KONFIGURIRAJ GLAVO!

... NI PLOMBE!!! Ha, zmaga! Res sem se tresla. In zašvicala od živcev. Ful. Potem sem pa še s Hildo Tovšak govorila po telefonu. Nekam hitro je zdrdrala svoje ime. Kot da ... bi jo bilo sram. Hm ... In v resnici zobozdravnik ni rekel "ah kje, ni plombe, samo pasto za skeleče zobe potrebuješ ..." ampak je namesto tega dejal: "Jaz nič ne vidim. Zob izgleda zdrav. Drugače imaš pa res lepe in zdrave zobe." Ha!

... na morje. To povem zato, da ne boste začudeni, zakaj kar naenkrat ne bo nič objav. Ker so zdaj te dni res bile tako zelo pogoste! Drugače pa grem danes še prej k zobozdravniku. Nisem bila že kar nekaj let. Preprosto zato, ker imam dobre zobe. Nobene plombe. Zaenkrat. Bojim se namreč, da bom danes dobila prvo. Čeprav še vedno upam. Situacija je podobna tisti, ko greš na izpit in ti ne gre preveč dobro. Veš, da bi se lahko bolj potrudil. Ampak nekako imaš občutek, da ne boš naredil. Vendar se nekje globoko znotraj tebe skriva en mali glasek, ki tiho momlja "saj mogoče pa bo", ampak noče biti preveč glasen, ker če ne so upi previsoki in bolečina ob neuspehu prehuda. "Ah ne, to pa ne bo plomba, samo zobno pasto za skeleče zobe potrebuješ ..." Pa še nov zobozdravnik je. In pojma nimam, kje ima ordinacijo. Ah, težko mi je, res.

Film sem gledala. Že nekaj časa nazaj. Vedela sem, kaj je bistvo. Podrobnosti se nisem spomnila. In problem pri knjigah, ki se jih lotim, je ta, da potem, ko berem, stalno razmišljam in brskam po spominu, kako je bil ta in tak dogodek predstavljen v filmu. Na pol knjige nisem zmogla več. Šla sem ponovno gledat film in po 10 minutah odnehala. Ker je bilo preprosto - napačno. Knjiga je res enkratna. Tudi film - ampak vsak sebi. Primerjava med njima pa je, neumna, ker je dogajanje drugačno. Nekje je mama mrtva, nekje živa. Nekje pade v človeški drek, drugje ga slavni igralec skuša zlorabiti. Nekje živi pri duhovniku, nekje ne. Nekje je Salim njegov brat, nekje najboljši prijatelj. Nekje je zaljubljen v dekle z naslovnice, nekje dekleta z naslovnice praktično ni. Nekje mu je ime Ram Mohamed Thomas, nekje Jamal. Razlike so torej takšne, da se bom tu raje osredotočila na samo knjigo. Ki je res enkratna. Zgodba o Ramu Mohamedu Thomasu . Pravzaprav njegova biografija, a tako spretno vpletena

Hja, kaj pa vem. Po pravici povedano, Somrak in vsa nadaljevanja mi je bil všeč. Res všeč. Morda zato, ker sem jih brala v angleščini, ampak dejansko je bila ljubezen med Bello in Edwardom opisana tako ... srce-parajoče. Ali ne-vem-kaj. Tole pa je ... 700 strani, o katerih se potem, ko jih prebereš, sprašuješ, kaj hudiča se je sploh zgodilo, da je lahko trajalo 700 strani?! Zaplet, ki me je pritegnil, je bil pravzaprav samo eden, in še to na zadnjih 200 straneh. Ostalo pa ... mlah. Preveč statično dogajanje, premalo intenzivni opisi oseb. Premalo doživetja. To je vse, kar lahko rečem. Škoda enega tedna, ki sem ga porabila, da sem jo prebrala ... Ampak konec koncev je sprehajanje po knjižnici itak loterija, če zadaneš, zadaneš, če ne, pa več sreče prihodnjič.

