KONFIGURIRAJ GLAVO!

... da sem rekla, da danes sledi še zadnji del preddopustniške trilogije, ampak ... pa mi vi pokažite, kako naj človek vse spakira, preživi šok ob ugotovitvi, da je avto že samo z mojo prtljago preveč poln (ampak res moram vzet dve moji novi majici, pa najljubšo oblekco lankega leta, pa eno brisačo viška, pa ...), in potem še spiše kaj branja vrednega? V glavnem, saj pridem kmalu nazaj in se potem odkupim. Do takrat pa v poslušanje ena stvar, ki se bo vrtela v mojem avtu. Na kasete!

... vročine? (Poleg tega, da mi je vroče in sem utrujena in bom posledično kratka ?) Rože odlično uspevajo. Sploh tiste, ki so sicer drugače doma v bolj tropskih delih sveta. Avokado po masakru odlično okreva, najbolj pa me veselijo tisti mladi novi listki. Jupi z velikim J. Končno sem uspela pogruntati zadostno količino vode, da se ubogemu revežu ne sušijo listi. Voda. Veliko vode. Če ima kdo v tem tednu, ko dopustujem, preveč časa, se lahko oglasi in mojemu najdražjemu privošči deci ali dva. Šlauf in voda sta za hišo. In četica lepotic, ki bi v idealnih pogojih obrodile z najslajšim sadežem, ki je velikokrat ravno v te namene (slajenja) uporabljen v kulinariki? Dateljnove palme so se sicer v veliki meri po presajanju dobro prijele in pridno rastejo. Za vse nevedneže: srednja fotografija je primerek palme, ki se ni prijela. Vse ostale so načeloma okej. Da si ne bi slučajno kdo privoščil, da ne loči med dvema tako pomembnima zadevama. Je pa ena p

... pobegnila proti morju. Dogaja se. Veliko in na trenutke preveč in včasih mi celo zmanjka časa za prehranjevanje (ta dogodek je približno enakovreden koncu sveta), 8-urni spanec vsako noč pa je že tako ali tako večinoma samo spomin na pretekle čase. Ampak se ne pritožujem; ogrevanju kavča je namenjen en cel letni čas (in dve polovici sosednjih), tako da, ja. Bi pa rada poravnala par računov. Odprti predali in to. Ker je tematika čisto preveč obširna, jo bom razdelila v trilogijo. Pa čeprav so tri ločene teme. Tako da vsi tisti, ki v tem počitniškem času obupujete nad pomankanjem kvalitetnih zapisov, veselite se, ali pa tudi ne, seveda bodo pisarije v sledečih treh dni bolj kot ne, no, blesarije . Pa začnimo. Praksa . Zadnjih par dni sem malce razmišljala in še posebej natančno opazovala, kaj se v hotelski kuhinji sploh dogaja. Prišla sem do par povsem nepretresljivih in nezanimivih ugotovitev, ker pa je vzorec tako majhen in razultati tako enotni, si seveda ne morem pom

... je mami del prihrankov pretvorila v en mali apartmajčič dobri dve uri in pol stran od Ljubljane. Na morju. Takrat se je zame začela največja mora mojega otroštva, kar jih pomnim. Namreč, vso oblico dopusta, ki ga je mami imela, sva morali preživeti na morju. To je pomenilo dobre tri ali štiri tedne. V dveh rundah. Kako neznansko sem sovražila odrezanost od sveta in to, da nisem mogla preživeti počitnic tako, kot se spodobi. Biti doma, z minimalno količino dnevnih opravkov, a še vseeno zadosti, da se človek ne poleni. Imeti blizu prijatelje in lenobno preživljati dneve, ker potem se vlečejo. Če človek nič ne dela, se ura ustavi in nikamor ne premakne in kdo ne bi hotel takšnih počitnic? In kakšna je situacija danes? Gledam na koledar in se čudim, kam mi je ušlo poletje. Avgust je že pred vrati, jaz pa morju niti blizu nisem bila. Šest tednov sem po devet ur na dan preživela na praksi in ko gledam nazaj, se mi niti sanja ne, kaj sem sploh počela in kam je izginil ves ta čas. V t

... trenutno. Sedim na kavču olivno zelene barve, dobra dva metra stran od mene LCD televizor, cca meter diagonale, stoji na nizki omarici iz temnega lesa, stena je živo zelene barve. Gledam 24Kitchen, ravnokar se je začela nova epizoda serije Food Revolution Jamieja Oliverja in na vsake par minut vržem pogled na speči podmladek št. 1. Opa, zbudila se je. Skuštrana je in navihano me gleda. "Kaj je, Tici?" ji rečem in nasmeje se. Rada me ima. Teta Tina. K sebi stiska Bemata (plišasti medved) in gleda Jamieja. Malce je še zalimana, jaz pa hitro tipkam na mojo ChaCha, da ubesedim še trenutek ali dva. Kuhinja je presenetljivo lepo pospravljena, dnevna soba razmetana. Na tleh so blazine, po njih knjige in lego kocke, ki so že davno tega izgubile svoje domovanje. Podmladek št. 2 je nedavno tega pričel s samostojnim premikanjem in stvari letijo naokoli. "Kako si?" jo vprašam. "Edu." "Si kej sanjala?" nadaljujem. "Ne." "Kok maš lepo ma

