Maratonizirana!

Danes, na to lepo, delno sončno, delno oblačno nedeljo, 24. oktobra 2010, ko z A.-jem praznujeva 1 leto in pol najine zveze, sem končno dosegla moj kar-nekaj-letni cilj - pretekla maraton. No ja, saj ne vem, če se lahko hvalim z maratonom - 10km je pravzaprav rekreativni tek. Najbolj množično obiskan, ker se ga tudi najlažje odteče. In tudi nekako ne dobiva vse te pozornosti, ki je namenjena tapravim maratoncem, 21 in 42km, in ki si jo dejansko zaslužijo. In tudi moj cilj za naslednje leto je preteči 21km. Kar bi bilo popolnoma izvedljivo.

Okej torej kako se je začel današnji dan? Zbudila sem se ob 6ih zjutraj in dejansko sem imela filing, da sem šla spat pred 5 minutami. V soboto sem zvečer prišla domov okrog polnoči, v Cvetličarni so namreč nastopali The Beatles Reunion in bilo je res noro. Sicer sem oklevala, ali naj sploh grem, glede na to, da me čaka v nedeljo maraton, ampak sem si rekla, eh, kaj pa če bi bil en navaden dan in bi šla samo pač malo tečt? To me ne bi odvrnilo od Beatlov in tako me res tudi ljubljanski maraton ni! No, zjutraj sem potem vstala, pojedla dva kosa kruha z nutelo, peljala Bono ven, A. je vse spakiral in ob 7ih smo se v čisti temi vsi kramežljavi (jaz, mami in A.) odpeljali via Šiška. Parking smo dobili v Tivoliju in potem peš do centra, ravno prav za ogrevanje. Okej, zakaj dolgovezim? Kakorkoli, prišli smo do centra, malo gledali naokoli kako se nabira folk in čakali M.-ja. 15 čez 8 sva že stala v koloni pred štartom, upala, da ne bo kdo kaj zatežil, glede na to da M. ni imel štartne številke.

Takole sem zrla v "daljavo", no, bolj v množico ljudi. Ob 8:30 se je začel štart - najprej so štartali tekači iz prvega boksa, nato malo kasneje iz drugega in potem končno mi iz tretjega. Do dejanskega štarta smo bolj kot ne hitro hodili, potem pa se je začelo. Do Bleiweisove in potem na Tržaško, pa mimo Rožne doline, pa po Cesti na Brdo in že smo bili na pol poti. Kozarček vode in gremo naprej. Rahel klanček do Večne poti, potem pa mimo ZOOja in spet v klanec in smo že nazaj v Rožni, levo in desno po ulicah in ob Tivoliju nazaj proti centru. Zadnji klanec na Erjavčevi me je prav prijetno utrudil, da mi je pospešilo srce ampak ni bilo panike, že za vogalom je bil Trg republike in zaslišala sem StrojMachine in bobnanje in na koncu v ciljni ravnini z M.-jem zagledava uro - 1:10:35 in M. reče 'dejva pod 1:11!' in zašprintava in prideva v cilj pod 1:11, četudi sva se na koncu skoraj res zelo grdo zaletela in zletela po tleh. Nima veze, končni rezultat je bil še boljši, dejansko sva tekla 1:05:50, kar je samo dobrih 5min nad povprečjem lanskega leta.

Hitro po vodo in banano ter v gneči najti A.-ja in mami. Jej, bravo, vsi zadovoljni, srečni, s prijetno bolečimi nogami in optimističnimi željami na prihodnje leto - 21km in to pod dvema urama. Bomo videli, kako se bo nadaljevala moja tekaška kariera, si zelo želim ohranjevati tako obliko rekreacije čeprav sem po naravi lenuh, ne vem, lahko samo upam, da mi bo uspelo.