Včasih ...
... je bolje, da poješ tisto čokolado ali kos torte več.
Bolje to, kot pa da po tleh vržeš puzzle. Ki si jih sestavljal 14 dni. Tisoč koščkov.
Stvar je taka, da se zadnje čase malo lovim. Okoli faksa, okoli hrane, okoli vsakodnevnih načrtov in reda. Edina stvar, ki mi je kolikor toliko uspevala, je bila sestavljanka. Ja, to je nekako moj nov hobi. Ki me v bistvu blazno pomirja in ponuja tišino za misli. No, za začetek sem si kupila sestavljanko z motivom Avatarja, 1000 koščkov. 50 x 70 cm. Sestavljala sem jo zunaj na terasi na soncu, v dnevni sobi med kraljevo poroko, ob deževnih dneh na kuhinjski mizi. Zadnji teden je bilo uporabno samo pol jedilne mize - druga polovica je bila za moje puzzle.
In potem mi včeraj končno uspe. Sploh zadnja tretjina je bila noro težka in kar nekaj časa je trajalo, da mi je uspelo. Vsa sem bila vesela. Ponosna. In sva šla popoldne z Mucom v Bauhaus po okvir. Oziroma nekaj, kar bi sestavljanko držalo pri miru. Na varnem.
Kupila sem eno tako zadevo, ki je sestavljena iz podlage, potem pa se da čez sliko steklo in potem se ti dve plasti skupaj zapne z zaponkami. Z Mucom sva previdno preložila sestavljanko iz ene podlage na drugo, položila čez šipo in zapela vse zaponke. Uspelo mi je! In potem ugotovim, da sva jo narobe obrnila. Da je bila zaponka na spodnji strani slike. In je bilo treba zadevo še enkrat odmontirati. Žal se je pravljica tu končala - šipo sem prijela preveč na robu in zlomila se je ... sestavljanka je bila cela ampak ... projekt je bil zlomljen. Res mi je bilo hudo. Nekako je bilo vse uničeno. Čeprav pravzaprav nič ni bilo uničeno. In zgodil se je en hip in ...
... sestavljanko sem vrgla čez mizo. Na tla. Večji del se je razletel, nekaj je ostalo celega. Odhitim v sobo, planem v jok. Opazim, da je Muc prižgal luč in pričel nazaj sestavljati, kar se je sestaviti dalo. In sem pomislila - ne, zakaj bi on sedaj sedel na umazanih tleh kuhinje in sestavljal nekaj, kar sem jaz uničila? Prišla sem nazaj, vsa objokana, ker mi je bilo res hudo - zaradi moje neumnosti in zaradi tega, ker sem uničila nekaj, za kar sem se res trudila. Z roko sem razstavila še tiste dele, ki so bili sestavljeni, vse skupaj zložila v škatlo in odnesla na stopnice.
Počasi sem se pomirila in nekako sprijaznila, da bo že še čas za sestavljanko. Poleti jo bom sestavila znova. Čeprav mi je hudo, ker bom morala eno stvar začeti od začetka. Ampak sem dojela bistvo vsega skupaj - da nekaj začeti od začetka ni preprosto. Zahteva veliko truda in bolečine. In zato se sedaj trudim za tiste reči, ki so še v nastajanju, da jih dokončam in spravim na varno, da mi ne bo treba še enkrat znova ...
Sestavljanka je konec koncev le sestavljanka, jo bom že še sestavila.
Bolje to, kot pa da po tleh vržeš puzzle. Ki si jih sestavljal 14 dni. Tisoč koščkov.
Stvar je taka, da se zadnje čase malo lovim. Okoli faksa, okoli hrane, okoli vsakodnevnih načrtov in reda. Edina stvar, ki mi je kolikor toliko uspevala, je bila sestavljanka. Ja, to je nekako moj nov hobi. Ki me v bistvu blazno pomirja in ponuja tišino za misli. No, za začetek sem si kupila sestavljanko z motivom Avatarja, 1000 koščkov. 50 x 70 cm. Sestavljala sem jo zunaj na terasi na soncu, v dnevni sobi med kraljevo poroko, ob deževnih dneh na kuhinjski mizi. Zadnji teden je bilo uporabno samo pol jedilne mize - druga polovica je bila za moje puzzle.
In potem mi včeraj končno uspe. Sploh zadnja tretjina je bila noro težka in kar nekaj časa je trajalo, da mi je uspelo. Vsa sem bila vesela. Ponosna. In sva šla popoldne z Mucom v Bauhaus po okvir. Oziroma nekaj, kar bi sestavljanko držalo pri miru. Na varnem.
Kupila sem eno tako zadevo, ki je sestavljena iz podlage, potem pa se da čez sliko steklo in potem se ti dve plasti skupaj zapne z zaponkami. Z Mucom sva previdno preložila sestavljanko iz ene podlage na drugo, položila čez šipo in zapela vse zaponke. Uspelo mi je! In potem ugotovim, da sva jo narobe obrnila. Da je bila zaponka na spodnji strani slike. In je bilo treba zadevo še enkrat odmontirati. Žal se je pravljica tu končala - šipo sem prijela preveč na robu in zlomila se je ... sestavljanka je bila cela ampak ... projekt je bil zlomljen. Res mi je bilo hudo. Nekako je bilo vse uničeno. Čeprav pravzaprav nič ni bilo uničeno. In zgodil se je en hip in ...
... sestavljanko sem vrgla čez mizo. Na tla. Večji del se je razletel, nekaj je ostalo celega. Odhitim v sobo, planem v jok. Opazim, da je Muc prižgal luč in pričel nazaj sestavljati, kar se je sestaviti dalo. In sem pomislila - ne, zakaj bi on sedaj sedel na umazanih tleh kuhinje in sestavljal nekaj, kar sem jaz uničila? Prišla sem nazaj, vsa objokana, ker mi je bilo res hudo - zaradi moje neumnosti in zaradi tega, ker sem uničila nekaj, za kar sem se res trudila. Z roko sem razstavila še tiste dele, ki so bili sestavljeni, vse skupaj zložila v škatlo in odnesla na stopnice.
Počasi sem se pomirila in nekako sprijaznila, da bo že še čas za sestavljanko. Poleti jo bom sestavila znova. Čeprav mi je hudo, ker bom morala eno stvar začeti od začetka. Ampak sem dojela bistvo vsega skupaj - da nekaj začeti od začetka ni preprosto. Zahteva veliko truda in bolečine. In zato se sedaj trudim za tiste reči, ki so še v nastajanju, da jih dokončam in spravim na varno, da mi ne bo treba še enkrat znova ...
Sestavljanka je konec koncev le sestavljanka, jo bom že še sestavila.
Komentarji
Objavite komentar