Človek projektov ...

... in pika.

V življenju za normalno vsakodnevno funkcioniranje potrebujem določeno rutino. Samo toliko malo, da se zjutraj skobacam s postelje, oblečem in začnem živeti človeka vredno življenje. Sicer ... se znam tudi jaz zabubit, zganjat melanholijo, svetobolje in furat safr, četudi je že davno iz mode, predvsem pa se smilit sama sebi in s tem obremenjevat še druge. Nihče ni torej posledično preveč vesel, zatorej z nekaj preprostimi ukrepi skrbim, da lahko za vsak dan posebej rečem "no sej tole je blo pa še kr".

Navdih za moj trenutni projekt, ki je seveda vseživljenjski in bom pri njem vztrajala toliko časa, dokler ne izgubi priponke projekt in postane kar ena lepa navada, sem dobila pri Nadinki. Trenutno sem v enem takem obdobju, ko imam ogromno energije in si želim malce prenoviti svoje življenje. Toliko reči me zanima, nešteto je enih področij, na katerih bi bila rada dobra in jih nekoč morda celo obvladala. V glavi imam nek tak ideal, kakšna oseba bi rada bila in res bi rada, da počasi ne bo več samo ideal. In to so seveda samo take zunanje reči, kot na primer - nešteto jedi bi rada še skuhala, ogromno filmov pogledala, ogromno knjig prebrala, tako veliko vrhov imam še za osvojiti in prehribolaziti in tako naprej. Nič hujšega in nič težje dosegljivega, ane? Ampak glede na to, da sem prostovoljno šoloobvezna in nekoč v življenju bo potrebno hodit tudi v službo in cela kopica reči je še, ki jih je vsak dan treba narediti, časa za vse preprosto ni. 

Občutek, da mi reči izhajajo izpod nadzora, da mi čas polzi med prsti in prav nemarno kaplja na tla, jaz pa ga gledam in razmišljam in tako veliko časa samo razmišljam in nič ne naredim ... nič prav prijetno. Zato sem se odločila, da postanem človek dejanj! Saj vsi vemo, da je to en tak začaran krog iz katerega se je prav zelo težko izkopat - nečesa si blazno želiš, veš, da je zate dobro in da se boš počutil bolje, ampak nekje v tebi globoko se skriva tista prepreka na katero naletiš vsakič, ko se nečesa hočeš lotiti in je težko, seveda je težko, osvajanje katere nove navade v vsakdanu pa ni težko? ... V glavnem, tako sem začela s preprostim listom papirja, na katerega sem narisala razpredelnico. Šest krat štirinajst, ampak to niti ni važno. Vsak dan skušam izpolnit pet točk mojega življenja. To, da te točke večinoma zajemajo področje zdravega prehranjevanja in športnega udejstvovanja, ni nič presenetljivega, glede na to, da je to večinoma stvar, okoli katere se moje življenje več ali manj vrti. Ma ja, bedno, saj vem. Saj načeloma bom nekoč menda imela otroke, bo že potem prišlo na vrsto tisto vzemi si čas zase, meditiraj, ne kriči ... 

Torej, s katerimi petimi točkami se vsak dan spopadam, se najverjetneje že sprašujete. Sicer imam v tabeli samo okrajšave, ampak celotna sporočilna vrednost posameznih besed pa je taka:

• Spij 2 litra vode.
• 60 minut beri.
• 30 minut se ukvarjaj s športom.
• Naredi vaje za moč.
• Ne jej sladkarij (razen enkrat na teden).

In tako se vsako jutro usedem, odkljukam, kar sem izpolnila, in prekrižam, kjer sem klonila, in moje življenje je malce v redu.

To počnem že točno en teden. In kakšni so rezultati? Danes sem preštela kljukice in križce, malce preračunala in prejšni teden sem tako dosegla 63-odstotno uspešnost. 22 kljukic in 13 križcev. Najbolj me nesejo sladkarije, itak, kjer sem samo dva dneva v strašnih mukah prigarala kljukico. Najbolj uspešna sem, presenetljivo, v vsakodnevni 30-minutni takšni ali drugačni športni aktivnosti (enkrat sem tekla, en dan še na morju plavala, enkrat sem šla na kolo, ostalo sem se sprehajala, en dan pa počivala), drugo mesto si delita pitje vode in branje knjig, četudi sem dvakrat zabluzila. Telovadila (trebušnjaki, izpadni koraki, počepi, sklece) sem štirikrat in trikrat nisem. Najverjetneje me je vse bolelo. 

To je vsa filozofija. Ne bom več dolgovezila in nakladala, ker grem zgodaj spat in jutri s kurami že za knjige. Ja, še ena rutina. Učenje. Veliko manj prijetna kot telih mojih 5 na dan, ampak tako to včasih pride. Sicer pa nadaljujem in upam, da naslednji teden dosežem še kakšno kljukico več ... Čeprav mi v bistvu res ni treba upat, vse je v mojih rokah.