Groza, kako dnevi hitijo. O tem tednu tako ali drugače sploh ne bom izgubljala besed.
Zaljubljena sem v TangoApasionada. Ne morem prenehati poslušati. Sploh Por Una Cabeza ... estoy enamorada.
Danes se mi je zgodila hecna reč. Še bolj hecno bo, da o tem pišem tule, ampak kaj hočemo. Torej, zjutraj se odpravim na faks, peš, od Muca (Tivoli) do FDV-ja (Bežigrad). Najprej moram nekaj pojasniti, za vse tiste, ki tega še ne veste - včasih sem nosila zobni aparat. Fiksni. Kar dolgo časa. Manjkajo mi namreč štirje (DA!) stalni zobje in kar dolgo časa je trajalo, da so moji zobki postali tako lepi, kot so sedaj. In povsem preventivno, da mi zobje ne bi spet zlezli narazen, ponoči nosim snemljivi zobni aparat. Včeraj sem morala pri Mucu avto parkirati dve ulici stran in zvečer se mi seveda ni dalo po aparat. In zjutraj se odpravim od doma in si rečem, zakaj pa ne bi tele pol ure, ko hodim in itak z nikomer ne govorim (ker sičniki in šumniki so malo hecni z aparatom), imela aparat, da bosta enici zlezli skupaj. In se lepo z aparatom odpravim na pot.
Ni vrag, da nisem za prvim vogalom srečala prve poznane osebe. Kasneje sta šli dve še mimo mene s kolesom, ampak me na srečo nista videli.
V glavnem katastrofa.
V torek pa se mi je po dolgem času zgodila ena hecna reč. Včasih, ko sem bila bolj med ljudmi in v mestu, sem velikokrat na kakšen dan videla dve reči ali osebi, ki sta si bili podobni ali na kakšen drugačen način povezani. Temu sem rekla stvar dneva. V torek sem po dolgem času doživela stvar dneva. Najprej sem šla iz Trubarjeve hiše literature čez Prešernov trg in vidim en starinski voziček v moderni preobleki. Hecno, moram reči. Pol ure kasneje sem enak voziček (z drugim otrokom notri in drugim staršem za volanom) videla pred blokom v Šiški. Neverjetno. In tega vozička res nisi mogel spregledati. Sem si zapomnila ime, ampak ga do danes seveda pozabila ...
Zaljubljena sem v TangoApasionada. Ne morem prenehati poslušati. Sploh Por Una Cabeza ... estoy enamorada.
Danes se mi je zgodila hecna reč. Še bolj hecno bo, da o tem pišem tule, ampak kaj hočemo. Torej, zjutraj se odpravim na faks, peš, od Muca (Tivoli) do FDV-ja (Bežigrad). Najprej moram nekaj pojasniti, za vse tiste, ki tega še ne veste - včasih sem nosila zobni aparat. Fiksni. Kar dolgo časa. Manjkajo mi namreč štirje (DA!) stalni zobje in kar dolgo časa je trajalo, da so moji zobki postali tako lepi, kot so sedaj. In povsem preventivno, da mi zobje ne bi spet zlezli narazen, ponoči nosim snemljivi zobni aparat. Včeraj sem morala pri Mucu avto parkirati dve ulici stran in zvečer se mi seveda ni dalo po aparat. In zjutraj se odpravim od doma in si rečem, zakaj pa ne bi tele pol ure, ko hodim in itak z nikomer ne govorim (ker sičniki in šumniki so malo hecni z aparatom), imela aparat, da bosta enici zlezli skupaj. In se lepo z aparatom odpravim na pot.
Ni vrag, da nisem za prvim vogalom srečala prve poznane osebe. Kasneje sta šli dve še mimo mene s kolesom, ampak me na srečo nista videli.
V glavnem katastrofa.
V torek pa se mi je po dolgem času zgodila ena hecna reč. Včasih, ko sem bila bolj med ljudmi in v mestu, sem velikokrat na kakšen dan videla dve reči ali osebi, ki sta si bili podobni ali na kakšen drugačen način povezani. Temu sem rekla stvar dneva. V torek sem po dolgem času doživela stvar dneva. Najprej sem šla iz Trubarjeve hiše literature čez Prešernov trg in vidim en starinski voziček v moderni preobleki. Hecno, moram reči. Pol ure kasneje sem enak voziček (z drugim otrokom notri in drugim staršem za volanom) videla pred blokom v Šiški. Neverjetno. In tega vozička res nisi mogel spregledati. Sem si zapomnila ime, ampak ga do danes seveda pozabila ...
Komentarji
Objavite komentar