... je reči "to leto je slabo. Naslednje bo boljše." Vse lepo in prav. A kaj, ko bo naslednje leto nastopilo šele čez dobrih pet mesecev. Do takrat je veliko reči lahko že drugačnih. Tik - tak.

... prav zares paše ohladitev. Dež. Kratki rokavi zjutraj, v katerih te zebe. Drugače pa nič. Zadnji dnevi so čudni. Nekako izgubljena sem. Premalo berem, preveč jem. Krasna kombinacija, ki me pokoplje. In v bistvu se mi niti ne da pisati. Pišem samo zato, ker je število zapisov v juliju grozno majhno. In pravzaprav sem prebrala dve knjigi in bi lahko o njih poročala tule. Ampak ne vem, hotela sem povedati samo to, da je v službi kar prijetno - ravno prav dela, a ne pretežko. Ni mi dolgčas. Včeraj sem dobila pismo Hilde Tovšak, danes sem skuvertirala 400 položnic za socialna stanovanja za Celovške Dvore. Sama socialna stanovanja. Stanovalci skoraj vsi od dol. Ne bi si želela živeti tam. Tudi ne bi bila rada kakšna punca, ki dela v računovodstvu in tem od dol pošilja opomine in račune. Ker hkrati prihajajo pritožbe in reklamacije in na pol pismena pisma. Mislim - pisma niso na pol pismena, tisti, ki so jih pisali, so. Grem brat knjigo.

... začnemo jovo na novo.

... na Delilah. Saj ne vem, katera mi je bolj všeč. Optimizem ali tragedija?

... proti BTC-ju in razmišljala o dejstvu, da so razprodaje, so me misli zanesle k mojim čevljem. Letos sem jih kupila kar nekaj. Pravzaprav sem ugotovila, kaj bom napisala ob koncu leta v letni bilanci - leta 2011 nisem drastično shujšala (do danes se tudi nisem pretirano zredila, to je tudi svojevrsten uspeh), sem pa drastično oplemenitila zbirko čevljev. Ker imam ravno čas, bom to trditev podprla s slikovnim materialom. To bo tudi dober opomin - NE KUPUJ VEČ ČEVLJEV! Vsaj kakšni dve leti ne ... Ha, slike so se kar same postavile v kronološko zaporedje! Noro! Blogger je jasnoviden. A napišem zraven še cene? No, pa dajmo ... ART OTEIZA: 120 €, ampak so bile v Massu znižane, tako da sem dala 70 € , ART PARIS 0773: 115 € , nič znižane ... hm, ne vem imena, niti ni važno - 30 € , japonke bog-ve-katere (so pa kompaktne): 6 € in TEVA ANNA: iz 70 € znižane na 35 € (gledala sem jih že par let, hehe). Vse skupaj torej ...  256 € . Vou, pa sem mislila, da je 19 € na mesec za Džabe

... idej in stvari se mi zadnje dni mota po glavi. Ampak nekako kar nič ne uspe. Kaj pa vem. Zadnjič sem imela dve res dobri ideji, kaj bom napisala tule gor. Ampak potem sem imela veliko dela v službi. Nekih petnajst milijonov položnic za skuvertirat in vmes sem morala še na hot-dog in pit belo kavo. O, ja, ko sem že ravno pri tem. Ne pijem kave. Ne. Nikoli je nisem, samo občasno kdaj. Kadar mi je bilo dolgčas. In zadnje dva dni v službi - ker je zastonj, haha. No, včeraj sem spila tri. Tri bele kave po 2 dl kar skupaj znese dobrega pol litra. In skoraj me je pobralo. Zalil me je pot (pa včeraj sploh ni bilo vroče!), vrtelo se mi je, oči so mi begale, ... groza! No, če sem včeraj mislila, da mi bo kava sedaj postala všeč in bom s tem postala "normalna" (ker nekaj najbolj čudnega je, če si človek zjutraj najprej ne naredi kofeta), ampak ne. Ne, hvala. Potem, ko sem spila liter vode in se najedla domačega kifelčarja je bilo okej. Še sem živa. Kaj je te dni novega? V bist

