenjake, jih dodamo snegu, rahlo premešmo, na maso presejemo 3 žlice moke in je to to. Če se vam zdi masa preredka, dodate še kakšno žlico moke. Recept veleva, da z biskvitom naredimo "mrežo", jaz sem biskvit kar zlila oz. "nametala" na maso. Pečemo dobre pol ure pri 150°C. In nebesa so pripravljena ...

Frederic Beigbeder: 2.999 SIT

2011-11-13T01:00:00.000+01:00

Ime mi je Octave in oblačim se v Miyakejevih butikih A Piece of Cloth. Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi — prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo.

O ja, tole pa je poslastica. Odlomkov, ki bi si zaslužili biti objavljenih, je malo morje. V bistvu je tale knjiga nekakšna izpoved. Glavni junak, Octave, je oglaševalec, ki tako zelo sovraži svojo službo, da želi odnehati. Želi ven iz tega sicer blazno donosnega biznisa. Ampak ker v primeru, da sam da odpoved, ni upravičen do odpravnine, se odloči napisati tole knjigo, v kateri razkrije vse umazane podrobnosti, da bi ga šef odpustil. No, splet nesrečnih okoliščin, bizarnih pripetljajev, ki so prav zares tako zelo bizarni, da zasenčijo vse informacije o delu na oglaševalski agenciji Rosse, ga pripelje malce drugam. Avtor nas tako vodi preko sebe, svojega življenja, svojega dela, pa do projekta, na katerem je delal in ta ga popelje v tujino pa do tega in onega človeka in vse skupaj zaokroži s takim koncem, da se človek samo še vpraša, a? Dejansko je tole en tak miks informacij in dogodkov, da je treba biti pri branju zbran. Ampak, ko te pa potegne je pa ... adijo. Po mojem mnenju obvezno čtivo za vse bodoče oglaševalce oz. tiste, ki si v tem biznisu želijo delati. Pa čeprav verjamem, da je knjiga le knjiga in da v njej ni vse smrtno resno res. Morda pa ... Priporočam vsem, odlično branje!

V življenju sem ...

2011-11-12T06:17:00.001+01:00

... se samo dvakrat šla kar tako malo peljat z avtom. Kar tako malo pomeni, da nisem imela cilja, kam sploh grem. Okej, mogoče je bilo celo trikrat.

Prvič je bilo pred dobrima dvema letoma. Zakaj se tega tako dobro spomnim? Ker sem imela izpit že kakšne tri mesece, poletje je bilo, mami je bila na morju, jaz sem ravno dobila "svoj" avto, ki sem ga odkupila od mami in tank je bil poln. Bilo mi je dolgčas, in kaj ženske počnemo, ko nam je dolgčas? Gremo v šoping. Šla sem torej v BTC, ampak nisem bila v nakupovalnem razpoloženju (le to je seveda nujno potrebno, da se mi sploh ljubi stopicljati naokoli v gneči in sploh gledati, kaj veletrgovci ponujajo). Žal pa je očitno v nakupovalnem duhu v eno in isto trgovino izmed vseh na območju BTC-ja zaneslo tudi bivšo punco mojega takrat še zelo "svežega" fanta. Cele zgodbe se mi ne da razlagati, sploh zato, ker nikoli ne veš, kdo bere tvoj blog. V enem stavku - takrat se s to dotično osebo nisva prav lepo gledali. In tako je seveda moja nakupovalna izkušnja izpred dveh let pogorela na polni črti. Ne samo, da si nisem nič kupila in je bilo vse skupaj zelo travmirajoče, srečala sem se še z osebo, katere obstoj je takrat oteževal mojega.

Tako sem po hitrem postopku izginila iz trgovine, se usedla v avto, odprla šipe, dala radio na glas in se peljala in peljala in peljala ... Od BTC-ja preko centra, pa čez Trnovo na obvoznico in potem sem že dojela, kako neumno je to početje in sem šla po obvoznici lepo domov. Toliko drugih reči je svetu, ki jih človek lahko počne, da odvrne misli od neprijetnih tem, vožnja po mestu naokoli res ni najbolj pametna. Prvič je to zelo draga terapija (in takrat je bil bencin še okoli 1 € na liter!) pa še zelo nevarna - a ne velja tisto, da je možnost, da umreš v avtomobilski nesreči večja kot možnost, da strmoglaviš z letalom? Nekaj takega ... no, zelo nespametno torej.

Drugič sem se kar tako malo pelajala včeraj. No, ampak če rečem, da kar malo tako, ni čisto res. Imela sem zelo otipljiv cilj, ki sicer ni bil ta, da moram priti na neko lokacijo, je bil pa definitivno ta, da uspavam nečakinjo. Včeraj je namreč Tia prišla k nam dopoldne, ostala na kosilu, pri nas odspala popoldanski spanec in potem je šla nazaj domov. No, sem jo peljala. In ker je tale naša Tia zelo problematična, kar se tiče popoldanskega počitka, je pa to edini način, da se spočije in da ni potem tečna in sitna od utrujenosti, je edina rešitev in edini način, da otrok zaspi, ta, da se jo pelje v avtu. In tako sva šli. Po Zasavski do Črnuč, pa po obvoznici do Tomačevskega rondoja, in jo je flaša s cedevito že zdavnaj padla na tla (tam nekje pri Brnčičevi) in je potem Tia še kar govorila in govorila in pela in se pogovarjala s svojim medvedom, in sem bila jaz seveda že popolnoma obupana, no, nazaj grede pri Brnčičevi jo je končno zmanjkalo. Cilj dosežen.

Bencin ni bil moj, avto tudi ne, se mi pa to vseeno zdi nespametno. Se vozit naokoli kar tako malo. Prvič zato, ker je bencin res drag. Na to, kakšna neumnost je sploh imeti avto in plačevati toliko denarja, sem pomislila predvčerajšnjim ob predvolilnem soočenju na TV-ju. Ko sem slišala, da z enim polnim tankom (ali pa čisto malo napolnjenim) kar 60 % denarja damo državi. Okej, saj ni nič narobe s tem (ali pač), ampak jaz se tega več ne bom šla. Vsaj ne takrat, ko to res ni nujno potrebno. Kot na primer sedaj, ko moram v trgovino in sem v hudem pomanjkanju časa in ne morem iti peš do trgovine. Ali s kolesom, ker imam prazne gume.

Pa saj, po eni strani to podpiram. Avto je luksuz in umaže okolje. Kar naj se ga obdavči - bencin, zavarovanje, registracije. Potem naj se še zrihta mestni prevoz tako, da bomo potniki celo kam prišli v dostojnem času, pa brez težav na morje, pa je, adijo avto.

Gabriel Garcia Marquez: Žalostne kurbe mojega življenja

2011-11-04T09:15:00.000+01:00

Ah, gospod, je otozno rekla, to ni bilo narejeno za vstop, temvec za izstop.

O Gabotu (kot pravijo Gabrielu Garcii Marquezu) sem veliko slišala v gimnaziji pri pouku španščine. In to je eden takih piscev, ki bi jih človek nekoč rad prebral. Tako kot bi rad prebral Dostojevskega, Tolstoja, Shakespeara in vse ostale, o katerih je teklo veliko besede pri književnosti. Ampak to zna biti včasih sila težko. Vsaj zame. Velikokrat sem že vzela v roke Ime rože, pa je nikoli dokončala. Mogoče sem še premlada.

Zgoraj omenjeno novelo (ta oznaka leti predvsem na dolžino, dobrih 100 strani namreč šteje) sem si prvič sposodila že med poletjem v naši črnuški knjižnici. Poleg nje sem vzela še dve knjigi in ko sem prišla domov, je Gabovo delo čudežno izginilo. Preiskala sem cel avto, nato pa odhitela na Cobiss in opazila, da je knjiga že vrnjena. Očitno mi je padla iz rok na poti do avta in jo je nekdo nesel nazaj v knjižnico. Dva tedna nazaj sem jo zopet vzela, tokrat v Otonu. In to je bila dobra poteza (čeprav sem mislila, da je zagotovo skriva kakšno sporočilo za tem, če mi je padla iz rok, da mi najbrž že ni namenjena). Zgodba namreč očara že takoj na začetku s prvimi besedami. In če sem se česa naučila iz ur Kreativnega pisanja, potem je to zagotovo to, da mora zgodba navdušiti že na začetku. Pritegniti.

Mojsterski stil, ki kar teče in teče in tako krasno pljuje in šofira od ene do druge teme - od teme sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Med spomini in dejstvi. Marquez nam v romanu predstavi 90-letnega upokojenega novinarja, ki še vedno vsako nedeljo objavi svojo kolumno v časopisu. Gospod, katerega imena ne izvemo, nam pa postreže z informacijo, da naj njegova zunanjost ne bi bila prav privlačna, si za svoj 90. rojstni dan zaželi noči z devico. Iskati ljubezen v bordelih je njegova stalna praksa - v dvajsetih letih naj bi spal z več kot 500 ženskami in prav vsem je plačal za njihove usluge. Tako se obrne na staro znanko, Roso, ki mu v nekaj urah najde mlado, 14-letno deklico, ki sicer dela kot šivilja gumbov v tovarni. Gospod tako večer za večerom preživi z njo, v majhni sobici, kjer ona, utrujena od trdega vsakodnevnega dela, spi, on pa ... jo ljubi.

Zelo zanimivo in branja vredno delo, čeprav mi konec ni povsem jasen. Vsekakor pa je stil in zmožnost slikanja pripovedi tista, ki me je očarala. Se že veselim naslednjega njegovega dela, po katerem bom posegla ...

In že pogumno plujemo ...

2011-11-03T08:47:00.000+01:00

... proti koncu leta. Neverjetno. Sploh ne vem, ali je to posledica tega, ker se staram (še vedno sem privrženka teorije, ki pravi da starejši kot si, hitreje ti mineva čas), ali je pač samo to leto 2011 tako kot je, ampak meni grejo tile meseci neverjetno hitro. Mogoče je to tudi posledica tega, da imam stalno neke opravke. Faks, težko pričakovani vikendi, ko se itak vedno kaj dogaja ... In v bistvu mi je malce smotano, ker to temo načnem prav vsak mesec. Če ne bi bila tako lena, kot sem, bi šla gledat po arhivu, kolikokrat sem že govorila in tarnala o tem. Ampak v resnici je to samo izgovor. In pojasnilo. Zakaj pišem tako malo oz. zakaj objavljam reči, ki imajo s samim pisanjem in razmišljanjem bore malo skupnega.

V tem letu sem se zagotovo naučila kar veliko. Enkrat prejšnji mesec sem med umivanjem zob nenadoma prišla do spoznanja, da sem stara 20 let. Kar je sicer zelo malo. Zdi se mi, kot da je moje življenje že tako dolgo. Ko samo pomislim na tisto dolgo osnovno šolo, ki se je vlekla kot ne-vem-kaj in na gimnazijo in na to, kaj vse sem že doživela. Hudiča, že v drugem razredu, ko sva s sosedo in sošolko hiteli na vaško veselico, sva z glasnim tonom kritizirali najine starše in dejali pa kaj si mislijo, da nama petkrat povejo naj bova do devetih doma, midve sva vendar že odrasli! In ne glede na tisti večer, šele prejšnji mesec sem med umivanjem zob dejansko dojela, koliko sem že stara. Pa saj ne gre toliko za številko, kot predvsem za zavedanje, da si pa star toliko in toliko. Ker to zavedanje ne pride nujno ravno na tisti dan v letu, ko biološko dopolniš neko starost. Moje lastno zavedanje je prišlo več kot pol leta po tistem prelepem zadnjem dnevu zime.

Še ena pomembna stvar, ki sem se je naučila v tem letu, je to, da človek mora biti sam s sabo. Moraš znati biti sam s sabo. Sam s svojimi mislimi. Se mi zdi, da v tem času, o vsi nekam hitimo in imamo veliko dela in letamo iz enega mesta na drug sestanek in iz enega predavanja na drugo kosilo in potem pridemo domov in pademo v posteljo in pregledamo mejle in poskrimo za Simčka na Facebooku in prečekiramo Twitter in gremo spat ... kdaj pa kdaj je fino biti sam s sabo. Čakati na avtobus. Se peljati na avtobusu in ne brati knjige ali poslušati glasbe. Poslušati pogovore drugih in razmišljati in se spominjati. In res moram kdaj na sprehod. Da si preluftam glavo in da si Pesjanar obrusi kremplje. Ko sem pred leti en mesec bivala v Salamanci, uf, takrat pa sem bila sama s sabo. Čez teden je še šlo - šola, pa moje drage američanke, pa internet je bil na voljo vsak dan po pouku. Vikendi so pa bili izziv. Večina je šla na izlete, jaz pa sem ostala sama v majhnem mestecu, s samo dvema knjigama, brez računalnika, sama s sabo. In sem znala ležat sama šest ur na bazenu in se sama sprehajat po mestecu, manjšem od Ljubljane, in se usest na klopco in sedet na njej brez kakršnega koli vzroka. Sedet in gledat naokoli in biti sama.

In danes imam na faksu spet eno tako prijetno pavzo, dolgo tri ure. Če se ne bo nihče našel, bom šla jest, sama. In bom sedela za mizo in jedla in uživala in ne bom brala knjige ali listala revije. In potem se bom že nekako zaposlila, sama, z mojimi mislimi.

