Čisto iskreno o ...

... sladkarijah.

Sej ne vem, če sem kaj podobnega kdaj že pisala, ampak zagotovo sem, ker sem pač Tina B. in take reči so vsakodnevno v mojih mislih, vprašanje je samo, kdaj zberem dovolj poguma, da se moje travmiranje iz varnega zavetja prijateljicam preseli še na nič hudega sluteče neznance. Pa na vsake toliko časa niti ni slabo malce razčistiti, izprazniti ventilčke in (mogoče) obrniti nov list.

Začnimo pri hrani. Ker smo se ravno zadnjič o tem pogovoarjali s cimri, ker se pač še spoznavamo in zato razglabljamo o vseh teh osnovnih življenjskih temah, kot so kaj najraje jemo, kolikokrat si umivamo zobe, kako čiste so naše sobe in koliko otrok si želimo imeti. In tako smo govorili o hrani. Belgijec je rekel, da če se zamoti z delom, popolnoma pozabi na hrano in včasih tudi po dva dni nič ne je, Italijanka je rekla, da je skos lačna, jaz sem rekla pa, da nisem skos lačna, ampak da vsako jutro, ko se zbudim (večinoma pa že kakšen dan, dva prej) točno vem, kaj bom jedla čez cel dan. Sem pač eden tistih ljudi, ki svoj obstoj gradimo okoli obrokov in jaz vsakokrat, ko se s prijateljicami dogovarjam za uro za kavico/kino/sprehod, pomislim, kako bo to sovpadalo z mojim prehranjevalnim urnikom in velikokrat uro tudi prilagodim uri kosila/večerje. Imam rada red, pri hrani pa še najraje od vsega.

Ampak ... ker zagotovo obstaja nek pregovor o tem, kako ima kovanec dve plati in kako tisto, kar je v teoriji super pošlihtano, v praksi niti najmanj ne drži ... je torej tudi moje življenje več kot očitno najslabši možni primerek tega, kako teorijo prevest v prakso. Namreč, absolutno sem odvisna od sladkarij. Ne nese me niti meso, niti mastna hrana, tudi ogljikovi hidrati (razne enormne količne kruha in makaronov, npr.) me ne ganejo, junk food sicer sede na vsake toliko, ampak le malokrat je razlog mojih mokrih prehranjevalnih sanj ... Kaj torej ostane? Sladkarije. Zadnje dni se smukam kot mačka okrog vrele kaše, jamram, da pojem veliko, ampak dejansko ne razkrijem konkretnih številk. Trenutno sem kar malce zadeta od sladkarij, tako da bom napisala reči, ki jih sicer nikoli ne bi in jutri bom to morda obžalovala, ampak ... Pustimo to za jutri. V torek sem šla v trgovino. Kupila sem fejk vikikremo [to poimenovanje cilja na katerikoli drug čokoladni namaz, ki ni tale, no razen Nutelo se poimenuje Nutela, ampak tiste itak ne jem, ker absolutno ne prenesem samo črnega namaza, v vsakem primeru, fejk ali ne, mora biti zraven tudi enakovreden dele bele], kozarec pa količinsko nanese 750 gramov. Oh, kako zelo upam, da je v to težo vštet tudi kozarec (seveda pa sem pozabila pogledati, ali je neto/bruto). V glavnem. Poleg tega sem kupila 200 gramov temne čokolade z mandeljni, ker sem si rekla, da bo po popečenem toastu s fejk vikikremo (ki se, mimogrede, naravnost božansko stopi na toplem toastu) super pasalo malce grenkobe, ker ti rahlo zapre apetit. To sicer res deluje, ampak če 200 gramov temne čokolade stane en euro, potem že ni v resnici temna čokolada. In če ta princip "jo bom pojedla samo eno vrstico, da mi zapre apetit" ni deloval že trikrat prej, ko sem tudi kupila to isto čokolado, zakaj bi potem ravno v torek?

Danes sem malce zgovorna, zato se tudi opravičujem za precej dolg prejšnji odstavek. No, pa da nadaljujem. Kako se je končal torkov večer? Po sicer precej urejeni celodnevni prehrani ... popolna katastrofa. Zmazati 200 gramov čokolade pa itak že precej časa ni ne-vem-kakšen izziv.

