KONFIGURIRAJ GLAVO!

... vročine? (Poleg tega, da mi je vroče in sem utrujena in bom posledično kratka ?) Rože odlično uspevajo. Sploh tiste, ki so sicer drugače doma v bolj tropskih delih sveta. Avokado po masakru odlično okreva, najbolj pa me veselijo tisti mladi novi listki. Jupi z velikim J. Končno sem uspela pogruntati zadostno količino vode, da se ubogemu revežu ne sušijo listi. Voda. Veliko vode. Če ima kdo v tem tednu, ko dopustujem, preveč časa, se lahko oglasi in mojemu najdražjemu privošči deci ali dva. Šlauf in voda sta za hišo. In četica lepotic, ki bi v idealnih pogojih obrodile z najslajšim sadežem, ki je velikokrat ravno v te namene (slajenja) uporabljen v kulinariki? Dateljnove palme so se sicer v veliki meri po presajanju dobro prijele in pridno rastejo. Za vse nevedneže: srednja fotografija je primerek palme, ki se ni prijela. Vse ostale so načeloma okej. Da si ne bi slučajno kdo privoščil, da ne loči med dvema tako pomembnima zadevama. Je pa ena p...

... in poleg vročine našla sledeče prizore. Nekaterim očitno ni prav nič vroče. (Čeprav, z golo ritjo kar na stol, blazno nehigiensko.) Zadnje tri tedne ima veliko dela predvsem pralni stroj, pa še to večinoma s pranjem belih oblačil. Bele hlače, bele majice, beli predpasniki, bela čepica ... Vozni park podmladka naše družine. Nevemkaj. Ribez. Nevemkaj. Ena mojih palmic, ki počasi, a vztrajno odraščajo ... Ker se Pesjan te dni pretvarja, da je morski pes, si obisk na naši parceli lahko privošči celo sosedov Mico. Sva se mal crkljala, pa sem ugotovila, da so mi mački ena ogromna neznanka, malo se jih celo bojim. Ja. Potem me je hitro odneslo nazaj notri in privoščila sem si tole ... ... in seveda sledi recept. Samo norci se v taki vročini spravijo k peki in več kot potrebnemu dodatnemu segrevanju prostora okoli pečice, zato sem jaz ubrala drugačen pristop. V mlinčku za kavo sem zmlela laneno seme . Žlico, dve, odoka . Odprla hladilnik (in zamašila n...

... da se je en določen moment začel odvijati v počasnem posnetku. In da sem v skladu s tem tudi reagirala. Imela več kot dovolj časa postoriti vse potrebno. No, ta enkrat vsekakor ni bil danes.  Toča, ja, čivkanja o tem je bilo več kot dovolj in res ne nameravam tule preveč razpredat in nakladat, je pa vseeno hecno kako človek doživlja eno tako stvar, zato eni manjši dozi moje gobčnosti vseeno ne bo moč ubežati. Začne padat, vau, okej, zanimivo, toča, sicer se res ne pripeti velikokrat kaj takega, dajmo malo gledat. Potem ... postane vse skupaj malo bolj resno. Tistih par belih zadevic, ki so med dežjem sicer v manjšini, kar naenkrat postane vse kar vidiš. In česa takega res nisem še nikoli videla. In potem se zaderem mami, toča , kar leti predvsem na dejstvo, da je moj avto parkiran pred hišo in ne na mojem standarnem mestu pod streho (ker so na obisku centralnar - vodovodar - keramičar) in hecno je v bistvu, da človeka ob taki vremenski spremembi najprej zaskrbi za avto. Še...

... ampak v bistvu je vse okej. Tole se namreč dogaja ... Moj avokado je v dveh dneh pognal vse te nove zelene liste, ki jih je ovekovečila tale fotografija, starih pet pa se je popolnoma posušilo in odpadlo. Teoretično bi torej bilo vse okej, če bi novi listi le rasli hitreje kot bi stari odpadali, ampak, kaj pa če ... ? Ma ja, ne vem točno, kaj narediti. Sonce mu očitno ne paše. Če ga špricam z vodo ni nič boljše. Res več ne vem. Ne ampak hitrost, s katero so zrasli teli listi v zadnjih dneh ... noro. Na drugi strani pa dateljni odlično uspevajo. Vsako jutro za zajtrk tako pridelam tam za eno pest najbolj sladkih možnih dateljnev. Njama, so dobri, sploh potem, ko se zbudim iz sladkih sanj in se zavem, da imamo še nekaj napolitank v omari.  Danes sem jih presadila in iz 6 lončkov dobila, hja, 12 lončkov. Mislim, res jih je veliko. Pa sedaj, ko so majhni, sploh še ni tak problem, ampak ko bodo zadeve prišle v puberteto, kdo bo vse to vzgajal?! Sploh pa, jaz ...

... in premo sorazmerno z mojo povečano interakcijo s takšnimi ali drugačnimi (predvsem nevzgojenimi in neubogljivimi!) otroki širom sveta se povečuje tudi neka podzavestna misel, da bi morda celo življenje ostala samo pri teh otrocih, ki jih s tako neznansko ljubeznijo negujem prav vsak dan. Naravnost navdušena sem in najverjetneje tudi že malo bedasta, ko vsakemu, ki pride na obisk (pa ne nujno k meni) in ima pet minut časa, navdušeno hodim kazat moje rastlinice in pojasnjujem, da so zrasli popolnoma in povsem iz nule. Ker sem res navdušena. Vsak dan so malce večji, vsak dan je opazen napredek in zadnjič sem se zalotila ob enem takem banalnem razmišljanju - kako lahko rastline sploh rastejo. Hudiča, vse kar jim dajem je voda in toplota ter pogled ali dva na dan, ampak zeleni deli se kar širijo in širijo in dejansko je fascinantno, da je tako. Da kar nekaj zraste. Noro. No, pa da preidem iz besed k dokaznemu gradivu. Najverjetneje se še spomnimo, kakšno je bilo stanje mesec i...

... krasile mojo okensko polico, so slej ko prej dočakale grenak konec. Zalivanje in skrb za rastline ni ravno moja priljubljena aktivnost. Pa ne, da ne maram rastlin, ampak preprosto, pozabim nanje. Poleti seveda vestno vsak večer (ali pa zjutraj) zalivam vrt in rože na oknih, po strogem naročilu moje mati, to je pa tudi vse, kar imam opravka z rastlinami. Približno pol leta nazaj, pa se je vse spremenilo. Naletela sem namreč na avokado in povedano mi je bilo, da se da iz avokadove peške krasno vzgojit rastlino. Da zraste rožica. Pa sem si rekla, okej, zakaj pa ne. Poizkusimo. Avokadovo peško sem križno zarezala, jo napičila na tri zobotrebce in postavila v kozarec z vodo, tako da je voda segala do približno polovice peške. Kasneje sem navodila, kako to narediti, opazila tudi v najboljši knjigi, kar sem jo kdaj prijela v roke ( Show Me How ... 500 things you should know how to do): Na mojo peško sem potem kar malce pozabila. Dokler nekega dne nisem opazila, da je...