Nekaj časa nazaj ...

... sta se v naši vasi zgodila dva vloma. Prvi v eno stanovanjsko hišo sredi belega dne, drugi v gasilski dom. Ti dogodki so me popeljali v razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi vlomilci izbrali našo hišo, kaj bi nam lahko odnesli. Denar je na banki, jaz zlatnine niti nimam in takole na prvi pogled sta mogoče še edini nekaj vredni stvari računalnik in mobitel. Mogoče avto, ampak tu je govora o izkupičku od prodaje ki bi zadostoval samo za kakšno kavo, v najboljšem primeru za večerjo.

Ampak, seveda, predmeti nimajo samo neke finančne vrednosti, ampak tudi pomembnejšo, emocionalno vrednost za lastnika. Tako že nekaj časa razmišljam, katere so tiste stvari v mojem življenju, ki so tako finančno kot tudi emocionalno meni najbolj vredne. In potegnila sem črto - da se kakšen predmet sploh uvrsti na seznam meni zelo ljubih, mora izpolnjevati en sam pogoj: biti mora bodisi knjiga, bodisi obutev. Seveda sem o teh rečeh že pisala, ampak pojma knjiga in obutev sta zelo široka. Obojega se pri meni doma najde veliko. Tako zelo veliko, da se mami zgraža, ko omenim, da se bo mojim ljubim pridružil še kakšen nov član. 

Zato torej v skupini knjig in obutve najdemo dve izjemi, ki še posebej izstopata po finančni vrednosti. Emocionalna je tako ali drugače avtomatsko pripisana že s samo kategorizacijo predmetov kot knjiga ali obutev. Malo se zapletam, ane? Ni panike. Torej, predmete, ki jih bom navedla spodaj, se potencialnim roparjem še posebej splača ukrast - ne samo, da so meni hudo pomembne in sem na njih močno navezana, mogoče bo od njih še kaj zaslužka. Čeprav dvomim. Knjigam itak takoj pade vrednost, čim zapustijo police knjigarne, čevlje sem pa že uspešno ponosila.

Pa začnimo.

Že tam nekje sredi gimnazije sem se med čakanjem na avtobus po pouku zadrževala v prvem nadstropju Konzorcija in se slinila ... po telih lepoticah:

 

Sedaj so moje. Po zaslugi moje predrage mami kraljujejo na spodnji polici moje (zaenkrat) majhne knjižne omare. Težke so, pa ne samo glede na vse informacije, ki se v njih skrivajo, temveč tudi čisto fizično. Vrednost: neprecenljiva. Poleti se bo tej sodi številki pridružila še sedma članica, Umetnost. In ker me liha števila spravljajo v slabo voljo, že nestrpno pričakujem še osmo, hehe.

Gremo naprej. 

Čevlji, seveda. Vemo, o kateri točno določeni znamki govorim, Art, kaj pa drugega. V teh dneh sem odkrila, da so že objavljeni modeli nove sezone pomlad poletje 2012, pa bi bilo morda bolje, če ne bi bili. Dokler ne zberem poguma/zadanem na Lotu/A1 obogati/odkrijem nafto na vrtu, bom objemala in tolažila te štiri pare, ki kraljujejo pri meni v omari. Ja, prvi par Art čevljev, sem kupila lani januarja, do konca leta pa se je moja zbirka povečala na štiri pare. Ni slabo, no, vsaj zame ne, denarnica se tudi še kar drži. Ampak problem je sledeč: z vsakim novim parom se navdušenje nad kvaliteto, udobjem in vsesplošnim dobrim počutjem ekspomentno povečuje. Prejle sem na hitro seštela, koliko sem dejansko zapravila za te čevlje in če se bodo stroški premo sorazmerno povečevali z navdušenjem, potem se mi ne piše dobro. Lačna bom.

 

 Prvič.

Drugič.

Tretjič.

 Četrtič.

Če bi rad kdo doniral kakšen €, mejl je viden v mojem profilu. Bom s to mislijo zaključila.