KONFIGURIRAJ GLAVO!

... ker je res zelo mini, ampak kaj pa vem, morda bo pa koga zanimalo. Na FB strani Tine Maline pripravljam en mini izziv, nagrajenec pa dobi nekaj luštno sladkega in dobrega. Če koga zanima in je v teh prazničnih dneh prekovsko razpoložen, ostanite na zvezi, podrobnosti sledijo ;)

Tej sladici se sicer reče šarlota, ampak meni nekako to ni povšeči. Šarlota je zame biskvit, na njem pa taka dobra krema. Včasih jo je delala prijateljica moje mami in tega recepta še danes ne najdem nikjer na spletu. Nima veze. Zgornjo sladico sem že dlje časa želela pripraviti, ampak nekako se mi nikoli ni dalo. Zahteva kar dosti dela. Gledala sem recepte in razmišljala in na koncu sestavila nekaj svojega. Če je bila dobra, ne vem, je bila "naročena", tako da je nisem imela priložnosti poizkusiti. Recept gre pa takole. Najprej spečemo rulado. Pet jajc ločimo na rumenjake in beljake. Beljake stepemo v trd sneg. Rumenjakom dodamo pet žlic sladkorja in vse skupaj dobro zmešamo, da se malo speni in posvetli. Potem sneg rahlo vmešamo v rumenjake. Na koncu pet žlic moke presejemo čez cedilo na zmes in zelo počasi in previdno vmešamo, tako da nastane gladka masa. Zlijemo jo na pekač (kar tavelik od pečice) in pečemo 10 minut na 180°C . Zdaj pri ruladi je zmeraj mal

... ker moram res nujno delit (najmanj) dva videa. Prvi je za vse nas, ki si nekje globoko v sebi želimo kakšen izdelek iz tovarne sanj Appla, bi si ga sicer lahko privoščili, ampak se nam nekako ne da. Uživamo v preizkušenem udobju Windowsa in, khm, s tem se res nočem hvalit, LG-ja. Mimogrede, nikoli, NIKOLI več LG-ja! Raje v dobrodelne namene, bo več koristi. Okej. Tole je kar fascinantno ... In tole je ... za umret.

Banana in jogurt malo zaplešeta v divjih ritmih paličnega mešalnika, se potreseta z mletimi mandlji in ovsenimi kosmiči ter nežno zaplešeta po tempu lačnega želodčka. Potem je pa mir za štiri ure.

... povsem možno je, da objava s takim naslovom že obstaja. Tako to pride, da nimam časa /energije/volje za pisanje kakšne poštene objave, in tako, posledično, sledi takle majhen update, kaj se dogaja. Bom šla kar po alinejah. Te dni ... ... razmišljam o tem, kdaj bom pričela s prebiranjem 28 strani dolge skripte za moj prvi izpit, ki me loči od poklica slaščičarja. ... v povezavi z zgornjo alinejo guglam in raziskujem, v katero slaščičarno bi šla čez dobrega pol leta povprašat za prakso. ... hitim in letam med faksom in domom v vsaki prosti minuti in božam Pesjanarja, ki noro pogreša mami. ... tudi jaz že kar malo pogrešam preljubo mamo, ki se potepa po Indiji. ... zahvaljujoč krasnemu urniku, ki mi ga je FDV namenim ta semester, jem večinoma mandarine in mlečno kašo. Ob vikendih pa je čas za razvrat s sladkarijami. ... imam spet en velik kup knjig na nočni omarici, trenutno se mučim s Seksom v mestu Candice Bushnell, ni mi preveč potegnila. Naslednji na vrsti je R. R. Martin

Od tega zapisa je sicer minilo že kar nekaj časa, pa sem šele sedaj prejela par odzivov (posrednih in neposrednih). Pravzaprav bi morala to pričakovati - "napadla" oz. dregnila sem zelo specifično, do neke mere tudi nepremišljeno. Mogoče bi bilo fino, da vse skupaj malo artikuliram in argumentiram, ali kto nas učijo na faksu - podaš lahko katerokoli trditev, samo da je dobro argumentirana. Mogoče dve glavni točki, ki sta na tem mestu potrebni nadaljne obravnave - fotografija in pisanje za revialni tisk. Katerega bi se lotili prej? Morda začnimo pri pisanju ... Problem je vsekakor veliko bolj širok in obširen, kot se zdi na prvi pogled. Do teh sklepov prihajam šele sedaj, ko smo pri predmetu Uvod v novinarstvo I pričeli s sicer na prvi pogled zelo dolgočasnimi, a še kako pomembnimi osnovami novinarstva. Prav vsi časopisi ali revije dandanes živijo od oglaševanja. Če ni "vladar" oglaševalec, potem je poltika. To je tudi razlog, zakaj novinarstvo ni profesija, saj je

... jaz pa sem rahlo izgubljena in ne vem, kje se me drži glava. Na sploh imam občutek da je vse, kar letos delam, to, da se samo pritožujem, kako hitro čas hiti in kako nič pametnega ne uspem narediti. Zanimiva povezava je tudi da, ta bolj ko se pritožujem in bolj ko mi nič ne uspe narediti, bolj imam občutek, da čas kar beži mimo mene. Drugače sem danes zjutraj, kot ponavadi, peljala Bono v gozd, samo na hitro, da se polula. Na poti nazaj gledam v Kamniško-Savinjske Alpe, kako se dvigajo, in razmišljam o tem, kako sem zadnje dni žalostna in razočarana sama nad sabo, ker mi nikakor ne uspe najti teme, o kateri bi delala obsežnejšo raziskovalno nalogo. Razočarana nad tem, kako me nobena tema nič posebej ne zanima. Kako bi raje kot pisala znanstvene članke pekla torte. Kako bi raje delala z rokami kot z glavo. Razočarana. Nad. Sabo. In mojo glavo. Problem je bilo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena, da je tretji letnik težek. In me je zajela panika. Pa ne zato, ker ne bi zmo

