KONFIGURIRAJ GLAVO!

... umolknila, kaj ne? Pred odhodom sem prisegla na vsem živem premnogokaterim, da bloga v času mojega začasnega rezidiranja daleč, daleč stran ne bom opustila in no, spet sem tukaj. Danes bom rekla eno o ljudeh, ki me obkrožajo. Moje  Naše stanovanje (danes sem prvič, odkar sem tukaj, zjutraj postlala posteljo in soba kar naenkrat izgleda presenetljivo spodobna, tako da jo bom jutri morda celo poslikala) je precej veliko, tako da človek v njem lahko najde marsikaj in marsikoga. Za vsakega sem seveda našla že tudi kakšen vzdevek, le pri dveh posameznicah pa se je pripetila ta nesreča, da je vzdevek sestavljen iz ene same samcete besede. Kaj je pri vsem skupaj najboljše je to, da se tem ljudem niti sanja ne, kaj je slovenščina, poleg tega sem za njihova življenja povsem preveč nezanimiva, zatorej jih lahko do potankosti in malenkosti opišem tule, pa ne bo nobene škode. Ha! In ker je treba imeti nek red, se bom te zadeve lotila kar lepo kronološko. Začela pri tisti, ki sem ...

... cel dan dežuje. Kaj dežuje, bolje rečeno - lije kot iz škafa. Po menda izredno sušnem poletju je to povsem razumljivo in več kot potrebno. In če se vam zdi, da je na slovenskih cestah ob prvih padajočih molekulah H2O-ja z neba zavlada kaos ... no, potencirajte to z deset in dobili boste stanje v Sevilli. Kaos je že brez dežja, kaj šele z njim ... Pa da ne bom samo o vremenu. Tale teden se je pričelo moje faksovanje in življenje se počasi postavlja na tiste tirnice, ki bodo vladale še kakšne tri mesece. Prvi vtisi o fakulteti so zelo zanimivi. Imela sem izredno srečo pri izbiranju stanovanja, saj je lokacijsko v razmerju do fakultete namreč precej ugodno, tisti pol urni sprehod v eno smer človeku prav dobro dene. Sicer je fakulteta precej velika, predavalnice niti približno niso polne, in zaradi tega se sprašujem - čemu toliko prostora? Je pa odnos med študenti in profesorji malce drugačen, kot smo ga vajeni v Sloveniji (ali pa vsaj na FDVju). Ko sem v ponedeljek ob pol devetih...

... za enega najboljših dnevov doslej v Sevilli. V Sevilli se nahajajo trije objekti, ki spadajo pod Unescovo svetovno dediščino, in kot prava turistka sem se včeraj odpravila v Alcazar. Nikoli nisem bila preveč za te turistične znamenitosti in ko vidim kakšno skupino, ki cel dan pridno posluša žlobudranje vodiča/ke, si mislim samo hvalabogu da nisem na njihovem mestu . Zgodovina me ne zanima preveč oziroma me zanima samo do tiste točke, da mi je približno jasno, kaj se je dogajalo in lahko objekt umestim v neko smiselno celoto, to je pa tudi vse. Veliko bolj me privlačijo tiste malenkosti, zanimivi drobci tu pa tam , in zato sem precej srečna, ker je moja španska prijateljica Sandra nadebudna študentka umetnostne zgodovine in mi zna povedati marsikaj zanimivega. Torej ... Alcazar je palača, ki so jo zgradili Arabci že tako daleč nazaj, takrat, ko od Jezusove smrti ni minilo še niti tisočletje. Čez leta in stoletja se je palača seveda spreminjala, vsak kralj je dodal kaj svojega...

