Gre Tina v trgovino ...

... in človek bi si mislil, da bom v treh mesecih dodobra spoznala Sevillo in precej učinkovito navigirala po njenih avenidah in uličicah. No, danes sem se odpravila v Lidl. Le-teh je po Sevilli kar nekaj, meni najbližji pa na ulici Maria Auxiliadora. To je sicer precej pomembna, velika in opazna ulica, del notranje obvoznice, problem pa nastane v tem, da jaz stanujem v centru, torej znotraj te obvoznice, kjer pa so ulice precej naključno postavljene in razpršene in je včasih to, kako priti od točke A do točke B po najkrajši možni poti, še kako velik izziv (po poznani poti do glave ulice, torej do obvoznice, se mi pa niti slučajno ne da, saj je pot približno petinosemdesetkrat daljša, ane). V ta nesrečni Lidl sem se enkrat že odpravila, bilo je podnevi, precej dobro sem si ogledala zemljevid in suvereno stopala po ulicah. Ko sem po kar nekaj časa hoje (do cilja naj bi sicer potrebovala 15 minut) in nešteto nepoznanih ulicah končno prišla na poznano mesto, sem ugotovila, da sem še kar precej daleč od cilja in da sem večino časa hodila v nepoznano smer. Ampak sem vklopila svojo orientacijo in uspešno prišla do cilja.

Danes, no, danes pa je moja orientacija popolnoma zatajila. Zopet sem si ogledala zemljevid. Predvidena pot je bila sledeča:

Vse lepo in prav in pogumno se podam na pot. Kot vidimo, je začetek poti vse do ulice Castellar precej preprost, saj mi je ulica Feria dobro poznana. Pogumno stopam po ulici Castellar, potem pa ... samo še hodim in hodim in polno je nekih cerkva in zanašam se na mojo orientacijo in kar naenkrat zopet vidim napis Calle Feria. Khm, pomislim, kako je to možno?, ali sta morda dve ulici z imenom Feria v Sevilli? Pogledam in vidim, da je to moja ulica Feria. Če pogledamo na zemljevidu, sem hodila precej v krogu in se znašla tule:

Ker je bilo že temno, jaz pa zbegana kot kura in povsem razočarana nad mojo orientacijo se obrnem in grem po najbližji poti do notranje obvoznice, pa četudi je že deževalo, jaz pa brez dežnika. Razmišljam o tem, kako se tudi najboljšim zgodi kdaj kaj tako smešnega, ko srečam Gejtaljana. Pozdravi me in me vpraša, kam sem namenjena. Eh, samo malo se sprehajam, odvrnem. Niti pod razno ne mislim priznati, da sem se izgubila, kaj šele vprašati za napotke, hjao.

V glavnem. Uspešno pridem do Lidla, nakupim in se odpravim proti domu. Domov bo šlo pa lažje, si mislim, enkrat sem že šla in se celo ne izgubila, tako da ni panike. Hodim in hodim in moja orientacija je na vrhuncu samozavesti, nakar se znajdem pri bencinski črpalki. O ja, prav dobro se spomnim ene bencinske črpalke v bližini mojega doma. To je tista, ki je v resnici precej oddaljena od mojega doma. Najhuje pa je to, da je samo par minut stran od Lidla, jaz pa sem hodila že kakšnih 10 minut. Moja pot je šla približno takole (vsaj tako se mi zdi, prepričana pa nisem) in niti najmanj mi ni jasno, kako sem uspela tako zabluziti:

Domov sem se potem spet vrnila po notranji obvoznici in ulici Feria. V resnici sem naredila kar lep, pa tudi precej velik krog. Tista veličina se začne poznat še posebej s petimi kilami krompirja v eni roki in parimi litri mleka, jogurta in drugih prčkarij v drugi roki. Vse bolečine sem blažila s čokolado, vsaj to. Pa tudi dež me je prav simpatično namočil.

Nikoli ne bom pogruntala teh uličic. Pa saj se mi jih za ta slaba dva meseca mogoče niti ne splača?, ane.