Neznansko veliko stvari imam za povedat ...

... pa se mi niti sanja ne, kako naj vse skupaj ubesedim.

V resnici bi res rada povedala, ker se na šihtu dogajajo sila zanimive stvari, ampak vse skupaj bo izpadlo ... drugače, kot bi jaz želela da bi. In ne, tole ni ena splošna ocena, ampak sem včeraj zvečer dejansko pisala in pisala in napisala veliko in pol minute nazaj stisnila delete. Spet. Kaj človek naredi v takih primerih? Pade v objem mojih najdražjih ... alineje.

• Četrti teden šihtovanja je minil hitro. Z malce dolgčasa, malce norišnice, malce žalosti. Malce dobre hrane (filane paprike), malce slabe hrane (škarpena, bljak).
• Zaradi dopustovanj se je struktura zaposlenih rahlo zamenjala. To je rezultiralo v rahlih travmatičnih izkušnjah med navajanjem na povsem nov način dela in komunikacije. Bila sem oklicana, da kokodajsam (preveč klepetam) in ob stanju na eni nogi so me dreznili v pregib v koleno (tisto, ko potem klecneš) in podučili, da imam dve nogi zato, da stojim na obeh.
• Olupila sem 3 kilograme česna. Verjamem, da se ne sliši veliko, zato vam toplo priporočam, da si v trgovini pogledate, koliko je to 3 kilograme česna. Veliko. Natančneje - 3 ure dela. 
• Po drugi strani mi v celem tednu ni uspelo skrogličati cele posode punč mase za kokos kroglice. Oh, saj še pridejo dolgočasni popoldnevi.
• Včeraj pa se je zgodilo nekaj naravnost čudnega. Po katastrofalnem petku, ko sem cela zatravmirana odšla domov (glej točko o kolenu in kokodajsanju) in se soočala z dejstvom, da bom v isti zasedbi morala preživeti še celo soboto, se je le-ta obrnila v nepričakovane smeri. V vsem tem dolgčasu smo se dejansko začeli pogovarjati. O tem, kaj študiram, zakaj študiram, kaj točno je fora tega, kar študiram, podajanje primerov, o čem se učimo, itd. Potem je sledilo pametovanje z druge strani, da zakaj študiram, da kaj mi bo to prineslo in neskončno pojasnjevanje z moje strani, ki je seveda naletelo na ... bedake. Kako gre že tista - bedaku ne moreš dopovedati, da je bedak, če je pa bedak? ... V glavnem, so pa tri lenobne ure med klepetom minile tako hitro in v tako močnem lenobnem duhu, da sem v službi ostala še eno uro dlje. Dejansko se mi ni dalo domov. Hecen občutek, vam povem. Potem se končno odpravim do garderobe, preoblečem in na izhodu naletim na mojega najljubšega vratarja (z najbolj generičnim možnim imenom, da se ga ja ne da pošpijunirati), in se zaklepetam še z njim!
• Res mi je hudo, ker ne morem te celotne zanimive zgodbe povedati malce bolj detaljno, z imeni in podrobnimi karakternimi opisi, ker je vse skupaj res sila zanimivo, ampak v bistvu me je malce strah, ker ne vem, kdo vse to bere in do koga vse lahko tole pride.
• Marica je šla na dopust in ne vidiva se nikoli več. Pogrešala bom tisti njeni "Punči moja, ja kok si lepa!" ob šestih zjutraj, ko vsa zalimana zakorakam v najbolj vročo in soparno garderobo na svetu. Pogrešala bom tudi tisti njeni "A si pršu pomagat moji punči? Lej kok je lepa!" kateremukoli obiskovalcu pripravljalnice zelenjave. Ja, ta teden sem kar dosti časa preživela pri Marici. Rezala marelice, lupila česen in šalotke, lupila krompir ... ali pa je bilo to že prejšnji teden? Dnevi in tedni tečejo čedalje hitreje in to me malce plaši.
• Včeraj sem kupila letalsko karto za Sevillo. Odrinem čez dva meseca minus tri dni. Jauč.