Čokoladna nebesa

V bistvu se temu uradno reče čokoladni sufle, ali bojda kipnik. Ja, saj nekako kipi, ampak vseeno, moje ljubkovalno poimenovanje tega koščka nebes je kar čokoladna nebesa.

Recept v originalni izvedbi veleva uporabo 8 jajc, ampak jaz sem do sedaj vedno delala samo iz dueta jajc, ker sva v teh nebesih uživala tudi samo dva. In glede na to, da se na čokoladni sufle čaka, in ne obratno, je za 8 jajc potrebno imeti kar u la la gostov. Tako da jaz bom napisala moj recept za dva, pa pomnožote, tako kot sem jaz zdelila.

Dve jajci ubijemo v posodico in ju skupaj z 25 g sladkorja dodobra zmešamo. Stehtamo 20 g moke in jo lepo previdno in počasi vmešamo v zmes. 75 g čokolade in 75 g masla damo v posodico in bodisi stopimo nad soparo ali pa zaupamo mikrovalovni pečici, da to naredi namesto nas. Sama sem vedno mislila, da se mi pa čokolada v mikrovalovni pečici že ne more zažgati, a sem se zmotila. Tako da počasi, po 30 sekund, pa vmes premešajte, pa bo krasno.

Potem pa stopljeno čokolado z maslom najprej malo ohladimo in nato zelo zelo počasi vmešamo z mešalcem k jajcem in sladkorju in moki. Nastane taka tekoča slastna zadeva, ki bi jo človek jedel kar surovo.

V bistvu razumem, zakaj sufle velja za eno izmed težjih sladic za pripravit - tu namreč ni prostora za dat pečt in malo pohajkovat naokoli. O ne, potrebno je pazljivo spremljati, kako nebesa rastejo in se širijo v pečici in potem v pravem trenutku vzeti ven.

Okej, prehitevam se. Ko je zmes končana, si pripravimo skodelice. V bistvu je stvar taka - fora čokoladnega sufleja je v tem, da je znotraj tekoč. Torej mora na hitro se spečt od zunaj, notri pa ostane svež. Torej že prej segrejemo pečico na pribl. 200°C in pripravimo skodelice, ki jih namočimo v vročo vodo, da se segrejejo (da ne bo dragoceni čas v pečici najprej namenjen segrevanju skodelic samih). Ko je pečica vroča in skodelice tople, šele potem vlijemo zmes v njih.

Skodelice naj bi izgledale nekako takole:

Jaz imam malce drugačne, ampak nima veze. Nalijemo zmes, ne povsem do vrha. Zmesi pride za dve zelo veliki ali pa za tri male skodelice.

No in potem se začne tisti del, kjer delamo malce po občutku. Tam nekje sedem minut je potrebnih, da se nebesa ustvarijo. Ko zadeva v okviru sedmih minut fino naraste, potem je to to. Če v tem času še ne naraste (vsaj za tretjino), potem počakajte še malo. Ampak ne dlje kot 10 minut.

Sploh pa, vaja dela mojstra, v smeti itak ne mečemo, ni vrag, da vam po parih poizkusih ne uspe.

Pa še moja nebesa:

Zdaj mi ga jemo kar iz skodelice - nekateri se pomatrajo in ga zbezajo ven, pa na krožniček, ampak potem je večja šansa, da se pretga in delno uniči, ker je potem tista neverjetna zabava, ko predreš in prideš do tekoče sredice, zamujena ...