Jaz sem vam vsem tko ...

... fovš.

Za sneg.

In za to, da se vam zjutraj ni treba zbudit in zakorakat v popolnoma nabrloženo kuhinjo. Nekako ne razumem, zakaj bi nekdo ob 23ih zvečer, ko je opravilno povsem sposoben, pustil tri krožnike in njim odgovarjajoče število pribora ter kozarcev (pa še kakšnega za povrh), ekonom lonec (v katerem se očitno po novem kuha brokolijeva juha), pa še ena druga posoda s cedilom od toretlinov in ponev z zasušenimi ostanki šnicla. Da ne omenjam nožev in desk za rezanje in drugih prčkarij. V naši hiši praksa obedovanja poteka nekako takole: Hipsterljanki in Nemka se držijo skupaj in večerjajo načeloma okoli desetih zvečer, predvčerajšnjim pa celo ob pol enih zjutraj. Okej. Gejtaljan se seveda pridruži lastni krvi, ampak ker ne mara zdrave hrane, si kuha posebej, ergo - dvojna porcija posode. Ključno vprašanje je torej - zakaj hudiča si ne moreš vzeti 10 minut časa in pomiti posode PREDEN se odpraviš na roparski pohod po bližnjih lokalih? Je zjutraj, ko se ves zaliman privlečeš v kuhinjo, komaj odpreš oči, ker so se ti trepalnice zlepile zahvaljujoč petnajstim plastem maskare, in nisi sposoben reči niti dobro jutro, če nimaš v sebi najmanj dva deci kofeta, res tako zabavno drgniti prisušeno brokolijevo juho s krožnikov? (Ker vroče vode itak noben ne zna nalit, da bi se zadeve namočile.)

Ampak ... nekatere reči v življenju morajo ostati neznanke in niti slučajno mi ni treba vsega vedeti. Tudi prav.

Po drugi strani imamo tu Belgijca. On večerja malce prej in kolikor sem uspela videti, oblada kar nekaj kuharskih prijemov in si vedno skuha kaj dobrega. Zadnjič je, npr., delal juho iz buče. Pa velikokrat si skuha bolonjeze, mesne kroglice, priščanca in podobne zadeve. Niti slučajno se ne drži nazaj pri posodi, ampak pri njem je stvar taka, da pomije vse, včasih še tisto, kar mu ne bi bilo treba. Skuha, poje, pomije, gre. In ima mir. Francozinja ubere spet rahlo drugačen pristop. Pride, skuha, sama sebi v brk momlja neke francoske kletvice in spušča nadvse zastrašujoče zvoke, pomije, vzame svoj krožnik s hrano in mrkne v sobo. In ona res ni dobra kuharica. Zelo rada kupuje zamrznjene, že pripravljene jedi, bljak. Na njenem jedilniku so stalno kroketi, tipična španska jed, ki se, seveda, tako kot marsikatera druga tipična španska jed (churrosi, krompir za tortiljo), ocvre v enormnih količinah olja. Kaj naredi ona? V ponvico kapne dve pikici olja, potem na premočnem ognju zažge krokete, ko vidi, da zadeva pač nekako ne deluje tako, kot bi morala, pa jih razkosa in zažge še odznotraj. Za populit si vse lase. Res. Je pa naredila dober quiche. Čeprov okej. Razpostret Dat testo v pekač, nalit vanj jajce, fliknit čez sir in meso in vklopiti pečico res ni kvantna fizika.

Saj ne rečem. Jaz sem tudi lena in v zadnjem času za kosilo/večerjo (ko se seveda vzdržim serijskega mazanja FV na popečene toaste) jem predvsem preprost kuhan in malce popečen krompir s pečeno zelenjavo (če pa se v naši kuhinji najde še peteršilj, je pa zadeva itak preprosto orgazmična) in solato iz stročjega fižola, korenja, paradižnika, jajca in čičerike. 

In naj še malce poročam, kako gre moj boj proti sladkarijam. Včeraj mi je šlo res dobro. Zadeva se je zakomplicirala, ko me je Laura povabila na kosilo k njeni družini. Uspešno sem se vzdržala čokolade in raje zmlatila pomarančo. No, potem pa je mama oznanila, da danes popoldne ne bomo nič malicali, ker gremo raje na chocolate con churros. Pa je šla moja motivacija po vodi, čeprav so churrosi v resnici slani in sem se torej pregrešila samo z vročo čokolado. Ni panike. Če vas zanima, kakšnega okusa so ccc, ni panike, čez par let jih boste lahko okusili v mojem kiosku nekje sredi Ljubljane. Uvozit to zadevo v Slovenijo res ne bi bilo tako zelo napačno. Ker je njams.

In kakšen je načrt za danes? No, planiram peko piškotov. Ker sem jutri povabljena na čaj in torto in piškote k mojim nemškim prijateljicam, in ker se absolutno ne spodobi priti na obisk praznih rok, bom spekla orehove rogljičke. Tako.