... ki se meni zdijo izredno fine in uporabne in jih sama večkrat obiščem. Book Depository je krasna stran za kupovanje knjig, seveda predvsem angleških. Kakšne izdaje so prav smešno poceni. Kaj je odlična stran te strani, če jo primerjamo z Amazonom? Da ni poštnine. Knjige so do mene še vedno srečno prišle. Upam, da sedajle nisem jinxnila, hehe. Je pa smešno to, da ne glede na to, koliko knjig človek naroči v enem nakupu, prišle bodo vse posebej zapakirane vsaka v svoj karton. Jih pa prinese poštar z navadno pošto, tako da XXL nabiralnik ni odveč. Ste že kdaj bili v situaciji, ko ste ob kakšni smešni uri potrebovali kaj iz trgovine, npr. v nedeljo, in ste popolnoma prepričani obstali pred zaprtimi vrati z žalostnim obrazom? No, s pomočjo Odpiralnih časov se vam to ne bo več pripetilo. Madona, zvenim kot kakšna ne preveč izvirna reklama, hehe. Preprosto poiščete trgovino, ki jo potrebujete in preverite, kdaj je odprta. Tudi jaz sem že velikokrat bila prepričana, da je tavelik Mu

... se morda na prvi pogled sliši kot še en zapis na temo pijanih študentov, ki samo žurajo, trošijo denar davkoplačevalcev in nič ne študirajo. Pravzaprav je v tem morda nekaj resnice, ampak mislila sem na nekaj drugega. Zadnjič sem bila v knjižnici. V naši mali Črnuški knjižnici, ki sploh nima več čitalnice in kakšne spodobne mize, zato sem morala sedeti na otroškem oddelku, 30 cm od tal, in dokončati neko reč, za katero sem potrebovala prisotnost strokovne literature. Kaj kmalu sem se naveličala, zato sem polistala po bližnjih revijah. Spomnim se, ko sem bila tam nekje v osnovni šoli, so vse sošolke brale Smrkljo. Enkrat samkrat sem si jo kupila, pa jo je našla mami in odprla ravno na tisti strani kjer so pisale zadeve tipa: "Pogledala sem ga - bil je velik in rahlo rdeč. Stisnila sem ga, ga nežno pomasirala in nato je iz njega pritekla bela tekočina in vzdih olajšanja. Bil je moj prvi ... mozolj." To se je moji mami seveda zdelo kaplja čez rob za osnovnošolsko branje, i

Sedaj je pa res skrajni čas, da objavim dobrote, s katerimi smo se sladkali že kar nekaj časa nazaj. Teli žepki so prav primerni za tak jesenski dan, ko dež udarja po šipah in je v kuhinji ravno prav hladno, da se zažene pečico. Jaz drugače sicer nisem ne vem kakšen ljubitelj piškotov in podobnih reči, ampak tole je kar šlo v promet. Priprava gre pa takole: Najprej si v večjo posodo pripravimo 350 gramov moke . Kar navadne gladke. Eno kocko masla, kar je 250 gramov , si že kakšno uro prej postavimo na sobno temperaturo. Potem pa maslo na manjše koščke narežemo v moko. Dodamo še ščepec soli , en zavitek vanilijevega sladkorja in en navaden jogurt (lahko pa tudi kislo smetano) - torej 150 gramov. Kar pogumno zagnetemo testo z rokami, in fino gnetemo tudi s prsti, tako da vse kepice masla vgnetemo s testo. Po potrebi lahko dodajamo moko (če je testo preveč lepljivo) ali pa jogurt (če je preveč suho). Potem pa vzamemo del testa (ali pa kar vse, odvisno od velikosti vaše delovne po

... opazovanje slovenske medijske scene skozi oči študentke komunikologije, drugo poglavje. V prvem sem zapisala nekaj hitrih in dokaj splošnih ugotovitev o tem, kdo v slovenskih medijih večinoma dela. Danes bom predstavila par opažanj, ki se mi porajajo v tem za-drugi-okrober-pretoplem večeru, ki ga preživljam na kavču, pokrita z odejo (z zmotnimi upi, da je le-ta že potrebna). Točka A ali kratka ponovitev od prejšnjič: "Dejmo en aplavz!"  Spet se soočamo s problemom, ki sem ga omenila že prejšnjič. Če je Anžej Dejžan prvotno pevec, tako malo v prostem času pa še urednik Delove priloge Goodlife, potem sta lahko tudi Klemen Slakonja (igralec) in Maja Keuc (pevka) voditelja Misije Evrovizije. Sem pa vseeno razmišljala še naprej in menim, da dosegla znaten napredek, kje se sploh skriva problem. Pustimo zdaj tiskane izdaje oz. časopise, tule se gre le za televizijo. Ljudje gledajo, poslušajo, občudujejo. Ko bralec bere, morajo biti dobre besede, ko gledalec gleda, mora bi