Kaj moja generacija počne ...

... se morda na prvi pogled sliši kot še en zapis na temo pijanih študentov, ki samo žurajo, trošijo denar davkoplačevalcev in nič ne študirajo. Pravzaprav je v tem morda nekaj resnice, ampak mislila sem na nekaj drugega.

Zadnjič sem bila v knjižnici. V naši mali Črnuški knjižnici, ki sploh nima več čitalnice in kakšne spodobne mize, zato sem morala sedeti na otroškem oddelku, 30 cm od tal, in dokončati neko reč, za katero sem potrebovala prisotnost strokovne literature. Kaj kmalu sem se naveličala, zato sem polistala po bližnjih revijah. Spomnim se, ko sem bila tam nekje v osnovni šoli, so vse sošolke brale Smrkljo. Enkrat samkrat sem si jo kupila, pa jo je našla mami in odprla ravno na tisti strani kjer so pisale zadeve tipa: "Pogledala sem ga - bil je velik in rahlo rdeč. Stisnila sem ga, ga nežno pomasirala in nato je iz njega pritekla bela tekočina in vzdih olajšanja. Bil je moj prvi ... mozolj." To se je moji mami seveda zdelo kaplja čez rob za osnovnošolsko branje, in res je bila. Kako zelo neumno čtivo so revije tipa Smrklja ipd., sem spoznala šele zadnjič v knjižnici.

Odprla sem namreč članek, ki je govoril o preživljanju prostega časa? Saj ne vem točno, vem samo, da je bilo polno teksta, preveč za mlade - nevešče branja - oči, pa tudi polno neumnosti. Tako so pisale modrosti v smislu - lahko pričneš s tekom, ali pa fotografiraš! To je trenutno zelo popularno ... In pomislila sem, o ja, kako zelo popularno je to. Vsi tečejo - tisti, ki prej napiše na Facebook "prijavil sem se na Lj. Maraton - uf, bomo odtekli eno 21ko!" je seveda bolj kul. Tisti, ki ima boljši in dražji fotoaparat, je bolj kul. Spomnim se, kako sem svojo prvo sliko, ki sem jo objavila na enem izmed blazno starih "socialnih omrežij" iz preteklosti, dobila povsem po naključju nekje na šolski spletni strani. In je bila čisto okej. Takrat. Danes je potrebno imeti "profi" fotko, s dobrim fotoaparatom, nekje sredi travnikov ali še bolje, v studiu! In fotografija je postala nekaj - povprečnega. Nekaj, kar lahko in zmore že skoraj vsak. Nekaj, za kar sploh ne rabiš ne talenta ne nekega blaznega navdušenja, ampak predvsem denar. Tisti, ki ima lahko boljši fotoaparat in to je vse, kar je sploh pomembno.

In mislim, da bi to pravilo lahko prenesli na še kar nekaj področij. Vsi želijo pisati in izdajati knjige ali pisati za kakšno revijo - zato ni čudno, da se v revijalnem tisku najdejo le redke, branja vredne izjeme. Da o knjigah, predvsem prevedeni literaturi, sploh ne začnem. Človek se vpraša, če je knjiga sploh imela urednika. Ali pa vsaj testno skupino bralcev. To včasih res ne bi bila slaba ideja, prihranila bi marsikateri mini srčni infarkt. Tudi glasbenik je dandanes lahko že vsak, sploh takšne in drugačne pevke kar dežujejo z neba, a te se morajo vsaj malo potruditi. Fotografija, medij, ki ima sicer lahko zelo močno noto in velikokrat nosi pomembna sporočila, pa po drugi strana izgublja na svoji verodostojnosti. Če je internet še v svojih začetkih veljal za čudež kar se tiče dostopa do takšnih in drugačnih podatkov, je danes precej drzno, da se kar tako, lahkih nog naokrog podaš in poiščeš nek podatek iz neke internetne strani, na katero si naletel tako, mimogrede. In kaj nam bo potem še ostalo za naše zanamce, če bo fotografija nekaj, kar zmore vsak? In tako naprej ...

Saj povsem razumem novinarje in novinarke revije Smrklja in njim podobnim - šteje količina. Kvantiteta (ki je plačana, ker je (zaenkrat) edini način preverjanja koliko nečesa se naredi) pred kvaliteto. Tudi sama pišem in sem plačana glede na to, kako dolg je članek, ampak nekako se vseeno potrudim, da ni vse samo v količini, ampak tudi v vsebini. Kako je pri Smrklji, ne vem. Morda pa je pomembna tudi kvaliteta in uredniki posvetijo nekaj svoje energije tudi v to smer. Če je temu res tako in je situacija še vseeno taka, kot je, potem smo zares v težavah.