Odprla so se mi ...

... knjižničarska brezmejna prostranstva ali prvič sem bila v NUKu.

Zadnjič sem po sili razmer naletela na malce neugodno situacijo. Nekako sem se morala prebiti do dinozavrskih številk revije Jane iz samih začetkov njenega izhajanja, torej daljnega 1972. Ukrepati je bilo potrebno hitro in ko mi Google ob vnosu magičnih besedic arhiv Delo revija Jana ni postregel s prav nič zadovoljivimi rešitvami (res pa je, da sem pozabila prosim), sem se morala obrniti na še malce boljši iskalni mehanizem - Twitter. V roku 15 minut sem imela več kot dovolj predlogov, kam naj se podam, in tako sem izbrala pot, ki je od mene zahtevala minimalno količino klicarjenja naokoli, teženja drugim in vsesplošnega nelagodja - NUK!

Oh, kako se še spomnim tistih zgodnjih gimnazijskih dni, ko naju je z D. po ne vem kakšnem naključju poneslo v prenovljeno knjižnico Otona Župančiča na Bavarskem dvoru. Občutek, ko sem videla vse tiste knjige, perfektno sistematizirane, pa tako lepe in dišeče in polne zgodb in mamljive in vabljive, da bi se človek priklenil med police in nikoli več odšel. Par mesecev kasneje, ko se je začetna evforija glede knjig polegla, pa je osebje knjižnice poskrbelo za drugačno stalno motivacijo in izjemno argumentirane in upravičene razloge za vsakodnevno zahajanje v knjižnico ... na ogled. Enega knjižničarja. Mule, pač.

V četrtek tako torej stojim pred NUKom, in seveda sem s sabo vzela Meca, ker me je bilo strah iti sama. Ja, dejansko. Strah. Še vseeno manj, kot klicati naokoli, ampak neko strahospoštovanje do tako pomembne ustanove je bilo prisotno. Mogoče to izhaja iz tega, da je NUK sicer dokaj poznan kot zbirališče ljubljanske študentske smetane, predvsem v podobi raznih pravnikov, medicincev in še kakšni bi se našli. Pa s tem ne mislim nič slabega. Razumem, da potrebujejo veliko časa in motivacije za učenje in od moje včlanitve v NUK naprej tudi razumem, zakaj je ta kraj zanje več kot primeren.

Okej. Vstopim notri. Prvi vtis - zelo neknjižnični prostor. Knjižnice so ponavadi velike, en sam prostor, na začetku pulti za izposojo, potem police, itd. No, NUK je drugačen. V eni sobi izposoja, v drugi časopisna čitalnica, po stopnicah gor se bogati velika čitalnica, potem pa klet in bife in wc in fotokopirnica in vse ostalo. Ni da ni. Grem na vpis. Izjemno prijazna gospodična mi vse razloži, in ker sem študentka Univerze v Ljubljani, vpisnine ni. Odlično! Sicer me je potem vseeno malce zbodlo v prsnem košu od spoznanju, da moram odšteti 8 € za elektronsko kartico, ampak, oh, veselje, ko prisloniš to majno zadevico na napravico na steni in se ti vrata odprejo samodejno, nepopisno! Sploh pa mi bo teh 8 € nekoč vrnjenih, ko vrnem kartico in se izčlanim. Ne vem sicer, zakaj bi to storila, ampak okej. 

In potem se je pričelo spoznavanje, kaj vse mi NUK ponuja. Klasičnega postopanja med policami in brskanja po knjigah ni. Naročiš gradivo, bodisi za v čitalnico, bodisi za domov, pripravijo, prideš, vzameš, greš. Ampak to niti ni največji šok - še bolj me je presenetil sistem in postopek, ki je potreben, da dobiš mesto v čitalnici. Ja, dobiš mesto! Greš namreč do gardoroberja, se prijaviš za čitalnico, dobiš številko sedeža, v omarico pospraviš odvečne obleke, torbe in podobno, in potem si v čitalnici. In kje je fora, da si praktično prisiljen tam cel dan sedet in se učit? Hja, med tem, ko si v čitalnici, so možni izhodi samo v količini 100 minut, od tega v enem kosu največ 60 min. Za eno uro na kosilo, osemkrat po 5 min na wc in to je to. Teoretično. Vsekakor občutno drugačne kot prazni stoli v Otonu, pred njimi na mizi pa samo kak list in kuli in "rezervacija".

V glavnem. Dobila sem revije Jana iz leta 1972, jih uspešno prefotokopirala in domov odnesla še neprecenljivo izkušnjo postopanja po NUKu. Ja, vsekakor zanimivo. Nepričakovano. Morda še kdaj ponovim, čeprav ne vem ne kdaj, ne ob kakšni priložnosti. Sicer pa, nikoli se ne ve, morda nekoč osrečim svojo mati (in hkrati razžalostim brata), se vpišem na medicino in potem legitimno grejem stole v NUKu ...