Ali bom pa vzela s seboj računalnik in bila ultra produktivna. Hm ...

Eno obvestilce ...

2011-10-30T18:03:00.002+01:00

... ker je res zelo mini, ampak kaj pa vem, morda bo pa koga zanimalo.

Na FB strani Tine Maline pripravljam en mini izziv, nagrajenec pa dobi nekaj luštno sladkega in dobrega. Če koga zanima in je v teh prazničnih dneh prekovsko razpoložen, ostanite na zvezi, podrobnosti sledijo ;)

Šarlota

2011-10-30T08:48:00.003+01:00

Tej sladici se sicer reče šarlota, ampak meni nekako to ni povšeči. Šarlota je zame biskvit, na njem pa taka dobra krema. Včasih jo je delala prijateljica moje mami in tega recepta še danes ne najdem nikjer na spletu.

Nima veze. Zgornjo sladico sem že dlje časa želela pripraviti, ampak nekako se mi nikoli ni dalo. Zahteva kar dosti dela. Gledala sem recepte in razmišljala in na koncu sestavila nekaj svojega.

Če je bila dobra, ne vem, je bila "naročena", tako da je nisem imela priložnosti poizkusiti.

Recept gre pa takole. Najprej spečemo rulado. Pet jajc ločimo na rumenjake in beljake. Beljake stepemo v trd sneg. Rumenjakom dodamo pet žlic sladkorja in vse skupaj dobro zmešamo, da se malo speni in posvetli. Potem sneg rahlo vmešamo v rumenjake. Na koncu pet žlic moke presejemo čez cedilo na zmes in zelo počasi in previdno vmešamo, tako da nastane gladka masa. Zlijemo jo na pekač (kar tavelik od pečice) in pečemo 10 minut na 180°C.

Zdaj pri ruladi je zmeraj malo drugače in tudi sama še nisem prišla do najbolj optimalnega zaključka. Nekateri pravijo da je treba še vročo z mokrim servetom zviti v rolo, nekateri da ne. Meni se, če jo zvijem, velikokrat strga oz. poči, ko jo ponovno odvijem. Zato sem tokrat počakala, da se je samo malo ohladila (glede na to, da je bila nadevana z marmelado ni bil problem - če bi bila nadevana s smetano, bi bilo potrebno počakati, da je čisto hladna, drugače se smetana stipi) in jo namazala z marmelado (domačo slivovo!), zavila in lepo v hladilnik.

Čez kakšne pol ure sem potem vzela eno posodo, prostornine cca. 2 litra in jo obložila s folijo za živila. Rulado sem narezala na kakšen centimeter debele rezine in z njimi obložila posodo. Saj vse skupaj je bilo kar zabavno, malo sestavljanja, puzzle pa to. Obloženo posodo sem dala v hladilnik, da se vse skupaj še malo strdi, potem pa sem pričela s pripravo kreme. 0,4 L smetane sem stepla, sladkala, dodala še tam okrog 150 mL jogurta, noter narezala koščke banane in grozdja, vmešala eno želatino fix (drugega nisem imela), vlila v "posodo" in upala, da se bo krema strdila.

Na koncu sem spekla še pokrovček za šarloto - tisti bolj organizirani ga lahko spečete že prej, skupaj z rolado. Eno ali dve jajci bosta povsem dovolj (in enaka količina, torej ena ali dve žlici moke in sladkorja). Pokrovček sem dala na kremo, prekrila s folijo za živila, gor postavila kozarec od marmelade, da se je dobro sprijelo, in pustila čez noč v hladilniku.

Danes bom malce multimedijska ...

2011-10-25T09:57:00.001+02:00

... ker moram res nujno delit (najmanj) dva videa. Prvi je za vse nas, ki si nekje globoko v sebi želimo kakšen izdelek iz tovarne sanj Appla, bi si ga sicer lahko privoščili, ampak se nam nekako ne da. Uživamo v preizkušenem udobju Windowsa in, khm, s tem se res nočem hvalit, LG-ja. Mimogrede, nikoli, NIKOLI več LG-ja! Raje v dobrodelne namene, bo več koristi.

Okej. Tole je kar fascinantno ...

In tole je ... za umret.

Kaj zajtrkujem ...

2011-10-24T09:57:00.001+02:00

Banana in jogurt malo zaplešeta v divjih ritmih paličnega mešalnika, se potreseta z mletimi mandlji in ovsenimi kosmiči ter nežno zaplešeta po tempu lačnega želodčka. Potem je pa mir za štiri ure.

Kaj počem te dni ...

2011-10-23T21:10:00.004+02:00

... povsem možno je, da objava s takim naslovom že obstaja. Tako to pride, da nimam časa /energije/volje za pisanje kakšne poštene objave, in tako, posledično, sledi takle majhen update, kaj se dogaja.

Bom šla kar po alinejah. Te dni ...

... razmišljam o tem, kdaj bom pričela s prebiranjem 28 strani dolge skripte za moj prvi izpit, ki me loči od poklica slaščičarja.
... v povezavi z zgornjo alinejo guglam in raziskujem, v katero slaščičarno bi šla čez dobrega pol leta povprašat za prakso.
... hitim in letam med faksom in domom v vsaki prosti minuti in božam Pesjanarja, ki noro pogreša mami.
... tudi jaz že kar malo pogrešam preljubo mamo, ki se potepa po Indiji.
... zahvaljujoč krasnemu urniku, ki mi ga je FDV namenim ta semester, jem večinoma mandarine in mlečno kašo. Ob vikendih pa je čas za razvrat s sladkarijami.
... imam spet en velik kup knjig na nočni omarici, trenutno se mučim s Seksom v mestu Candice Bushnell, ni mi preveč potegnila. Naslednji na vrsti je R. R. Martin.
... se spopadam tudi z ostanki kostanjevih bodic (na ježico sem namreč nesrečno padla prejšnjo soboto) v moji dlani. Pričele so me ovirati pri življenjsko pomembnih opravilih - pisanju, držanju pribora. Na srečo me to ne ovira od tega, da si ne bi delala zapiskov na faksu. In, seveda, da bi nehala jest.
... opažam, da sem spet vzpostavila neko rutino - vsak večer Riba na oko, vsako jutro zeleni čaj - kar mi je zelo všel!
... se čudim, kako imajo lahko določeni tviteraši objavljenih že tak okrog 10.000 tvitov! Hudiča, jaz jih imam 200.
... se veselim novega albuma Coldplayov! Mylo Xyloto! Jutri!

Kaj moja generacija počne, part 2

2011-10-20T09:09:00.000+02:00

Od tega zapisa je sicer minilo že kar nekaj časa, pa sem šele sedaj prejela par odzivov (posrednih in neposrednih). Pravzaprav bi morala to pričakovati - "napadla" oz. dregnila sem zelo specifično, do neke mere tudi nepremišljeno. Mogoče bi bilo fino, da vse skupaj malo artikuliram in argumentiram, ali kto nas učijo na faksu - podaš lahko katerokoli trditev, samo da je dobro argumentirana.

Mogoče dve glavni točki, ki sta na tem mestu potrebni nadaljne obravnave - fotografija in pisanje za revialni tisk. Katerega bi se lotili prej? Morda začnimo pri pisanju ... Problem je vsekakor veliko bolj širok in obširen, kot se zdi na prvi pogled. Do teh sklepov prihajam šele sedaj, ko smo pri predmetu Uvod v novinarstvo I pričeli s sicer na prvi pogled zelo dolgočasnimi, a še kako pomembnimi osnovami novinarstva. Prav vsi časopisi ali revije dandanes živijo od oglaševanja. Če ni "vladar" oglaševalec, potem je poltika. To je tudi razlog, zakaj novinarstvo ni profesija, saj je popolnoma neavtonomno. Po preprosti kmečki logiki iz te nadvlade denarja in oglaševalcev sledi nadzor. Tisti, ki plačuje, bo seveda želel, da se piše o temah, ki so zanj dobre ali bolje rečeno - o temah, ki zanj niso škodljive. Novinar, ki je s srcem pri stvari in mu je njegovo življenjsko poslanstvo njegov poklic, ki se drži novinarskega kodeksa in ki resnično želi čimbolj objektivno in nepristransko podajati informacije bralcem, se kmalu znajde na precepu - podajati resnico in kršiti pravila igre (oz. pravila denarja), ali kršiti načela kodeksa v zameno za med in mleko. Prepričana sem, da imamo v Sloveniji veliko dobrih novinarjev, pa tudi takih, ki bodo to še postali. A vseeno - ko pride do točke, kjer mora urednik doseči dovolj veliko prodajo revije in prodati čim več oglasov, ali mu resnično ostane še kaj energije in časa za ukvarjanje z globokimi vsebinskimi vprašanji? Ali pa z novinarjevo moralo in osebno etiko? Odgovor tako preprost kot cel sistem, po katerem delujejo slovenski mediji, ne. Bolj elegantna rešitev iz tega problema - študentska delovna sila. Poceni, hitro, za silo. Saj ne rečem, obstajajo izjeme, in te izjeme bodo nekega dne izjemni novinarji. Ampak večina, tudi jaz, pišemo za koliko, 14 € na 4.000 znakov? In nekaj dodatkov, če povzemaš iz večjega števila (dve!) literature. In časa za vsebinske detajle res ni. In seveda problem ni v tistih, ki pišemo. Problem je - denar. Ne rečejo zastonj, da je sveta vladar. In seveda želje vsakega "študentskega novinarja" verjetno niso za celo večnost obstati in pisati na istem mestu o istih rečeh. Je pa stezica, ki vodi naprej. Vsaj tako upamo.

Ko pridemo do fotografije, do teka, do modnega oblikovanja, do ličenja, do česarkoli, kar je zanimivo in ima neko posebno konotacijo, je stvar veliko bolj preprosta. To je umetnost (razen teka). Seveda ima prste zraven denar, a tisti, ki so po duši umetniki, bodo živeli tudi s 50 € na mesec. Hočem reči to, da se ljudje iščejo. In nič ni narobe s tem. Nič ni narobe, če vsak poizkusi malo tega, malo onega in se potem odloči (ali pa tudi ne) kaj bo počel v življenju. Tisti, ki imajo nekaj več in ki skozi svoje delo nekaj sporočajo, bodo opaženi, tako ali drugače. In jim bo uspelo. Problem torej ni v "izvajalcih" in sporočevalcih, temveč v prejemnikih. Narod, ljudje, ki samo srkajo in ki nimajo nobenega filtra, da bi resnično sami zaznali kaj je vredno pozornosti in kaj ne. Ali kot je v 2. letniku predavanj pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja dejala prof. Luthar: "Ženska, ki pride od glave do peta oblečena v Prado, in nima pojma, da bi s samo enim kosom naredila večji učinek." Torej neko jemanje kulture, ki je samo rezultat tega, da ima nekdo denar, s katerim si jo lahko privošči, in ne zna selektivno izbirati. Nekaj takega.

Saj niti ni važno. Meni osebno se lahko študentsko pisanje in množično fotografiranje še vedno zdi butasto, pa ni rečeno, da imam jaz prav. Vsekakor nimam prav. Tudi vse, kar tu zapišem, ni absolutna resnica, ampak samo moje mnenje in razmišljanje in blog je prostor, kjer to mnenje in razmišljanje razvijam in verjamem, da se bodo čez čas nekatere ideje spremenile. In ko bom brala to čez kakšno leto, dve, se bom povsem mogoče držala za glavo in rekla 'kakšne bedarije'. Kakorkoli, ne glede na to, kaj ljudje počnemo, če smo v tem dobri, če nam je to namenjeno in če bomo trdo delali, nam bo uspelo. Ali kot bi rekla prof. Tavčar - "You're still young ..." Nekaj v tem smislu.

Čas kar teče ...

2011-10-16T10:58:00.002+02:00

... jaz pa sem rahlo izgubljena in ne vem, kje se me drži glava. Na sploh imam občutek da je vse, kar letos delam, to, da se samo pritožujem, kako hitro čas hiti in kako nič pametnega ne uspem narediti. Zanimiva povezava je tudi da, ta bolj ko se pritožujem in bolj ko mi nič ne uspe narediti, bolj imam občutek, da čas kar beži mimo mene.

Drugače sem danes zjutraj, kot ponavadi, peljala Bono v gozd, samo na hitro, da se polula. Na poti nazaj gledam v Kamniško-Savinjske Alpe, kako se dvigajo, in razmišljam o tem, kako sem zadnje dni žalostna in razočarana sama nad sabo, ker mi nikakor ne uspe najti teme, o kateri bi delala obsežnejšo raziskovalno nalogo. Razočarana nad tem, kako me nobena tema nič posebej ne zanima. Kako bi raje kot pisala znanstvene članke pekla torte. Kako bi raje delala z rokami kot z glavo. Razočarana. Nad. Sabo. In mojo glavo.

Problem je bilo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena, da je tretji letnik težek. In me je zajela panika. Pa ne zato, ker ne bi zmogla. Seveda zmorem - zmorem se naučiti za izpit, zmorem delati sproti, ni panike. Problem je samo ta, če ne vem, kaj početi sproti. Če nimam teme in če me nekaj ne zanima. Razočarana sem bila nad tem, kako me lahko nekaj, kar študiram, ne navdihuje in ne zanima.