... Facebooka je v bistvu zastrašujoče. Kaj sem počela pred njim? Halo?! Šele ko človek nekaj takega opusti - potem ti je jasno, kako veliko časa je po nepotrebnem tej stvari namenjal. Ampak mi ni žal. Tega, da nisem tako interaktivna, se bom kmalu navadila ... medtem pa se kratkočasim z drugimi stvarmi. Na primer - skušam preživeti v tej neznosni vročini. Čez dan še gre. Ampak zvečer, ko hočem zaspat, je pa muka. Ker je telo nekako navajeno, da se zvečer ohladi, da lahko odpremo okna in se vse zlufta, sedaj pa kar - nič. Vročina, vročina in vročina, ki nas ima v krempljih in noče popustiti. Glede na to, da sem brez Facebooka, mi je malo hecno, ker se dejansko ne slišim toliko z drugimi ljudmi, s katerimi sem se prej izrecno slišala samo prek Facebooka. Ampak saj se bodo navadili odpisovati na mejle. Med tem, ko čakam, pa mi lepo prosim tule pustite kak komentar, ja? Bi bilo fino vedet, da me še kdo pogreša in spremlja ... Ja, kar nekaj časa bo trajalo, da se bom navadila živeti

... je tale sledeča situacija, ki jo moram najprej podpreti z zgodbo o tem, kako sem Mucu za rojstni dan kupila budilko. Clocky. Ura, ki zjutraj prične neusmiljeno tuliti, ti dovoli, da zadremaš slabih pet minut, nato pa se odpelje. Dobesedno. Clocky ima namreč kolesa, zna skočiti z nočne omarice na tla in potem gre. Pod posteljo. Prašno posteljo. Pod mizo, za omaro, dva, tri, štiri metre stran. In med tem non stop neusmiljeno tuli. Krasna zadeva, da se človek zjutraj zbudi. Jaz se z lahkoto zbudim. Ob sedmih, pol osmih, celo pol sedmih. Ne potrebujem neusmiljenega tuljenja, samo en mali pisk. Ali dva. To je vse. Nesreča je ta, da zadnje čase moj mobilni telefon ne sodeluje tako vestno pri bujenju, kot bi od njega pričakovala. Včasih zapoje, včasih ne. Včasih zapoje, ko ga ne potrebuješ (kot npr. včeraj ob šestih zjutraj na morju). Ko ga najbolj potrebuješ (ob šestih, ker imaš službo ob sedmih), zataji. Zato že dlje časa načrtujem nakup budilke, ampak mi to nekako ne uspe. Po dru

... da obstajata dva načina preživljanja počitnic. Zaposleno ali pa nezaposleno. Paradoks je ta, da ne moreš imeti zaposleno - nezaposlenega dneva. Ironija - ko si najbolj nezaposlen, ni na vidiku nobene aktivnosti, ki bi te naredila delno zaposlenega in ti prihranila kar nekaj neumnega zapravljanja časa. Ko pa se na sporedu pojavi služba, mini družinski piknik in odhod na morje - ti potem nekako zmanjka časa za sprehod s Pesjanarjem, za pomivanje posode, pospravljanje avta, zalivanje rož in vrta in ... dihanje. Ker danes je noro vroče. Ampak nekako se stvari postavijo v tako zaporedje, da se naješ čevapov, imaš energijo za zalivanje rož, pomivanje posode ter pospravljanje avta, pa še nekaj je ostane za planiranje v naprej - kako se bom zbudila ob šestih (če budilka ne bo zatajila), šla pod tuš in upala, da jutri varno prispemo na cilj. Ker ga avto spet nekaj sračka. In da se bo čez noč kaj ohladilo ...

... overdose . Nimam druge besede. Samo upanje, da bom sploh lahko zaspala.