KONFIGURIRAJ GLAVO!

Hugo Tale mojstrovina je vsekakor eden mojih favoritov za oskarja za najboljši film. Ampak mislim, da je vsem jasno, da ga ne bo pobral. Škoda. Ali pa tudi ne, konec koncev so oskarji sami sebi namen, dobri filmi pa itak ostanejo v mislih in srcih gledalcev. Pred ogledom filma nisem imela pojma, o čem govori, kdo ga je režiral, nič. Videla sem samo plakat in na njem dečka, ki visi na urinem kazalcu in sem si mislila da je to neka fantazijska družinska zadeva. V bistvu nisem daleč od resnice - film je res fantazijska družinska poslastica, ampak ne v klasičnem pomenu besede. Film je namreč zgodba o preteklosti, bolečini, iskanju smisla ... tako zelo podobna Extremely Loud & Incredibly Close . Tudi tu je glavni junak deček, Hugo (odlični Asa Butterfield), ki ostane brez očeta. In prav tako kot Oscar, tudi Hugo išče prav poseben ključ, ki je zadnji, manjkajoči del "robota", ki sta ga z očetom našla v muzeju in ga skušala popraviti, da bi spet deloval. Hugo je prepričan, d...

... ali dva ali trije, ko bi se nekam zaprla in prenehala obstajati. Ja, spet sem v tisti fazi, ko imam kar sicer nekaj reči za narest, pa sem totalno brez volje in energije za karkoli. To potem, seveda, vodi v obup, češ 'hudiča, zakaj se mi nič ne da, pa toliko imam za narest' in dodatno živciranje in sekiranje. V bistvu je ta situacija tako zelo komična, da bi bila težko še bolj. Najlažje bi jo seveda pojasnila s konkretnim primerom ali več njih, ampak so tako zelo banalni, da se mi ne da še enkrat o njih razmišljat. Pa saj v bistvu mi nič ne manjka - sita sem, toplo mi je (v tem specifičnem trenutku celo malce vroče), mogoče edino mehur pošilja določene signale, da se bo v naslednje pol ure potrebno odpraviti v spodnje nadstropje. Ja, nič mi ni hudega. Kako zelo, res, kako zelo in iz dna srca sovražim dneve, ko me popade tako občutje. Dolgčas v kombinaciji z nejevoljo in pomanjkanjem energije in motivacije za karkoli. Tragika je samo ta, da je ta specifična oblika dolgčasa ...

... sta se v naši vasi zgodila dva vloma. Prvi v eno stanovanjsko hišo sredi belega dne, drugi v gasilski dom. Ti dogodki so me popeljali v razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi vlomilci izbrali našo hišo, kaj bi nam lahko odnesli. Denar je na banki, jaz zlatnine niti nimam in takole na prvi pogled sta mogoče še edini nekaj vredni stvari računalnik in mobitel. Mogoče avto, ampak tu je govora o izkupičku od prodaje ki bi zadostoval samo za kakšno kavo, v najboljšem primeru za večerjo. Ampak, seveda, predmeti nimajo samo neke finančne vrednosti, ampak tudi pomembnejšo, emocionalno vrednost za lastnika. Tako že nekaj časa razmišljam, katere so tiste stvari v mojem življenju, ki so tako finančno kot tudi emocionalno meni najbolj vredne. In potegnila sem črto - da se kakšen predmet sploh uvrsti na seznam meni zelo ljubih, mora izpolnjevati en sam pogoj: biti mora bodisi knjiga , bodisi obutev . Seveda sem o teh rečeh že pisala, ampak pojma knjiga in obutev sta zelo široka. Oboje...