Ampak problem je bil pravzaprav v tem, da nisem dovolj razmišljala. Oz. da sem razmišljala preveč. Spregledala sem stvar, ki je bila tako očitna. In sedaj sem jo opazila. In sem nazaj. S polno energije in volje. Pa se samo za faks. Tudi za ostale stvari. Za branje knjig. Za sprehod v gozdu. Da se dvignem s postelje in delam.

Vse bo okej. Tole leto je bilo res malo bolj tako tako, ampak zdaj bo vse okej. Še slabi trije meseci in potem začnem januarja še boljše. Nekako pripravljeno.

Eh, bluzim.

Spletne strani ...

2011-10-10T20:18:00.003+02:00

... ki se meni zdijo izredno fine in uporabne in jih sama večkrat obiščem.

Book Depository je krasna stran za kupovanje knjig, seveda predvsem angleških. Kakšne izdaje so prav smešno poceni. Kaj je odlična stran te strani, če jo primerjamo z Amazonom? Da ni poštnine. Knjige so do mene še vedno srečno prišle. Upam, da sedajle nisem jinxnila, hehe. Je pa smešno to, da ne glede na to, koliko knjig človek naroči v enem nakupu, prišle bodo vse posebej zapakirane vsaka v svoj karton. Jih pa prinese poštar z navadno pošto, tako da XXL nabiralnik ni odveč.

Ste že kdaj bili v situaciji, ko ste ob kakšni smešni uri potrebovali kaj iz trgovine, npr. v nedeljo, in ste popolnoma prepričani obstali pred zaprtimi vrati z žalostnim obrazom? No, s pomočjo Odpiralnih časov se vam to ne bo več pripetilo. Madona, zvenim kot kakšna ne preveč izvirna reklama, hehe. Preprosto poiščete trgovino, ki jo potrebujete in preverite, kdaj je odprta. Tudi jaz sem že velikokrat bila prepričana, da je tavelik Muller v BTC-ju od nedeljah odprt, ampak so me Odpiralni časi podučili, da temu ni tako.

Biti bio in eko je kul te dni. O tem bi lahko povedala še marsikaj, ampak tole tule zdaj ni ne pravi čas ne pravo mesto. Glede na to, da so preveliki kupi reklam v nabiralniku res ena sama navlaka in potrata papirja, vseeno pa je v teh časih recesije potrebno gledati na vsak evro, je tale spletna stran, kjer se nahajajo skoraj vsi reklamni katalogi trgovin, kot nalašč, da ubijemo dve muhi na en mah. Privarčujemo na papirju in še na kakšnem evru. Seveda, če niste tako kot jaz, ko potem kakšno stvar kupim povsem po nepotrebnem ...

Takšna in drugačne socialna omrežja so v teh časih pravi hit. Seveda, to je praktično nova dimenzija sodobnega interneta. Pa da vse skupaj ni preveč dolgočasno je včasih prav zanimivo naleteti na kakšno socialno omrežje, ki je specializirano za določeno področje, kot npr. Endomondo. "Športno" socialno omrežje, ki ponuja brezplačno aplikacijo, ki si jo lahko naložite na svoj telefon in tako spremljate svoje športne aktivnosti. Za tiste, ki se ne moremo hvaliti z ultra pametnimi telefoni pa spletna stran ponuja možnost, da "ročno" vnesemo podatke (čas aktivnosti, trasa, razdalja ...) in program potem preračuna koliko kalorij smo pokurili, kakšen je napredek in koliko habirgerjev si lahko privoščimo.

Obstajajo ljudje, ki so res pravi glasbeni feni. Kupijo vse albume, jih poslušajo non-stop. Potem so spet drugi, ki si muziko zlovdajo in jo imajo nekje na računalniku. Dokler Windows Media Player ni dobil nove podobe in se jaz zdaj pa nič ne znajdem v njem, sem imela tudi jaz lepo urejeno knjižnico vseh pesmi in albumov in sem kar dosti poslušala muziko. Zadnje čase pa je vse bolj tako tako. Zlovdam kakšen album, pa se mi skrije nekam na računalnik v neko neznano mapo in potem spet minejo meseci, preden si dejansko zavrtim kakšen komad. Včeraj sem odkrila spletno stran Grooveshark, kjer si preprosto dodaš pesmi na svoj profil, urediš seznam predvajanja po lastni želji, ali se priklopiš na kakšno radijsko postajo, ki je specializirana za točno določeno zvrst glasbe. Super - brez lovdanja, brez dodatnega programa, popoln užitek!

Takole, pet je pravljično število, bom kar tule odnehala. Ko pa odkrijem še kakšno zabavno in uporabno spletno stran pa sledi nadaljevanje.

Kaj moja generacija počne ...

2011-10-07T17:06:00.002+02:00

... se morda na prvi pogled sliši kot še en zapis na temo pijanih študentov, ki samo žurajo, trošijo denar davkoplačevalcev in nič ne študirajo. Pravzaprav je v tem morda nekaj resnice, ampak mislila sem na nekaj drugega.

Zadnjič sem bila v knjižnici. V naši mali Črnuški knjižnici, ki sploh nima več čitalnice in kakšne spodobne mize, zato sem morala sedeti na otroškem oddelku, 30 cm od tal, in dokončati neko reč, za katero sem potrebovala prisotnost strokovne literature. Kaj kmalu sem se naveličala, zato sem polistala po bližnjih revijah. Spomnim se, ko sem bila tam nekje v osnovni šoli, so vse sošolke brale Smrkljo. Enkrat samkrat sem si jo kupila, pa jo je našla mami in odprla ravno na tisti strani kjer so pisale zadeve tipa: "Pogledala sem ga - bil je velik in rahlo rdeč. Stisnila sem ga, ga nežno pomasirala in nato je iz njega pritekla bela tekočina in vzdih olajšanja. Bil je moj prvi ... mozolj." To se je moji mami seveda zdelo kaplja čez rob za osnovnošolsko branje, in res je bila. Kako zelo neumno čtivo so revije tipa Smrklja ipd., sem spoznala šele zadnjič v knjižnici.

Odprla sem namreč članek, ki je govoril o preživljanju prostega časa? Saj ne vem točno, vem samo, da je bilo polno teksta, preveč za mlade - nevešče branja - oči, pa tudi polno neumnosti. Tako so pisale modrosti v smislu - lahko pričneš s tekom, ali pa fotografiraš! To je trenutno zelo popularno ... In pomislila sem, o ja, kako zelo popularno je to. Vsi tečejo - tisti, ki prej napiše na Facebook "prijavil sem se na Lj. Maraton - uf, bomo odtekli eno 21ko!" je seveda bolj kul. Tisti, ki ima boljši in dražji fotoaparat, je bolj kul. Spomnim se, kako sem svojo prvo sliko, ki sem jo objavila na enem izmed blazno starih "socialnih omrežij" iz preteklosti, dobila povsem po naključju nekje na šolski spletni strani. In je bila čisto okej. Takrat. Danes je potrebno imeti "profi" fotko, s dobrim fotoaparatom, nekje sredi travnikov ali še bolje, v studiu! In fotografija je postala nekaj - povprečnega. Nekaj, kar lahko in zmore že skoraj vsak. Nekaj, za kar sploh ne rabiš ne talenta ne nekega blaznega navdušenja, ampak predvsem denar. Tisti, ki ima lahko boljši fotoaparat in to je vse, kar je sploh pomembno.

In mislim, da bi to pravilo lahko prenesli na še kar nekaj področij. Vsi želijo pisati in izdajati knjige ali pisati za kakšno revijo - zato ni čudno, da se v revijalnem tisku najdejo le redke, branja vredne izjeme. Da o knjigah, predvsem prevedeni literaturi, sploh ne začnem. Človek se vpraša, če je knjiga sploh imela urednika. Ali pa vsaj testno skupino bralcev. To včasih res ne bi bila slaba ideja, prihranila bi marsikateri mini srčni infarkt. Tudi glasbenik je dandanes lahko že vsak, sploh takšne in drugačne pevke kar dežujejo z neba, a te se morajo vsaj malo potruditi. Fotografija, medij, ki ima sicer lahko zelo močno noto in velikokrat nosi pomembna sporočila, pa po drugi strana izgublja na svoji verodostojnosti. Če je internet še v svojih začetkih veljal za čudež kar se tiče dostopa do takšnih in drugačnih podatkov, je danes precej drzno, da se kar tako, lahkih nog naokrog podaš in poiščeš nek podatek iz neke internetne strani, na katero si naletel tako, mimogrede. In kaj nam bo potem še ostalo za naše zanamce, če bo fotografija nekaj, kar zmore vsak? In tako naprej ...

Saj povsem razumem novinarje in novinarke revije Smrklja in njim podobnim - šteje količina. Kvantiteta (ki je plačana, ker je (zaenkrat) edini način preverjanja koliko nečesa se naredi) pred kvaliteto. Tudi sama pišem in sem plačana glede na to, kako dolg je članek, ampak nekako se vseeno potrudim, da ni vse samo v količini, ampak tudi v vsebini. Kako je pri Smrklji, ne vem. Morda pa je pomembna tudi kvaliteta in uredniki posvetijo nekaj svoje energije tudi v to smer. Če je temu res tako in je situacija še vseeno taka, kot je, potem smo zares v težavah.

Žepki z marmelado

2011-10-07T10:17:00.000+02:00

Sedaj je pa res skrajni čas, da objavim dobrote, s katerimi smo se sladkali že kar nekaj časa nazaj.

Teli žepki so prav primerni za tak jesenski dan, ko dež udarja po šipah in je v kuhinji ravno prav hladno, da se zažene pečico. Jaz drugače sicer nisem ne vem kakšen ljubitelj piškotov in podobnih reči, ampak tole je kar šlo v promet.

Priprava gre pa takole:

Najprej si v večjo posodo pripravimo 350 gramov moke. Kar navadne gladke. Eno kocko masla, kar je 250 gramov, si že kakšno uro prej postavimo na sobno temperaturo. Potem pa maslo na manjše koščke narežemo v moko. Dodamo še ščepec soli, en zavitek vanilijevega sladkorja in en navaden jogurt (lahko pa tudi kislo smetano) - torej 150 gramov. Kar pogumno zagnetemo testo z rokami, in fino gnetemo tudi s prsti, tako da vse kepice masla vgnetemo s testo. Po potrebi lahko dodajamo moko (če je testo preveč lepljivo) ali pa jogurt (če je preveč suho). Potem pa vzamemo del testa (ali pa kar vse, odvisno od velikosti vaše delovne površine) in ga razvaljamo na približno 5 mm, tudi če bo malo več ali manj ne bo hude tragike. Vzamemo kozarec (sli skodelico) in z njo izrežemo kroge. Na vsako sredino kroga damo približno pol žličke marmelade. Tukaj je potrebno biti pazljiv - če je marmelada kupljena in posledično bolj gosta, potem ni panike. Jaz sem imela domačo in je bila bolj v tekočem stanju, tako da se je že čisto malo preveč marmelade poznalo pri komplikacijah v naslednjem koraku. Krog z marmelado potem prepognemo na pol, robove pa zatisnemo z vilicami. Žepke prenesemo na pekač (na peki papir) in pečemo 10 minut pri 180 °C. Še tople potresemo s sladkorjem in to je to.

Posladkan deževen dan!

Misija Evrovizija ali ...

2011-10-03T14:41:00.001+02:00

... opazovanje slovenske medijske scene skozi oči študentke komunikologije, drugo poglavje.

V prvem sem zapisala nekaj hitrih in dokaj splošnih ugotovitev o tem, kdo v slovenskih medijih večinoma dela. Danes bom predstavila par opažanj, ki se mi porajajo v tem za-drugi-okrober-pretoplem večeru, ki ga preživljam na kavču, pokrita z odejo (z zmotnimi upi, da je le-ta že potrebna).

Točka A ali kratka ponovitev od prejšnjič: "Dejmo en aplavz!"

Spet se soočamo s problemom, ki sem ga omenila že prejšnjič. Če je Anžej Dejžan prvotno pevec, tako malo v prostem času pa še urednik Delove priloge Goodlife, potem sta lahko tudi Klemen Slakonja (igralec) in Maja Keuc (pevka) voditelja Misije Evrovizije. Sem pa vseeno razmišljala še naprej in menim, da dosegla znaten napredek, kje se sploh skriva problem. Pustimo zdaj tiskane izdaje oz. časopise, tule se gre le za televizijo. Ljudje gledajo, poslušajo, občudujejo. Ko bralec bere, morajo biti dobre besede, ko gledalec gleda, mora biti dobro vse ostalo. Kje je torej izvor tega stalnega problema, da se na televiziji pojavljajo obrazi, ki so nam znani prej od kje drugje kot le s televizije. Odgovor na to vprašanje se skriva v nekem dogodku, kateremu sem bila priča par let nazaj. Po zmagi na Videomaniji sem za nagrado prejela filmsko delavnco pod vodstvo JSKD-ja. Vodil jo je Jovan Jovanović, režiser, ki je imel kar nekaj znanja in modrosti v svojih rokavih. Dejal je: "Film nikakor ne more uspeti brez zvezde." In prav to pravilo se je preneslo na televizijo. Oddaja ne more uspeti brez zvezde. A ker je televizija v naši mali deželici le en delček večjega medijskega prostora, je skoraj nemogoče, da bi (v tem času v katerem smo) sproducirala eno veliko in kakovostno zvezdo (kot npr. Miša Molk). In ker je borba silna (nacionalka - komercialka), je potrebno potegniti na plano druge adute - beri: zvezde iz drugih področij. Ali kot je bilo zapisano v komentarjih pod prejšnjo objavo na temo medijske krize, problem je veliko večji in presega zmožnosti posameznih osebkov, novinarjev, urednikov. Problem je, seveda, tako kot povsod drugje, v sistemu. Citat "Dejmo en aplavz!" se tako nanaša na Majo Keuc, ki je sicer povsem simatična deklina, a res n vem zakaj ji je treba sodelovati pri Misiji Evroviziji kot so-voditeljica, ker ji res ne paše. In dejansko je meni osebno izgledalo kot da bi jo RTV naučil samo, kako naj se zadere "Dejmo en aplavz!". Kaj pa vem.

