Prejle sem šla pokukat na teraso ...

... in poleg vročine našla sledeče prizore.

Nekaterim očitno ni prav nič vroče. (Čeprav, z golo ritjo kar na stol, blazno nehigiensko.)

Zadnje tri tedne ima veliko dela predvsem pralni stroj, pa še to večinoma s pranjem belih oblačil. Bele hlače, bele majice, beli predpasniki, bela čepica ...

Vozni park podmladka naše družine.

Nevemkaj. Ribez. Nevemkaj.

Ena mojih palmic, ki počasi, a vztrajno odraščajo ...

Ker se Pesjan te dni pretvarja, da je morski pes, si obisk na naši parceli lahko privošči celo sosedov Mico. Sva se mal crkljala, pa sem ugotovila, da so mi mački ena ogromna neznanka, malo se jih celo bojim. Ja.

Potem me je hitro odneslo nazaj notri in privoščila sem si tole ...

... in seveda sledi recept. Samo norci se v taki vročini spravijo k peki in več kot potrebnemu dodatnemu segrevanju prostora okoli pečice, zato sem jaz ubrala drugačen pristop. V mlinčku za kavo sem zmlela laneno seme. Žlico, dve, odoka. Odprla hladilnik (in zamašila nos, najlepša hvala, neznano smrdeče živilo) in vzela eno banano, dve nektarini. Banano olupila in jo vrgla v blender, dodala še dve nektarini (pa ne celi, nekaj je bilo odpadka), stresla zraven zmleto laneno seme. Šla v klet v zmrzovalnik po led, dala notri enih 10 kock (v resnici so bili srčki), zalila vse skupaj z enim pljunkom mleka (več nisem imela, da bi šla še enkrat po stopnicah mi pa tudi na pamet ne pride). Potem je mešalec naredil, za kar je ustvarjen, da dela, in nastala je precej okusna malica. Laneno seme bojda blagodejno vpliva na prebavo, sadje lepo vse skupaj osladka, led pa ohladi do te mere, da je z malce domišljije to en malce bolj stopljen sladoled. Super. Jedla sem pa z žlico, po slamci ni šlo.

Ma ja, mal sem lena.