Ampak dobro ... gremo pogumno naprej. Ker sem bila včeraj malce lena in se mi ni dalo na tečaj španščine, se mi je podrl celotni prehranjevalni sistem. Ponavadi se namreč sredino jutro začne ob osmih zjutraj pred štedilnikom, ko si skuham zajtrk (mlečni riž ali mlečna kaša z banano) in hkrati še kosilo (rižota). Kosilo lepo zapakiram v plastično posodico, odhitim na španščino, po španščini na faks in med enim in drugim predavanjem ob 15:00 pojem kosilo. Potem pridem domov in zvečer okrog 20:00 povečerjam in je to to. Včeraj sem torej prespala španščino, potem pa okoli desetih začela serijsko mazati FV [fejk vikikremo] na popečene toaste. Ker je zadeva neznansko dobra, sem se konkretno podkrepčala in odhitela na faks. Po faksu sem prišla domov, skuhala krompir in ga obogatila s tunino omako in glede na to, da se je to odvijalo okoli 18ih, bi bilo vse lepo in prav, če! ... danes ne bi bil praznik in sem morala v trgovino po nekaj malenkosti, da danes, bohnedej, ne bi preživela brez kakšne izjemno potrebne sestavine. No ... ni se končalo dobro.

Da počasi zaključim, ker seciranje mojega jedilnika v take detajle res ni potrebno in mislim, da ste dobili približno idejo, v katerem grmu zajec tiči. Če potegnem črto: v času mojega rezidiranja v Sevilli v resnici sploh ne pojem toliko sladkarij. Če procentualno razdelim dneve, ko ne zaužijem nobene sladice in dneve, ko si privoščim kaj sladkega, recimo da je situacija 70% proti 30%. To še ni tako slabo, kaj ne? Bolj je problem količina. Človek bi si mislil, da če pa nekaj časa ne ješ sladkarij, dosežeš nek prag tolerance in ti potem, ko jih zopet okusiš, predstavljajo skoraj nekakšen izziv? Morda sem samo jaz tak naravni talent, ampak ne. 200 gramov čokolade, šala mala. Okej, s kakšnim premorom vmes in precej vode, ampak gre. Polovico 750 gramske pakunge FV (in v to težo je skoraj zagotovo vključen še kozarec, sem prepričana!) v dveh dneh? Lepo prosim!

Kaj pa zdej? Tisto točko sekerancije, metanja ob steno in obupnega načrtovanja v smislu "jutri pijem pa samo čaj in nič več ne jem" sem že opustila. Prav tako sem opustila tudi razne upe "morda pa pride trenutek, ko mi sladkarije preprosto ne bodo več dišale". Bitch, please. Saj vsi še vemo, da sem slaščičarka in training, anede? Zadeva je torej precej kompleksna in zahteva blazno prefrigan pristop k reševanju problema. V letu 2013 sem odločena, da nadvladam nad tem hudičem, ampak na tak način, da bo volk sit in koza cela. Dobesedno. Mogoče bom vpeljala oz. končno poskusila realizirati idejo, da konzumiram samo domače sladkarije. Ker priti ob petih popoldne po napornem učenju dol v kuhinjo in zmlatit mrzel kos domačega jabolčnega štrudlja, ali pa dva ali pa tri (ker so itak majhni kosi) ... neprecenljivo. Kar ostane pa potem še ob enajstih zvečer pred spanjem. V decembru se takšnih in drugačnih podvigov itak nima smisla lotevati, ker vsi vemo, kako je decembra. Takrat še tisti, ki sploh ne marajo sladkarij, zmažejo medenjak ali dva. Mogoče bi se lahko vseeno poskušala brzdati vsaj toliko, da z žlico ne natepavam FV, če to res ni nujno potrebno. 

Kakorkoli že ... jutrišnji cilj je, da se vzdržim sladkarij. Načrt, kaj bom jedla, imam, dela tudi precej, tako da izpolnjujem vse preddispozicije, da vzdržim. In to je vse, kar želim. En dan! ... 

Začet je treba z malimi koraki. Pa četudi se mi FV navihano smeje iz omare ...