KONFIGURIRAJ GLAVO!

... da sta pred mano samo še dva en teden faksa, trenutnega je pa itak že skoraj pobralo, in potem izpiti in ... konec. Ako bi tistega nesrečnega marca ne-vem-katerega leta izbirala bolj preudarno, bi se sedaj že morebiti konkretno spogledovala z diplomo. Ampak to še niti ni tak problem. Dve stvari sta, ki me v življenju blazno fascinirata (in najverjetneje bi našla še kakšno, ampak roko na srce sta ti dve trenutno edini, ki se ju spomnim) in o njiju sem zagotovo že pisala. Ampak enkrat ni nobenkrat, zato bom znova ponovila. Čas. Ena taka hecna zadeva, ki kar beži. Kot vsakemu šoloobveznemu otroku (čeprav sem te čase že zdavnaj prerasla) mi konec šolskega leta pomeni skoraj več kot konec koledarskega leta. Sprememba v življenju samem je zagotovo občutno večja in zato me seveda daje malček nostalgije. Tako se fascinacija številka ena glede tega blazno izmuzljivega časa (mislim, dej no, junij je že!) tesno prepleta s fascinacijo številka dve in to so spomini. Kako se človeku delčki v d

New Year's Eve Tole sem gledala že kar nekaj časa nazaj, kar pomeni, da sem kar nekaj stvari že pozabila, ampak mislim, da ne bo hujše tragike. Film, odličen za praznične dni, da se človek ob prihajajočem novem letu malce zamisli sam nad sabo in nad svojim odnosom do soljudi. Sicer je pa tole ena mešanica vseh lepih in slavnih igralcev Hollywooda, podobno kot Valentine's Day, zgodba pa seveda šepa. Je pa Hilary Swank res lepa, pa Katherine Heigl tudi, pa še bi lahko naštevala. Sicer je pa to to. Nimam več besed. The Vow Kar nekaj časa sem se ubadala z mislijo, pa kdaj hudiča je Sparks napisal novo knjigo? Tako Channing Tatum kot Rachel McAdams sta namreč že igrala v njegovih filmih, ona v Beležnici, on v Johnu . Kaj naj rečem. Lepa romantična zgodbica po resnični zgodbi. Je pa malce tako, polna enih klišejev, ki so zmotili tudi mene, četudi imam kar visoko toleranco in povsem priznam, da kakšen klišej včasih odlično sede. Med brskanjem sem takole naletela na tale član

... ali zgodba o tem, kako je bila preprečena manjša katastrofa ali oda A2. V bistvu je situacija neznansko hecna, ker je niti ne morem opisati do take mere, da bi bila vsaj približno jasna. Ampak v življenju si je potrebno postavljati izzive in tole sobotno dopoldne je kot nalašč za tak podvig, moja strastna romanca s tipkovnico, ki sicer v temu dopoldnevu služi predvsem poizvajanju najboljšega eseja na temo javnega mnenja v post-westphalski globalizirajoči se družbi, ki je bil kadarkoli napisan, pa si tudi lahko privošči malce premora. No, zgodba se pravzaprav začne že kar nekaj časa nazaj, tam nekje januarja/februarja letošnjega leta, ko se je moj najljubši sospalec odločil, da me za nekaj časa zapusti in gre preverit, kakšna je situacija čez lužo. ZDA so absolutno obljubljena dežela, sploh zato, ker se določeni izdelki dobijo občutno ceneje kot pri nas. Ampak seveda je stvar taka, da ko človek ima priložnost kaj iz ZDA naročit in to relativno enostavno tudi dobit, ni idej o

... sem ter tja postane dolgčas, sem na torkovem TEDxFDV dobila krasno idejo. Bolj kot vsi slovenski govorci skupaj me je predvsem navdušil Matt Cutts s svojo idejo, ki si jo lahko pogledate v spodnjem videu. Niti slučajno se mi slovenski govorci niso zdeli dolgočasni ali kaj drugega, samo Matt me je pa res navdušil. Saj bom o TEDxFDV še kaj spisala, samo ne danes. Krasna ideja in seveda jo bom vnesla v svoje življenje. Vsak mesec mojemu dogajanju kaj dobrega dodala in kaj slabega odvzela. In ker se mi res ne da čakati na 1. junij, začnem jutri. Za 30 dni se odpovem griženju nohtov in grem vsak dan na sprehod s pesjanarjem za vsaj 30 min. Tako. Ker človek se mora malce zaposlit, si dat kakšen izziv in ker se mi zdi da se na ta način lahko kaj novega naučiš, privadiš in česa slabega odvadiš. Mogoče. Bomo videli.

