KONFIGURIRAJ GLAVO!

... ki je niti pod razno ne obvladam. Tale zapis je sicer že nekaj dni sameval pod osnutki, pa sploh nisem vedela, kako se ga lotiti. Manjka mi ena stvar, ki se ji reče da človek kakšne podatke obdrži zase. Včasih bi se usedla in začela pisati in pisati in pisati in bi pisala, kar bi mi padlo na pamet. In niti ne bi brala za nazaj, ne bi gledala, kje so nastale slovnične napake, kje sem pozabila vejico ali dodala kakšno preveč. Pisala bi, kakor mi potujejo misli. In če rečem, da mi zadnje dni, tedne, mesece, potujejo v predele in območja, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo, nisem daleč od resnice. Ampak ena moja lastnost mi to pridoma preprečuje. Prevelika goflja sem. Ne znam biti skrivnostna. Kakšen paradoks je pravzaprav to - v prvi fazi mora biti človek skrivnosten, da si potem lahko privošči bonuse neomejenega pisanja. Tako spremljam kar nekaj blogov, kjer so ljudje popolnoma anonimni. Hudiča, večina blogerjev, ki jih berem, je anonimnih. Ne razkrijejo svojega imena, n...

... huda. Seriously . Bi izdala recepte, pa ne vem, če smem. Sploh pa dvomim, da je za povprečno gospodinjsto primernih 10 pekačev brizganih piškotov iz treh kilogramov margarine. Ja!, margarine!

... že en teden neumite lase, se iz hiše premakne samo trikrat dnevno, da pelje psa na bližnji travnik, in sicer sila grdo gleda naokoli - hja, kaj pa drugega, izpiti so pred vrati. Ne, dejansko. Čeprav si drugače večkrat ponovim stavek Irene Sirene 'življenje je prekratko za umazane lase', ali nekaj v tem smislu, se mi preprosto ne da. Moji lasje so zadnje mesece sila muhasti, razcepljeni, krhki in nikakor me ne ubogajo. Ko si jih umijem so tri ure taki, kot bi hotela, naslednje jutro pa se zbudim, kot da bi mi nekdo ponoči na glavo zlil čeber vode. V glavnem, za nikamor. Res si že želim k frizerju, da se konkretno postrižem, a kaj, ko je frizerka zbolela (čeprav bi sedaj že morala biti zdrava), pa še za učit se imam in se ne premaknem iz hiše.  In to je druga točka tegale današnjega skromnega zapisa. Doma sem. Že par dni zapored se ne premaknem nikamor. Nazadnje sem bila zunaj v petek, pri A. na babjem žuru, pa še takrat sem požela kup vprašanj in začudenih pogledov ...

... da ga pogrešam. Ker se pravzaprav ne spomnim trenutkov in občutkov, ko je bil še živ. Spomnim se neznanske žalosti, ki me je napolnila, ko sem izvedela, da je odšel ... ampak ne spomnim se veselih, srečnih trenutkov. Ne spominjam se sreče in radosti in veselja, pa čeprav sem prepričana, da so ti občutki bili prisotni. Preprosto človek ne pomisli na njih takrat, ko jih ima. Še na pamet ti ne pride, da jih mogoče ne boš nikoli več deležen in da bi jih bilo pametno memorizirati. Spominjam pa se prepira. Ko mi je rekel, da grdo pišem, kot ena kura, in me je to strašansko užalostilo. Mogoče se mi je ravno zato ta dogodek najbolj usedel v spomin - ker me je tako prizadel . En navaden prepir, med mano in osebo, ki mi je pomenila pol sveta. Po celi dnevni sobi sem nalepila liste z vprašalnico zakaj? , ker me je res zanimalo, zakaj je bil ta prepri sploh potreben. In človek živi naprej, sčasoma marsikaj pozabi, tudi to, kako je bilo in pogrešanje postane ena hecna stvar, ki jo ...

... in do nadaljnjega vas lahko namesto mene zabava Adi.

... ki se odzove na ime, enako mojemu, mi večkrat pihne na dušo in reče 'joj, ko bi tudi jaz imela tak red, kot ga imaš ti'. Res je, imam red. Rada se zbudim vsako jutro ob približno enaki uri (med sedmo in osmo), potem se rada hitro oblečem, umijem zobe, se usedem za mizo in pričnem z odpravljanjem dejavnosti, ki me čakajo v tem dnevu. In tak sistem funkcionira. Dokler ne pride kakšen dan, ko je čudna energija v zraku, in se človeku nič ne da. In potem je človek, kakršna sem jaz, hitro zelo izgubljen. Vsi ti načrti v glasi se pričnejo, košček za koščkom, podirati in rušiti. In mene to boli in nervira in živcira in ... ... zadnjič sem bila na avtobusu. Peljala sem se domov, iz centa. Bila je strašanska gneča, zato sem stala zelo blizu dvema dekletoma, očitno srednješolkama. Celo pot sta govorili in govorili in stresali svojo jezo in misli in pogovor je šel nekako v tem stilu: " Pa kako mi je krava lahko dala tri, pa tok sem se učila, pa joj, pa spet se moram tok učit,...

50/50 Joseph Gordon-Levitt mi je bolj konkretno padel v oči tule . Ampak če dobro pomislim, se ga spomin tudi iz Inceptiona. Všeč mi je. Tak boy next door . Simpatičen, ravno prav luškan, ampak spet ne preveč lep. V 50/50 se preobrazi v Adama, preprostega fanta, ki dela na radiu, živi v simpatični hiški, ima najboljšega prijatelja (Seth Rogen), malce posebno dekle (Bryce Dallas Howard oz. Hilly Hoolbroke v The Help ), posesivno mamo, nima vozniškega izpita in nikoli ni še nobenemu dekletu rekel I love you . In potem nekega dne od hladnokrvnega zdravnika izve, da so bolečine v hrbtenici pravzaprav maligen tumor. Možnost preživetja oz. ozdravitve: 50/50. Zgodba pravzaprav ni nič posebnega, tudi sam potek njegove bolezni ne razkriva kakšne hujše tragike. Ne naredi spiska reči, ki jih želi storiti. Ne gre na potovanje. Preprosto živi naprej kot da ne bi bilo nič. Sama zgodba je pravzaprav izredno neizrazita in nepretresljiva. Kaj dela ta film tako gledljiv, da človek pozabi na čas in ...