KONFIGURIRAJ GLAVO!

Closer Počasi bom razvila teorijo, da z več oskarji, kot je film nagrajen ali nominiran, bolj je dogločasen in človek ob gledanju lažje zaspi. Ma ne, sicer sem ultra zaspanec, do konca življenja bom krivila nizek pritisk in nikakor ne priznam, da je to lenoba. Closer je bil nominiran z dvema oskarjema za žensko in moško stransko vlogo. Pa gremo lepo po vrsti. Nekega dne se med sprehajanjem po ulici v Londonu med množico zagledata dva neznanca. Med ameriško striptizeto Alice (Natalie Portman) in neuspešnim britanskim pisateljem osmrtnic Danielom se splete romanca, a kaj, ko Daniel (Jude Law) leto kasneje na podlagi Alicine zgodbe napiše knjigo in tako pristane v foto studiu američanke Anne (Julia Roberts), ki ga fotografira za sliko v knjigi. Poljubita se in med njima vzkli romanca, ki se jo nekaj časa otepata, še posebej ko se tudi Anna zaljubi v dermatologa Larryja (Clive Owen). Film tako prikazuje obdobje štirih let, ko se življenja posameznikov prepletajo in zapletajo in predvs...

A Little Bit of Heaven No, ja. Kate Hudson že tako ni med meni najljubšimi (in ja, mogoče ji rahlo delam krivico, ampak v Something Borrowed je bila res prasica) in res mi je antipatična in tale film ni čisto nič popravil slab vtis. Marley je samska ženska, ki živi izjemno življenje - dela v oglaševanju (tako kot ostalih 95 % likov v filmih), njen najboljši prijatelj je gej, ima četico drugih najboljših prijateljic, s starši se ne razume preveč, ima psa, popiva, se predaja brezskrbnim romancam z (ne)znanci in je srečna in zadovoljna. Vse dokler ne izve, da ima raka na črevesju in se ji celo življenje obrne na glavo in je katastrofa. In potem malce poklepeta z Bogom oz. Whoopi Goldberg in začne iskati pravo ljubezen. Ker ne glede na to, koliko se posameznik tega prekletstva otepa, konec koncev je to še vseeno edina stvar, ki si jo želimo. Katastrofa. Edini simpatičen je bil dr. Julian (Gael Garcia Bernal) in res si ne zasluži vloge v takem posranem filmu. In katastrofa je tudi ta,...

Albert Nobbs Tole je film, kjer Glenn Close prejela nominacijo za najboljšo igralko, čeprav bi bila lahko nominirana tudi za najboljšega igralca. Gleen Close je namreč Albert Nobbs, tako zelo prepričljiv moški, da ko se v filmu za nekaj trenutkov preobleče v žensko, stvar ne funkcionira več. Ona kot ženska, namreč. Sicer je zgodba postavljena v Dublin v 19. stoletje, ko so ženske seveda močno depriviligirane in je edini način, da ne preživijo celega življenja kot služabnice, ta, da se bogato poročijo. Albert Nobbs pa ubere drugo pot - dela kot natakar v hotelu in vsak težko prislužen peni skrbno sešteva. Njene sanje so namreč, da bi odprla trgovino s tobakom skupaj s svojo ženo. In tu se pojavi ključni zaplet, ki je nenazadnje tudi usoden - za svojo ženo si Albert izbere Helen (Mia Wasikowska), mlado hotelsko strežnico, ki pa je noro zaljubljena v Joe Mackinsa (Aaron Johnson), ki ima povsem druge načrte ... Zanimiva zgodba, ampak igra Glenn Close odtehta vse. Absolutno vredno ogled...

New Year's Eve Tole sem gledala že kar nekaj časa nazaj, kar pomeni, da sem kar nekaj stvari že pozabila, ampak mislim, da ne bo hujše tragike. Film, odličen za praznične dni, da se človek ob prihajajočem novem letu malce zamisli sam nad sabo in nad svojim odnosom do soljudi. Sicer je pa tole ena mešanica vseh lepih in slavnih igralcev Hollywooda, podobno kot Valentine's Day, zgodba pa seveda šepa. Je pa Hilary Swank res lepa, pa Katherine Heigl tudi, pa še bi lahko naštevala. Sicer je pa to to. Nimam več besed. The Vow Kar nekaj časa sem se ubadala z mislijo, pa kdaj hudiča je Sparks napisal novo knjigo? Tako Channing Tatum kot Rachel McAdams sta namreč že igrala v njegovih filmih, ona v Beležnici, on v Johnu . Kaj naj rečem. Lepa romantična zgodbica po resnični zgodbi. Je pa malce tako, polna enih klišejev, ki so zmotili tudi mene, četudi imam kar visoko toleranco in povsem priznam, da kakšen klišej včasih odlično sede. Med brskanjem sem takole naletela na tale član...

