KONFIGURIRAJ GLAVO!

... primerno stanju duha. Še 12 dni.

... in v detajle spomnim, kako smo enkrat v drugem letniku gimnazije (ali pa je bil morda prvi?) sedeli pri pouku slovenščine. Ena čisto navadna ura, v čisto navadnem tednu, nekje spomladi. Mize so bile po učilnici, katere številke se ne spomnim, a vem, da je imela velika okna, na katerih smo sloneli med odmori, lovili malce svežega zraka in opazovali sošolce in druge gimnazijce, kako mlatijo sirove štručke iz Name na ploščadi pred Maximarketom, razdeljene v tri kolone po pet ali šest vrst. Špela in Kaja sta sedeli za mano, mislim, da sta bili v četrti vrsti, saj sta vedno raje bili malce bolj v ozadju, ker je bila Kaja takrat še precej dremave narave, Špela pa ji je kot najboljša prijateljica vedno stala ob strani, jaz pa sem tako grela stol v tretji vrsti. Kdo je sedel poleg mene, ne vem. Sedele smo v vrsti ob oknu, zato ker si se med dolgočasnim predavanjem mlade, komaj diplomirane profesorice lahko odlično zazrl dol na ploščad in svoje misli potopil v kaj bolj ... učinkovitega.

Skutnih tort je malo morje. Receptov za njih pa za en soliden ocean. Ene se pečejo, druge ne, vsem pa je skupno to, da v bistvu ne potrebujemo receptov. Skuta, smetana, kisla smetana, jogurt, maskarpone, kar se najde v hladilniku in kar paše posamezniku oziroma zbrani družbi. Zadnjič sem ob spoznanju, da sem kot prava slaščičarka popolnoma brez idej, kaj na neko dolgočasno soboto speči, v roke vzela par revij Dober tek in pričela z iskanjem primerne popoldanske zabave. Moj hladilnik je ponujal le omejeno količino sestavin, v trgovino pa se mi niti podrazno ni dalo. Tako sem v marčevski številki letošnjega leta našla recept za skutno torto z mandarinami. Ker mandarine trenutno niso sezonske, sem jih zamenjala z breskvami. Recept sem si celo uspela zapomniti na pamet, ker trenutno sem čisto prelena, da bi vstala in naredila dva koraka do knjižne police. Stvar gre takole. Torta je sestavljena iz podlage iz krhkega testa, na podlago pride nadev, na vrhu pa sadje, ki ga prelijemo s

Closer Počasi bom razvila teorijo, da z več oskarji, kot je film nagrajen ali nominiran, bolj je dogločasen in človek ob gledanju lažje zaspi. Ma ne, sicer sem ultra zaspanec, do konca življenja bom krivila nizek pritisk in nikakor ne priznam, da je to lenoba. Closer je bil nominiran z dvema oskarjema za žensko in moško stransko vlogo. Pa gremo lepo po vrsti. Nekega dne se med sprehajanjem po ulici v Londonu med množico zagledata dva neznanca. Med ameriško striptizeto Alice (Natalie Portman) in neuspešnim britanskim pisateljem osmrtnic Danielom se splete romanca, a kaj, ko Daniel (Jude Law) leto kasneje na podlagi Alicine zgodbe napiše knjigo in tako pristane v foto studiu američanke Anne (Julia Roberts), ki ga fotografira za sliko v knjigi. Poljubita se in med njima vzkli romanca, ki se jo nekaj časa otepata, še posebej ko se tudi Anna zaljubi v dermatologa Larryja (Clive Owen). Film tako prikazuje obdobje štirih let, ko se življenja posameznikov prepletajo in zapletajo in predvs

... in pika. V življenju za normalno vsakodnevno funkcioniranje potrebujem določeno rutino. Samo toliko malo, da se zjutraj skobacam s postelje, oblečem in začnem živeti človeka vredno življenje. Sicer ... se znam tudi jaz zabubit, zganjat melanholijo, svetobolje in furat safr , četudi je že davno iz mode, predvsem pa se smilit sama sebi in s tem obremenjevat še druge. Nihče ni torej posledično preveč vesel, zatorej z nekaj preprostimi ukrepi skrbim, da lahko za vsak dan posebej rečem " no sej tole je blo pa še kr ". Navdih za moj trenutni projekt, ki je seveda vseživljenjski in bom pri njem vztrajala toliko časa, dokler ne izgubi priponke projekt in postane kar ena lepa navada, sem dobila pri Nadinki . Trenutno sem v enem takem obdobju, ko imam ogromno energije in si želim malce prenoviti svoje življenje. Toliko reči me zanima, nešteto je enih področij, na katerih bi bila rada dobra in jih nekoč morda celo obvladala. V glavi imam nek tak ideal, kakšna oseba bi rada b