Točka B ali čar "svobode govora" na malem ekranu: Darja Švajger

Če sem točko A podkrepila z nekaj filmskega predznanja, lahko to točko podkrepim kar z nekaj konkretnega komunikološkega znanja. Darja Švajger je strokovnjak - pevka, z dolgoletnimi izkušnjami, pedagoginja, ki prenaša svoja znanja na mlajše, znanja željne. Ima neke reference in uspehe - zato ji ljudje verjamejo/mo. Zato je seveda povsem jasno, da se v oddaji tipa Misija Evrovizija pojavi kot del strokovne žirije, ki naj bi odkrito povedala, kaj si misli, podala mnenje glede tistih segmentov, katerih mi, kot navadni smrtniki, ne prepoznamo oz. ne znamo prepoznati. Po domače povedano - če Darja reče poješ zanič, nimaš osnov, potem je očitno zanič, pa če zveni še tako dobro. Ja? To bi bilo fino in fajn, če bi Darja dejansko povedala kaj kritičnega. Tako pa imam občutek (pa tudi na Emi se mi je to že pripetilo), da je Darja (in njej podobni) bolj v funkciji komentatorja pri Kmetiji. Angelca Likovič je bila učiteljica in ravnateljica, ne pa kmetica, zato je njeno komentiranje udeležencev resničnostnega šova Kmetija na ravni vaškega klepeta ob kavi. Jaz si mislim to pa to. In tako je Darja, namesto da bi povedala jasno in glasno "ti rabiš še vaje, ti znaš, ampak ne na tak način, ti si super ..." celo oddajo delila nasvete. Imela sem občutek, kot da so tekmovalci na avdiciji za njeno glasbeno šolo, ne pa da so tik pred tem, da nekoga pošljemo, da nas zastopa pred celo Evroazijo. Morda se motim, najverjetneje se res, ampak dejansko sem dobila občutek, da so šele proti koncu si komentatorji dejansko upali povedati kako in kaj. Ker oprosti, ampak nekateri tekmovalci bi si resnično zaslužili kritike. Pozitivne ali negativne.

O točki C sem dolgo časa premišljevala, šlo bi v stilu "zakaj raje gledati Misijo Evrovizijo kot pa Kmetijo (oz. kmetijo)" ampak ne vem, če moje srce (in zdrav razum) prenese, da si dejansko pogledam 3 ure trajajočo štalo in spišem primerjavo ...

Sara Gruen: Voda za slone

2011-09-30T16:36:00.003+02:00

No, pa sem končno le prebrala še tole čudovito knjigo. Film me je navdušil. Kako je bilo s knjigo?

Za začetek se mi zdi smiselno povedati, da je za razliko od mnogih knjig in filmov, posnetih po knjižni predlogi, ta dvojica morda ena izmed tistih, pri katerih je spremenjenih sorazmerno malo elementov. Dogodki si kar lepo sledijo, tudi liki so bolj ali manj podobni ... z eno samo očitno spremembo. V filmu je cirkusu in lepi Marleni gospodaril August, v knjigi pa je August razdeljen na dve osebi (ali bolje rečeno, ti dve osebi so v filmu združili) - August, ki je direktor živali in Marlenin mož ter Stric Al, lastnik cirkusa. Kaj pa vem - filmska različica mi je bila morda skoraj celo boljša.

Nasploh se mi zdi, da je film mogoče bolje zajel to atmosfero cirkusa. Knjiga se mi zdi skoraj kot da bi bila malo na hitro napisana. Veliko je dialogov, dokaj malo opisovanja pokrajine, čustev ... No, vsaj nekih poglobljenih emocij. Take stvari sicer jaz v knjigah ponavadi rada razglasim za dolgovezenje, ampak dejansko imajo nek namen in učinek. Lepo ti naslikajo ves spekter dogajanja in vsega ostalega, kar sodi zraven in dejansko to pripomore k boljšemi razumevanju in dojemanju zgodbe. Stvari grejo v knjigi prehitro mimo.

Tako da mislim, da je to ena izmed redkih knjig, pri kateri moram razglasiti, da jo je film prekašal. Tako pač je, ne morejo vedno vsi biti zmagovalci. Vseeno priporočam v branje, še bolj pa priporočam ogled filma.

Kathryn Stockett: Služkinje

2011-09-30T16:24:00.001+02:00

Glede na to, da je jutri že prvi oktober, števček pa kaže, da sem septembra (mukoma) upela zapisati samo 13 objav, je skrajni čas, da spišem obnove dveh knjig, ki sem ji prebrala v zadnjem času. Da se števček malo nasmehne.

Služkinje so roman, po katerem je posnet tudi film, ki bo vsak hip prišel v ameriške kinematografe. Mimogrede, igra Emma Stone, moja mini ljubezen, zato ga že nestrpno pričakujem. Ampak če pozabimo na prihajajoči film, je roman Služkinje prav zanimivo branje. Sicer je dokaj dolga knjiga, tam okrog 600 strani in na trenutke se mi je kar malo vlekel. Najbrž zato, ker sem bila v takem silnem pričakovanju, kdaj bom že prišla do konca, da sem potem namenoma brala in brala in brala in pozabila uživati. Čisti užitek se je pričel šele tam nekje čez polovico, ko stvari postanejo res zanimive.

Roman pa drugače pripoveduje zgodbo treh žensk v 60. letih prejšnjega stoletja v mestu Jackson, Missisippi. Aibileen, starejša črnka, ki je v svoji "delovni dobi" vzgojila že 17 otrok. Malce mlajša črnka Minny, mati petih otrok, ki zaradi laži nikakor ne more dobiti dela. In na koncu še Muha, mlada belka, ki bi sicer po vseh pravilih morala spadati med ostale belke, tiste, ki jim kraljuje Hilly Hoolbrooke, zlobna in samo nase-ozirajoča-se queen bee. Ampak Muha se v svoji želji po pisateljskem uspehu odloči zapisati zgodbe črnskih služkinj, in tako ostalim belkam dokazati, kako pomembno vlogo te ženske v njihovih življenjih sploh imajo. Zgodbo odlično popesti še Celia Foote, navzven sicer zmedena, a navznoter z neumnimi pravili obremenjena ženska, pri kateri Minny (po spopadanju z lažjo, ki jo je razširila Hilly) končno dobi delo. Roman, napisan zelo sistematično in pregledno, da človek brez težav sledi dogajanju. Roman, kateremu se vidi, da je prav vsaka poved in beseda z razmislekom postavljena tja, kamor je bilo to potrebno.

Nič čudnega, avtorica ga je namreč pisala kar pet let. Odlično!

Kriza slovenskega medijskega prostora ...

2011-09-29T20:37:00.001+02:00

... je tema, o kateri bom pisala nocoj. Se mi zdi en tak lep večer - kmalu bo faks, kar zame nekako pomeni začetek novega leta. Tako pač je v svetu učenca/dijaka/študenta, leta se vrtijo okoli septembrov/oktobrov in junijev. S faksom prihaja začetek novega leta, priložnost za spremembe, ali pa tudi ne. Kakorkoli, letos vstopam v tretje leto študija, zaplula sem torej v drugo polovico in konec (ter z njim diploma) je čedalje bližje. Po diplomi je seveda nekako logičen napredek na neko zadovoljivo delovno mesto. Na tej točki pa se pojavijo težave.

Zadnje čase namreč v medijih opažam, kdo sploh je zaposlen v našem medijskem prostoru. Včeraj sem malo šnofala naokoli po Facebooku in naletela na profil Nine Maurovič Blatnik. Sicer dokaj nepoznana oseba, a ravno dovolj poznana, da zanjo vem celo jaz. Prvič se je pojavila v Big Brotherju, potem pa mislim da je nekaj poskušala s pevsko kariero, a kaj bolj opaznega ni nikoli dosegla. No, na njenem Facebook profilu ima seveda zapisano, kje je zaposlena. Kdo bi si mislil - urednica neke oddaje na Čarli d.o.o. Čarli televizija je meni poznana samo po videospotih, ampak hej, vseeno, brez problema jo lahko štejemo za del slovenskega medijskega prostora. In tudi Nina M. Blatnik je sicer "kr ena", ampak vseeno ni neprepoznavna.

Naslednji primer. Danes v službi med fotokopiranjem naletim na prilogo Dela Goodlife. Lična priloga, tudi vsebina je izgledala kar obetavna. Prelistam par strani, pridem do kolofona, odgovorni urednik - Anžej Dežan. Hej, a ni bil on pevec? In tudi voditelj na RTV-ju? In vmes je še nekaj celo študiral - filozofijo, če se ne motim. A sedaj je urednik. Stvar sicer izide štirikrat letno, ampak vseeno, biti urednik priloge enega večjih slovenskih časopisov, ni mala šala.

Danes sem potem premljala 24 ur, ravno Pop In se je odvrtel, kjer je stara znanka Ota Roš. Jaz jo poznam že kar nekaj let z Radia Antena, ampak vseeno, dokončen medijski preboj in prepoznavnost se ji je zgodil prav s Pop Tv-jem in Pop In-om.

In nekako so me misli torej popeljale v razmišljanje - kako je možno, da v naši sicer lepi, a strahovito majhni deželi medijski delavci krožijo in se "reciklirajo"? Nekdo, ki je pevec, je kar čez noč urednik, nekdo ki je radijec, se preseli še na televizijo. Kako naj imamo mladi študentje sploh priložnost v tem mamljivem svetu pisanja, televizije, radia? Zakaj nekdo hoče vse - tisti nekdo, ki ima pač trenutek sreče in jo dobro izkoristi. Saj če sama pomislim - jaz bi jo tudi. Če bi se mi ponudila priložnost, bi jo izkoristila. Ampak vseeno se mi zdi da bi bilo za vse bolje, če bi se držali ene panoge. Če bi se glasbeniki osredotočili in potrudili in delali res dobro glasbo. Če bi nekateri samo pisali, in to kvalitetno. Za vse bi bilo bolje - tako za delavce, kot tudi za bralce oz. poslušalce.

Ja, medijski svet je mamljiv za vse. In tisti, ki imajo vsaj en trenutek sreče ali pa morda eno samo poznanstvo, ki jim lahko omogoči preboj, ga bodo izkoristili. In spet drugi svoja mesta, pa čeprav bi bilo to potrebno, nočejo odstopiti drugim. Kako naj imam mladi študentje, med katerimi se zagotovo skriva kdo, bi naredil kaj zares dobrega in "revolucionarnega", potem sploh še priložnost? Odgovor je preprost. Nimamo je.

Ko sem se pred parimi leti, ko sem bila na začetku gimnazije, vpisala v glasbeno šolo in se pričela učiti igranja bobnov, mi je nek starejši gospod, daljni sorodik, dal nasvet: "Od glasbe ni denarja." Nasvet sem, podzavestno ali pa ne, upoštevala in moji bobni že kar nekaj časa res samevajo. K tej modrosti, ki sem jo očitno že osvojila, lahko dodam še svojo lastno, morda za vse bodoče študente, ki se z velikimi sanjami in upi vpisujejo na študijske programe FDV-ja, povezane z mediji: "Samo ne v medije, to je brezupen boj."

Mi je pa tisti gospod, ki mi je odsvetoval glasbo, dejal še nekaj: "Obrt, to je pravi recept." Ne vem sicer, če je ravno obrt, je pa zagotovo sladko. In vsebuje, tako ali drugače, mnogo receptov. Srednja živilska šola.

Smer slačičar. Enough said.

Težki časi ...

2011-09-27T10:52:00.000+02:00

... so. Vsekakor. Saj po radiu in televiziji govorijo marsikaj. Ravno včeraj sem na Valu 202 poslušala finančnega svetovalca, tam nekje pol štirih je bila ura, ravno sem zapeljala na tomačevski rondo (kar se je izkazalo za katastrofalno napako, saj je bila strnjena kolona od krožišča pa vse do križišča z Brnčičevo, zgornji del obvoznice je bil v celoti zaprt zaradi nesreče), ko je gospodič naznanil, da je kar 33 % verjetnost, da bo ZDA spet padla v recesijo. Okej, si mislim, saj je bilo hudo, med prejšnjo, ampak jaz osebno sama dejansko sploh nisem začutila posledic. Moja pokojnina je zamrznjena, tako da imam konstanten priliv dohodkov, poleg tega pa itak delam malo tu, malo tam preko študenta in finančno mi res ne gre slabo. Potem je sledila novica, da je podjetje, ki je kupilo Muro, 720 delavcem že poslalo pogodbe za nedoločen čas.