... da je pametno esej napisat, celotno zadevo prespat, naslednji dan zopet prebrat, popravit in oddat. No, tole spodaj ni ravno esej. Sem ga pa prespala. Znova pogledala in popravila pa ne. Kar je, je.

Lost In Translation Scarlett Johansson mi je res všeč. Vseeno pa me je s tole vlogo kar malce presenetila. Tako mlada in nedolžna je in se še komaj začenja spogledovati z neko podobo, zaradi katere je sedaj znana. In film me ni preveč navdušil. Če ne bi bilo Scarlett bi bilo totalno mrtvilo. Drugače zgodba, nagrajena z oskarjem (za best writing, original screenplay , ne da se mi iskat prevoda), mene res ni pretresla. Ne vem, mogoče pa samo nisem dojela. Kakorkoli. V Tokiu se v hotelu znajdeta dve zdolgočaseni duši - mlada Charlotte, žena fotografa, ki cel dan seveda dela in Bob Harris, igralec srednjih let, ki snema reklamo za viski. Oba nekako izgubljena - ona v zakonu, kjer mož cele dneve dela, ona pa se izogiba umetnosti ustvaranja ikeban, on pa nezadovoljen v zakonu in v manjši krizi srednjih let. Tako se sredi noči dobivata v hotelskem baru, gresta ven žurat in med njima se splete prijateljstvo. Tako nekako. Kot rečeno, ni me navdušilo, je pa Scarlett čedna. Young Adult ...

Take Me Home Tonight Res je, da je od ogleda tele srednje žalosti minilo že kar nekaj časa, pa morda je celo bolje tako, da se je prvotna zgroženost umirila. No pa saj, tole je povsem luškana romanca/komedija/drama (?! tako pravi IMDB, jaz se ne bi povsem strinjala). Jaz sem film gledala v prijetni družbi moje predrage A2, če bi bila sama, pa konca najverjetneje ne bi nikoli dočakala. Topher Grace (oziroma bolje znan kot Eric Forman iz That '70 Show ) je Matt Franklin, malce zmeden mladenič, ki v življenju nima prav dosti sreče. Lahko bi dejali, da je naše gore list - izredno je namreč nezadovoljen s svojo izobrazbo, ki jo je pridobil na MIT-ju, zato raje prodaja plošče v nakupovalnem središču. Potem pa nekega dne tja vstopi njegova srednješolska, nikoli uslišana ljubezen. In kako priročno, ravno tistega dne se odvija zabava, kjer se ponovno zberejo vsi bivši sošolci iz srednje šole. In potem se začne ... fant hoče punco, fant se punci zlaže, punca to ugotovi in potem je cela š...

Hugo Tale mojstrovina je vsekakor eden mojih favoritov za oskarja za najboljši film. Ampak mislim, da je vsem jasno, da ga ne bo pobral. Škoda. Ali pa tudi ne, konec koncev so oskarji sami sebi namen, dobri filmi pa itak ostanejo v mislih in srcih gledalcev. Pred ogledom filma nisem imela pojma, o čem govori, kdo ga je režiral, nič. Videla sem samo plakat in na njem dečka, ki visi na urinem kazalcu in sem si mislila da je to neka fantazijska družinska zadeva. V bistvu nisem daleč od resnice - film je res fantazijska družinska poslastica, ampak ne v klasičnem pomenu besede. Film je namreč zgodba o preteklosti, bolečini, iskanju smisla ... tako zelo podobna Extremely Loud & Incredibly Close . Tudi tu je glavni junak deček, Hugo (odlični Asa Butterfield), ki ostane brez očeta. In prav tako kot Oscar, tudi Hugo išče prav poseben ključ, ki je zadnji, manjkajoči del "robota", ki sta ga z očetom našla v muzeju in ga skušala popraviti, da bi spet deloval. Hugo je prepričan, d...

