Zivljenje je prekratko ...

... da bi ga zapravljala z branjem glupih ljubezenski romanov. Zivljenje je prav tako prekratko za obremenjevanje z raznimi OCDji, ki v resnici niso OCDji (ampak vsi jim radi tako recemo, ker je to neznansko kul), ampak samo lapsusi vsakega posameznika, in eden takih mojih lapsusov je tudi ta, da mi nekaj nekje globoko v meni ne pusti zapreti knjige in nad njo dokoncno obupati, ne da bi jo prej prebrala do zadnje besede.

Se vedno sedim na moji najljubsi skali, danes je precej oblacno in ravno prav vetrovno. Naslonjena sem na skalo in pocasi bo unikatna povrsina le-te na mojem hrbtu pustila prav tako unikaten vzorec. Tudi rit me ze zacenja boleti, ampak zivljenje je prekratko, da bi se clovek ukvarjal s takimi nepomembnostmi, kot je bolecina. Pesjan se sprehaja od mene pa do mami, kar ne more in ne more se odlociti, na kateri brisaci ji je bolj udobno.

Zakaj imam tako zelo rada Barbarigo? Ker je to prakticno moj drugi dom in ker moje zivljenje tukaj poteka tako izvrstno rutinirano, da je ze kar prelepo, da bi bilo res. Spomnim se tistega enega obdobja v gimnaziji, ko sem mislila, da sem dosegla vrhunec mojih miselih sposobnosti in da vem vse, kar je v zivljenju potrebno vedeti. Naravnost prezirala sem red, rutino in vse, kar je vsaj priblizno disalo po urejenosti, zelela sem si samo neke umetniske svobode, abstraknosti in raznolikosti na vsakem koraku. Prezirala sem malomescane, ljudi, ujete v en in isti vsakdan, tiste, ki nimajo druge izbire in zavestno vsak dan psa peljejo na sprehod na isti travnik po isti poti. Ampak na neki tocki sem se zamislila in to je bil tako odlocujoc moment kot tisti pri mojih 6ih ali 7ih letih, ko sem stala na stopnicah v nasi hisi in se odlocila, da mi od sedaj naprej pa ni treba povedati popolnoma vsega, kar mi pade na pamet, ampak lahko kaksno misel zadrzim tudi zase. Prisla sem namrec do ugotovitve, da v moji bliznji okolici ni neskoncno stevilo travnikov in poti, kamor lahko vsak dan znova peljem Pesjana. Drugega kot to, da jo peljem vsako jutro po isti poti, mi ne preostane. In s tem ni nic narobe. In od takrat naprej zavestno iscem doloceno kolicino rutine, ker rutina prinasa red, ta pa je v samem bistvu nekega mojega lapsusa, ki je preddispozicija za to, da kolikor toliko mirno plujem skozi zivljenje.

Ne vem tocno, zakaj o tem govorim in kaj me je sploh pripeljalo do tega. Konec koncev pa ni nic slabega, ce clovek se enkrat vec razcisti teh nekaj miselnih procesov, ki se mu podijo po betici. In ce je to ena stvar, ki funkcionira, toliko bolje.

Takle cas (ura je trenutno 10:59) cez en mesec bom vsa zivcna na letalu. Letalsko karto imam kupljeno, prevoz do Benetk urejen, stanovanje bo vsak hip placano, learning agreement je za silo podpisan, cakam samo se 20. avgust, da se vpisem v cetrti letnik, nato pa dostavim vse potrebne dokumente za stipendijo, preverim in naredim seznam stvari, ki jih moram se pripraviti in zacnem odstevati ... Vmes se moram dogovorit se za mentorstvo za diplomo in narest tisti en nesrecni izpit in doma pripravit en piknik za vse moje najdrazje, ki me bodo pogresali prva dva dni, ko me ne bo vec, potem pa tragicno pozabili name. Zivljenje je prekratko za nacrtovanja, ampak ne zato, ker naj bi bila nacrtovanja za pussyje, ampak predvsem zato, ker nacrtovanja nek priblizek transformirajo v gotovost in cas potem zacne ekspresno bezat proti tej sicer oddaljeni tocki in kar naenkrat si star in se vprasas, kaj se je zgodilo.

Zivljenje je prekratko za marsikaj, predvsem pa za ukvarjanje z vprasanji in problemi tipa 'za kaj vse je zivljenje prekratko?'. Ceprav ni v zivljenju nic treba, samo umret moramo, vsi vemo, da temu ni tako. Najhuje od vsega je to, da pravzaprav nic ne ves. Zivis tako, kot mislis, da je treba in prav, ampak roko na srce - imamo samo eno sanso. Samo enkrat si star 10 in 20 in 50 in ce imas sreco prilezes tja do 80 in samo enkrat si star vse kar je se vmes. Na kateri tocki ves, da je zivljenje, kot ga zivis, do te mere zadovoljivo, da na smrtni postelji ne bos nicesar obzaloval? In ja, seveda, v danem trenutku zivis tako, kot ti pase in kot se ti zdi, da je prav, ampak kako si lahko preprican vase, da bo jutri vse, kar si do tega momenta naredil in dozivel, se vedno dovolj zadovoljivo?

Vceraj zvecer je kar naenkrat zapihala burja in prej mirno morje je spremenilo tok in se vzvalovilo. Nic in nobena stvar ni gotova v zivljenju in ne glede na to, kako pozitivno je to lahko, mene v tem hipu bolj kot ne plasi. Ker lahko samo cakam, kdaj zapiha veter, pa cetudi se tako lahen, in spodnese vse moje misli in prepricanja, za katera sem porabila toliko casa, samoprepricevanja in iskanja razlogov, zakaj je tako prav.

Grem do konca prebrat neumen ljubezenski roman, kjer so vsi suhi, lepi, nic ne jejo, so bogati (in ce niso, potem imajo vsaj izjemno radodarne prijatelje), zagoreli, visoki in temni, z belimi zobmi, svojimi hisami, popolnimi prijatelji in zivijo srecno do konca svojih dni. In vse naj bi bilo kao res in dosegljivo navadnim smrtnikom? Ma ja, saj meni so tudi za las usle tiste 3 stotinke, da bi se uvrstila na olimpijske igre v moji paradni disciplini 384 m prsno ...