Kaj moja generacija počne, part 2
Od tega zapisa je sicer minilo že kar nekaj časa, pa sem šele sedaj prejela par odzivov (posrednih in neposrednih). Pravzaprav bi morala to pričakovati - "napadla" oz. dregnila sem zelo specifično, do neke mere tudi nepremišljeno. Mogoče bi bilo fino, da vse skupaj malo artikuliram in argumentiram, ali kto nas učijo na faksu - podaš lahko katerokoli trditev, samo da je dobro argumentirana.
Mogoče dve glavni točki, ki sta na tem mestu potrebni nadaljne obravnave - fotografija in pisanje za revialni tisk. Katerega bi se lotili prej? Morda začnimo pri pisanju ... Problem je vsekakor veliko bolj širok in obširen, kot se zdi na prvi pogled. Do teh sklepov prihajam šele sedaj, ko smo pri predmetu Uvod v novinarstvo I pričeli s sicer na prvi pogled zelo dolgočasnimi, a še kako pomembnimi osnovami novinarstva. Prav vsi časopisi ali revije dandanes živijo od oglaševanja. Če ni "vladar" oglaševalec, potem je poltika. To je tudi razlog, zakaj novinarstvo ni profesija, saj je popolnoma neavtonomno. Po preprosti kmečki logiki iz te nadvlade denarja in oglaševalcev sledi nadzor. Tisti, ki plačuje, bo seveda želel, da se piše o temah, ki so zanj dobre ali bolje rečeno - o temah, ki zanj niso škodljive. Novinar, ki je s srcem pri stvari in mu je njegovo življenjsko poslanstvo njegov poklic, ki se drži novinarskega kodeksa in ki resnično želi čimbolj objektivno in nepristransko podajati informacije bralcem, se kmalu znajde na precepu - podajati resnico in kršiti pravila igre (oz. pravila denarja), ali kršiti načela kodeksa v zameno za med in mleko. Prepričana sem, da imamo v Sloveniji veliko dobrih novinarjev, pa tudi takih, ki bodo to še postali. A vseeno - ko pride do točke, kjer mora urednik doseči dovolj veliko prodajo revije in prodati čim več oglasov, ali mu resnično ostane še kaj energije in časa za ukvarjanje z globokimi vsebinskimi vprašanji? Ali pa z novinarjevo moralo in osebno etiko? Odgovor tako preprost kot cel sistem, po katerem delujejo slovenski mediji, ne. Bolj elegantna rešitev iz tega problema - študentska delovna sila. Poceni, hitro, za silo. Saj ne rečem, obstajajo izjeme, in te izjeme bodo nekega dne izjemni novinarji. Ampak večina, tudi jaz, pišemo za koliko, 14 € na 4.000 znakov? In nekaj dodatkov, če povzemaš iz večjega števila (dve!) literature. In časa za vsebinske detajle res ni. In seveda problem ni v tistih, ki pišemo. Problem je - denar. Ne rečejo zastonj, da je sveta vladar. In seveda želje vsakega "študentskega novinarja" verjetno niso za celo večnost obstati in pisati na istem mestu o istih rečeh. Je pa stezica, ki vodi naprej. Vsaj tako upamo.
Ko pridemo do fotografije, do teka, do modnega oblikovanja, do ličenja, do česarkoli, kar je zanimivo in ima neko posebno konotacijo, je stvar veliko bolj preprosta. To je umetnost (razen teka). Seveda ima prste zraven denar, a tisti, ki so po duši umetniki, bodo živeli tudi s 50 € na mesec. Hočem reči to, da se ljudje iščejo. In nič ni narobe s tem. Nič ni narobe, če vsak poizkusi malo tega, malo onega in se potem odloči (ali pa tudi ne) kaj bo počel v življenju. Tisti, ki imajo nekaj več in ki skozi svoje delo nekaj sporočajo, bodo opaženi, tako ali drugače. In jim bo uspelo. Problem torej ni v "izvajalcih" in sporočevalcih, temveč v prejemnikih. Narod, ljudje, ki samo srkajo in ki nimajo nobenega filtra, da bi resnično sami zaznali kaj je vredno pozornosti in kaj ne. Ali kot je v 2. letniku predavanj pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja dejala prof. Luthar: "Ženska, ki pride od glave do peta oblečena v Prado, in nima pojma, da bi s samo enim kosom naredila večji učinek." Torej neko jemanje kulture, ki je samo rezultat tega, da ima nekdo denar, s katerim si jo lahko privošči, in ne zna selektivno izbirati. Nekaj takega.