Moneyball V bistvu ne vem, kaj bi pravzaprav napisala. Med gledanjem tega filma, športne drame, posnete po resničnih dogodkih, mi je po glavi šla samo ena misel - če je lahko film, ki govori samo in izključno o baseballu, zanimiv človeku, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, potem že mora biti nekaj na tem. Ker ta človek, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, sem, seveda, jaz. Ne maram športnih filmov, če že, so mi zanimivi samo tisti o boksu. Ampak še to samo pogojno. Filma, kot je Moneyball, ne bi sama nikoli pogledala, če ne bi bil nominiran za oskarja. Mogoče bi ga pogledala, če bi bila strašanska ljubteljica Brada Pitta, ampak tudi to nisem, tako da ja. Ampak mi ni žal, da sem ga. Billy Beane, vodja oz. manager baseballskega kluba, se po neuspehu odloči preizkusiti novo taktiko. Peter Brand (Jonah Hill) mu predstavi sistem izbiranja igralcev zgolj in samo na podlagi statistike. Ne bom dolgovezila z vsebino in s tem, kaj se dogaja v filmu. Vse preveč ...

Okej, stvar je taka, gre pa takole. Končno mi je uspelo neizvedljivo. Pogledat tri slovenske filme. In sedaj sem za nadaljnih pet let odrešena kakršnih koli želja po spremljanju slovenske filmske produkcije. Razočarana, na celi črti. Pa ne toliko nad samimi filmi in njihovo vsebino (itak sem pričakovala en drek) temveč bolj nad n-številom ljudi, ki so mi zatrjevali, da je Gremo mi po svoje najboljši slovenski film vseh časov. Da je to epsko. In tudi za Izlet sem dobivala podobne odzive, ampak gremo lepo po vrsti. Izlet Trije bivši sošolci iz gimnazije se odpravijo na morje. Bajsi, homoseksualec, Grega, vojak in Živa, punca. Pač punca. Grejo na izlet. To je to, end of story . Ni zapleta, ni vrha, ni razpleta, samo ena sama drama in žalost in gledanje oblakov in trave in osredotočanje na malenkosti, ki naj bi ustvarjale atmosfero - ampak kako hudiča boš ustvaril atmosfero, če film niti nima zgodbe? Karakterji so povprečni, nezanimivi, ampak tragično je dejstvo, da je v celotnem ...

... sama. Nazadnje sem se takega podviga lotila par let nazaj, ko se je v kinu vrtel peti del Harryja Potterja. Pa da se ne bodo sedaj množice mojih prijateljev vzdignile in v grozi planile nadme v smislu ' pa zakaj nisi poklicala, pa ne moreš sama po kinu hodit, pa kaj si tok nedružabna, blablabla '. Včasih človek mora kam sam. Ne da zagovarjam asocialnost in nedružabnost, vendar pa tudi nisem pristaš tistih, ki ne morejo biti sami in ob sebi konstanstno potrebujejo družbo. Ljudje smo, seveda, družabna bitja in potrebujemo družbo, imamo usta, da z njimi govorimo drugim in ušesa, da z njimi poslušamo, kaj drugi nam govorijo. Imamo pa tudi svoje misli in včasih moramo biti sami z njimi. Ne vem, če mi gre še kakšna stvar bolj na živce kot to, da z nekim prijateljem hodiš po mestu in se moraš na vsakih deset metrov ustaviti, da ta prijatelj, ki iz metra v meter postaja bolj in zgolj samo znanec, pozdravi in spregovori par besed s svojimi drugimi prijatelji/znanci. Tole sem se...

... si vsakič znova rečem, da bom pogledala vse filme, ki so nominirani za oskarje. Predvsem tiste, ki so nominirani v kategoriji za najboljši film. Podelitev je 26. februarja, jaz pa v petek odpišem zadnji izpit in imela bom dobre tri tedne časa, da pogledam vse filme oz. tiste, ki jih še nisem. Seznam je tak: The Artist The Descandants Extremely Loud & Incredibly Close The Help Hugo Midnight in Paris Moneyball The Tree of Life War Horse Midnight in Paris, The Help in The Tree of Life sem že uspela pogledati. Ostali me še čakajo. Seveda se bom odpravila tudi kaj v kino, sploh ob torkih. Je pa seveda malce smešno - The Descandents pridejo v Kolosej komaj 23. februarja, Eytremely Loud & Incredible Close pa šele 22. marca! Nekaterih filmov pa naše kinodvorane itak sploh videle ne bodo. Tako pač je. Saj smo se ljudje že kot otroci igrali pirate, zakaj ne bi s to čudovito igro, z malce prilagojenimi pravili, nadaljevali še v kasnejših letih?

