Počasi bom za cel mesec ...

... pobegnila proti morju. Dogaja se. Veliko in na trenutke preveč in včasih mi celo zmanjka časa za prehranjevanje (ta dogodek je približno enakovreden koncu sveta), 8-urni spanec vsako noč pa je že tako ali tako večinoma samo spomin na pretekle čase. Ampak se ne pritožujem; ogrevanju kavča je namenjen en cel letni čas (in dve polovici sosednjih), tako da, ja.

Bi pa rada poravnala par računov. Odprti predali in to. Ker je tematika čisto preveč obširna, jo bom razdelila v trilogijo. Pa čeprav so tri ločene teme. Tako da vsi tisti, ki v tem počitniškem času obupujete nad pomankanjem kvalitetnih zapisov, veselite se, ali pa tudi ne, seveda bodo pisarije v sledečih treh dni bolj kot ne, no, blesarije.

Pa začnimo. Praksa.

Zadnjih par dni sem malce razmišljala in še posebej natančno opazovala, kaj se v hotelski kuhinji sploh dogaja. Prišla sem do par povsem nepretresljivih in nezanimivih ugotovitev, ker pa je vzorec tako majhen in razultati tako enotni, si seveda ne morem pomagati in vseeno razkriti te tri oziroma štiri modrosti, ki sem jih najverjetneje že omenjala. Enkrat ni nobenkrat, no!

Kajenje. Ob odgovoru mladega pripravnika na moje vprašanje, koliko časa že kadi, sem dokaj hitro seštela ena plus ena. "Pol leta," je rekel, to pa je natančno toliko, kolikor časa že opravlja pripravništvo v hotelski kuhinji. Ne vem, ali je to zgolj naključje, ampak število nekadilcev proti kadilcem je ... takole bom rekla, če bi se vnela vojna, potem bi slednji gladko zmagali. Pretegniti bi se moral samo kakšen bolj močan kuhar, pa bi tista dva uboga reveža, ki cel šiht dejansko pretrpita oz. predelata in ne laufata na ČP (čik pavzo) vsake pol ure, gladko zmlel v prah. Seveda je to izjemno krivično. Moj delovnik je v paru s kadilko izgledal tako, da so si bili količinsko intervali dela in ČP enakovredni, medtem ko je bilo delo v paru z nekadilko eno samo trpljenje. 

Misterij predpasnikov. O tem sem že pisala, a moja teorija je bila, tako kot vse tiste, ki so šele na začetku svoje življenjske poti, še kako napačna. Kako sem se dokopala do težko pričakovanega odgovora, v katerem grmu tiči zajec in ali so predpasniki nemara res tihi sistem obveščevanja, podoben tistemu z vrečkami na maroški tržnici? Preprosto, vprašala sem. In odgovor je več kot preprost in sila dolgočasen: različne barve predpasnikov (zelene, črne, pojavili so se tudi rdeči) so različne le zato, ker so take pač kupili. Preprosto. Čeprav se vse do konca šihta nisem mogla znebiti občutka superiornosti ljudi, ki so si nadeli črn predpasnik. Pa četudi je bila to samo pomivalka posode.

Noži. Zadnjič sem si drznila prijeti za nož kuharja, s katerim sem si delila pult. Morala sem namreč poprijeti za njegovo delo in pripraviti sendvič s sirom in posledično sem sklepala, da si lahko za tisti dve sekundi sposodim njegov nož, ki je več kot izjemno nabrušen (kar je v popolnem nasprotju s slaščičarskimi noži). Namesto hvaležnosti, ker sem ga rešila konkretnega kravljanja med obilico dela, pa so se moja ušesa stopila ob besedah "pust moj nož pri miru!". Za kratek trenutek sem obstala, ker sem bila prepričana, da se šali, a ponovno predvajanje teh modrih besed in en "okej, wtf" sta me privedla do tega, da sem se pač znašla po svoje. V uro materino. In ja, kuharji so ekstremno navezani na svoje nože in naokoli jih v naročji prenašajo kot svoje otročičke.

Otroci. Struktura zaposlenih v hotelski kuhinji se deli na a) mlade in čimhitreje-si-želim-napredovanja ter b) starejše in delam-kar-moram-da-čimprej-pridem-do-penzije. Če so prvi dejansko otroci, si drugi delijo drugo značilnost in to je ta, da so dejansko vsi pri svojih štiridesetih praktično že rešeni tiste najhujše pubertetniške krize svojega podmladka. Hitro poročeni, hitro razmnoženi in hitro brez skrbi. V resnici jim ni hudega, je pa res, da delajo v hotelski kuhinji. 

Foto material. 

To je to. Zdej pa o praksi ne govorim več! In pika ...