Danes je tajnica za sosednjo mizo klicala v cvetličarno. Sodelavki je umrl mož in podjetje bo, seveda, v znak sočustvovanja poslalo ikebano. Naročilo oz. vrednost ikebane je bila 70 €. Kaj je to, 70 €? En poln tank ... Karta za London, kupljena 6 mesecev prej pri nizkocenovnem prevozniku. Ena noč v že kar spodobnem hotelu. Eno poslovno kosilo v dvoje. Praktično nič. Toliko jaz zaslužim v dveh dneh, 16 ur dela. Pa nisem nek fizični radnik. Ampak ko se je naročilo ikebane in telefonski pogovor bližal koncu, je tajnica končala z besedami: "Pa se nimate česa bati, smo redni plačniki ..."

In takrat mi je kliknilo. Biti študent je privilegij in komfort. Biti privatnik ali pa zaposlen v podjetju, vsak mesec trepetati, ali boš plačan, ali ne. Ali boš plačan in posledično lahko plačal drugim. In po drugi strani opomini, ki jih zlagam v kuverte. 150 opominov, nekateri za celo leto neplačanih položnic, rekord je 700 in še malo € dolga.

Zagotovo ni lahko v teh časih. Saj pravijo, obdobje suhih krav.

In zato ne bom kupila tistih lepih Art čevljev ...

Tale september ...

2011-09-25T09:31:00.003+02:00

... kar hiti mimo mene. Saj se mi dogaja vse vrste reči. Tale zadnji teden pred faksom bom preživela še malo delovno, da še enkrat znova izkusim, kako grenko je življenje, ko moraš vsak dan vstati ob 6:00 in delati 8 ur na dan. No, saj ni tako hudo, sploh ker jaz rada zgodaj vstajam, ampak vseeno, življenje ob faksu je vseeno lepše. Imaš veliko časa, malo greš pogledat kaj se novega dogaja, vseeno je neka rutina, a taka, ob kateri imaš petke frej.

Drugače pa nič novega. Imam za napisat ene par reči, se jih bom lotila jutri v službi, ko bom imela (upam) kaj prostega časa. En film, pa ena knjiga, pa par receptov. Pa nova rubrika - hribi. Včeraj sva z Mucom šla na Vogar (in seveda z Bono) in imam danes malo musklfiberja, hehe. Zato si danes predpišem počitek, jutri pa naprej športat - spet je teden, spet bo Riba na oko in moje večerno kolesarjenje pred televizorjem.

Ah, saj nimam nič pametnega za napisat. Še vedno sanjam o Art čevljih, se vsak dan po malem odpravljam v Massa, ampak vsak dan po malem tudi malo brzdam nazaj, ker sem si tam nekje sredi poletja obljubila, da je za letos dovolj čevljev. Kaj pa vem ... Poleg tega pa moram oktobra zavarovati avto, pa nov semester je, kar pomeni da bom zagotovo morala kupiti kakšno knjigo za faks, tako da dodatni finančni izdatki res morda niso najbolj primerni.

Pa seveda še šolnina ... za moje dodatno izobraževanje - smer slaščičar. Tako. Dosti za enkrat, samo toliko, da malo razmigam prste, jutri pa resno na delo, hehe!

Oh, prekleto ...

2011-09-21T18:48:00.002+02:00

... Art Company, srce me boli, srce! Nova kolekcija, nove sanje, fanatazije in upi in nove zasoljene cene.

Ampak ne, niso zasoljene! Art je kvaliteta, jaz sedaj to vem, in res mi ni škoda. Ampak kaj, ko ni ... Oh, pazite se me, če nekoč zadanem na lotu ali kako drugače nenadoma obogatim! Ha!

Zaenkrat se pa lahko slinim ob tehle top treh, ki sem jih po večkratnem ogledu cele kolekcije naposled le izbrala ... Vrstni red gre od najljubših navzdol. Ma ni vrag da ne bom šla v Massa in se zmenila s prodajalko, naj me pokliče, ko (če) bodo kaj znižani. Medtem grem pa igrat loto!

Res sovražim ...

2011-09-17T20:49:00.001+02:00

... ko sem najbolj crknjena in si moram očistiti make-up.

In res sovražim, da so zadnji dnevi eno samo žretje, žretje, žretje ...

Posledično bodo naslednji dnevi ena sama voda, voda, voda. In malo sadja in zelenjava. Večinoma voda.

Tole je pa ...

2011-09-13T13:41:00.003+02:00

... ena izmed bolj posrečenih reklam zadnje čase. Pred par minutami sem jo videla prvič in prav v napetosti sem bila te pol minute, kam hiti kuža. Krasno!

2011-09-11T11:24:00.001+02:00

Lynette: And then the mommy and the daddy because they love each other so much, they hug real tight, and a seed is magically implanted and nine months later a baby is born.
Parker: What kind of seed?
Lynette: Oh, that's not important.
Parker: I don't believe you!
Lynette: Parker I'm your mother. Mother's don't lie to their sons. Now go wash your hands or Santa's not gonna bring you anything for Christmas.

Gospodinje so pač ... zabavne.

John Grogan: Marley in jaz

2011-09-08T16:28:00.000+02:00

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ima psa. Ker dejansko opiše točno to, kar imeti psa pomeni - pes pomeni težave. Ravno te dni se moja Bona spet sprehaja s "krožnikom" na glavi, ker si je zgrizla taco. In kolikokrat je že povzročila težave in kolikokrat sem jo že preklela in bila žalostna in jezna in sem ... jokala. Ampak točno tako kot opisuje John Grogan - ko je Marley umrl, je bilo življenje preprostejše in prijetnejše. Ampak družina ni bila popolna.
Sprva sem bila skeptična - knjiga o psu? Ampak to ni samo knjiga o psu. Dejansko je to knjiga o življenju mladega para, ki počasi odraščata in skupaj z njima odrašča Marley. Vse prigode in dogodivščine in tegobe, ki se jim pripetijo, so del njune družine. In spomini so tako zelo prepleteni z vsemi ostalimi spomini, da je bolečina ob izgubi velika. Knjiga je po eni strani napisana tako duhovito in po drugi strani tako resnično, poleg tega pa je zgodba o Marleyju povsem prepletena z zgodbo o Johnu in njegovi družini - konec koncev sta ti dve stvari neločljivi. Zgodba o Marleyju torej dejansko ni samo zgodba o psu, ampak o družini in o njihovi medsebojni ljubezni. Konec je, žalosten, saj se konča tako, kot se konča vsaka zgodba o živali, ki pride v jesen svojega življenja. In jokala sem kot dež. Zato ker ja, Marley umre, ampak vseeno, ko pomislim, ko bo umrla Bona, bo na plan prišlo toliko spominov. Tako velik del mojega življenja je povezan z njo, vsi trenutki, ki so se nekako zgodili, in pes, najboljši prijatelj, je vedno ob tebi, nekje v ozadju, ampak je. In ker se psa ne moreš spominjati po nekih presežnih dogodkih, kot so npr. poroka, diploma, otrok ... se ga seveda spominjaš po tej neki vseprisotnosti. In to boli. Ko ta vseprisotnost izgine in ni ničesar več, samo boleči spomini.
Krasna knjiga - ob njej sem se zabavala, nasmejala, razmišljala in seveda jokala. Posnet je seveda tudi film, pogledala sem prvi dve minuti, ampak se moram še odločit, če mi Owen Wilson ne gre preveč na živce, in mi bo pokvaril ta lep občutek, ki ga je v meni pustila ravno prebrana knjiga ...

Cecilia Ahern: Na koncu mavrice

2011-09-07T18:19:00.000+02:00

Cecilia Ahern, sicer avtorica bolj slavne P.S. I Love You, ki še vedno čaka na moji knjižni polici na konec poletja in s tem nekako konec mojega obiskovanja knjižnic (ker preposto ni časa ua branje) in s tem konec množičnosti knjig v čakalni vrsti na moji nočni omarici. Na koncu mavrice je en prav zanimiv roman. Ljubezenska zgodba, dovolj lahka, da jo človek prebere v dveh dneh, ampak vseeno zanimiva, da ni že neumno patetična (v stilu tele polomije). Na koncu mavrice je torej zgodba, ki mi je najbolj znana oziroma me najbolj asociira na tisti mejl, ki je krožil pred leti, da kako je imel fant najboljšo prijateljico in na dan svoje smrti so prebrali njegov dnevnik, v katerem piše, kako jo je celo življenje ljubil. Tule je zgodba podobna. Alex in Rosie sta prijatelja od samega otroštva. Tako dolgo sta prijatelja, da se jima ta njun odnos zdi pravzaprav edini sprejemljiv in ko pomislita na to, da bi morda drug do drugega gojila še kakšna globja romantična čustva, sta oba prepričana, da si to le domišljata in da drug zagotovo ne čuti podobno. Zgodba, ki jo bralec spremlja prek njunih pisem, e-mailov, klepetov v spletnih klepetalnicah in podobno, nam tako pričara njun tesen odnos ob ločitvi v njastniških letih, ko Alex z družino odide v Boston in ob nesrečnem pripetljaju, ki Rosie prepreči, da bi prišla za njim v Ameriko. Seveda v nadaljnih 20 letih sledi še malo morje zapletov, ki so včasih prav smešni in za lase privlečeni, a konec je vseeno srečen in tak, ko si ga glavna junaka podzavestno želita že pred vso to dramo. Vseeno pa je to zgodba, iz katere se prav vsi lahko naučimo dveh (po mojem mnenju zelo pomembnih) modrosti - sledi svojim sanjam in ne upaj si povedati, kar ti leži na srcu. Nikoli ne veš, na kakšen odziv naletiš ...

Danes me ...

2011-09-05T21:11:00.000+02:00

... obdajajo misli o ponovnem prihodu na Facebook.

Argumenti za/proti?

Ne vem, kaj me daje ...

Oreo mafini oz. mafini z malinami

2011-09-04T21:02:00.000+02:00

Hjoj, sem mislila in upala, da bodo slike lepše. Ampak kaj čmo, ura je bila pozna, fleša ne maram, za silo bo. Saj bo itak bili tako zelo dobri, da bo treba ponoviti, potem pa ni vrag, da ne bo manj motna slika.

Osnovni recept za mafine, kateremu lahko po želji dodamo karkoli. Maline ali zdrobljene Oreo piškote, vse je super.

Vzamemo dve posodi in dve jajci - v eno posodo ločimo beljake in v drugo rumenjake. Iz beljakov najprej stepemo sneg (zato, da lahko potem takoj naprej mešamo rumenjake in nam ni treba umiti metlic od mešalca, haha. Ker za stepanje snega so potrebne čiste metlice, drugače se sneg ne stepe), v posodo z rumenjaki pa dodamo eno vrečko vanilijevega sladkorja, 150 gramov sladkorja in limonin sok (količina po želji). Premešamo. Dodamo 6-7 jedilnih žlic olja. Spet premešamo. Dodamo 250 gramov moke (v katero smo prej vmešali eno vrečko pecilnega praška), ki jo pretresemo s cedilom v mešanico rumenjakov, sladkorja in olja. Tole sem sedaj povedala zelo zakomplicirano, upam, da boste dojeli. Spet premešamo z mešalcem in dobimo gosto maso. Prilijemo ji toliko mleka, da masa postane gladka (recept veleva 2 decilitra mleka, količina je odvisna od tega, koliko limoninega soka smo dali na začetku). Rahlo vmešamo še stepen sneg.

Potem pa dodamo bodisi maline (lahko sveže ali pa zmrznjene), Oreo piškote, koščke čokolade, suho sadje, lešnike, Smarties bombone, karkoli vam srce poželi in domišljija dopusti.

Nadevamo v modelčke, pečemo 20 do 25 minut na 180°C.

Dokazno (zamegljeno gradivo):

Oreo piškote sem dala v plastično vrečko in jih malo pretepala po pultu. Ene par sem jih prihranila in narezala z nožem na četrtine in jih dala na vrh zmesi v modelčkih, da so potem bili tako lepo vidni na mafinu.

Zelo dobro!

Okej, znašla sem se ...

2011-09-01T18:50:00.000+02:00

... pred velikim problemom. Zdaj, ko so se nekatere tegobe mojega življenja izravnale in rešile, je seveda čas, da nastopijo nove. Tole se bo morda marsikomu zdelo butasto, ampak ne morem pomagati. Pač jaz imam res rada ta del mojega življenja - dela me srečno, mi krasno zapolnjuje čas in kaj pa vem, tale reči me pač fascinirajo.

Govorim namreč o septembru, ki se je ravno pričel, in ne, septembra se ne priče samo šola in gneča na cesti, ampak tudi nove serije oziroma nove epizode že obstoječih in meni nekaterih dobro poznanih serij. In tako sem se prej lotila zanimivega opravila - pogledati sem namreč šla, kdaj se bo čisti užitek pričel in na katere datume bodo serije zopet štartale. In tako sem se znašla pred dokaj groznim dejstvom - gledam preveč serij! Ravno ko se konča četrta sezona True Blood in sedma sezona Weedsov, pa ko gre druga sezona Pretty Little Liars za dva meseca na počitnice, že se prične čista groza ...