50/50 Joseph Gordon-Levitt mi je bolj konkretno padel v oči tule . Ampak če dobro pomislim, se ga spomin tudi iz Inceptiona. Všeč mi je. Tak boy next door . Simpatičen, ravno prav luškan, ampak spet ne preveč lep. V 50/50 se preobrazi v Adama, preprostega fanta, ki dela na radiu, živi v simpatični hiški, ima najboljšega prijatelja (Seth Rogen), malce posebno dekle (Bryce Dallas Howard oz. Hilly Hoolbroke v The Help ), posesivno mamo, nima vozniškega izpita in nikoli ni še nobenemu dekletu rekel I love you . In potem nekega dne od hladnokrvnega zdravnika izve, da so bolečine v hrbtenici pravzaprav maligen tumor. Možnost preživetja oz. ozdravitve: 50/50. Zgodba pravzaprav ni nič posebnega, tudi sam potek njegove bolezni ne razkriva kakšne hujše tragike. Ne naredi spiska reči, ki jih želi storiti. Ne gre na potovanje. Preprosto živi naprej kot da ne bi bilo nič. Sama zgodba je pravzaprav izredno neizrazita in nepretresljiva. Kaj dela ta film tako gledljiv, da človek pozabi na čas in ...

Čeprav sem prijela pritožbe, da tole združevanje filmov v trojčke ni preveč dobro, ker potem nimam prostora, da kaj pametnega napišem, bom pri tem še vedno vztrajala. S prostorom se pa ne bom omejevala, kolikor bo naneslo bo pač naneslo, saj vsak ve, kje se skriva mali čarobni x, ki vas popelje stran od te groze, v lepši svet ... A Good Year Bom začela kar z najboljšim filmom. Ne samo najboljšim iz tega trojčka, ampak tako dobrim filmom, da se je uvrstil nekam na vrh meni najljubših filmov. Russell Crowe pri tem ne igra nobene vloge. Če mi verjamete. Maximillian Skinner je britanski borzni mogotec, blazno uspešen, blazno šarmanten in blazno ujet v svetu posla. Tako zelo ujet, da ga noče zapustiti in misli, da je denar in uspeh vse, kar je na tem svetu vrednega. Potem pa nekega dne prejme sporočilo, da je umrl njegov ljubi stric, ki je bil od smrti njegovih staršev pravzaprav edini sorodnik, ki ga je imel. Max se tako sooči z dejstvom, da je podedoval razkoš...

... Delo. Potem je stvar postala prezahtevna, v smislu, kako se znebiti vsega tega starega časopisnega papirja. Tisti "otok" za ločevanje odpadkov so nam že pred leti odpeljali. Najbližji je tako 2 kilometra stran, tja se mi pa starega papirja ne da odvažati. Roko na srce, komu bi se pa dalo? Pa to niti ni poanta. Bili smo naročeni na Delo, sedaj nismo več. Sama ga nisem nikoli prebirala, so mi bile pa izredno všeč priloge - Ona, Polet, Vikend. Še vedno so mi. Najbolj mi je v spominu ostala zadnja stran Poleta (čeprav je bila takrat še nekje bolj na začetku), ko so predstavili nekega športnika/poslovneža/moškega, in vsakemu zastavili ista vprašanja - kam gredo na počitnice, kateri računalnik in avto imajo, katero kozmetiko uporabljajo. Podobna stran z vprašanje se sedaj pojavlja tudi v reviji Dober tek, na katero sem naročena. Odlična zadeva, sploh ker tako predstavijo kuharje in ostale stvarnike takšnih in drugačnih dobrot. No, da preidem k bistvu. Eno izmed vprašan...

Uf, tole pa je dolg naslov. Novo leto prinaša nove spremembe. Tako sem se odločila, da moja velika ljubezen, filmi, na blogu sicer še vedno ostajajo, a ker tole ni zgolj in samo filmski blog, bo prostor za njih rahlo omejen. Niti ne gre toliko za prostor kot preprosto predvsem za to, da se film dokaj hitro pogleda in tudi relativno hitro kaj zanimivega o njem spiše. Človek se tako razvadi in zanemari pisanje in razmišljanje o stvareh, od katerih bi dejansko lahko imel kaj napredka. Preveč sem se razgovorila. Filmi od sedaj torej prihajajo v trojčkih, da jim ne bo dolgčas. Z obnovami pa tudi ne bom doglovezila in dolgočasila, bolj bo tole služilo meni za v spomin, kaj sem pogledala, kaj mi je bilo všeč in tako naprej. Friends With Benefits Nisem neka strašanska oboževalka Mile Kunis in Justina Timberlaka. Še dobro, kajti kateri koli meni ljub igralec bi se po tem filmu najverjetneje znašel na moji črni listi. (Ki sicer v resnici ne obstaja.) Zgodba o tem, kako čustveno in em...

