Avtomati in lakota
Kaj se mi je včeraj zgodilo, cela drama. Deloma po moji zaslugi, deloma pa po ... ne-vem-čigavi. Torej, naj začnem. Včeraj je bil na faksu dolg dan. Najprej predavanja od osmih zjutraj pa do dveh popoldne, potem sem šla domov in ob petih nazaj na športno vzgojo, vaje za antropologijo in odpisat izpit za športno, domov sem prišla ob pol devetih.
Dopoldne sem ponavadi lačna, zato sem s seboj vzela eno banano, ki sem jo pojedla okoli devetih, v namenu pa sem imela kupiti tudi študentsko hrano iz avtomata, kasneje, da bom lažje počakala do kosila.
Ura torej odbije enajst in jaz se podam do avtomatov. Pri nas na faksu imamo en avtomat za kavo in podobne zadeve ter dva popolnoma enaka za sendviče, pijače in sladkarije. Gledat torej v ta dva avtomata, iz katerega naj kupim študentsko hrano. In se odločim za prvega. Vstavim denar, 1,10€, in pritisnem na številko. Hrana pade in se zatakne čisto na dnu, kjer sta že bili zataknjeni voda in kokakola. Saj sem smotana, da nisem pogledala, ali je pot "čista" in ali bo hrana lahko lepo padla dol. Ampak problem je ta, da jaz, že preden pridem do avtomatov, točno vem, kaj bom. Ne stojim tam potem pol ure in razmišljam in gledam. Ne. In to je problem. Če bi stala in gledala, potem bi pregledala vso ponudbo, tudi tisto pri dnu, in bi opazila zataknjeni pijači. Ampak moja študentska hrana je povsem pri vrhu.
Kakorkoli. Nisem se vdala, hudiča, študentska hrana je 1,10€! To ni malo! In pokličem na 080 številko, ki je napisana na avtomatu. Se javi gospa in ji razložim v kakšni situaciji sem se znašla. Reče, da bo poklicala tehnika in bo ta prišel in uredil zadevo. Vzame še mojo telefonsko številko in ime. Do začetka predavanja sem imela še eno uro in sem si mislila, no v tem času bo pa zagotovo že prišel. Figo! Jaz čakam, na vsake toliko prečekiram če moja hrana še varno zagozdena, da se ne bi nekomu slučajno nasmehnila sreča in bi mu uspelo zbezati študentsko hrano ven! In še vedno čakam in čakam in ura je bila že toliko, da sem morala na antropologijo. Saj bi lahko ostala zunaj, ampak antropologija je res zanimiva in nisem je hotela zamuditi. In sem šla na antropologijo.
V odmoru grem ven, pogledam v avtomat in izginili sta tako voda kot kokakola, kot tudi moja študentska hrana. Pa je šel 1,10€ v dobre namene. Do doma sem se od lakote skoraj onesvestila, na avtomat pa ne grem več.
Dopoldne sem ponavadi lačna, zato sem s seboj vzela eno banano, ki sem jo pojedla okoli devetih, v namenu pa sem imela kupiti tudi študentsko hrano iz avtomata, kasneje, da bom lažje počakala do kosila.
Ura torej odbije enajst in jaz se podam do avtomatov. Pri nas na faksu imamo en avtomat za kavo in podobne zadeve ter dva popolnoma enaka za sendviče, pijače in sladkarije. Gledat torej v ta dva avtomata, iz katerega naj kupim študentsko hrano. In se odločim za prvega. Vstavim denar, 1,10€, in pritisnem na številko. Hrana pade in se zatakne čisto na dnu, kjer sta že bili zataknjeni voda in kokakola. Saj sem smotana, da nisem pogledala, ali je pot "čista" in ali bo hrana lahko lepo padla dol. Ampak problem je ta, da jaz, že preden pridem do avtomatov, točno vem, kaj bom. Ne stojim tam potem pol ure in razmišljam in gledam. Ne. In to je problem. Če bi stala in gledala, potem bi pregledala vso ponudbo, tudi tisto pri dnu, in bi opazila zataknjeni pijači. Ampak moja študentska hrana je povsem pri vrhu.
Kakorkoli. Nisem se vdala, hudiča, študentska hrana je 1,10€! To ni malo! In pokličem na 080 številko, ki je napisana na avtomatu. Se javi gospa in ji razložim v kakšni situaciji sem se znašla. Reče, da bo poklicala tehnika in bo ta prišel in uredil zadevo. Vzame še mojo telefonsko številko in ime. Do začetka predavanja sem imela še eno uro in sem si mislila, no v tem času bo pa zagotovo že prišel. Figo! Jaz čakam, na vsake toliko prečekiram če moja hrana še varno zagozdena, da se ne bi nekomu slučajno nasmehnila sreča in bi mu uspelo zbezati študentsko hrano ven! In še vedno čakam in čakam in ura je bila že toliko, da sem morala na antropologijo. Saj bi lahko ostala zunaj, ampak antropologija je res zanimiva in nisem je hotela zamuditi. In sem šla na antropologijo.
V odmoru grem ven, pogledam v avtomat in izginili sta tako voda kot kokakola, kot tudi moja študentska hrana. Pa je šel 1,10€ v dobre namene. Do doma sem se od lakote skoraj onesvestila, na avtomat pa ne grem več.
Komentarji
Objavite komentar