Kje sem in kaj počnem ...

... trenutno. Sedim na kavču olivno zelene barve, dobra dva metra stran od mene LCD televizor, cca meter diagonale, stoji na nizki omarici iz temnega lesa, stena je živo zelene barve. Gledam 24Kitchen, ravnokar se je začela nova epizoda serije Food Revolution Jamieja Oliverja in na vsake par minut vržem pogled na speči podmladek št. 1.

Opa, zbudila se je. Skuštrana je in navihano me gleda. "Kaj je, Tici?" ji rečem in nasmeje se. Rada me ima. Teta Tina. K sebi stiska Bemata (plišasti medved) in gleda Jamieja. Malce je še zalimana, jaz pa hitro tipkam na mojo ChaCha, da ubesedim še trenutek ali dva. Kuhinja je presenetljivo lepo pospravljena, dnevna soba razmetana. Na tleh so blazine, po njih knjige in lego kocke, ki so že davno tega izgubile svoje domovanje. Podmladek št. 2 je nedavno tega pričel s samostojnim premikanjem in stvari letijo naokoli.

"Kako si?" jo vprašam. "Edu."
"Si kej sanjala?" nadaljujem. "Ne."
"Kok maš lepo majčko!" ji dam kompliment. Sramežljivo prikima in se nasmehne. "Kdo ti jo je kupil?" sem radovedna in v odgovor dobim: "Babi."

Zazehala je in le še vprašanje časa je, kdaj bo vstala in se bo začela akcija. Mogoče greva lahko v trgovino, lačna sem. Hladilnik je prazen, samo dve konzervi samevata, o zelenjavi ni ne duha ne sluha. Ja, hladilnik mojega brata. Morda se v tem skriva veliko vprašanje, ki se mi podi po glavi zadnjih nekaj tednov, ko ga imam priložnost videti. Le kaj hudiča dela, da je tako suh.

"Si kej lačna?" Moram bit dobra teta. Odgovor je ne. Ah ja, očitno bom še nekaj časa lačna. Lahko pa grem v trgovino. A vseeno imam še en problem, brez denarja sem ...

"A greva v trgovino?"
"Ja!" Valda, sej je svoje mame hči ...
"Maš kej denarja?"
"Nimam."

Drek.