Objave

13. januar 2013 ...

 ... je bil dan, ko sem nehala konfigurirat glavo in sem začela predvsem kuhat. Potem sem pa dolga leta kuhala. In premalo pisala. Saj sem se trudila, ameriški blogerji imajo kar lepo navado, da ob receptu vedno zapišejo tudi kakšno dogodivščino. Ampak kuharija me je tako potegnila, da sem tisti del, ki sem ga želela nameniti pisanju, vedno na hitro odpikala, da sem le lahko čim prej prešla na recept. No, kakorkoli že - dolga leta sem kuhala. In dobro jedla. Potem sem po rojstvu dveh otrok kuhala čedalje manj, jedla pa vedno več. In sedaj sem na točki, ko mi je kuharija res bolj v breme kot kaj drugega in se kuhinje v resnici najraje kar izogibam. Po osmih letih in pol pa čutim, da se moram vrniti k pisanju. Predvsem pisanju. Da sem na točki, ko sem si mislila, da bom imela vse "pošlihtano", ampak bolj kot kadarkoli prej rabim konfiguracijo glave.  Se vračam k osnovam. Pisanje osvobaja. Pisanje pomaga razčistiti misli. Nikoli si nisem mislila, da zna biti včasih tako hudičevo

Bor mašina za punce ...

Slika
Tole, ane?  (Klik na sliko, zgodba se sedaj nadaljuje tam!)

Črno-belo kavni vrtinci

Slika
Tale recept pa že kliče po precej zmogljivem mikserju. Te piškote se na pekač namreč brizga in meni z ročnim mešalcem nikoli ni uspelo stepsti maslo do zadovoljive stopnje. Ne rečem pa, da ni izvedljivo. Za začetek v lončku zmešamo 2 čajni žlički instant kave in 2 čajni žlički vrele vode . Medtem, ko se mešanica ohlaja, v skledo presejemo 150 gramov moke , 115 gramov koruznega škroba in 1 jedilno žlico kakava . V drugi skledi penasto umešamo 225 gramov masla (sobne temperature) in 50 g sladkorja v prahu . Mešamo kar precej časa, da nastane rahla krema. Nato vmešamo moko, škrob in pecilni prašek ter kavo. Dobro premešamo in naložimo v dresirno vrečko s širokim nastavkom. Nato na pekač nabrizgamo "vrtince", pazimo, da niso preveč skupaj, ker se med pečenjem razlezejo. Pečemo jih 10 do 15 minut v vroči pečici, ki smo jo predhodno ogreli na 190°C . Ko so piškoti pečeni počakamo, da se ohladijo. Medtem ločeno stopimo belo in temno čokolado. Obe vrsti čokolade zmešamo z

Kokosova očesa

Slika
Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo. Kokosova očesa. Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole: med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine , dodamo eno jajce , 70 g sladkorja , limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke . Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik. Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na

Alora ...

Slika
... sem rekla včeraj, zakorakala v kuhinjo in z Nemko sva si zavihali rokave in pričeli stepati beljake v sneg. Ste kdaj stepli beljake v sneg? Zabavno, moram rečt. Menda je to skrivnost, zakaj so včasih francozinje navkljub hudo kalorični hrani ohranjale vitko postavo. Se človek kar nadela, takole, brez mikserja. Kakorkoli že. Včeraj se je v našem stanovanju odvijala prava božična večerja. Glede na to, da danes domov odhajata Hipsterljanki, midva z Belgijcem jutri, v prihodnjih dneh pa potem še ostali, smo malce pohiteli in se tako pošteno opujsarili na prelep sredin večer. Menu je bil zelo razgiban, predvsem pa hudo obsežen. Ne bom preveč dolgovezila, tudi z recepti bom postregla kdaj drugič, na tem mestu naj postrežem zgolj s fotografijami.  Začela je Francozinja s predjedjo ... Foie gras Suhe slive zavite v slanino ... nadaljevala sta Gejtaljan in Belgijec s prvo glavno jedjo. Zelo modro sta se odločila, da, namesto da bi združila moči, skuhata vsak svoj

Okej, tole zdele je bilo pa ...

... nekaj precej čudnega. Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič. Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, The Other Boleyn Girl , in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo! Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov

"Jaz pa ne maram potovati,"

Slika
sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke.  Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala Mi, otroci s postaje Zoo ) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega.  Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tip