Naj najprej napišem spisek, katere serije sem lani spremljala redno, torej iz tedna v teden. Načeloma pogledam tudi dosti serij, ki so trenutno že tam nekje v peti, šesti sezoni, ali pa so bodisi že zaključene, ampak s takimi ni težav - pogledam in je konec. Ali pa se jih vmes naveličam in neham nekje na sredi (kar mi moj perfekcionizem velikokrat ne dopusti). Lani sem torej redno spremljala One Tree Hill, Gossip Girl, Grey's Anatomy, The Vampire Diaries. To je bilo to. Nekje v zimskem premoru vseh teh serij sem pričela z gledanjem Private Practice, do začetka ponovnega predvajanja prišla do konca in tako naprej nadaljevala z vsakotedenskim gledanjem. Vmes sem prenehala z gledanjem The Vampire Diaries ker je bilo preveč drame in zapletov in patetičnosti, tako da sem ob koncu sezone imela spisek štirih serij, ki naj bi jih ponovno pričela gledati to jesen. Aja, pozabila sem še How I Met Your Mother, seveda, ampak to niti ni bilo tako breme, ker so epizode kratke. In seveda, serija, ki mi stalno uhaja iz glave in katere zgodba je podobna tisti s Private Practice - pričela z gledanjem nekje pozimi, do spomladi ujela ritem in zaključila s season finale - Glee.

Kaj se je zgodilo poleti? Najprej sem pogledala Cougar Town - dve sezoni, jeseni pride tretja. Potem Modern Family - spet dve sezoni, in jeseni pride tretja. Potem sem odkrila Pretty Little Liars - oktobra se nadaljuje druga sezona. In kar naenkrat se spisek serij, ki jih spremljam, in ki bodo ponovno štartale jeseni, drastično poveča (zahvaljujoč poletnemu gledanju in zimskemu odmoru): Grey's Anatomy, One Tree Hill, Gossip Girl, Private Practice, Glee, Pretty Little Liars, How I Met Your Mother, Cougar Town in Modern Family. To je vsega skupaj devet serij!!! Ki bodo prihajale ven vsak teden! In kako naj jaz vse to spremljam?

Zato sem, mislim, da se boste strinjali z mano, naredila načrt. Te serije sem razdelila na pomembnejše in manj pomembne. Obvezno moram spremljati Grey's Anatomy, saj je to skoraj da moja najnajnajnajljubša serija, pa Glee in Gossip Girl (ker drugače zmeraj pozabim kaj se dogaja z vsemi temi spletkami). S takratkimi tudi ne bo problema, HIMYM, Cougar Town (pride šele novembra) in Modern Family torej tudi ostajajo na tedenskem urniku. One Tree Hill se letos poslavlja, tako da teh 13 epizod bom že preživela, itak pa pride na spored enkrat pozimi. Private Practice pa mi ni tako zelo zelo zelo všeč, zato jo bom opustila. Še vedno jo lahko potem nekoč čez par let znova pogledam. Pod vprašajem je samo Pretty Little Liars. Ne vem še. Se bom še odločila.

Ja, katastrofa. In da niti ne omenim ne, da sem ravno pričela z Gospodinjami in da sem pri koncu prve sezone.

In kaj je še hujša tragika? Da na spored prihajajo čisto nove, sveže in res zanimive serije (Pan Am, Heart of Dixie ...), ki bi jih tudi bilo vredno spremljati. Jah nič, očitno bodo morale počakati, drugače se lahko kar zaprem pred računalnik in me ni več na spregled.

Težki problemi, ha? :D

James Frey: Milijon majhnih koščkov

2011-09-01T16:52:00.000+02:00

Sicer vem, da sem dolžna še Sherlocka Holmesa, ampak mislim, da bom ostala samo pri Freyu. Ker se mi zdi knjiga res dobra in posebna in vredna objave.
Pretresljiva izpoved odvisnika od drog in alkohola in zločinca, kot sam sebe v knjigi poimenuje James Frey. Fant v zgodnjih dvajsetih letih, ki je v svojem življenju naredil že toliko stvari (ali pa jih toliko izpustil), popil toliko alkohola, pokadil toliko kreka, da je kar neverjetno. Dokler si nekega dne ne polomi obraza, izbije štiri sprednje zobe, znajde na letalu, v avtu svojih staršev in nenazadnje na kliniki za odvajanje. Ki je najbolj uspešna klinika v ZDA, saj 17 % tistih, ki jo zapustijo, po enem letu še vedno niso zašli na stara pota.
James se tako znajde v svetu, kjer je nemočen, ampak prav nič bolj nemočen kot je bil v realnem življenju, saj so ga imele droge in alkohol v hudi oblasti. S svojo pripovedjo zelo natančno opiše svojo pot do ozdravitve, kar pa je posebej zanimivo, pa je ta neka vdanost. Preposto se vda v usodo, živi na kliniki in počasi, korak za korakom, pride do spoznanja, kaj bo potreboval, da bo ostal živ. Odločitev. Pa ne odločitev za standardnih 12 korakov, katerim sledijo načela klinike ... Ampak njegova lastna odločitev, da bo ostal čist, da bo živel in naredil nekaj iz sebe. Na tej poti se seveda tudi ljubezensko zaplete v tragično Lilly, katere zgodba se ne konča tako rožnato, kot Jamesova. Pripoved je definitivno vredna branja, pa čeprav je na momente zelo kruta (kot na primer rekonstrukcija zob pri polni zavesti, brez naroke in proti bolečinskim sredstvom), zaradi česa se je avtor soočal z obtožbami, češ da je zgodbo napihnil in da ni povsem resnična. Resnična ali ne, branje kot tako je še vedno zelo zanimivo in zagotovo vredno priporočila.

Pa bo konec ...

2011-08-31T18:54:00.000+02:00

... avgusta. Poletja. Začetek šole. September. Kako hecno, junija sem se čudila, kako je mesto prazno, kako umre, kam vsi grejo?! Zdaj pa se mi zdi grozno, kako bo spet polno. Živčno. Zatohlo. Danes sem šla v knjižnico, samo od Bavarca pa do Otona in nazaj, pa je bilo toliko nekega hrupa, prerivanja, živčnosti ... preveč stresno je to zame.

Moje življenje je zadnjih par dni preveč pod pritiskom. Dogajajo se čudne reči in to me vznemirja. Posledično ne jem tako, kot bi morala, ampak tudi nimam dovolj časa, da bi se sploh sekirala zato. Se mi je pa nabralo par opravkov. Imam še nekaj stvari za opravit, in lotila se jih bom kar se da hitro. Ker potem sem lahko spet mirna. Uživam v brezdelju. Grem pometat. Na počasen sprehod.

Čeprav imava Bona in jaz sedaj nekajdnevni (2, 3) počitek. Sem ga nama predpisala jaz. Z mano ni sicer nič hujšega narobe (le okrevam od vse te travme), Bona pa je pravi mali bolnik. Včeraj sva namreč šli k veterinarju, ki je sicer najbolj kul veterinar (oz. klinika) v kateri sem bila kadarkoli. 5 min stran od nas. Poceni. Pa še posvetijo se ti. Prijazni so. Postavijo diagnozo, ne da bi kaj veliko tečnarili in te čudno gledali. Bona ima vnetje mehurja. Božica, pomoje se ji je to vleklo že kar nekaj časa. Najmanj kakšen mesec. Pa še reflux. To je tisto, ko se greš namočit v morje in nekaj morja steče v napačno smer in potem peče. Dobila dve injekciji. Antibiotikov za 10 dni. Boga reva si je od vse bolečine in travme še taco zlizala/zgrizla. Eno blazinico na taci. Jo imam na sumu, da se rada muči, tale naša Bona. Zato je sedaj spet začasno malo lučka.

Pa še shujšala je dve kili. Oh, I wish ...

Jutri moram najprej plačat Gardaland. Jeeeeeej, končno Gardaland! Z Mucom imava to tradicijo, da greva vsako leto v Gardaland (pa čeprav se iz leta v leto draži!) in res uživava. Letos gresta z nama še Rešiteljica Simsov in njen Lubi Bubi. U, saj res, čisto premalo igram Simse. Če imam pa toliko dobrih knjig, toliko epizod Gospodinj, toliko tepihov in ploščic za posesat, toliko oblek za zložit v omare in kje naj potem najdem čas še za Simse?!

Zdaj pa grem. Brat. Da bom lahko jutri zjutraj hitro vse pospravila in potem uživala v brezdelju.

Water for Elephants

2011-08-31T12:09:00.000+02:00

No, ko sem že ravno v elemtu pisanja poročil o filmih, pa naj zaključim še s temle posladkom. Definitivno se je film znašel na moji top listi (ki sicer nikjer ne obstaja povsem urejeno in organizirano, ampak recimo, da jo imam nekje v glavi).
Jacob (Robert Pattinson), ki je tik pred tem, da postane veterinar in dobi licenco, je soočen s hudo resnico ob smrti svojih staršev, da sta se starša, da bi mu omogočila šolanje, povsem zadolžila. Tako mlad fant brez prebite pare vzame pot pod noge, ali bolje rečeno tire pod noge, in kmalu pristane na cirkuškem vlaku, ki potuje od mesta do mesta in zabava ljudi. Tako spozna kopico zanimivih ljudi, še posebno pozornost pa mu pritegne svetlolaska Marlena (Reese Witherspoon) in z njo njen mož August (Christoph Waltz), sicer lastnik cirkusa. Marlena, ljubiteljica živali, z Jacobom kmalu naveže stik, August pa ga zaposli kot veterinarja. Jacob je sicer navdušen nad svetom, v katerem se je znašel, a kmalu spozna Augustovo temno plat - tegobe, ki mu jih prinaša obdobje Great Depression in neuspele poizkuse, da bi odplačal vsaj del dolgov, v katerih se je znašel, se odražajo nad njegovim nehumanim znašanjem nad živalmi. Kot rešilno bitko in novo star atracttion August tako v cirkus pripelje Rosie, slonico, preko katere se Jacob in Marlena zbližata in zapleteta v romanco.
Film gledalca odlično popelje v nek čaroben svet potujočih ljudi, ki živijo povsem drugačno življenje kot vsi ostali, ki najdejo zaupnike v konjih, slonih in psih. Svet, kjer je edina beseda, ki kaj velja, beseda Augusta in s katero se hočeš nočeš morajo strinjati. Bolečina, jeza, nemoč. S temi besedami bi konec koncev lahko opisala vse. S tem se film tudi začne. Ko se ostareli Jacob znajde v cirkusu in obuja spomine. Ki so nenazadnje vredni prav nič ... Krasen film, o življenju, o trudu, ljubezni, pogumu. Ki zraste iz zgoraj omenjene bolečine, nemoči in jeze. Priporočam in sama si ga bom definitivno še ogledala, pa čeprav so prizorni krutega Augustovega ravnanja z živalmi boleči ... Film je sicer posnet po istoimenski knjigi, jo imam že doma, na nočni omarici in čaka, da pride na vrsto. Tako da tudi to še sledi.

Bad Teacher

2011-08-30T12:09:00.000+02:00

Že večkrat sem omenila, da nisem ljubiteljica komedij. Redko katera me spravi v smeh. Ampak ta (ne)sposobnost spravljanja v smeh morda niti ni glavni razlog, zakaj ne maram komedij. Ponavadi je hujše dejstvo to, da so vse tako neumne. Dejansko se spravijo na nivo žaljenja oseb kot takih in nekako to meni ne izpade prav. Ker sem sila občutljiva duša in imam rada če so reči lepe in se ne dela norca na vsakem koraku.
Bad Teacher je do neke meje tak film. Cameron Diaz oz. Elizabeth je primerek osebe, ki sicer v življenju počne nekaj, ker pač nekaj mora početi, ampak to počne iz nepravih razlogov. Je tudi oseba, ki ima blazno veliko sreče. Oseba, ki si veliko upa. Je tudi zelo sposobna oseba, ki lahko dobi, kar si želi, a žal po sistemu cilj opravičuje sredstva. Elizabeth je učiteljica namreč samo zato, ker je nekaj pač morala iti študirati, medtem ko je iskala bogatega bodočega moža. Ko prvi ni bil dober zadetek, je novo iskalno polje razširila na preostale učitelje v zbornici. In naletela na sila hecnega Scotta (Justin Timberlake), ki je spet ena hecna pojava in meni skrajno nesimpatičen lik. Po drugi strani pa se nekako tu in tam ujame z Russellom (Jason Segel), ki je (v nasprotju s Scottom) zelo naraven karakter. In vmes je še Amy Squirrel, vedno popolna učiteljica, ki odkrito ne mara Elizabeth.
Saj ne vem, kaj naj sploh napišem. Liki so tako zelo hecni, da je Elizabeth v bistvu še edina zanimiva. Ostali pa so obdani s takimi zapleti, da me to dejstvo dela samo žalostno. Pri filmu mi je sicer bila zelo všče ta raznolikost in tempo, sploh obožujem, ko se neko časovno obdobje prikaže skrčeno oz. pospešeno, ampak nekatere reči so preprosto narejene preveč nizko in podlo. Za lase privlečeno.
Kaj pa vem, vseeno je film povsem primeren za kratkočasenje po kosilu.

