Avtobusanje ...

... zna bit zabavna rec. Glede na to, da se v Ljubljani kar precej (beri: na vsakodnevni ravni) prevazam z LPPjem, sem se v Sevilli odlocila, da se tako kvalitetno izkoriscenemu casu izognem kolikor bo le mogoce. Prvic zato, ker Spanci niti priblizno nimajo studentom tako prijaznega sistema subvencioniranega prevoza (ali pa vsaj erasmusovci nismo delezni teh ugodnosti), kar pomeni, da zna v namene transporta skozi okno izpuhteti kar nekaj cekinckov (in le zakaj bi, ce pa imam en par povsem zdravih nog in faks skoraj za vogalom), drugic pa zato, ker sem se po ulicah Seville kar nekajkrat peljala z avtom in glede na kaos, ki tam vlada, nekako podvomila v hiter prihod iz tocke A v tocko B.

Z notranjostjo malih rdecih avtobusov, ki jih sicer poganja zemeljski plin, se tako srecujem samo dvakrat tedensko, ker je lokacija tecaja spanscine za moje nozice vseeno malce predalec. Pa v bistvu sem vse do danes tole avtobusanje, navkljub izjemnim kaskaderskim sposobnostim voznikov, dobro prenasala. Okej, ja, to, da avtobusi sploh nimajo voznega reda in pridejo, ko pac pridejo, je malce hecno, ampak ce gre clovek z nekaj casovne rezereve v zepu od doma, se tudi to da potrpeti in preziveti. Kar se tega vidika tice - vozni redi, torej - ljubljanski LPP vseeno ponuja nekaj vec srece in zadovoljstva. 

In ja, naj najprej povem se to: vecina ljubljancanov vestno in na dnevni bazi pljuva po LPPju. Kako je pocasen, vedno je gneca, poleti ni klime, pozimi prevroce, pa kako so vozniki nesposobni itd. Jaz sem vedno modro tiho in vse pomanjkljivosti z veliko mere potrpezljivosti toleriram, mogoce zato, ker je moj stric vcasih sofiral avtobus in ... ne vem, spostujem voznike, ker se mi zdi njihovo delo na trenutke, zaradi taksnih in drugacnih dejavnikov, tezko in ker sem po drugi strani hvalezna za to, da se lahko poceni in dokaj elegantno prevazam naokoli.

Ljubljanski LPP se mi je torej ves ta cas, skoraj tri mesece, zdel velik luksuz v primerjavi s seviljanskim mestnim prevozom. Se posebej sfaljen mi je sistem 'klicanja' avtobusa, med tem ko cakas na postaji. Avtobusu moras namrec pomahati, tako kot ce bi klical taksi, sicer ti ne ustavi. Po eni strani je to smiselno, da se bus ne ustavlja na postaji za brezveze, ampak vseeno malce hecno. Tudi placevanje je se tam nekje v letu 2005, ko moras vozniku dati denar, on ti da racun, itd., in ce ti mora vracati se drobiz, se zna stvar zavleci. Seveda imajo stalni obiskovalci 'urbano', ampak zadeva ne funkcionira tako elegantno.

Danes pa sem izkusila nekaj, kar mi je seviljanski potniski promet malce priblizalo srcu. En delez danasnjega dogodka gre pripisati tudi ljudem, ki javni prevoz uporabljajo, torej spanski naravi, ampak saj vsi vemo, da so ljudje, s katerimi se prevazas, tudi pomemben del potovalne izkusnje. Po ne vem kaksnem nakljucju je bil danes mali rdeci avtobus st. 32 nabito poln. In za razliko od ljubljanskih 'jebiveter' soferjev, ki pac cakajo, da se ljudje nabasejo notri, je spanski gospod preprosto zaprl vrata in na moje olajsanje dobro presodil, da se zgornja meja stevila ljudi, za katere je se dovolj kisika, ze nevarno blizu.

Logicna posledica zgoraj opisane situacije je, jasno, ta, da vedno, VEDNO, nastane problem, ko se clovek zeli pririniti skozi mnozico do vrat. Neka starejsa gospa je bila tako malenkost prepozna in voznik je vrata ze zaprl. S sibkim glasom je zavpila "puerta", ampak avtobus je ze pricel speljevati. Medtem, ko bi v enaki situaciji ljubljanski potniki samo strmeli predse ali v svoje torbe in v si v svoji ignoranci mislili 'eh, se bo pa malce sprehodila', je v Sevilli glas povzdignilo priblizno 64.9% preostalih potnikov in gospa je tako srecno in zadovoljno odstopicljala svojim opravkom naproti.

Tako. Vse lepo in prav. Fajn je kdaj spoznat se kaj drugega, novega. Bolj cenis tisto, kar imas doma.