KONFIGURIRAJ GLAVO!

Sosedi imajo novega psa. Mladička. Ker želim mojima otrokoma približat pasje radosti, upajoč, da bosta tudi sama postala taka pasja človeka ( no pun intented ) kot sem sama in bomo čez par let lahko vsi skupaj uživali z novim družinskim članom, ga občasno peljemo na sprehod. In mladič kot mladič je precej smešen. Vohlja sem ter tja, preizkuša nove stvari, predvsem pa se mu včasih povsem utrga. Zadnjič je pobegnila (v resnici je psička) - izmuznila se je izza sosedove ograje in prišla za nami.  Moj Pujs je en tak mladič. Ne ve še najbolje, kaj se dogaja. In vsak lapsus v disciplini izkoristi za to, da preizkusi, do kam lahko gre. To se mi je zgodilo v nedeljo. Dnevni plan se je spremenil in situacija je nanesla tako, da nisem uspela imeti kosila v taki obliki, kot sem si ga zamislila. Zdaj razumem, zakaj Glenn pravi, da je vsako najmanjše odstopanje od začrtanega načrta v resnici binge - ker to zelo hitro postane. Sicer vseeno nisem jedla sladkarij, ampak prehranjevanje vsekakor ni...

 Danes je tretji dan, kar sem mojemu Pujsu zastavila jasna pravila, kako se bova od zdaj naprej prehranjevala. Glenn pravi, da ne smemo biti preveč restriktivni. Okej.  Prvo pravilo: NIKOLI VEČ NE BOM JEDLA SLADKARIJ. Drugo pravilo: NIKOLI VEČ NE BOM JEDLA VEČ KOT TRI OBROKE NA DAN (IN MOGOČE ŠE ENO MALICO, ČE SEM ZELO LAČNA). Tretje pravilo: NIKOLI VEČ SE NE BOM PRENAŽIRALA. (Recimo, da je prenažiranje najboljši približen angleškega izraza binge. ) Čakam, da se Pujs začne oglašati. V tem momentu je vse zelo ... megleno. Počutim se kot odvisnik, ki začenja z rehab om. No, saj v resnici to tudi sem. In tudi se oglaša! Trenutno najbolj pri dejstvu, da se moram  vsak dan tehtahti. Tako pravi Glenn. Razumem to logiko, ampak hkrati je tehtnica pri meni velik trigger. Shujšam, Pujs reče: "Juhu, greva jest!" Se zredim, Pujs reče: "Ojoj, greva jest!" Ampak sicer sem pa okej. Zelo glasno se Pujs dejansko oglaša samo pri vseh "neplaniranih" jedeh, ki se znajdejo pre...

Kolikokrat v življenju vam kdo zastavi zgornje vprašanje? Kolikokrat v življenju nanj dejansko odgovorimo po resnici? Sama se v zadnjih letih prevečkrat znajdem v situaciji, ko z ljudmi delim povsem nepomembne informacije o mojem življenju, tistih pomembnih reči, ki mi ležijo na duši, pa ne upam zaupati nikomur. A ni to žalostno? Jaz za to krivim starševstvo. Ko postanemo starši, pademo v en tak čuden svet, kjer nam je na voljo 92828191 različnih tem o vsem mogočem, kar je povezanega z otroki, dojenčki, starševstvom in tako dalje. Pozabimo pa na to, da smo konec dneva vseeno samo še ... isti, kot smo bili prej, ko smo bili še sami. Naše potrebe se z rojstvom otroka ne izničijo. Morda jih nekaj let lahko uspešno tlačimo nekam na obrobje našega obstoja, ampak slej kot prej se vrnejo kot bumerang. Kabum.  In kako se trenutno počutim jaz? Vse od lanske korontene se mi zdi, kot da konstatno nekaj čakam. Nekaj? Nekoga? Ne vem. Čakam. Da mine. Mine kaj? Ne vem. To čudno obdobje, I guess. ...

Mogoče bom v teh dneh malce več besed namenila Pujsu. No, pa v resnici ne njemu direktno. On je samo še za odstrel.  Kdo sploh je Pujs? Gleen pravi, da je to moj alter ego. Tista zver, ki prebiva v mojih plazilskih možganih in je kriva za to, da sem vsako leto debelejša. Pujs uživa v tem, da se zvečer zakotalim na kavč z vrečo piškotov v naročju in fejk vikikremo na dosegu roke. In se z omenjeno kombinacijo zadevam, dokler ne omagam. Pujs mi govori, da moram živeti zato, da pojem vse kar je dobrega in slastnega. Pujs mi govori, da bom že enkrat shujšala, ko bo čas zato, ampak zdaj še ne. Zdaj moram še malo pojesti. Se še malo drogirati.  Ampak dejstvo je eno: povsem vseeno mi je za moje odvečne kilograme. Ni mi pa vseeno za katastrofalno počutje, ki mi ga prinese tak način prehranjevanja. Ni mi vseeno za to, da pol ure razmišljam o tem, kaj bom oblekla. Ni mi vseeno za to, da določena doživetja v življenju doživljam samo "na pol", ker preostanek časa razmišljam o tem, kako s...

 ... je bil dan, ko sem nehala konfigurirat glavo in sem začela predvsem kuhat. Potem sem pa dolga leta kuhala. In premalo pisala. Saj sem se trudila, ameriški blogerji imajo kar lepo navado, da ob receptu vedno zapišejo tudi kakšno dogodivščino. Ampak kuharija me je tako potegnila, da sem tisti del, ki sem ga želela nameniti pisanju, vedno na hitro odpikala, da sem le lahko čim prej prešla na recept. No, kakorkoli že - dolga leta sem kuhala. In dobro jedla. Potem sem po rojstvu dveh otrok kuhala čedalje manj, jedla pa vedno več. In sedaj sem na točki, ko mi je kuharija res bolj v breme kot kaj drugega in se kuhinje v resnici najraje kar izogibam. Po osmih letih in pol pa čutim, da se moram vrniti k pisanju. Predvsem pisanju. Da sem na točki, ko sem si mislila, da bom imela vse "pošlihtano", ampak bolj kot kadarkoli prej rabim konfiguracijo glave.  Se vračam k osnovam. Pisanje osvobaja. Pisanje pomaga razčistiti misli. Nikoli si nisem mislila, da zna biti včasih tako hudičevo...