Saj niti ni važno. Meni osebno se lahko študentsko pisanje in množično fotografiranje še vedno zdi butasto, pa ni rečeno, da imam jaz prav. Vsekakor nimam prav. Tudi vse, kar tu zapišem, ni absolutna resnica, ampak samo moje mnenje in razmišljanje in blog je prostor, kjer to mnenje in razmišljanje razvijam in verjamem, da se bodo čez čas nekatere ideje spremenile. In ko bom brala to čez kakšno leto, dve, se bom povsem mogoče držala za glavo in rekla 'kakšne bedarije'. Kakorkoli, ne glede na to, kaj ljudje počnemo, če smo v tem dobri, če nam je to namenjeno in če bomo trdo delali, nam bo uspelo. Ali kot bi rekla prof. Tavčar - "You're still young ..." Nekaj v tem smislu.
Mogoče dve glavni točki, ki sta na tem mestu potrebni nadaljne obravnave - fotografija in pisanje za revialni tisk. Katerega bi se lotili prej? Morda začnimo pri pisanju ... Problem je vsekakor veliko bolj širok in obširen, kot se zdi na prvi pogled. Do teh sklepov prihajam šele sedaj, ko smo pri predmetu Uvod v novinarstvo I pričeli s sicer na prvi pogled zelo dolgočasnimi, a še kako pomembnimi osnovami novinarstva. Prav vsi časopisi ali revije dandanes živijo od oglaševanja. Če ni "vladar" oglaševalec, potem je poltika. To je tudi razlog, zakaj novinarstvo ni profesija, saj je popolnoma neavtonomno. Po preprosti kmečki logiki iz te nadvlade denarja in oglaševalcev sledi nadzor. Tisti, ki plačuje, bo seveda želel, da se piše o temah, ki so zanj dobre ali bolje rečeno - o temah, ki zanj niso škodljive. Novinar, ki je s srcem pri stvari in mu je njegovo življenjsko poslanstvo njegov poklic, ki se drži novinarskega kodeksa in ki resnično želi čimbolj objektivno in nepristransko podajati informacije bralcem, se kmalu znajde na precepu - podajati resnico in kršiti pravila igre (oz. pravila denarja), ali kršiti načela kodeksa v zameno za med in mleko. Prepričana sem, da imamo v Sloveniji veliko dobrih novinarjev, pa tudi takih, ki bodo to še postali. A vseeno - ko pride do točke, kjer mora urednik doseči dovolj veliko prodajo revije in prodati čim več oglasov, ali mu resnično ostane še kaj energije in časa za ukvarjanje z globokimi vsebinskimi vprašanji? Ali pa z novinarjevo moralo in osebno etiko? Odgovor tako preprost kot cel sistem, po katerem delujejo slovenski mediji, ne. Bolj elegantna rešitev iz tega problema - študentska delovna sila. Poceni, hitro, za silo. Saj ne rečem, obstajajo izjeme, in te izjeme bodo nekega dne izjemni novinarji. Ampak večina, tudi jaz, pišemo za koliko, 14 € na 4.000 znakov? In nekaj dodatkov, če povzemaš iz večjega števila (dve!) literature. In časa za vsebinske detajle res ni. In seveda problem ni v tistih, ki pišemo. Problem je - denar. Ne rečejo zastonj, da je sveta vladar. In seveda želje vsakega "študentskega novinarja" verjetno niso za celo večnost obstati in pisati na istem mestu o istih rečeh. Je pa stezica, ki vodi naprej. Vsaj tako upamo.