... da se nekdo sovraži kot mački in psi. Danes sem (skoraj) na lastni koži izkusila, kako močno je lahko to sovraštvo. Tiste sončne nedelje, ko smo se soseda, moja mati in jaz odpravljale na volišče, nama soseda naznani, da imajo novega mačka. Da ga je našla na parkirišču nekje za Bežigradom in da ga je posvojila. Okej. Potem sem sem ter tja opazila tega mačka, kako je plezal po drevju ali se sprehajal naokoli. Luškan muc. Ampak od današnjega dne naprej ni več tako zelo luškan muc , ampak ga prepoznam samo še pod oznako najbolj zlobni muc ever . Okej, naj najprej nekam razjasnim. Jasno je, da imam rada pse, mačke in vse ostale živali. Ampak ko pride do tega, da se moram odločiti med mačko in psom, bom v vsakem primeru izbrala psa. O stereotipih, ki krožijo naokoli o mačkah in psih, ne bi, sem pa na lastni koži izkusila, kaj pes lahko ponudi človeku in to mi ustreza. Bona je zvesta prijateljica že skoraj 11 let in razen občasnega renčanja name (pa še to samo kadar je predmet d...

Moneyball V bistvu ne vem, kaj bi pravzaprav napisala. Med gledanjem tega filma, športne drame, posnete po resničnih dogodkih, mi je po glavi šla samo ena misel - če je lahko film, ki govori samo in izključno o baseballu, zanimiv človeku, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, potem že mora biti nekaj na tem. Ker ta človek, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, sem, seveda, jaz. Ne maram športnih filmov, če že, so mi zanimivi samo tisti o boksu. Ampak še to samo pogojno. Filma, kot je Moneyball, ne bi sama nikoli pogledala, če ne bi bil nominiran za oskarja. Mogoče bi ga pogledala, če bi bila strašanska ljubteljica Brada Pitta, ampak tudi to nisem, tako da ja. Ampak mi ni žal, da sem ga. Billy Beane, vodja oz. manager baseballskega kluba, se po neuspehu odloči preizkusiti novo taktiko. Peter Brand (Jonah Hill) mu predstavi sistem izbiranja igralcev zgolj in samo na podlagi statistike. Ne bom dolgovezila z vsebino in s tem, kaj se dogaja v filmu. Vse preveč ...

... devetnajsti februar. Tale datum, ki je sicer zelo neprijazen (liho število, pa tudi sam februar mi ni preveč povšeči), pa je v točno tem trenutku pomemben z več vidikov. A . Po magičnem devetnajstem februarju bo sledil dvajseti februar, dan, ko se je pred 22 leti (minus en dan) rodila moja dobra prijateljica Š. Voščila ji bom jutri, bloga pa itak ne bere, ha. B . Po magičnem devetnajstem februarju in po dvajsetem februarju pride končno enaindvajseti februar, dan, ko se je pred 21 leti (minus dva dni) rodil moj predragi A1. Voščila mu bom (žal samo preko SMS-a ali v najboljšem primeru Skypa) čez dva dni.  C . Jutri nastopi silno nemagični ponedeljek, ko je treba nazaj na faks. Ko bi se drugi semester le odvrtel najmanj tako hitro, kot se je prvi.  D . Danes na ta magični devetnajsti februar sem odposlala prijavo za Socrates Erasmus. V bistvu je tale točka edina relevantna za ta zapis, ampak nisem hotela napisati zapisa samo v ta namen, ne vem, se mi ne zdi dovolj...

... četrtina leta, odkar me ni več na Facebooku. Počutim se odlično in še sem živa. Tudi kar se moje družabnosti in ohranjanja prijateljskih stikov tiče, se ne morem pritoževati. Nič mi ne manjka. Sem pa v zadnjih dneh malce razmišljala o tem, kaj Facebook dela ljudem. Kako na njih vpliva. Kakšno novo vrsto ljudi izumlja. Sem tole moje razmišljanje razdelila v štiri točke - sej vem, pet bi bilo veliko bolj poetično, ampak kaj pol, danes sem pač rahlo rebelde . Prvič . Posameznik (oz. uporabnik) na Facebooku dobi občutek, da mora s širnim svetom deliti pomembne informacije. To so čisto tiste osnovne informacije, nekatere je potrebno vnesti že ob prijavi. Pravo ime, priimek, kraj bivanja, rojstni datum, kje se šolaš, kje si zaposlen, si samski/poročen/odovel/zakompliciran in v razmerju do koga se vsa ta ljubezenska drama odvija, kdo so tvoji družinski člani, s kom si hodil v osnovno šolo, s kom v srednjo, s kom sedaj guliš klopi na fakulteti ali v pisarni, katere serije spremljaš, ...