KONFIGURIRAJ GLAVO!

Ker je pač podaljšan vikend in poceni tok, je v takih mrzlih dneh prav fino kaj spečt in s pečico malo segret stanovanje, pa še sladkanje sledi in trebuški zadovoljno predejo. Včeraj sva z A.-jem šla k moji mami na kosilo in ker je imela mami veliko dela s pečenjem piščanca in krompirja, sem jaz predvidevala, da ne bo sladice, zato sem jo naredila pri A.-ju, in tako sva se na slastno sobotno kosilo podala s pladnjem polnim buhteljnov! Okej, naprej recept, ki je seveda zopet s Kulinarike . Sestavine : 500 g moke 30 g kvasa 50 g sladkorja 1/4 l mlačnega mleka 50 g masla 2 jajci 1 ščepec soli marmelada za nadev Postopek : Najprej naredimo kvasec (v receptu je sicer opisano drugače, ampak vsak dela pač po svojih navadah) - v 4 jedilne žlice mlačnega mleka (mleko mora biti res mlačno, drugače kvas ne bo vzhajal, i guess prevelika temperatura ubije karkoli čudežnega se nahaja notri v kvasu) nadrobimo 30g kvasa in dodamo še 2 jedilni žlici sladkorja ter malo moke. Malo lahko

Oziroma v originalu - bagels. Ameriška žemlja, kruhek, whatever, če je ameriška in je ni v Sloveniji potem je jasno, da je prevod težak in se ga pravzaprav ne da ugotoviti, ker ni (vsaj jaz ne vem da bi bil) izumljen. Meni se pa tudi ne izumljati reči na novo. Kakorkoli, ameriška žemlja bagels oziroma kot jaz kar lepo po domače rečem bejgl, je bila na kuharskem sporedu včeraj zvečer. Ja, zvečer. Ne vem, če mi je še kdaj uspelo ob devetih zadremat (medtem ko so bejgli vzhajali) in se kasneje dejansko zbudit in do konca skuhat. Preden prilepim recept pa še nekaj besed o bejglih. Izvirajo iz Poljske, po svetu pa so jih prenesli judje. Bejgli so razširjeni po celem svetu, v takšni ali drugačni obliki. Taki, kot sem jih jaz delala, so ameriški, ista sorta pa se najde tudi v Kanadi in v UK-ju. Slovenska različica, ki je bejglom malček podobna, so preste. In to samo zaradi postopka priprave - tudi preste se boja malo pokuha, potem pa šele speče. Ne vem, morda se motim, žemelj nisem nikoli

Okej, naslov je malo hecen, ampak bom razložila. Kar se mojega študijskega izobraževanja letos tiče, je urnik prav zanimiv. V ponedeljek eno predavanje (ki je sestavljeno iz dveh ur, pomnite za vnaprej), v torek dva, vendar je statistika po tanovem odpisana tako da v praksi samo eno predavanje, sreda dva na vsake štirinajst dni, četrtek je en cel dan eno smešno predavanje in v petek eno na vsake dva tedna. Okej, ponedeljek je kul, torek je kul, sreda je tudi kul, zalomi se pri četrtku. Namreč, zjutraj ob 8ih imam vaje statistike, na katere redno hodim, ker drugače bo cela štala, potem teorije medijev in komuniciranja. Potem grem domov za 5 ur, se vrnem ob 17ih na pedagoško na eno uro badminotna, ob 18ih grem na obisk k Tici za 2 uri in potem, pazi to, od 20ih do 21ih zvečer, da ja zamudim Big Brotherja, še predavanje (!!!) športne vzgoje. Saj ne vem, kaj je bolj žalostno, a) dejstvo, da sploh imam predavanje športne vzgoje, b) dejstvo, da je predavanje športne vzgoje na urniku od 20ih

Komad, ki je uvodna špica nadaljevanki Soy tu Duena :D ki jo seveda z mami vestno gledava na televiziji, vsak dan ob 18:00. Prav zabavno je ... in še Fernando Colunga igra. Okej, kakorkoli, komad mi je ful ušeč.

Pred parimi meseci sem pričela z zbiranjem albuma Kraljestvo živali ali v originalnem naslovi Životinjsko kraljestvo. S sošolko sva že v gimnaziji dolgočasne ure preživljali z barvanjem takrat še starega albuma, katerega sličice so bile narisane, okoli sličise pa je bila "pobarvanka". No, leta 2008 je Kraš spremenil album in sedaj so sličice fotografirane, nič več ni pobarvanke, je pa poleg sličice zelo zanimiv opis posamezne živali. Živali so nasploh razdeljene na različne kategorije, glede na kraj bivanja. Simpatična žirafa, panda, lev, krokodil in pelikan nas tako popeljejo skozi morja, oceane, savane, puščave, vse do ekstremnih življenjskih okolij (kot je naprimer tudi človeška hiša, btw) ter na koncu do živali prreteklosti ter naj-živali - najvišja, najmanjša, najhitrejša itd. Album je res sila lep in je sedaj, izpolnjen, že na moji knjižni polici. Stari album, ki ga seveda nisem napolnila do konca, pa sem žal nekam založila. Škoda, četudi ni bil napolnjen, bi mi sedaj p

En luštek komad za eno luštno zaspano jutro za zarošenimi okni. Dobro jutro!

