Otroci pridno rastejo ...

... in premo sorazmerno z mojo povečano interakcijo s takšnimi ali drugačnimi (predvsem nevzgojenimi in neubogljivimi!) otroki širom sveta se povečuje tudi neka podzavestna misel, da bi morda celo življenje ostala samo pri teh otrocih, ki jih s tako neznansko ljubeznijo negujem prav vsak dan.

Naravnost navdušena sem in najverjetneje tudi že malo bedasta, ko vsakemu, ki pride na obisk (pa ne nujno k meni) in ima pet minut časa, navdušeno hodim kazat moje rastlinice in pojasnjujem, da so zrasli popolnoma in povsem iz nule. Ker sem res navdušena. Vsak dan so malce večji, vsak dan je opazen napredek in zadnjič sem se zalotila ob enem takem banalnem razmišljanju - kako lahko rastline sploh rastejo. Hudiča, vse kar jim dajem je voda in toplota ter pogled ali dva na dan, ampak zeleni deli se kar širijo in širijo in dejansko je fascinantno, da je tako. Da kar nekaj zraste. Noro.

No, pa da preidem iz besed k dokaznemu gradivu. Najverjetneje se še spomnimo, kakšno je bilo stanje mesec in pol dni nazaj? Avokado je ravno pričenjal poganjati ogromne liste, danes pa se z malo truda že skoraj lahko skrijem v njegovo senco. Skoraj.

Edini problem so nekateri listi, ki se kar sušijo in sušijo, kljub mojemu vztrajnemu špricanju z vodo. Drugače raste ekstremno hitro - vsak teden ali na 14 dni požene nov list ali dva. Zrastel (v višino) ni veliko, predvsem je opazna razlika v listih.

In kako se držijo moji najmlajši, dateljni? Točno en mesec po tem, ko so bili dobro dani v zemljico, je bila situacija taka:

Dodobra so torej pokukali v beli svet. Skrajno desni korenjak je še danes največji in je bil tudi prvi, ki se je opogumil in se mi prišel pokazat.

Ob takih visokih temperaturah se jim prav dobro godi na balkonu. 

 

Mimogrede, dateljnov imam kar nekaj. Zaenkrat jih je tam okrog osem, ampak posadila sem jih še več. Če ima morda kdo slučajno kakšno željo po posvojitvi ene bodoče palmice, z veseljem podarim/oddam.