Film sem prvič sicer gledala že kar nekaj časa nazaj (ko sem imela fazo Amande Seyfried, hehe), ampak ko mi je zadnjič A. rekla, da se lahko kaj vidiva, sem predlagala da si ogledava tale film, ker je tako tipično ženski. In ja, seveda, posnet po knjižni uspešnici Nicholasa Sparksa, Dragi John, tipično žensko čtivo, ki se preveli v malce boljši ženski film. John Tyree je (sicer včasih problematičen) mladenič, ki se je svojih težav rešil v vojski. Tako se nekega poletja vrne nazaj v domači kraj na 14-dnevne počitnice, med katerimi požrtvovalno skoči s šest metrov visokega mostu v morje, reši torbo mladi Savannah, gre z njo na en, pa na drug piknik, udari par mladeničev na nos in seveda se nežna deklina prej ko slej zaljubi vanj, on pa nič manj vanjo. In tako potem, ura tiktaka, onedva pa se niti zavedata ne, kako bosta po 14-dnevni romanci preživela eno let čakanja vsak na svojem koncu države. In tako vsa optimistična pričneta s pisanjem pisem. Zgodba res ni ne vem kaj, je pa hrb...

V bistvu nisem imela izbire. Punce bodo mogoče malce jezne, ko bodo tole prebrale, ampak sama ne bi šla nikoli gledat tega filma. Saj nekje globo v sebi sem mogoče še vedno fenica, konec koncev imam doma vse štiri knjige, sem jih pridno prebrala, čeprav me je zadnja spravila na rob obupa. Film je v primerjavi z njo vsekakor boljši. Ni pa dober sam zase. Čeprav, kaj pa vem. Saj sploh ne morem objektivno ocenjevati, imam namreč manjši crush do Edwarda Roberta in tako pač je. Čeprav tole pisanje o pol leta diete in vadbe je obetalo več, kot je bilo dejansko prikazanega. Kaj pa vem. Kakorkoli, saga se nadaljuje in naj rečem samo to, da se ji ne reče za brezveze saga. Dejansko je saga. Tokrat se Bella in Edward končno poročita, poroka je sanjska in jaz bi takoj imela identično. Potem seveda hitro odhitita na kam drugam kot sanjski otokin tam se šele prične veselica. Če rečem, da se pri malokateri komediji nasmejim tako zelo, kot sem se pri Twilightu, je to povsem na mestu. Ko Bella i...

Nekega nedeljskega dopoldneva sem se odločila, da končno spet malce sedem na sobno kolo in prevozim par kilometrov za moje srce. Ker sobno kolo zaradi trenutne ureditve dnevne sobe (obstajata namreč dve verziji - poletna in zimska) kraljuje v eni izmed sob, kjer mati vestno nalaga odvečne stvari, sem bila primorana pobrskati po disku in naletela sem na tale film. Moram priznati, da so bile prve minute kar težke. Ni me preveč pritegnilo. Preveč je bilo parodije, norčevanja, jaz nisem take sorte punca, ki bi padala na to. Imam že rajše drame. Ampak potem je pa vsa stvar tam okoli desetega kilometra postala zanimiva. Tako zelo zanimiva, da sem prekolesarila celih dvajset kilometrov.  Tale komedija je sicer kar se igralske zasedbe tiče, odlična. James Franco, Natalie Portman in meni zadnje čase zelo ljuba Zooey Deschanel. Natalie je prav slastna. James niti ne toliko, ga imam raje v spominu takega, kot je bil v 127 Hours. Drugače pa zgodba povsem preprosta, pravljična, je pa v fil...

... zadnjič. Zadnjič sem to, zadnjič sem ono. V bistvu mi je kar malo žal, da nova oblika bloggerja ne shranjuje več zapisov v samem okenčku (če bi vtipkala črko z, bi se mi prikazal seznam vseh naslovov, ki sem jih kdaj uporabila in so se pričeli s črko z, saj dojamete), tako se sedaj zna zgoditi, da se kdaj ponavljam. Pa saj konec koncev je vseeno, če bi hotela, da bi naslovi čemu služili (da bi google potencialne iskalce tega in onega pripeljal ravno sem, na primer), bi se itak morala vsega skupaj lotiti bolj organizirano. Tako pa so naslovi samo zato, ker morajo biti. No, da nadaljujem, kjer sem pravzaprav hotela začeti ... Zadnjič sem gledala film The Tree of Life . Razlog, zakaj se omenjeni film ni in se niti (nikoli) ne bo znašel tule na mojem blogu, je ta, da je film dokaj poseben. Z mojo kompanjonko za debatiranje o filmih, A., sva se strinjali, da je film blazno ... poseben. Druge besede sploh nimam. Ona je vmes zaspala, jaz sem si z zobotrebci podpirala veke in se upira...