... dej, pridi že. V zadnjem mesecu izgubljam boj proti nevidnim sovražnikom. Skivajo se za vsakim kotom in vogalom, okupirali so ozemlje do te mere, da se nimam kam skriti, nikamor pobegniti. Napadejo v trenutku najhujše šibkosti in na področjih, ki so že tako ali drugače na majavih nogah. Naključja, d éjà vu -ji in kar je podobnih neumnosti, ki mi zavrtijo svet v napačno smer.  Po drugi strani, dej, povej mi, katera je prava smer? Skrita stojim za grmom cvetoč ega hibiskusa in oprezam. Izbrano imam jasno pot in vem, č  esa si želim, a kaj, ko cvetje odpade, ker svet tako deluje in ž ivljenje vedno znova zabada bucike v srca. Paja cek in punč  ka . Saj veš, da vsaka nova bucika prinese novo zgodbo? Več  navdušenja, več  vzemirjenja, več  vsega. Tudi več  minljivosti in č  edalje več  navelič  anosti in ... kaj potem? Kaj storiš potem? Zabodeš vase? Slej kot prej hibiskus odcveti, po tleh so le še posušeni spominki nekdanje lepote in gotovosti. In odpre se nov pogled, s

... pa se mi niti sanja ne, kako naj vse skupaj ubesedim. V resnici bi res rada povedala, ker se na šihtu dogajajo sila zanimive stvari, ampak vse skupaj bo izpadlo ... drugače , kot bi jaz želela da bi. In ne, tole ni ena splošna ocena, ampak sem včeraj zvečer dejansko pisala in pisala in napisala veliko in pol minute nazaj stisnila delete . Spet. Kaj človek naredi v takih primerih? Pade v objem mojih najdražjih ... alineje . Četrti teden šihtovanja je minil hitro. Z malce dolgčasa, malce norišnice, malce žalosti. Malce dobre hrane (filane paprike), malce slabe hrane (škarpena, bljak). Zaradi dopustovanj se je struktura zaposlenih rahlo zamenjala. To je rezultiralo v rahlih travmatičnih izkušnjah med navajanjem na povsem nov način dela in komunikacije. Bila sem oklicana, da kokodajsam (preveč klepetam) in ob stanju na eni nogi so me dreznili v pregib v koleno (tisto, ko potem klecneš) in podučili, da imam dve nogi zato, da stojim na obeh. Olupila sem 3 kilograme česna. Verja

... ko človek v rutino je ujet? Stisnejo delete in čakajo da ... se prepustijo .

... in poleg vročine našla sledeče prizore. Nekaterim očitno ni prav nič vroče. (Čeprav, z golo ritjo kar na stol, blazno nehigiensko.) Zadnje tri tedne ima veliko dela predvsem pralni stroj, pa še to večinoma s pranjem belih oblačil. Bele hlače, bele majice, beli predpasniki, bela čepica ... Vozni park podmladka naše družine. Nevemkaj. Ribez. Nevemkaj. Ena mojih palmic, ki počasi, a vztrajno odraščajo ... Ker se Pesjan te dni pretvarja, da je morski pes, si obisk na naši parceli lahko privošči celo sosedov Mico. Sva se mal crkljala, pa sem ugotovila, da so mi mački ena ogromna neznanka, malo se jih celo bojim. Ja. Potem me je hitro odneslo nazaj notri in privoščila sem si tole ... ... in seveda sledi recept. Samo norci se v taki vročini spravijo k peki in več kot potrebnemu dodatnemu segrevanju prostora okoli pečice, zato sem jaz ubrala drugačen pristop. V mlinčku za kavo sem zmlela laneno seme . Žlico, dve, odoka . Odprla hladilnik (in zamašila n

... in v zadnjih treh tednih poleg šihta takoj naslednja dejavnost, ki ji namenim največ časa. Devet ur oddelam, tam enih slabih/dobrih sedem odspim, seveda v več delih. Za razliko od nekaterih nisem preveč privrženka power napov/sleepov ali kar je še podobnih reči, sploh zato, ker se ne obnesejo. Zakaj bi se samo slabe pol ure svaljkal po postelji in si za silo napolnil baterije, če pa lahko sredi dneva in najhujše vročine ubiješ tisti dobri dve uri, med katerima ti podzavest postreže z več kot clocked up sanjami, zbudiš pa se s široko odprtimi prestrašenimi očmi, srčni utrip šopa tam nekje pri 140, po mislih pa se mota eno samo vprašanje: " A je ura že pet? " Ne vem točno, kaj naj še napišem, ker razen s kakšnim novim opažanjem s šihta res nimam postreči s čim bolj zanimivim. Dejansko se ne dogaja nič omembe vrednega , razen tega, da moj telefon zvoni več kot kadarkoli prej (pa preden povzročim preveliko vzemirjenje, to še zdaleč ne dosega dnevnih standardov ene po