Največji čar kuharije ...

... (pa s tem ne mislim pekarije oz. kakršnega koli drugačnega ustvarjanja sladkih dobrot) je ta, da sestavine in njih količine ne zahtevajo takšne natančnosti in preciznosti, kot njihove sladke sestrične. Ampak kje se zgodba sploh začne? Nekega dne v Lidlu z njihovo super ponudbo kuharskih knjig za 3 €. In tako se je v mojih rokah znašla ravno prav obsežna knjiga zelo priročnega formata, ki sliši na naslov Tapas. En dober mesec je knjiga zorela na nočni omarici, potem pa smo se nekega dne z mojimi nemškimi prijateljicami odločile, da lačne želodčke potešimo s kakšno dobroto. Ali tremi. In tako so nastale sledeče precej tradicionalne španske jedi, slikovni material pa je zaradi lakote hujše stopnje tokrat še predvsem slab ...

Tortilla de patatas. Krompirjeva tortilja.

Precej slavna, predvsem pa neznansko dobra zadeva. Nekega dne sem se med sprehajanjem v naključni trgovini z gospodinjskimi pripomočki srečala s precej majhno ponvico, premera cca. 7 cm. Mislila sem si, le zakaj hudiča bi kdorkoli kupil tako majhno ponvico?! No, sedaj, ko sem uspešno prestala krst in sama imela priložnost narediti krompirjevo tortiljo, mi je jasno, zakaj. Najmanjša ponev, ki jo ima večina ljudi doma, meri, kaj pa vem, tam nekih 20 cm v premer, kaj ne? In taka ponev zahteva, beri in se čudi, približno 5 krompirjev in 5 jajc. Pa še eno čebulo za v spremstvo. In potem seveda tudi nahrani najmanj toliko lačnih jedcev. 

Priprava je v resnici precej preprosta, a za slovensko kuharijo morda malce nekonvencionalna. Stvar je namreč taka, da je mene moja mama učila, da se mora krompir vedno ocvreti v zelo vročem olju, zato da se speče hitro in ne vpija preveč olja po nepotrebnem. Tule pa je postopek ravno obraten. Krompir narežemo na rezinice (ne preveč debele), prav tako čebulo, in vse skupaj damo v večjo ponev. Prelijemo z oljem, tako da sta krompir in čebula prekrita. Praviloma naj bi se uporabilo olivno olje, a tudi sončnično ne bo povzročilo hujše svetovne tragedije. In potem se to na srednjem (raje malo manj srednjem kot prevelikem srednjem) olju cmari, dokler ni krompir kuhan/pečen, vmes pa malce premeša, da se slučajno ne prismodi. Cilj je ta, da krompir ni tako zlato zapečen, kot pri klasičnem ocvrtem krompirčku. Po tem, ko je pečen, se ga namreč (seveda skupaj s čebulo) premesti v cedilo, da odvečno olje odteče. Potem krompir prestavimo v posodo in ga malo premešamo, tako, da se malce spešta, ampak ne povsem. V drugi posodi stepemo 5 jajc, jih solimo, dodamo še malo popra, in jih prelijemo h krompirju. Pazimo edino na temperaturo, da krompir ni preveč vroč in da jajca slučajno ne zakrknejo. Vse skupaj premešamo in nastane taka hecna krompirjeva masa z jajci. Naoljimo ponev, počakamo, da je vroča, in vanjo zlijemo maso. Počakamo 5 minut, nato pa nastopi, vsaj zame osebno, najtežji del. Ponev odmaknemo s štedilnika, jo prekrijemo s krožnikom (predlagam malce večjega, kot je sama ponev), in pogumno obrnemo tortiljo, tako da pristane na krožniku, ponev pa je prazna. Nato jo stresemo s krožnika v ponev in pečemo še kakšne 3 minute. Ker verjamem, da tale opis za marsikoga ni dovolj, predlagam uporabo Youtuba. Resno. 

V glavnem ... zadeva je dobra, zelo dobra. Mislim, da bo tole letos božična večerja, ha!

Pollo con tomate. Piščanec s paradižnikom.

Piščančja verzija sicer meni precej ljubšega carne con tomate, ki kot glavno sestavino pod žaromete postavi teletino. Tule so glavna zvezda pol kile piščančjih prsi, ki jih narežemo na koščke. Take fletne koščke, ki pa naj le ne bodo premajhni. Narezane koščke mariniramo v olivnem olju, soli in popru, nato pa jih popečemo na vroči ponvi. Ko so zapečeni, jih prestavimo na krožnik, in v isti ponvi pripravimo omako. Eno konzervo paradižnikove mezge zvrnemo v ponev in ji dodamo dva sesekljana stroka česna. Lahko smo pa kot Nigella (ki me, mimogrede, v zadnjih dneh precej zaposljuje s svojimi oddajami in foodpornom, ampak kaj več o tem kdaj drugič) in česen v paradižnik kar naribamo. Na močnem ognju malce popražimo, dodamo en pljunek rdečega vina, še malo posolimo, popopramo, dodamo origano ali kakšno drugo najljubšo zel, in dobro prevremo. Nato v omako dodamo koščke piščanca in na srednjem ognju vse skupaj kuhamo še kakšnih 10 min, da se piščanec navzame okusa paradižnika in vice versa. 

Empanadillas de verdura. Žepki z zelenjavo.

Na koščke narežemo sledečo zelenjavo: paradižnik, zeleno papriko, čebulo. Posolimo in prepražimo oziroma potenstamo na olivnem olju. Medtem razvaljamo listnato testo in izrežemo kroge premera prib. 12 cm. Najlažje je uporabiti kozarec ali kakšno drugo skodelico. Na vsak krog v sredino damo zelenjavo, nato pa robove zlepimo skupaj - pomagamo si z vodo. Žepke premažemo z jajcem in pečemo na 180° približno 10 - 15 minut oziroma toliko, dokler niso zlato zapečeni. (Zahvaljujoč pečici s karakterjem, so bili naši malce bolj temne narave ...)

In na koncu ostane samo še ...

... tole.