Šele danes sem se komaj dobro zavedla ...

... da sta pred mano samo še dva en teden faksa, trenutnega je pa itak že skoraj pobralo, in potem izpiti in ... konec. Ako bi tistega nesrečnega marca ne-vem-katerega leta izbirala bolj preudarno, bi se sedaj že morebiti konkretno spogledovala z diplomo. Ampak to še niti ni tak problem. Dve stvari sta, ki me v življenju blazno fascinirata (in najverjetneje bi našla še kakšno, ampak roko na srce sta ti dve trenutno edini, ki se ju spomnim) in o njiju sem zagotovo že pisala. Ampak enkrat ni nobenkrat, zato bom znova ponovila. Čas. Ena taka hecna zadeva, ki kar beži. Kot vsakemu šoloobveznemu otroku (čeprav sem te čase že zdavnaj prerasla) mi konec šolskega leta pomeni skoraj več kot konec koledarskega leta. Sprememba v življenju samem je zagotovo občutno večja in zato me seveda daje malček nostalgije. Tako se fascinacija številka ena glede tega blazno izmuzljivega časa (mislim, dej no, junij je že!) tesno prepleta s fascinacijo številka dve in to so spomini. Kako se človeku delčki v danem momentu nepomembnih dogodkov in trenutkov vtisnejo v spomin iz neznanih razlogov in potem spet priplavajo nazaj v misli ob najmanjši asociaciji. Tako se mi ob nedavnih dogodkih in pripetljajih v mojih prijateljskih krogih v spomin vrača eno sončno dopoldne lanskega oktobra, ko smo se štiri dekleta ponovno srečala, obujale in delile smo poletne spomine in doživetja ter srkale limonado. Ena taka hecna novica je prišla na plan in kdo bi si mislil, da bo prav ta novica in sprememba tako zaznamovala življenja tudi vseh ostalih. Ne bi si drznila reči ravno usodno, kajti žive in zdrave (kolikor toliko) smo zaenkrat še vse (ne morem pa tega trditi za tudi vse preostale udeležene), ampak stvari so se vsekakor spremenile. Celotna zgodba bi se brala bolj razburljivo kot marsikateri roman, a konec še niti slučajno ni blizu. In stvari so se spremenile, tako zelo in tako hitro, da mora človek dvakrat pomisliti, če je vse sploh res. 

In kaj je največji hec pri vsem skupaj? Da zame razburljive reči šele dobro prihajajo. Poletje in počitnice so morda res eno seminarsko, eno raziskovalno, en kolokvij, en izpit in še kakšno malenkost stran, ampak za tem pride še toliko drugih dejavnosti, ki bodo za mene nove in mi bodo poletje prikazale v povsem novi luči. V bistvu se veselim, ampak s pričakovanji je tako kot vedno - gledaš v prihodnost in si osredotočen na eno tisto samo točko in čakaš in odštevaš in razmišljaš in kar naenkrat je junij in polovica prej srečno zaljubljenih je samskih, nekateri celotno situacijo okrog srčnih težav še premlevajo, 20 % je zaročenih, kakšnih 30 % išče stanovanje in je na redni liniji z Ikeo, jaz pa ... skrbim, da končno enkrat v življenju na odgovor "Kaj pa ti kej počneš?" ne pogledujem zbegano od tal do stropa in iz sebe spravim nekaj v stilu sprehajam psa.

In ja, v resnici ne morem zatrdit, kje bom čez eno leto. Začetek novega leta (torej oktobra) bo kar precej drugačen in v svoji firbčni naravi me prav zanima, kako se bodo stvari razpletle. Ne rečem, da imajo že potencial, da bi sploh bile zapletene, ampak če me je to leto česa naučilo, je pa to, da človek nobene situacije ne more jemati za končne in gotove. Človeška narava je nepredvidljiva in še bolj je nepredvidljiv ta konstrukt, v katerem živimo, v katerega smo vpleteni in v katerem se dogaja kar se pač dogaja.

Imam občutek, da bi na tem mestu pasal en kompliment, ki sem ga nekoč dobila: "Govorila si ful, povedala pa en piškot."