... potarnala, da ji je tako zelo dolgčas in da razmišlja, da bi si kupila, citiram, kužkaaaaaaaaaa , ji bom nazorno opisala dogajanje zadnjih nekaj dni. Ah, kaj pa govorim, dogajanje zadnjih 11 let in dobrih treh mesecev. Kužek, ja. Saj ne rečem. To je najbolj luškana stvar, ki sem jo kadarkoli imela v lasti in moja najboljša prijateljica. Ja, vem. Pocukrano do amena. Ampak tisti, ki veste, kakšen odnos je mogoč v navezi človek - pes , boste razumeli in vam ne bo pocukrano, vsi ostali, ki pa se ob branju teh besed zaletavate z glavo ob najbližji trdši predmet, hja, res se ne sekiram.  Ampak ... ta kužeeeeeeeeeeeeeek ni samo pripomoček za krajšanje časa. Vam povem, kaj vse ta kužek zna? Kakšne probleme zna zagosti, pa to niti pod razno ne tiste luškane "ja je skočila v blatno lužo, joj, kako je bila srčkana, ko je potem tako nagajivo gledala"? Čeprav, okej, to, da rečem, da zagode probleme, ni čisto res. V resnici ni nič kriva. Ampak to so stvari, ki pridejo v p

A Little Bit of Heaven No, ja. Kate Hudson že tako ni med meni najljubšimi (in ja, mogoče ji rahlo delam krivico, ampak v Something Borrowed je bila res prasica) in res mi je antipatična in tale film ni čisto nič popravil slab vtis. Marley je samska ženska, ki živi izjemno življenje - dela v oglaševanju (tako kot ostalih 95 % likov v filmih), njen najboljši prijatelj je gej, ima četico drugih najboljših prijateljic, s starši se ne razume preveč, ima psa, popiva, se predaja brezskrbnim romancam z (ne)znanci in je srečna in zadovoljna. Vse dokler ne izve, da ima raka na črevesju in se ji celo življenje obrne na glavo in je katastrofa. In potem malce poklepeta z Bogom oz. Whoopi Goldberg in začne iskati pravo ljubezen. Ker ne glede na to, koliko se posameznik tega prekletstva otepa, konec koncev je to še vseeno edina stvar, ki si jo želimo. Katastrofa. Edini simpatičen je bil dr. Julian (Gael Garcia Bernal) in res si ne zasluži vloge v takem posranem filmu. In katastrofa je tudi ta,

... da bi ga zapravljala z branjem glupih ljubezenski romanov. Zivljenje je prav tako prekratko za obremenjevanje z raznimi OCDji, ki v resnici niso OCDji (ampak vsi jim radi tako recemo, ker je to neznansko kul ), ampak samo lapsusi vsakega posameznika, in eden takih mojih lapsusov je tudi ta, da mi nekaj nekje globoko v meni ne pusti zapreti knjige in nad njo dokoncno obupati, ne da bi jo prej prebrala do zadnje besede. Se vedno sedim na moji najljubsi skali, danes je precej oblacno in ravno prav vetrovno. Naslonjena sem na skalo in pocasi bo unikatna povrsina le-te na mojem hrbtu pustila prav tako unikaten vzorec. Tudi rit me ze zacenja boleti, ampak zivljenje je prekratko, da bi se clovek ukvarjal s takimi nepomembnostmi, kot je bolecina. Pesjan se sprehaja od mene pa do mami, kar ne more in ne more se odlociti, na kateri brisaci ji je bolj udobno. Zakaj imam tako zelo rada Barbarigo? Ker je to prakticno moj drugi dom in ker moje zivljenje tukaj poteka tako izvrstno rutinirano, d

... vmes pa napolnim prtljažnik z nenormalnimi količinami sadja in zelenjave ter si privoščim nove kopalke. Za nekoga, ki sicer ni ravno prvi v vrsti, ko se je treba na začetku sezone spravit v te naravnost čudovite krpice iz hitro sušečega se materiala, je precej presenetljivo, da razvije manjši fetiš do nakupovanja le-teh. Kopalke. Ma ja. Denar mora krožit, mi je prišepnil nekdo na TW-ju in to si rečem vsakič, ko se podam v javna skladišča in bančna kartica preživi več časa na prostem kot v denarnici. Poletju primerno se veliko dogaja. Neizmerno se upiram želji, da bi spet skočila v objem dobrih starih alinej ... Ampak ne!, treba si je postavit izzive in glede na moj popoldanski dremež sem navkljub precej pozni uri še kar dostojno pri močeh. Grem lepo po vrsti. Bila sem na morju. S Poppy sva prvič kampirali in zadeve so bile precej ... zabavne. Raztegnili sva šotor, se samo obupano spogledali in za par ur raje pričeli z oblikovanjem ležalnikov po meri najinih zadnjic. Vmes s