Limitless

2011-08-29T21:09:00.000+02:00

Tole zadevo sem gledala že tako zelo daleč nazaj, da me je res sram, zakaj nisem še napisala poročila tule. Katastrofa. Ampak bom v duhu tega filma upala, da se je v mojih 90 % neaktivnih možganov skrilo bistvo in ideja tega filma, ki mi je bila nekako posredovana in bo tale zapis vsaj do neke mere spodoben.
Bradley Cooper, ki sem ga jaz sicer vajena iz romantičnih vlog, kjer igra postavnega, popolnega, lepega in prav nič z biznisom obremenjenega moškega, je tule povsem drugačen. Na začetku zanemarjen in na robu propada - neuspešen pisatelj, s stanovanjem kot da bi vanj treščila bomba, sveže prekinjeno razmerje s punco ... ja. Definitivno drugačen. A drugačna je tudi sama ideja filma - ali pa tudi ne - o čudežni tabletki, ki razširi človeško sposobnost dojemanja, razmišljanja in evaluiranja že prejetih podatkov. Ko Eddie tako ob zaužitju tabletke kar naenkrat iz spomina privleče podatke, za katere še ve ne, da jih je dejansko kdaj prejel, je svet njegov. Dobesedno. Doseže lahko vse, kar si je kadarkoli želel. Spiše knjigo v treh urah. Pospravi stanovanje v eni uri. Obnovi svoje ljubezensko življenje v par stavkih. Ko mu pisateljska kariera ni dovolj, poseže višje. Finance. Skuša očarati najbolj vplivnega človeka daleč naokoli. A vsa ta čarobnost in magičnost vpliva čudežne tabletke ima svojo ceno. Grdo in temno plat, ki je tako grda, kot Eddiejeva preteklost (dobesedno utelesena v obliki njegove bivše). Iz krempljev katere bo Eddie zelo težko pobegnil.
Fascinanten je tudi sam zaključek filma. Ki nekako pušča gledalcu prosto pot, da se odločimo, kaj bomo verjeli. Ko nam je ponujen že definitiven zaključek nas nenadoma Eddie udari s podatkom, ki ... zamaje vse.
Film kot film zanimiva izkušnja, sploh zaradi zelo zanimive zgodbe in tudi sama kamera je zelo zgovorna in vizualno je film definitivno zelo privlačen, barvit in doživet. A vseeno, manjka nekaj, kar bi naredilo ta film za nepozabnega. Morda je problem prav v sicer vedno popolnem Bradleyju ...

Moje nebo ...

2011-08-25T20:47:00.000+02:00

... je zelo popraskano. Ranjeno. Pa ne, to ne bo nek zapis o naravi in lepoti in premišljenju in duševnem miru. O, ne. Nebo, o katerem govorim, je tisto nebo, ki ga ima vsak človek. V ustih. Za zobmi. Popraskano je zaradi včerajšnjih piškotov. In današnjih slanih palč s sirom. Sicer sem potem situacijo malo omilila s fejk Monte jogurtki (za otroke), ampak sedaj, ko imam spet željo po nečem dobrem in sladkem in nečem, kar je nekje blizu, v omari ... se pojavi problem. Na voljo imam samo fejk Oreo piškote (ki jih potrebujem za jutrišnje maffine) in včerajšnje piškote. Sem pojedla dva, ampak ta odnos se ne bo obnesel. Preveč boli.

Sem že mislila, da sem končno našla nekaj, kar me bo dobesedno fizično odvrnilo od večernega posladka. Motila sem se. Še enkrat sem šla podrobno skozi omaro. Zagledala puding. Bingo!

Sedaj se hladi. V pomivalnem koritu, polnem mrzle vode. Ker vročina tudi deluje ne preveč humano na moje nebo.

Moje drugo nebo, torej dejansko tisto zunaj (ki ga konec koncev tudi ima vsak človek, če le stopi ven iz hiše), pa je prav tako nemirno. Popraskano. Pogriženo. Porenčano? Z Pesjanarjem sva šli na sprehod - kot vsak večer. Lepo, nobene žive duše, vsi notri, zaprti pred vročino. Najverjetneje so se do danes že navadili in zbudili, kajti ni vrag, da se je sosedova Luna (majhna črna psička, s katero Bona ni v najboljših odnosih) odločila, da gre SAMA na sprehod. Po isti poti kot midve z Bono. Jaz Bono na travniku seveda, v upanju, da bosta igrali (kot včasih), spustim s povodca. Par metrov je stvar funkcionirala, potem pa je bilo konec.

Rečem lahko samo to, da sem ju komaj pravila narazen. In da sem se skoraj sesedla, ker me noge niso držale pokonci.

Na srečo ni bilo nič krvi. Ne pri meni, ne pri Boni in upam, da ne tudi pri Luni. Pa tudi če ... če ne bi bila njena lastnica kolegica moje mati iz službe, bi jim celo kaj rekla ...

Zdaj pa grem, lizat rane in preverit, če je puding že ohlajen na mojemu-nebu-prijazno temperaturo.

Danes sem prišla ...

2011-08-24T20:10:00.000+02:00

... do nekaj zelo pomembnih ugotovitev. Nasploh se mi zdi, da je bil današnji dan zelo zanimiv. Morda je najbolje, da pričnem kar na začetku.

Če gledamo koledarsko, se je moj dan začel prav na samem začetku - do enih zjutraj sem namreč igrala Simse. Hvala, Anča, ker je rešila moj obstoj in porušila "prekletstvo", ki je viselo nad mano in mojim igranjem Simsov. Stvar deluje, kot je treba in res je noro in zato sem bila pokoncu do enih zjutraj. To je zame izreden dosežek. Vsi tisti, ki me poznate, ste bili z mano kdaj na morju, ali se z mano družili v večernih urah, najbrž veste, da sem sila zaspan človek. Jutranji in prav nič nočni človek. Še za letošnje novo leto nisem bila pokonci do enih! Tako da današnji dan se je začel sila nenavadno in neobičajno.

Zjutraj sem se seveda zbudila ob sedmih. Kot vsako jutro. Moja notranja budilka. Znova se je pričela Simsomanija, tam nekje do kosila. Danes sem jedla neko poenostavljeno verzijo boranje. In hrenavko. Spet. Še en par imam za porabit, potem se jih rešim.

In ker je par kuhanih hrenavk in kup zelenjave bolj slabo kosilo, sem seveda napadla vrečko piškotov. V vrečki je 350 g piškotov. Sploh si ne upam stehtati, koliko sem jih pojedla - dve tretjini zagotovo. Ampak bili so tako - hrustljavi zunaj in mehki notri. In povsem ... preprosti. Nobenih dodatkov, nič presladki. Neki preprosti italijanski piškoti, ki mi na zobeh pustili tak ... gladek občutek. Kar malo so mi jih spolirali.

Ampak mislim da jutri ne bo tragedije, glede na to, da se sedaj vsak dan tehtam. Če sem včeraj pojedla več kot pol 300 g čokolade (in ja, me je sram priznati, kakšen pokosilni razvrat se dogaja!) in zjutraj bila lažja za 200 gramov, ni vrag da tudi jutri ne bo konec sveta. Sploh pa, si moram malo privoščiti. Saj potem sem bila pridna. Še vedno sem danes vseeno spila 2 litra vode. Če sugar-free načelo mojega življenja ne deluje, potem vsaj 2 L vode na dan še nekako gre. O tistem 3x na kolo pa še ne bi ... saj je še čas, saj je komaj sreda.

Po kosilu sem pogledala predzadnji del druge sezone serije Pretty Little Liars, in ugotovila, da nimam nič več za gledat. Dexterja se mi ne da več, True Blood in Weedsi pridejo naslednji teden, tako da sem si zlovdala Razočarane gospodinje. Jaz ne vem kaj je z internetom, ampak začetne sezone "starih" serij je blazno težko dobiti! Katastrofa ...

Okoli štirih popoldne je Bona začela tečnarit - tako kot vsak dan. Sedaj sem res pridna in greva vsak dan na sprehod in Pesjanar je neučakan in mi sredi najhujše vročine prične težit in skakat naokoli. In potem jo umirim, da naj še malo počaka, in potem moram ležati/sedeti čisto pri miru, da slučajno ne dobi suma, da že kam greva ...

Med sprehodom sem ugotovila, da se človek dejansko mora naučiti biti sam. To samoto sem čez zimo izgubila in tu tiči razlog mojega športnega ne-udejstvovanja. Ker dejansko nisem bila sposobna biti sama s svojimi mislimi teh ubogih 40 min na sprehodu čez polja. Ko sem bila en mesec sama v Salamanci, brez knjig, brez interneta ... o, ja, takrat sem se naučila, kaj pomeni biti sam. Kaj pomeni biti sam s svojimi mislimi in biti s tem povsem zadovoljen. Enim je to enostavno, meni tudi, ko enkrat pridem do točke, ko je to možno. Če pa se izgubim, potem sem v črni luknji in potrebno je kar nekaj časa, da najdem nazaj.

Ugotovila sem tudi, da rada pometam. Pobiram jabolka. Zalijem rože. Sploh pometanje mi je fascinantno, ker dejansko vidiš razliko. Veliko razliko! Kljub žulju ali dvema ...

Jutri je pomemben dan. In tole je dolg zapis. Mogoče preveč dnevniški ampak tudi tak mora biti kdaj. Ne morem vsakič najti kakšne silno pomembne teme, ki bo komu rešila življenje. Včasih mora biti človek zadovoljen s svojimi mislimi, dnevom in stvarmi, ki jih počne. Sem prepričana, da je potem marsikatera stvar boljša ...

Moram poročat ...

2011-08-23T09:25:00.000+02:00

... kako se je rešila včerajšnja tragedija z mojim diskom.

Moj Muc je pač genij - lepo sva zagnala en programček, ki je disk popravil! Trajalo je ravno da ne pol stoletja in ko je bilo končano lahko sedaj normalno dostopam in do slik in do serij in do vsega.

Drug problem, ki me še vedno pesti, pa so Simsi, ki me nikakor ne ubogajo! A daj no! Tako lepo hišo sem zgradila in sedaj, ko bi lahko z novimi dodatki dobila u la la lepega pohištva, da bi bila hiša res sanjska, ne dela! Katastrofa!

Drugače pa sem danes že zelo pridna. Ob osmih sem šla na avto servis, sem peljala maminega Modusa h kleparju. Samo par praskic je bilo za spolirati. Pridem tja in vprašam gospoda kdaj bo konec, on pa začne 'torek, sreda, četrtek ... ja, v petek bo pa najverjetneje že'. Jaz se skoraj sesedem na tla - 5 km od doma, brez LPP-ja, nič! Pa še mami je rekla, da ji je rekel da bo samo 10 min dela. In ga lepo pogledam in vprašam če bi se slučajno dalo zdajle na hitro ... po 20 minutah čakanja v salonu in spremljanju "burnega" življenja avtohiše je bilo že končano.

Doma sem si lepo skuhala kosilo. En tak poletni mix - čebula, paprika, paradižnik, bučka, česen, peteršilj in na kolobarčke narezane in popečene hrenovke. Vse zmešano skupaj. Bomo videli. In medtem, ko sem rezala papriko, sem se spomnila na en prizor. Z mami sva neko soboto šli iz BTC-ja (ko sem bila mlajša sva večkrat šli dopoldne po trgovinah, pa po hrano) in na poti domov sva se ustavili pri stricu v Sneberjah, v domači hiši mojega očija. Teta je sedela zunaj na klopi, kar jaz pomnim so imeli tako veliko leseno masivno mizo in na vsaki strani eno klop. In imela je veliiiiiiiiiko skledo domačih paprik in jih je rezala na manjše koščke. Ampak imela je sila zanimivo tehniko - v bistvu je papriko držala v rokah - celo papriko, in v drugi roki manjši nožek, in je nekako rezljala tisto papriko na majhne koščke. To se mi je tako zelo vtisnilo v spomin in danes sem se tega ob mojem rezanju paprike ponovno spomnila.

Večkrat se takole spomnim kakšnega dogodka, ki ga potem že zelo hitro pozabim. In je zanimivo, kako se mi nekateri dogodki vtisnejo v spomin, spet drugi pa ne. In ti, kateri mi pridejo nazaj v misli, so vredni, da jih zapišem!

Da bi bil en dan ...

2011-08-22T20:26:00.000+02:00

... popoln, je v mojem svetu očitno nemogoče.

Ko najdem dve par-dni-pogrešani gimnazijski spričevali, se mi par ur kasneje pokvari disk.

Par GB serij in filmov je najmanjši problem. Hujša izguba so dokumenti, ampak tudi to ni tako zelo katastrofalno.

Tragedija nenormalnih razsežnosti so potencialno izgubljene slike maminih potovanj. Rusija, Kitajska, Skandinavija, Maroko, Turčija, Sirija, Jordanija, ... toliko jih je, da jih sploh ne morem vseh našteti.

Če priznam, da sem se zjokala, je to še najmanj kar lahko storim. In nočem preveč upati, ker je lahko potem razočaranje še hujše. Čudež? Sprehod? Zagotovo edina stvar, ki bo pomirila vsaj Pesajanarja (ki je danes prav tako doživel svojevrstno travmo - skriženje krempljev. Vsakič huje je. Dvakrat na leto. Sploh ne vem, če jih bo do smrti še kdaj pustila postrič. Danes smo morali natakniti nagobčnik. Še prejšnjič je zadostovalo samo pomirjujoče prigovarjanje in božanje.) ...

... mene zagotovo ne.

Dejstvo je ...

2011-08-21T20:43:00.000+02:00

... da že kar nekaj časa nisem napadla sladkarij. Omare. Hladilnika. Brskala po škatlah, se lotevala najbolj hecnih možnih kombinacij. Kokosovi piškoti, ki sicer delujejo sami po sebi, oplemeniteni z vikikremo. Štrudelj za kosilo, malico, večerjo. All day long.

