Blazno smešna ...
... je tale sledeča situacija, ki jo moram najprej podpreti z zgodbo o tem, kako sem Mucu za rojstni dan kupila budilko.
Clocky. Ura, ki zjutraj prične neusmiljeno tuliti, ti dovoli, da zadremaš slabih pet minut, nato pa se odpelje. Dobesedno. Clocky ima namreč kolesa, zna skočiti z nočne omarice na tla in potem gre. Pod posteljo. Prašno posteljo. Pod mizo, za omaro, dva, tri, štiri metre stran. In med tem non stop neusmiljeno tuli. Krasna zadeva, da se človek zjutraj zbudi.
Jaz se z lahkoto zbudim. Ob sedmih, pol osmih, celo pol sedmih. Ne potrebujem neusmiljenega tuljenja, samo en mali pisk. Ali dva. To je vse. Nesreča je ta, da zadnje čase moj mobilni telefon ne sodeluje tako vestno pri bujenju, kot bi od njega pričakovala. Včasih zapoje, včasih ne. Včasih zapoje, ko ga ne potrebuješ (kot npr. včeraj ob šestih zjutraj na morju). Ko ga najbolj potrebuješ (ob šestih, ker imaš službo ob sedmih), zataji. Zato že dlje časa načrtujem nakup budilke, ampak mi to nekako ne uspe.
Po drugi strani je niti ne potrebujem - sedaj je pred mano mučnih 14 dni, ko moram vsako jutro vstati ob šestih in biti v službi že ob sedmih, in vseh teh 14 dni nameravam preživeti pri Mucu. Kjer je Clocky.
Tukaj se sedaj prične parodija dneva: včeraj grem spat ob desetih. Pri Mucu preverim, če je nastavil Clockyja ob šesti uri. Vse je bilo okej. Zaspala sem mirna, zjutraj naj bi me zbudilo glasno tuljenje. Ne bom zamudila v službo že prvi dan.
Odprem oči - 6:38. Panika. Kaj, kako, zakaj Clocky ni zvonil?!
Vseeno nisem zamudila na šiht. Hitro sem se oblekla, umila zobe, pripravila malico in odhitela. Nobene večje škode. Samo malo razburjenja in adrenalina. Pa saj to je pa tudi do neke mere zdravo in potrebno, kaj ne? Sploh sedaj, ko sem (ponovno) deaktivirala Facebook in ne bo več špijuniranja za drugimi, eh ... Sploh ne bom spet načenjala te teme.
Saj sem našla novo odvisnost (za katero je delno kriv dolgčas v službi) - kupovanje čevljev. Preden kaj rečete - bili so 50 % off in res dolgo časa so mi že všeč, ha!
Clocky. Ura, ki zjutraj prične neusmiljeno tuliti, ti dovoli, da zadremaš slabih pet minut, nato pa se odpelje. Dobesedno. Clocky ima namreč kolesa, zna skočiti z nočne omarice na tla in potem gre. Pod posteljo. Prašno posteljo. Pod mizo, za omaro, dva, tri, štiri metre stran. In med tem non stop neusmiljeno tuli. Krasna zadeva, da se človek zjutraj zbudi.
Jaz se z lahkoto zbudim. Ob sedmih, pol osmih, celo pol sedmih. Ne potrebujem neusmiljenega tuljenja, samo en mali pisk. Ali dva. To je vse. Nesreča je ta, da zadnje čase moj mobilni telefon ne sodeluje tako vestno pri bujenju, kot bi od njega pričakovala. Včasih zapoje, včasih ne. Včasih zapoje, ko ga ne potrebuješ (kot npr. včeraj ob šestih zjutraj na morju). Ko ga najbolj potrebuješ (ob šestih, ker imaš službo ob sedmih), zataji. Zato že dlje časa načrtujem nakup budilke, ampak mi to nekako ne uspe.
Po drugi strani je niti ne potrebujem - sedaj je pred mano mučnih 14 dni, ko moram vsako jutro vstati ob šestih in biti v službi že ob sedmih, in vseh teh 14 dni nameravam preživeti pri Mucu. Kjer je Clocky.
Tukaj se sedaj prične parodija dneva: včeraj grem spat ob desetih. Pri Mucu preverim, če je nastavil Clockyja ob šesti uri. Vse je bilo okej. Zaspala sem mirna, zjutraj naj bi me zbudilo glasno tuljenje. Ne bom zamudila v službo že prvi dan.
Odprem oči - 6:38. Panika. Kaj, kako, zakaj Clocky ni zvonil?!
Vseeno nisem zamudila na šiht. Hitro sem se oblekla, umila zobe, pripravila malico in odhitela. Nobene večje škode. Samo malo razburjenja in adrenalina. Pa saj to je pa tudi do neke mere zdravo in potrebno, kaj ne? Sploh sedaj, ko sem (ponovno) deaktivirala Facebook in ne bo več špijuniranja za drugimi, eh ... Sploh ne bom spet načenjala te teme.
Saj sem našla novo odvisnost (za katero je delno kriv dolgčas v službi) - kupovanje čevljev. Preden kaj rečete - bili so 50 % off in res dolgo časa so mi že všeč, ha!
Komentarji
Objavite komentar