Spet sedim ...

... in prav neverjetno je, kako vedno, kadar se spravim pisat poste take vrste, sedim. Naslednjic poskusim v stoje, majkemi.

Ja, sedim na modrem stolu v avli Facultad de Comunicación. Cakam, da se cez pol ure v pisarno Relaciones Internacionales teleportira ne-vem-kdo, ki mi bo podpisal moj studijski sporazum (po moznosti pa mi bo rekel, da on ni pravi naslov in da moram bogvekam na drugi konec mesta) in tako bom korak blizje koncu vse te smotane papirologije. Mogoce bom potem koncno dobila studentsko izkaznico, ali pa vsaj kaksen priblizek podatkov, s katerimi se lahko vpisem na plataformo, kjer se baje skriva gora napotkov za opravljanje posameznih predmetov in tako naprej.

Sedim torej na modrem stolu, Twitter sem precekirala, Facebook tudi (odkar sem na njem objavila dve prekrasni fotografiji z zabave, ki se je odvijala dva vecera nazaj v nasem stanovanju, je tam se predvsem pesto (najvecja parodija je samo ta, da sem sliko objavila jaz - najmanj zurerska in najbolj dolgocasna clanica nase zasedbe)), na Gtalku mi A1 ne odpise in tako je tole vec kot primerni trenutek, da ubesedim tiste misli, ki so vceraj skoraj ze priletele v virtualo, pa me je spanec premagal.

Jutri praznujem en mesec mojega bivanja na toplem, hkrati pa prihajam do spoznanja, da Sevilla ne bi mogla biti moje mesto. Premalo trave je. Le kje bi Bona kakala? Hoditi po ulicah in konstantno gledati pod noge, kje je kaksen pasji kakec, je precej naporno. Sicer je zivljenje v redu, kolikor se da biti v redu. Spoznavam ljudi, ampak se drzim nacela, da se spoznavam samo s tistimi, ki jih zacutim, katere si zelim spoznati. Tako imam grucico nemskih prijateljic s fakultete, pa cimre, s katerimi kdaj kaksno recemo, pa se eno grucico spanskih prijateljic in to mi povsem zadostuje. Zacetki tedna minejo v znamenju faksovanja, v cetrtek se stanje malce umiri, vikendi pa so odeti v pohajkovanja po mestu in mirno prezivljanje prostih trenutko s kaksno dobro knjigo pod roko.

In tako cas tece. Sprijaznila sem se s tem, da cepetanje ob tla ne prinese nic dobrega, zato skusam cas preziveti kolikor se da raznoliko in si vsak dan nekako zapolniti, pa mine. Ce bo vse po sreci (in sedaj bi si jo pa res ze malce zasluzila) ze cez dobrih 14 dni dobim najlepsi, najslajsi in najtezje pricakovani obisk.

Ravnokar je k meni prisedel kolega Brazilec s tecaja spanscine in tako se zal poslavljam ...