... dobim kakšno stotinko preden me na roller coaster sanj popelje spanec? Zjutraj seveda o idejah ni ne duha ne sluha. Bomo preživeli. Par reči in zanimivosti, ki jih danes ekskluzivno predstavljam samo tule, brez da bi spoilala vso zabavo že na kakšnem Twitterju, ali nekaj. To so v bistvu spet neke nezanimive in za življenje normalnega posameznika popolnoma nekoristne stvari, ampak glede na to, da tale stavek vsebuje tako medle in težko opredeljujoče se besede, kot so nezanimivo, normalno in nekoristno, je itak vse zelo na robu brezveznosti. Ne vem, kaj sem hotela povedat. Prvič . Absolutno močno odsvetujem sledeče dejanje: nekega toplega majskega dne (ko se je dan še zavedal, da smo maja in je bil temperaturno obarvan mesecu primerno - pa da ne bo prišlo do kakšne pomote, jaz kadarkoli in kjerkoli vedno raje izberem mraz, samo vsi ostali očitno ne morejo prebolet) se človek usede v svoj avto, ki je pred tem par ur rezidiral na močnem soncu. Temperature v notranjosti avtom

... knjižničarska brezmejna prostranstva ali prvič sem bila v NUKu. Zadnjič sem po sili razmer naletela na malce neugodno situacijo. Nekako sem se morala prebiti do dinozavrskih številk revije Jane iz samih začetkov njenega izhajanja, torej daljnega 1972. Ukrepati je bilo potrebno hitro in ko mi Google ob vnosu magičnih besedic arhiv Delo revija Jana ni postregel s prav nič zadovoljivimi rešitvami (res pa je, da sem pozabila prosim ), sem se morala obrniti na še malce boljši iskalni mehanizem - Twitter. V roku 15 minut sem imela več kot dovolj predlogov, kam naj se podam, in tako sem izbrala pot, ki je od mene zahtevala minimalno količino klicarjenja naokoli, teženja drugim in vsesplošnega nelagodja - NUK! Oh, kako se še spomnim tistih zgodnjih gimnazijskih dni, ko naju je z D. po ne vem kakšnem naključju poneslo v prenovljeno knjižnico Otona Župančiča na Bavarskem dvoru. Občutek, ko sem videla vse tiste knjige, perfektno sistematizirane, pa tako lepe in dišeče in polne zgod

... da je pametno esej napisat, celotno zadevo prespat, naslednji dan zopet prebrat, popravit in oddat. No, tole spodaj ni ravno esej. Sem ga pa prespala. Znova pogledala in popravila pa ne. Kar je, je.

... do katerih sem prišla nedavno: Twitter je velik spoiler za zapise par blogerskih kolegov. No, glede na to, da je kozarec skoraj vedno lahko bodisi na pol prazen bodisi na pol poln, pa lahko to jemljemo tudi kot trailer . Do konca sem razvila spisek vseh OCD-jev, ki jih imam čas posedovati: absolutno se ne maram in ne morem dotikati kovancev in ključev in kar je takih nagravžnih kovin, pretopljenih v karkoli uporabnega; absolutno nočem in ne morem v trgovini vzeti prvega izdelka iz police; absolutno nepredstavljivi so določeni trenutki mojega življenja, ko tepih ni posesan in obleke ne vsaj minimalno zložene (ne nujno v omari). Premo sorazmerno s povečano športno dejavnostjo se povečuje tudi dejavnost vnašanja hrane v moj želodec ob neprimernih urah, kot je Nutella še pred deseto dopoldne (N. me razume, drugim se bo najverjetneje zdelo samo bedasto) in čufti, ki bi bili sicer odlični za današnje kosilo, a so bili pokončani včeraj zvečer. S prepečencem. Hlače mi seveda nis

... ceno. Saj bi napisala kaj rahlo manj klišejsko obarvanega, a kaj, ko sem se ravno zbudila iz popoldanskega počitka in moj možgan še ni dosegel standardnih hitrosti obratovanja. Zadnji teden je življenje naravnost krasno. Priznavam zgolj zanemarljiv obstoj obveznosti za faks, pa še tiste, ki bi mi morale zavzemati določen odstotek CPU-ja, več kot odlično odrivam na periferijo. In kot da to še ni dovolj je tu še maj, poleg marca letos eden lepših mesecev leta. Razlog je sila preprost, sliši pa na ime ' mami je na potovanju '. Ko se posameznik spopada z odločitvijo staršev, da se upokojijo, lahko le upa, da je rojen pod tako srečno zvezdo, kot moja malenkost, ki dotičnemu upokojencu/ki ob vsej presežni vrednosti prostega časa pod nos nastavi "Univerzo za tretje življenjsko obdobje" in ves potovalni program, ki ga le-ta načrtuje.  Da me ne zanese na dobro poznane poti dolgovezenja, tile praznični dnevi tako minevajo v odsotnosti modrejših in pametnejših in posled