Obljuba dela dolg ...

... ali zgodba o tem, kako je bila preprečena manjša katastrofa ali oda A2.

V bistvu je situacija neznansko hecna, ker je niti ne morem opisati do take mere, da bi bila vsaj približno jasna. Ampak v življenju si je potrebno postavljati izzive in tole sobotno dopoldne je kot nalašč za tak podvig, moja strastna romanca s tipkovnico, ki sicer v temu dopoldnevu služi predvsem poizvajanju najboljšega eseja na temo javnega mnenja v post-westphalski globalizirajoči se družbi, ki je bil kadarkoli napisan, pa si tudi lahko privošči malce premora.

No, zgodba se pravzaprav začne že kar nekaj časa nazaj, tam nekje januarja/februarja letošnjega leta, ko se je moj najljubši sospalec odločil, da me za nekaj časa zapusti in gre preverit, kakšna je situacija čez lužo. ZDA so absolutno obljubljena dežela, sploh zato, ker se določeni izdelki dobijo občutno ceneje kot pri nas. Ampak seveda je stvar taka, da ko človek ima priložnost kaj iz ZDA naročit in to relativno enostavno tudi dobit, ni idej od nikoder. In res, mine nekaj tednov, sospalec je že zdavnaj doma, ko mene prešine, kaj bi lahko iz obljubljene dežele dobila po občutno nižji ceni. Tole! Pri nas se ga dobi okrog 500/600 €, medtem ko čez lužo za moje največje sanje zahtevajo približno 300/400 $. Razlika je seveda občutna in več kot krivična.

Ampak, jaz se ne dam kar tako. Hvala bogu za možgansko beganje sospalčevega sorodnika, ki si je svoj nov dom ustvaril nekje sredi ZDA, še večja hvala pa za njegovo nepozabljeno nacionalno pripadnost naši preljubi podalpski deželici, ki poskrbi, da se enkrat letno vrne v Slovenijo. Dobr zmenjen, sam slaba izvedba, sem nekoč nekje prebrala, nedolgo tega pa tudi sama izkusila, kako grenak občutek je, ko sicer odličen in naravnost genialen načrt splava in nečastno potone v še tako plitki ljubljanski mlakužici. Ker zadnje dni je pretežno sončno in dokaj vroče.

Včasih pa se človeku vseeno le nasmehne sreča in izza vogala nepričakovano priletijo posamezniki z odličnimi ribiškimi spodobnostmi (ne, tokrat ni tale nič kriv), ki svoje ročice drzno pomočijo v umazane mlakužice, polne razočaranja in jeze ter zdrobljene sanje hrabro sestavijo nazaj. In pazi to - končni rezultat je še veliko boljši kot prvotna ideja!

Fora KitchenAidov in zasoljenih cen namreč ni samo ta, da je zadevica dokaj zmogljiva in praktična, presežek je predvsem opazen na estetskem področju. Ena izmed posebnosti je namreč ta, da se jih dobi v številnih barvah. Zelenih, rumenih, modrih, rdečih, pa še različni pod-odtenki, mislim, ni, da ni. KitchenAid namreč ni samo ena mašina, ki se jo po uporabi postavi v omaro, kjer čaka na naslednjih pet minut slave. Ne, nikakor! KitchenAid je osrednja zvezda kuhinje, lepotec, ki mu pripada konstantno mesto na najbolj opaznem delu kuhinjskega pulta, da ga ja noben obiskovalec ne more spregledat.

Kje se je pojavil problem? Ko sem po več neprespanih nočeh in neznanskem razmišljanju o tem, le kakšne barve naj bo moj bodoči najboljši prijatelj, in hudi selekciji prišla do odličitve, da grem v smeri barve Majestic Yellow, se kar naenkrat pojavi tisti del o slabi izvedbi, katere zavedanje je v moje možgane pricurljalo približno istočasno kot sms z obvestilom, da je KitchenAid že naročen. In da je dolgočasne neumne bele barve. Šok je bil neznanski, na tem mestu pa lahko pojasnim tudi, da sem bila deležna očitkov, da pretiravam, ker delam tako paniko, in ti očitki so v večji meri prihajali iz, no, mene same. Ja. Ampak vseeno sem bila žalostna, sploh zaradi tega, ker je bil načrt res odličen, pa je odletel skozi okno!

In tako se počasi končno prebijemo skozi vso to nepotrebno dramo do odločilnega momenta, ko so včeraj na obisk prišla dekleta. Ko sem ob podpornem sistemu večjih količin sladkih dobrot končno kolikor toliko artikulirano izustila, kaj se mi je pripetilo in kako sem na robu obupa, je zgoraj omenjeni biser v podobi A2 (z malce pomoči Š1) predstavil genialno in sila preprosto idejo. Moj novi beli KitchenAid bo kot nepopisan list papirja, na katerega bom lahko dobesedno narisala karkoli bom želela. Dobesedno. Ker seveda ne posedujem omembe vrednega talenta za risanje, se bom zahvaljujoč posedovanju nekaterih poznanstev obrnila na profesionalce. Ampak hvaležnost moji dragi prijateljici (oz. dvema), za to izjemno idejo, pa ne bo šla kar tako v pozabo. O hvaležnosti za vse poslušanje nepomembnih jamrajij in teženja in ne-vem-česa še pa itak, ni besed. 

In če v duhu počasnega približevanja mojega odhoda v deželo v recesiji in s še hujšo stopnjo brezposlenosti kot pri nas izazim, kako veliko mi A2 in Š1 in T1 pomenite: med tem, ko bom na Erasmusu, ste na stopnji hudega pogrešanja meni ljubih oseb/živali ve na četrtem mestu! Tko!