Pride pes iz trgovine, ...

... suvereno zakoraka čez cesto in zagleda mene. Hitim na faks, spet, ceprav se vsako jutro zbudim okoli osmih, pol devetih, in imam casa vec kot dovolj. Ob osmih v Spaniji je zgodaj. Najbolj zgodnje trgovine se odprejo ob devetih in upostevajoc, da se najbolj zgodnja crnuska trgovina (Drekator, kaj pa drugega) odpre ob sedmih, se po slovenskem casu torej zbujam ze ob sestih. Recimo.

Ampak vedno se kaj zakomplicira in zato hitim na predavanje - hitro hodim, postane mi vroce, pogledujem na uro in potem me se cevelj ozuli.

Glede na to, kako lenobno in nepretresljivo je trenutno moje zivljenje, zivim pod izjemno nevarno kolicino stresa. Najhujse je to, da si prav vsega na glavo nakopljem popolnoma sama. Z zgoraj opisanim hitenjem, ali pa s strahopetnostjo, ko si kar ne upam in ne upam pristopiti do profesorja in ga vprasati, kaj tocno moram narediti za seminarsko nalogo in katera literatura pride v postev za izpit. Ne vem, zakaj sem taka in tudi sanja se mi ne, cesa se v resnici sploh bojim! Kaj je narobe z mano? Ta nezmoznost definiranja problema mi otezuje to, da bi ga resila. Hudica.

Pa resitev je v bistvu preprosta. Samo cakati moram na trenutek, ko bom sama sebi s to svojo neodlocnostjo in jajcanjem sla tako zelo na zivce, da bom nenazadnje koncno le storila to, kar se ze ves ta cas trudim.

Povrsinski problemi s hudo enostavno resitvijo, pa za njih porabim toliko casa, energije in besed.

Pride pes iz trgovine in suvereno zakoraka cez cesto in prav nic ga ne briga, kaj se dogaja okoli njega, on zivi svoje zivljenje in ima svoj cilj. In zagotovo ni opazil mene, ker psi vidijo povsem drugacne stvari. Pa saj niti vidijo ne dobro. Vonjajo. Cela goscava vonjav, tistih najbolj poznanih, po katerih se orientirajo, in tistih nepoznanih, misterioznih, ki so tako zelo privlacne, da desna naenkrat postane leva in domov iznenada postane malce kasneje.

Bo pa fino, ker cez slabih sest ur koncno pridem domov in bo spet malce bolj tiho ter umirjeno in se mi ob polnoci za vratom ne bo drla cela creda italijanov.

Naj bo ze enkrat december.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

Kokosova očesa