Samo enkrat sem imela srečo ...
... da se je en določen moment začel odvijati v počasnem posnetku. In da sem v skladu s tem tudi reagirala. Imela več kot dovolj časa postoriti vse potrebno. No, ta enkrat vsekakor ni bil danes.
Toča, ja, čivkanja o tem je bilo več kot dovolj in res ne nameravam tule preveč razpredat in nakladat, je pa vseeno hecno kako človek doživlja eno tako stvar, zato eni manjši dozi moje gobčnosti vseeno ne bo moč ubežati. Začne padat, vau, okej, zanimivo, toča, sicer se res ne pripeti velikokrat kaj takega, dajmo malo gledat. Potem ... postane vse skupaj malo bolj resno. Tistih par belih zadevic, ki so med dežjem sicer v manjšini, kar naenkrat postane vse kar vidiš. In česa takega res nisem še nikoli videla. In potem se zaderem mami, toča, kar leti predvsem na dejstvo, da je moj avto parkiran pred hišo in ne na mojem standarnem mestu pod streho (ker so na obisku centralnar - vodovodar - keramičar) in hecno je v bistvu, da človeka ob taki vremenski spremembi najprej zaskrbi za avto. Šele 10 minut kasneje sem se zavedla, zaradi česa bi me res moralo zaskrbeti!
Avtu, seveda, ni nič. Med tem, ko sem stala na balkonu in mahala sosedom (v resnici jim nisem, ker jih ne maram), ki so prav tako stali na balkonu in gledali, sem dogajanje pridno fotografirala, ker česa takega res še nikoli nisem videla!, in kar naenkrat zagledam, kako centralnar z dekami pokriva moj avto. Res lepo. Dokler bo živ, bo moj centralnar in vodovodar, in iz same hvaležnosti bom sem ter tja še zanalašč zamašila kakšen odtok, mogoče.
Evforično torej stojim in gledam tole ...
Potem se situacija umiri in si celo drznem pokukati malo dlje na balkon. Ujamem mojo Škatlco ...
... in klančino do moje garaže. Dobro jo je nametalo. Potem grem v sobo, prenesem fotke na računalnik in opazim, da imam odprtih enih miljon zavihkov. Seveda mi je bilo takoj jasno, koliko je ura. Še preden sem šla na faks sem prebirala, kaj storiti z mojim avokadom in njegovimi posušenimi listi. No, stvar je taka, da avokado od današnje toče naprej ne bo imel več problemov s posušenimi listi. V vsej svoji modrosti se med sila pomembnih fotografiranjem toče seveda nisem spomnila, katero stvar moram umaknit z dvorišča, kjer se sicer zadnjih par dni fino namaka v takem deževju. Ja, trapa pač.
In ja. Moje srce je strto. Trapa trapa trapa trapa smotana neumna blesava trapa. Aaa! Potem sem naredila še en krog okoli hiše, na vrtu najdem mami, ki obupano pobira ostanke paradajzev. Tudi solata in blitva sta utrpeli poškodbe.
Dateljni so okej. A kdo ve, kaj zdaj sledi? Bo od mojega avokada ostal samo še en prazen lonec?
Ampak zanimivo, zakaj prav ob toči vsi pomislimo na svoj avto...
OdgovoriIzbrišiNaša prof. za antopologijo je mela en cel kup šal na temo romantičnih razmerij Slovencev s svojimi avtomobili. To je baje naša posebnost.
OdgovoriIzbrišiSlovenceljni smo/so že na sploh udarjeni na avtomobile, samo da je boljši od sosedovega in je kul, pa tudi če potem jemo samo še "zelje in krompir".
OdgovoriIzbrišiNa srečo jaz nimam takšnih problemov in mi je avto bolj pripomoček za lažje gibanje skozi čas in prostor.
kako bo zavokadom boš videla, če je takole natrgan samo en list se bo morda še pobral, če je pa zlomljeno/počeno steblo potem zna bit pa kriza :/ Škoda ga je, ko je tko lušen z temi velikimi listi in drobnim steblom.
Steblo izgleda okej. Listi so pa skoraj vsi ranjeni. Bomo videli. Načeloma bi moralo bit okej, ker eni ga tut kar porežejo, da se začne vejat ;)
OdgovoriIzbriši1.) Važno, da je bila tvoja glava pod streho
OdgovoriIzbriši2.) Ta vodovodar je res kul
3.) Fotke (sploh zadnja) so v bistvu nekako zelo estetske in če odmisliš škodo, me like! :)