KONFIGURIRAJ GLAVO!

... stvar pa je namreč taka, da sem precej srečna. So happy I could shit rainbows . Po ulicah hodim dva metra nad tlemi. Neverjeten občutek. Privoščim vsem in upam, da bo trajal še nekaj precej časa. Tist en mesec in pol na daleč sicer resda trpim/va kot žvau , ampak se splača. Ponovno snidenje je ... nimam besed. Če je kdaj v življenju bil še kakšen trenutek bolj primeren za ostati brez besed , je to to. 

... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki. V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hr

... prazne. Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni. V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamaše

... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi los desnudos oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ... Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura

... in prav neverjetno je, kako vedno, kadar se spravim pisat poste take vrste, sedim. Naslednjic poskusim v stoje, majkemi. Ja, sedim na modrem stolu v avli Facultad de Comunicación. Cakam, da se cez pol ure v pisarno Relaciones Internacionales teleportira ne-vem-kdo, ki mi bo podpisal moj studijski sporazum (po moznosti pa mi bo rekel, da on ni pravi naslov in da moram bogvekam na drugi konec mesta) in tako bom korak blizje koncu vse te smotane papirologije. Mogoce bom potem koncno dobila studentsko izkaznico, ali pa vsaj kaksen priblizek podatkov, s katerimi se lahko vpisem na plataformo, kjer se baje skriva gora napotkov za opravljanje posameznih predmetov in tako naprej. Sedim torej na modrem stolu, Twitter sem precekirala, Facebook tudi (odkar sem na njem objavila dve prekrasni fotografiji z zabave, ki se je odvijala dva vecera nazaj v nasem stanovanju, je tam se predvsem pesto (najvecja parodija je samo ta, da sem sliko objavila jaz - najmanj zurerska in najbolj dolgocasna cla

... kulinarično. Razen tega, da sem v teh dobrih treh tednih do potankosti izpilila pripravo makaronov (peresnikov!) s pasiranim paradižnikom (iz tetrapaka ali kozarca) in šampinjoni (iz konzerve) ter zelene solate s krompirjem (to sta dve različni kosili in jedla sem ju dejansko ... neštetokrat ), sem se v zadnjih dveh dneh odpravila tudi malce raziskovanju tipične španske kulinarike naproti.  Zadeva, torej jedača zunaj zavetja domače kuhinje, je stroškovno precej neugodna, začuda pa imajo Španci zelo dober sistem tapas , zahvaljujoč katerim račun vseeno ni preveč vrtoglav, želodec pa se tudi preostanek noči ne zvija od bolečin.  Tapas so torej majhni prigrizki, ponavadi pa restavracije ponujajo določeno jed v manjši, torej tapas verziji, in tudi večji porciji, za tiste, bolj lačne. Včeraj smo se z mojimi nemškimi prijateljicami s fakultete odpravile na sprehod na Plaza España, ki je moj najljubši kotiček Seville. Želele smo malce poslikati vse te lepote, a glej ga zlomka,

... umolknila, kaj ne? Pred odhodom sem prisegla na vsem živem premnogokaterim, da bloga v času mojega začasnega rezidiranja daleč, daleč stran ne bom opustila in no, spet sem tukaj. Danes bom rekla eno o ljudeh, ki me obkrožajo. Moje  Naše stanovanje (danes sem prvič, odkar sem tukaj, zjutraj postlala posteljo in soba kar naenkrat izgleda presenetljivo spodobna, tako da jo bom jutri morda celo poslikala) je precej veliko, tako da človek v njem lahko najde marsikaj in marsikoga. Za vsakega sem seveda našla že tudi kakšen vzdevek, le pri dveh posameznicah pa se je pripetila ta nesreča, da je vzdevek sestavljen iz ene same samcete besede. Kaj je pri vsem skupaj najboljše je to, da se tem ljudem niti sanja ne, kaj je slovenščina, poleg tega sem za njihova življenja povsem preveč nezanimiva, zatorej jih lahko do potankosti in malenkosti opišem tule, pa ne bo nobene škode. Ha! In ker je treba imeti nek red, se bom te zadeve lotila kar lepo kronološko. Začela pri tisti, ki sem jo s