Težko bi sicer rekla ...

... da ga pogrešam. Ker se pravzaprav ne spomnim trenutkov in občutkov, ko je bil še živ.

Spomnim se neznanske žalosti, ki me je napolnila, ko sem izvedela, da je odšel ... ampak ne spomnim se veselih, srečnih trenutkov. Ne spominjam se sreče in radosti in veselja, pa čeprav sem prepričana, da so ti občutki bili prisotni. Preprosto človek ne pomisli na njih takrat, ko jih ima. Še na pamet ti ne pride, da jih mogoče ne boš nikoli več deležen in da bi jih bilo pametno memorizirati.

Spominjam pa se prepira. Ko mi je rekel, da grdo pišem, kot ena kura, in me je to strašansko užalostilo. Mogoče se mi je ravno zato ta dogodek najbolj usedel v spomin - ker me je tako prizadel. En navaden prepir, med mano in osebo, ki mi je pomenila pol sveta. Po celi dnevni sobi sem nalepila liste z vprašalnico zakaj?, ker me je res zanimalo, zakaj je bil ta prepri sploh potreben.

In človek živi naprej, sčasoma marsikaj pozabi, tudi to, kako je bilo in pogrešanje postane ena hecna stvar, ki jo je težko opredeliti. Zato res težko rečem, da ga pogrešam. Ker je preprosto minilo preveč časa, da bi to imelo vpliv na moje vsakdanje življenje. Na dejavnosti, ki jih počnem iz dneva v dan. Opravila, ki jih imam. Me pa zanima, kako bi bilo, če ne bi. Bi šla skozi magična vrata v kinodvorano in si zavrtela film mojega življenja v zadnjih 11 letih, če ...