Back again, al neki ...

A sploh kdo še piše blog? Ne vem, jaz se zalotim, da na vsake toliko razmišljam po "blogersko" - i guess se mi je pisanje izpred leta in pol res usidralo v možgane - opažam, da moje razmišljanje velikokrat ni eno tako zmešano razmišljanje, kot se ponavadi preprostim ljudem podi po glavi, ampak je prav urejeno razmišljanje, v lepih stavkih, z nekih slogom ... No, kako sem zdaj to grdo rekla, preprostim ljudem. Hm, kot da smo pa "blogerji" (v narekovajih zato, ker se v bistvu ne počutim neki kvazi bloger - ne še?) nekaj posebnega. V bistvu ne, v bistvu smo - no, vsaj jaz - čisto navadni ljudje. Le da pač to je ena taka droga, ki ti popestri marsikateri trenutek dolgočasne vožnje na avtobusu. Ki ti nekako da eno opcijo "izpovedi" ... pa saj ne vem, kdo bo sploh bral tole? Ampak v bistvu, zakaj sploh mora kdo brati to? Ali ne pišem zase? Ja hudiča, če bi pisala zase, lahko lepo preprosto nadaljujem dnevnik na mojem računalniku, daaaaaaaleč od svetovnega spleta. Roko na srce, hočem da kdo to prebere. No, ali pa vsaj želim. In ne vem, mogoče se bo kdo kaj naučil, dobil kakšno novo idejo glede česarkoli, ali pa mu bo tole prebiranje preprosto popestrilo minutko, dve, tri. Bomo videli. Pustimo se presenetit.