Tisti, ki me poznate, najbrž veste, da zelo rada pečem in kuham takšne in drugačne stvari, predvsem pa se seveda fokusiram na sladice in vse, kar je sladkega. Zato bom na vsake toliko, ko bom kaj spekla, pofotkala in delila te dobrote tule gor. Seveda zraven paše tudi recept in morda še kakšni napotki, da bo ustvarjanje lažje, če se bo kdo morda lotil peke. Že pred nekaj časa, kakšen mesec nazaj mogoče, sem pekla gibanico. Mislila sem si, madona, pečemo vse te tuje torte in tiramisuje in saharce in ne vem kaj še vse, zakaj ne bi poskusila narediti nekaj domačega in dobrega? In sem se res lotila peke gibanice, ki je na koncu uspela zelo zelo dobro, je pa res, da sem se kar pošteno namučila. Da ne bom pisala celega recepta, bom raje objavila kar povezavo - Prekmurska gibanica . Ja, recept je dolg kar 4 strani, je pa vse lepo in jasno opisano. Sedaj ne vem, to je originalni recept, na internetu zagotovo obstajajo še kakšne prirejene in poenostavljene različice, ampak jaz se rada določ

Okej ja, sej vem da je stupid, ampak men je kul komad. Sploh ko zvečer ležim v postelji in muc gleda Suit life on deck na Disneyju in se med epizodami vrtijo komadi takšin in drugalnih disneyjevih zvezdnic (Serena Gomez, Nekaj Thornton in Hena, seveda :D) ... zelo prijetno je zaspat ob takšnih zvokih.

Danes, na to lepo, delno sončno, delno oblačno nedeljo, 24. oktobra 2010, ko z A.-jem praznujeva 1 leto in pol najine zveze, sem končno dosegla moj kar-nekaj-letni cilj - pretekla maraton. No ja, saj ne vem, če se lahko hvalim z maratonom - 10km je pravzaprav rekreativni tek. Najbolj množično obiskan, ker se ga tudi najlažje odteče. In tudi nekako ne dobiva vse te pozornosti, ki je namenjena tapravim maratoncem, 21 in 42km, in ki si jo dejansko zaslužijo. In tudi moj cilj za naslednje leto je preteči 21km. Kar bi bilo popolnoma izvedljivo. Okej torej kako se je začel današnji dan? Zbudila sem se ob 6ih zjutraj in dejansko sem imela filing, da sem šla spat pred 5 minutami. V soboto sem zvečer prišla domov okrog polnoči, v Cvetličarni so namreč nastopali The Beatles Reunion in bilo je res noro. Sicer sem oklevala, ali naj sploh grem, glede na to, da me čaka v nedeljo maraton, ampak sem si rekla, eh, kaj pa če bi bil en navaden dan in bi šla samo pač malo tečt? To me ne bi odvrnilo od B

Okej torej letos sem se odločila, da se udeležim Ljubljanskega maratona. On and off sem laufala že kakšni dve leti, na koncu 4. letnika (torej pred dvema letoma in pol) sem že nameravala se udeležiti maratona, ampak sem potem zaradi mature in lenobe prekinila treninge in vse skupaj. Letos pa sem izziv pograbila z vsemi štirimi - v začetku septembra sem se vpisala v fitnes in na začetku je kazalo zelo slabo, sposobna sem bila preteči borih 5km in tudi po najboljšem možnem scenariju mi do konca oktobra ne bi ratalo preteči 10km. No, potem pa sem tekla. Brez ciljev, brez omejitev, brez obremenitev. In sem tekla en teden in drug teden in kar naenkrat sem pretekla 8km. In sem si rekla, o madona, okej, to je bilo nepričakovano, pa ajde, dajmo vseeno, in sem se prijavila na maraton. In tako sem sedaj tu - 4 dni pred maratonom, noge so težke, živčnost prisotna in ne vem, mogoče malo dvomim v svoje sposobnosti. Čeprav me ne bi smelo biti strah - v soboto sva z Andrejem šla po trasi 10km teka, o

A sploh kdo še piše blog? Ne vem, jaz se zalotim, da na vsake toliko razmišljam po "blogersko" - i guess se mi je pisanje izpred leta in pol res usidralo v možgane - opažam, da moje razmišljanje velikokrat ni eno tako zmešano razmišljanje, kot se ponavadi preprostim ljudem podi po glavi, ampak je prav urejeno razmišljanje, v lepih stavkih, z nekih slogom ... No, kako sem zdaj to grdo rekla, preprostim ljudem. Hm, kot da smo pa "blogerji" (v narekovajih zato, ker se v bistvu ne počutim neki kvazi bloger - ne še?) nekaj posebnega. V bistvu ne, v bistvu smo - no, vsaj jaz - čisto navadni ljudje. Le da pač to je ena taka droga, ki ti popestri marsikateri trenutek dolgočasne vožnje na avtobusu. Ki ti nekako da eno opcijo "izpovedi" ... pa saj ne vem, kdo bo sploh bral tole? Ampak v bistvu, zakaj sploh mora kdo brati to? Ali ne pišem zase? Ja hudiča, če bi pisala zase, lahko lepo preprosto nadaljujem dnevnik na mojem računalniku, daaaaaaaleč od svetovnega spleta