Nima veze, kakšen mesec sem bila pridna, zadnje tri dni grešila kot zmešana in najverjetneje v treh dneh dobila nazaj vse, kar sem v slabem mesecu izgubila. Kaj pa vem, nisem se tehtala.

In tudi, roko na srce, že dolgo nisem pisala o hrani in tehntnici in njunem krasnem odnosu tule, na blogu. Skrajni čas. Jutri namreč začenjam spet. Par moram imeti nek red. Ampak tokrat bom šla drugače. Iz že nekako ustaljenega načina bom črtala dve skrajnosti. Ena je prenajedanje s sladkarijami, druga (ki običajno sledi temu prenajedanju) pa je premalo-jedenje (v obliki sadnih in zelenjavnih dni). Tako da črtam sladke in sadne dni. Kar pomeni - sugar-free. In že smo pri prvi točki mojega načrta.

Druga točka - 2 L vode/dan. Ker če ne razmišljam pozabim in premalo pijem.

Tretja točka - poleg vsakodnevnih sprehodov še 3x na teden za slabo uro na sobno kolo. Za začetek 20 km, potem bom pa povečevala.

To so glavne smernice, poleg obveznega ločevanja. Kako si sledijo dnevi je odvisno predvsem od založenosti hladilnika.

In absolutno vsak dan trebušnjaki. Počepi. Izpadni koraki. Vaje za roke.

Saj ne vem, zakaj to sem pišem. Bolj kot za javno uporabo (pa četudi je javno) je to zame, da vem točno kaj in kako.

In to ni hujšanje (ker s tem ne bom nekaj blazno shujšala, moje telo je cepljeno proti ubogljivosti), ampak zdravo življenje in dobro počutje. Ker sem tako veliko bolj srečna.

Ravno ...

2011-08-21T18:50:00.000+02:00

... ko sem hotela ustvariti novo podstran, tule na blogu, kjer bi lahko prilepila vse moje "umetnije" v različnih oblikah tort in peciva, ugotovim, da ni nikjer slik! Ko sva z Mucom nazadnje formatirala računalnik, sem skoraj zagotovo nesrečno mapo s kar nekaj slikamu prekopirala na disk. A na disku teh slik nikjer.

Žalostna sem. Zelo.

Mislim, da se bom morala znova aktivirati na Facebook, da poberem dol slike, ki sem ji naložila v albume.

To je vse, kar je ostalo ...

The Secret Life of Bees

2011-08-19T14:43:00.005+02:00

Zadnjič sem brala knjigo, in tudi že kar nekaj časa nazaj gledala film, ampak načrtovana objava je čudežno postala osnutek in tako je kar nekaj časa pomotoma obstala neobjavljena. In ko sem se spraševala, ali bo uspel pričarati to čarobnost čebel, kaj pa vem. Malce sem pristranska, ker sem najprej prebrala knjigo, ki mi je dala vse, kar mi je lahko dala in film, seveda, tega skoraj da ne more ponoviti. Opomnik za naslednjič, ko bom brala in gledala, najprej glej! Ker če gledam film po knjigi, potem nekako ne vem, ali so bile stvari dejansko prikazane dovolj nazorno in ali kot gledalec res začutim to, kar sem kot bralec. Vsekakor pa se film, če ne ravno s preciznim sosledjem s knjigo, pohvali z dobro igralsko zasedbo. Dakota Fanning kot Lily, Jennifer Hudson kot Rosallen (pravo presenečenje, predstavljala sem si bolj kakšno starejšo črnko, hehe), Queen Latifah kot Avgusta in Alicia Keys kot odlična Junija so res dobre, vsaka v svoji vlogi. Predrzna Lily, Rosallen, ki govori bolj s pogledom kot z besedami, topla Avgusta in ostra Junija. O zgodbi v filmu nekako ne bom razpravljala, saj je skoraj identična knjigi, le da je par stvari izpuščenih in nekaj dogodkov zamenjanih oziroma prirejenih. Presenetila me je sama uprizoritev likov – Lily je veliko bolj predrzna, kot sem si predstavljala, T. Ray pa je veliko bolj ranjen na pogled, kot je to opisano v knjigi. Sama sem se kot gledalka skoraj raje postavila na njegovo kot pa na njeno stran. Rosallen je, kot sem že rekla, nekako skoraj malo ponesrečena z Jennifer Hudson, preveč je, kaj pa vem, ne vem, nekaj ji manjka. Neka modrost v očeh. Avgusta je veliko bolj močna, a zelo topla, Junija pa je krasna. Mislim, da je skoraj moj najljubši lik v filmu, pa ne samo zato, ker mi je Alicia Keys res všeč, hehe.

Trikrat Agatha Christie

2011-08-18T13:46:00.001+02:00

Da ne bom pisala vsako objavo zase, bom kar lepo združila ...

Umor na Orient ekspresu
Špela mi je rekla, tole moraš prebrat, je ena boljših. In sem jo res. In je res dobra. Saj sploh ne vem, kaj naj opišem. Kot knjige mi te kriminalke niso tako pri srcu - ne uživam tako zelo med samim branjem. Tudi nisem ne vem kakšen fen Agathe, mi je pa fino, ko se prebijem čez polovico knjige in me res potegne in zanima, kaj se bo zgodilo in kdo je dejansko morilec. In Orient ekspres je dober predvsem zaradi te misterioznosti. Karakterji in osebe so zelo dobro opisani in razdeljeni, tako da jih ni lahko med sabo pomešati (to mi je drugače včasih skoraj kar manjši problem, ker se pri njej le pojavlja kar nekaj oseb) in dejansko sem sama aktivno razmišljala in tuhtala, kdo bi lahko bil morilec. In ko je Poirot taval in taval v temi in so bile reči nelogične, sem obupala in seveda bila povsem presenečena na koncu. Ko se izkaže, da noben ni to, za kar se je izdajal. V tem je fora in to je zelo dober preobrat. Čeprav se mi zdi da je bil Poirot nekakšna miš, ki je plesala okoli mačk. Kot da bi bil Poirot ujet v neko šalo, v popolnoma izpeljan in domišljen načrt. Definitivno dobro branje, sploh zaradi fenomenalnega zaključka.

Tragedija v treh dejanjih
Že samnaslov razkrije, da bo govora o gledališču. In res je tako - rdeča nit je gledališče. Gledališki igralec, ki skupaj z ljubico in znancem skuša razkriti umor duhovnika, kasneje zdravnika in na koncu povsem nepomembne ženice. Spet, zelo jasno napisana kriminalka, ki razkrije razvno toliko, da so stvari do neke mere jasne in še bolj nejasne. Stvari so namreč velikokrat skregane z logiko. In to Agathi morda celo malo zamerim - da nekako pusti bralca tavati v temi. Ne da nobene rešilne bilke (ali pa samo jaz tako površno berem - tudi to je opcija in to se mi večkrat dogaja), s katero bi si lahko malo pomagal in se je oprijel, da bi bilo branje lažje in bi dejansko bil bolj aktiven. Tudi razplet je seveda gledališki, mojstrska domislica, kako se kriminalka konča, kar mi daje misliti, kako se je Agatha teh zgodb dejansko lotevala. S konca? Ker ne vem, kako bi lahko si zamislila umor in potem prišla do tako krasnega zaključka. Najboljše od vsega pa so zadnji stavki Poirota, ko razreši umor in svojo slavo zaključi s takimi besedami, da sem se morala na glas zasmejati. In reči, ki mene na glas spravijo v smeh (pa sem drugače zelo nasmejana oseba), se mi definitivno vtisnejo v spomin (tako kot Something Borrowed) - in tako se mi bo tudi ta Tragedija v treh dejanjih prav zaradi Poirota spravila nekam v en del misli in me vedno spravljala v smeh.

Vija vaja ven
In še nenazadnje zadnje njeno delo, ki sem jo prebrala na morju. Tu pa se je pojavil problem, ki v prejšnjih dveh ni izpostavljen - preveč oseb. Preveč likov, ki so si izredno podobni. Sami študenti, ki živijo v skupnem domu. In če je že en faktor vsem skupen, je zelo težko potem se osredotočiti na imena in na opise zunanjih lastnosti, da človek dejansko loči med osebami. Tako da mi ni bilo povsem jasno, kdo je kdo, in je bila moja vključenost v samo pripoved še manjša, saj sem se zanašala samo na imena, ki so mi bila ponujena. In ta imena mi niso nobenih lastnih občutkov sprožala. Tudi razplet (in zaplet) je nekako sestavljen iz dveh delov, kar dela vso razumljivost še težjo in dejansko mi je bila knjiga in sama razlaga umora zelo težavna in nejasna. Tako da ne vem, tole je zaenkrat meni najmanj ljuba njena kriminalka. Za poležavanje na plaži je bila sicer vseeno okej.

Mislim, da imam Agathe za nekaj časa dovolj, hehe.

Čeprav imam še eno sposojeno in glede na to, da res ne maram v knjižnico vračati neprebranih knjig ...

2011-08-17T18:41:00.000+02:00

Zaljubila sem se.

Znova.

Pa ne v pesem ...

Obljuba dela ...

2011-08-16T21:47:00.000+02:00

... dolg. Takole. Za prvič mislim da je kar okej. Naj pa povem, da prihajajo še novi recepti, ki bodo še malce bolj dodelani in (upam da) privlačni in zanimivi. Tako da kar malo razširite besedo naokoli, da ne bom kuhala samo zame, Muca in mami, hehe.

Drugače pa obljuba dela dolg tudi kar se tiče obnove knjig, saj se bom spravila in en dan napisala, kar dolgujem. Upam, da se do takrat spisek ne podaljša še bolj - danes sem namreč dokončala še eno Agatho Christie - Vija vaja ven, tako da moram res obrisat prah s tipkovnice in pisati, pisati, pisati ...

Okej, utrujena sem, dolga vožnja je za mano, tako da bom šla hitro spat, ker jutri me namreč čakajo same lepe reči, hehe. Madonca, kot da bi čakala Božička - čim prej spat, da noč čim hitreje mine in bodo darila tu!

Še sem ...

2011-08-15T14:23:00.000+02:00

... tu. Na morju. Ne več za dolgo, though. Družinske obveznosti kličejo.

Drugače moram povedati da res veliko berem. Prebrala sem kar nekaj knjig, ki še čakajo, da jih opišem tule gor. Ne vem zakaj sem tako lena. Preprosto se mi ne da, hehe. Ampak vseeno lahko napišem seznam, bolj kot meni v opomin, katere moram še "obnoviti":

Agatha Christie: Tragedija v treh dejanjih
Agatha Christie: Umor na Orient Ekspresu
Sir A. C. Doyle: Študija v škrlatnem
James Frey: Milijon majhnih koščkov

In ker še vedno nimam nič pametnega za povedati (in žal tudi dejansko še nisem postala tista pametni pišejo, da bi si kdaj kakšno dobro misel zapisala in jo potem prekopirala sem), bom raje nalepila eno fotko. Ker v bistvu so ti dnevi sedaj pasji - ne samo, da je vroče, ampak je dejansko na plaži toliko hecnih psov (na čelu z mojo Bono), od planšarke Simbe, do male kosmate italijanske čivavice Camille ... Pasji raj, prav zares.

Dog Anatomy graphic created by Pet365. Click here to view the full post.

Bicentennial Man

2011-08-13T14:16:00.000+02:00

Ta film sem prvič gledala še kot majhna deklica. Kaj pa vem, kakšnih 11, 12 let, tam nekje. Zame je to majhno. Takrat enkrat se je tudi pričela moja »ljubezen« do filmov, kjer nastopajo roboti. Ampak ne roboti v smislu večji, močnejši, boljši, ampak v smislu Umetne Inteligence in tudi tegale Bicentennial Man-a. Torej nekako roboti, ki so človeški. Bicentennial Man nas popelje v čas, ki je bojda nedaleč od sedanjosti, in družina Martin se ravno poveča za enega »člana« več, robota, ki je namenjen gospodinjski pomoči. Ampak ta robot se kaj kmalu izkaže za posebnega – znotraj njegovih mikrovlaken se namreč ustvarjajo povsem unikatne povezave in tako robot, ki dobi ime Andrew, sčasoma postane čisto pravi družinski član, družina pa nanj ne gleda samo kot na robota in na pomoč, ampak že skoraj kot na osebo, ki ima svoje mnenje in mišljenje in besedo.

Andrew tako skozi leta spremlja družino Martin, vmes obogati s svojimi tesarskimi spretnostmi, si sezida leseno hiško na obali, potuje po svetu in išče sebi enake in tako naleti na Galateo ter njenega lastnika Ruperta, ki se ukvarja in predeluje robote. S skupnimi močmi, Andrewo robotsko pametjo in Rupertovo spretnostjo počasi, del za delom spremenita Martina tako, da se njegova posebnost in človeškost pričneta odražati tudi na zunaj. Konec je precej ganljiv, če upoštevamo, da se vmeša še faktor ljubezni, vendar je meni osebno malce neprimeren. Film je dolg, vendar bolj kot v minutaži predvsem v vsej tematiki, ki jo obdeluje in prav zaradi tega morda gledalec ne občuti vsega tako, kot bi lahko. Še vseeno pa je zelo lep in ganljiv film, ki se (vsaj meni) usede v spomin in se na vsake toliko spet malo prikaže.