Moneyball, Extremely Loud & Incredibly Close, The Artist

Moneyball

V bistvu ne vem, kaj bi pravzaprav napisala. Med gledanjem tega filma, športne drame, posnete po resničnih dogodkih, mi je po glavi šla samo ena misel - če je lahko film, ki govori samo in izključno o baseballu, zanimiv človeku, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, potem že mora biti nekaj na tem. Ker ta človek, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, sem, seveda, jaz. Ne maram športnih filmov, če že, so mi zanimivi samo tisti o boksu. Ampak še to samo pogojno. Filma, kot je Moneyball, ne bi sama nikoli pogledala, če ne bi bil nominiran za oskarja. Mogoče bi ga pogledala, če bi bila strašanska ljubteljica Brada Pitta, ampak tudi to nisem, tako da ja. Ampak mi ni žal, da sem ga. Billy Beane, vodja oz. manager baseballskega kluba, se po neuspehu odloči preizkusiti novo taktiko. Peter Brand (Jonah Hill) mu predstavi sistem izbiranja igralcev zgolj in samo na podlagi statistike. Ne bom dolgovezila z vsebino in s tem, kaj se dogaja v filmu. Vse preveč je športnih izrazov in dogajanja, ki ga ne razumem povsem. Pa to niti ni važno. Sama sem iz filma uspela izluščiti eno bistvo, ki ga lahko kar uspešno preslikam tudi v svoje življenje. Pa še marsikdo drug, no, pravzaprav, skoraj vsak. Seveda človek v življenju naleti na neuspehe, prepreke, ki ga ovirajo, da bi dosegel svoje cilje. In spet kdaj drugič se človek znajde v situaciji, ko bi rad kaj spremenil. In niti ni važno, kako se človek tega loti, meni je v oči padla samo ena stvar - ko se za nekaj odločiš, pri tem vztrajaj. Ne obupaj, ko je malce težko in se sosedova trava zdi še bolj zelena, kot kadarkoli prej. Sosedova trava bo vedno bolj zelena. Tista prava umetnost je pa vzljubiti svojo lastno travo, četudi je še tako ožgana in rjava. 

Extremely Loud & Incredibly Close

Alrighty. Tale filmčič je pravzaprav zelo dolg in sem pa tja kar malo dolgočasen. Če bi rekla, da nisem vmes niti enkrat pogledala na uro, bi se zlagala. Oscar Shell je devetletni deček. Njegova najljubša oseba na svetu je njegov oče, sicer lastnik draguljarne, v prostem času pa najboljši oče, kar si jih otrok lahko zamisli. Thomas in Oscar imata prav poseben odnos - skupaj iščeta Sixth Borough v New Yorku in se pogovarjata o nenavadnih rečeh. Potem pa se zgodi 9/11 in Oscarjev oče (Tom Hanks) je ravno v tistem trenutku v World Trade Centru. In Oscarju se sesuje svet. Kljub besedam Oscarjeve mame (Sanda Bullock), da se nekatere reči pač zgodijo brez pomena, je Oscar odločen in prepričan, da mora vse imeti nek smisel. Zato išče ključavnico, ki jo odklepa očetov ključ, ki je bil skrit v neki pozabljeni vazi. Oscar je namreč prepričan, da mu je oče nekaj zapustil, neko pojasnilo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Film nas tako popelje na Oscarjevo pot iskanja prave ključavnice, ki ga vodi po celem New Yorku med silno nenavadne in zanimive ljudi. Kaj pa vem. Film je vsekakor zanimiv, tudi sama zgodba je prikazana z drugačnega stališča. Mladi Thomas Horn je dovolj dober in zanimiv igralec, prav tako je zanimiv sam karakter Oscarja, da vleče film in zgodbo, ki sicer ni ne vem kako zanimiva, naprej. Tudi Hanks in Bullockova sta meni odlična, vseeno pa tole ne bo moj favorit za oskarja. Saj ne rečem, film se me je zagotovo dotaknil, vprašanje pa je, koliko časa mi bo ostal v spominu. Vsekakor si bom zapomnila čudovito atmosfero, ki jo film prikaže in jo je pravzrapav zelo težko opisati. Vsekakor vredno ogleda.

The Artist
Tule je situacija podobna kot z Moneyballom. Če imam do česa odpor, so to nemi filmi. Pa ne zato, ker jih ne bi marala, temveč predvsem zato, ker z njimi nimam izkušenj in (morda) povsem zmotno mislim, da so pač čudni in dolgočasni. No, The Artist me je prepričal v nasprotno. Uživala sem, prav zares. Občutila sem smeh, grozo in veselje, prav vse povsem tako, kot če bi imel film zvok. Oz. če bi igralci govorili. George Valentine (Jean Dujardin) je uspešen igralec v nemih filmih, skupaj s svojim prisrčnim psičkom sta prava zvezdnika. Na drugi strani pa si mlada Peppy Miller (Berenice Bejo) šele želi uspeti v svetu filma. Mlada, čedna, izkoristi svojih pet minut slave, ko je bila povsem po naključju fotografirana z obleganim Georgem, in si pribori vlogo plesalke v enem izmed Valentinovih filmov. Simpatija med izkušenim umetnikom in mlado plesalko pa je seveda več kot očitna. In tako se splete simpatija, filmski svet pa pretrese izum zvočnega filma. In vse se postavi na glavo ... Čudovit film, odlična, karizmatična igralca, ki kar vlečeta zgodbo naprej. To je po mojem mnenju ključni faktor, da film uspe! Igralci, njihova karizma, moč, da so zanimivi gledalcem. In Jean ter Berenice to vsekakor sta. Zgodba sama ni nek presežek, a je prav zaradi svoje pripovedne forme nemega filma drugačna, igralca pa itak dodata svoje. In dva prizora sta naravnost čudovita - ko Peppy Miller z eno roko seže v Georgeov suknjič, ter se boža in objema, kot da bi bila njena roka njegova. Naravnost genialno in enkratno. In seveda zaključni bang. Zaenkrat je tole moj favorit za oskarja in skoraj prepričana sem, da mu zmaga ne uide. Ogled tega filma je pa tako ali drugače skoraj obvezen.