... veliko. Danes sem z mojima španskima prijateljicama (Lauro in Sandro) šla na metro, ki je zelo nov in lep in prav nič strašen (tako kot tisti v Madridu) in peljale smo se malce ven iz Seville v eno vasico, kjer imajo šoping center, katerega ime sem pozabila. Ciljna destinacija je bil Pizza Hut . Ja, zelo nešpansko, to je namreč ameriška zadeva, vanjo pa sem se zaljubila v Frankfurtu. Ponujajo namreč tako odlično pico, ki ima zelo debelo testo. Kot tista iz Julči (da te kap), samo da je manjša. No, in smo šle. Ampak kaj je fora ... zadeva je precej draga (ja, navajena sem na bone in na to, da za meni odštejem 3 €), za predjed (solata Cezar - pozabila slikat, ker sem bila preveč lačna), glavno jed (pizza s paradižnikom, mocarelo in tremi dodatki - jaz sem izbrala tuno, bacon in šampinjone) in sladico (palačinka z dulce de leche - pojasnim drugič) ter pijačo (kokakola) sem odštela 9,15 €. Dobro, ni, da bi človek bankrotiral, ampak za vsak dan it jest ven pa tudi ni ravno. Pa...

... saj beležim obletnico mojega bivanja v Sevilli! En cel teden. Počutim se pa, kot da bi bila tu že kakšen mesec. Najmanj . Malo statistike: število prežuranih noči - 1 število uspešno prežuranih noči - 0 število mirnih večerov v baru - 1 število popitih piv - 3 število zaužitih drugih alkoholnih pijač - 2 (tinto verano, oba) število ogledanih znamenitosti - 3 število dni, ko je bilo pogrešanje še posebej hudo - amm ... 7? jakost hrupa pod mojim oknom - izredna (danes sem v El Corte Ingles dejansko stala s čepki za ušesa v rokah. Jutri grem nazaj ponje.) število avtentično špansko preživetih večerov - 2 število spodletelih popoldanskih siest - 3 Sicer se imam precej fajn. Življenje je povsem lepo in razen tega, da se precej časa sporazumevam s kretnjami, ni narobe nič hujšega. Danes sem dobila fotoaparat, slikce dela lepe (dokaz, seveda, priložen spodaj), jutri pa začenjam z enim takim tipičnim popisovanjem vsega, kar vidim. Ja, v namen tega bloga se bom še ...

... ki se je resnici odvijal okoli enajste ure, kar se v Sloveniji niti približno ne kvalificira za jutro, a v Španiji je seveda vse drugače, sem se uspešno diagnosticirala. Še vedno sem namreč kot kura brez glave, precej slabe volje, izgubljena in s konstantno željo po vrnitvi domov. Nekaj minut nazaj sem dejansko precej resno razmišljala, da celotno zadevo odpovem in po hitrem postopku odletim nazaj v objem najdražjih.  In do kakšne diagnoze sem prišla? Zelo preprosta kombinacija kulturnega in osebnostnega šoka. Ja. Prvi je zadolžen za popolnoma drugačen ritem življenja, katerega naj bi se kot nekdo, ki se je prostovoljno podal na to enkratno izkušnjo, z velikim veseljem in navdušenjem poslužila. Ampak stvar je taka, da ne posedujem tiste zmogljivosti, zaradi katere bi lahko vsak dan do petih zjutraj popivala, spala do opoldne, šla na še eno pivo, potem spet spala, zvečer pa ob desetih jedla in znova ponovila vse od začetka. Ne rečem, meni je povsem zabavno opazovati, kako...

... kaj oglasila, ane? Trenutno sedim v svoji sobi, budna sem že slabo uro in pol, zaradi glasnega prometa na ulici pod mojim oknom pa komaj uspem slišati svoje misli. Psihično se pripravljam na čedalje večje številke na termometru, ki bodo tja do tretje ure dosegle naravnost čudovitih 35 stopinj, ohladi pa se šele tam nekje ob štirih zjutraj, ko se temperature za slabe tri ure celo uspejo spustiti pod 20 stopinj. Pa ne dosti. Je slišati, kot da se nimam preveč fino? Sliši se prav. Jutra in dopoldnevi so še posebej težki, ker se človek ob malce brezdelja kaj hitro znajde s solzami v očeh. Seveda se je treba na vsako stvar privaditi. Tole, v kar sem se povsem prostovoljno (in tega se zavedam, zato bom skušala ne preveč jamrati) podala, je nekaj popolnoma drugega kot vsakdan v Ljubljani. Ne znajdem se še najbolje, ne vem, kaj točno naj počnem sama s sabo in v resnici komaj čakam, da se začne faks in bodo moji dnevi malce bolj zapolnjeni.  Stvar je namreč taka, da tule v Šp...