Neprecenljivo ...

... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi los desnudos oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ...

Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura nekoč dejala, da Španci veljajo za zelo debel narod, sem si mislila okej, bo že držalo, čeprav ne morem ravno reči, da se po mestu na ulicah sprehajajo sami debeluhi. Po včerajšnjem dnevu pa sem pravzaprav presenečena, da kako je možno, da glede na vse, kar pojejo, vzdržujejo tako elegantno linijo. Po tem, ko sem v četrtek zvečer ponoči s cimri obedovala v eni izmed najboljših tavernic v Sevilli, sem namreč včerajšnji dan želela začeti malce bolj lahkotno - s parimi mandarinami v torbi. Mislila sem si, da me bodo preživele ravno do tiste neke druge, tretje ure popoldne, ko se bomo podali na kosilo. Ampak ... stvar se je zakomplicirala, ko se peljemo po avtocesti in zavijemo na magistralko in Laurina mama naznani "Tina, sedaj se bomo ustavili v eni vasi na zajtrku." Ob enajsti uri dopoldne sem tako snedla ogromen kos popečenega kruha s pršutom, ki se ga, pazi!, polije z olivnim oljem. Količinsko bi se ta moj zajtrk lahko primerjal za eno hitro kosilo, ki sem ga sposobna narediti med tednom, ko z luknjo v želodcu pristopicljam s faksa. Ta dogodek smo seveda ovekovečili ...

Če pogledate podrobneje mi tam z enega kotička ust nekaj svetlega polzi ... no, to je olje. V glavnem ... med nadaljnjo vožnjo proti cilju sem se malček spopadala z lizanjem (dobesedno) ran v ustni votlini, ki jih je povzročil precej grob popečen kruh. Naslednja točka na dnevnem redu je bila preračunavanje, kako bom čez tri ure zmogla kosilo, ker tale kruh bi zadostoval najmanj za pol dneva. V tretji točki sem se spopadala z ignoriranjem hecne slabosti (krivim vso to olje) med precej hudimi ovinki. Pod četrto točko pa sem predvsem uživala, ker se z mojo špansko družino odlično razumemo in moja španščina počasi leze proti zadovoljivem nivoju. 

Hrane je bilo čez cel dan še kar precej, ampak saj pridejo dnevi, ko gulim (presenetljivo precej udobne) klopi na faksu in kasneje doma še vedno pilim pripravo solate s krompirjem ali testenin s paradižnikovo omako. Sicer pa sem s tole mojo družino sprožila precej zavisti pri mojih cimrih. Ubogi erasmusovci namreč nimajo nič španske družbe. Jaz pa kar težko opišem, kako zelo mi vse pade dol, ko pride v naše stanovanje še ena oseba več in ko jo vprašam, s kje je, in zaslišim: "Alemania." Nemci, Nemci, Nemci, povsod sami Nemci. Ena izmed velikih prednosti druženja z domačini je tudi to, da se naučiš izredno veliko zanimivih besed. 

Tako. Ni mi hudega.

Sicer pa ... še dva tedna.