Ko pridemo do fotografije, do teka, do modnega oblikovanja, do ličenja, do česarkoli, kar je zanimivo in ima neko posebno konotacijo, je stvar veliko bolj preprosta. To je umetnost (razen teka). Seveda ima prste zraven denar, a tisti, ki so po duši umetniki, bodo živeli tudi s 50 € na mesec. Hočem reči to, da se ljudje iščejo. In nič ni narobe s tem. Nič ni narobe, če vsak poizkusi malo tega, malo onega in se potem odloči (ali pa tudi ne) kaj bo počel v življenju. Tisti, ki imajo nekaj več in ki skozi svoje delo nekaj sporočajo, bodo opaženi, tako ali drugače. In jim bo uspelo. Problem torej ni v "izvajalcih" in sporočevalcih, temveč v prejemnikih. Narod, ljudje, ki samo srkajo in ki nimajo nobenega filtra, da bi resnično sami zaznali kaj je vredno pozornosti in kaj ne. Ali kot je v 2. letniku predavanj pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja dejala prof. Luthar: "Ženska, ki pride od glave do peta oblečena v Prado, in nima pojma, da bi s samo enim kosom naredila večji učinek." Torej neko jemanje kulture, ki je samo rezultat tega, da ima nekdo denar, s katerim si jo lahko privošči, in ne zna selektivno izbirati. Nekaj takega.
Saj niti ni važno. Meni osebno se lahko študentsko pisanje in množično fotografiranje še vedno zdi butasto, pa ni rečeno, da imam jaz prav. Vsekakor nimam prav. Tudi vse, kar tu zapišem, ni absolutna resnica, ampak samo moje mnenje in razmišljanje in blog je prostor, kjer to mnenje in razmišljanje razvijam in verjamem, da se bodo čez čas nekatere ideje spremenile. In ko bom brala to čez kakšno leto, dve, se bom povsem mogoče držala za glavo in rekla 'kakšne bedarije'. Kakorkoli, ne glede na to, kaj ljudje počnemo, če smo v tem dobri, če nam je to namenjeno in če bomo trdo delali, nam bo uspelo. Ali kot bi rekla prof. Tavčar - "You're still young ..." Nekaj v tem smislu.
Včasih kar ne morem verjet kako lahko nekdo napiše toliko besed, brez vsakršnega pomena. Sori, ampak nimaš pointa v nobeni stvari, rajši ostani pri receptih, ker dokler boš živela v svojem omejenem fdv svetu, citirala profesorje, ki sami pri sebi nimajo razčiščeno mnogo stvari, ne boš nobenemu delala usluge.
OdgovoriIzbrišiNajprej podam komentar na tebe - anonimni: če Tina piše oslarije, kot ti temu rečeš, se je vsaj identificirala v svetu in izkazala pogum, da se s svetom tudi osredotoči - če ne razumeš, Anonimni, je povedala svoje ime in priimek, svoje stališče, MNENJE, kar se daleč razlikuje od neke znanstvene trditve, ampak vseeno vsaka čast Tini, da si je upala to storiti - da je tudi sebe izpostavila. Ni kritizirala SAMO DRUGE, ampak tudi sebe, ker je pač, in ima prav, denar sveta vladar. Vsak se bori za vsak cent in prav je tako. Se strinjam s Tino da obstajajo ful dobri novinarji, ki ne kršijo vega kodeksa in hkrati ne podpirajo denarnih mogotcev, da bi s tem kam prilezli. Njihovo življenjsko poslanstvo je mnogo večje. Edino kar lahko pokritiziram je to, da ti, Tina, zadnji odstavek ne bi bilo treba napisati na takšen način, kot si ga, če stojiš za nečim, potem STOJ in v zadnjem odstavku si malo to zanemarila. Vsekakor pa te razumem. Nekdo je izjavil (pravim nekdo, ker si enostavno nisem zapomnila imena in priimka), da Slovenci vzgajamo ovčje črede. Ovce so, to si morajo priznati, ti bedasti pohlepni Slovenci. Tudi jaz sem Slovenka, vendar z malo višjim stilom. Z osebnim razmišljanjem in s tem, da mi drugi ne krojijo moje prihodnosti, si jo krojim sama. Kot Tina! Molk pa je res največja moč, ki jo človek premore ;)
OdgovoriIzbrišija ja, enim bi še molk kako koristil ;)
OdgovoriIzbriši