Sedaj bi se pa res že lahko ...

... kaj oglasila, ane?

Trenutno sedim v svoji sobi, budna sem že slabo uro in pol, zaradi glasnega prometa na ulici pod mojim oknom pa komaj uspem slišati svoje misli. Psihično se pripravljam na čedalje večje številke na termometru, ki bodo tja do tretje ure dosegle naravnost čudovitih 35 stopinj, ohladi pa se šele tam nekje ob štirih zjutraj, ko se temperature za slabe tri ure celo uspejo spustiti pod 20 stopinj. Pa ne dosti.

Je slišati, kot da se nimam preveč fino? Sliši se prav. Jutra in dopoldnevi so še posebej težki, ker se človek ob malce brezdelja kaj hitro znajde s solzami v očeh. Seveda se je treba na vsako stvar privaditi. Tole, v kar sem se povsem prostovoljno (in tega se zavedam, zato bom skušala ne preveč jamrati) podala, je nekaj popolnoma drugega kot vsakdan v Ljubljani. Ne znajdem se še najbolje, ne vem, kaj točno naj počnem sama s sabo in v resnici komaj čakam, da se začne faks in bodo moji dnevi malce bolj zapolnjeni. 

Stvar je namreč taka, da tule v Španiji ne želim živeti popolnoma drugačnega življenja, sploh ne. Želim živeti in početi reči natanko tako, kot to sicer počnem doma. Zakaj bi se pretvarjala, da sem erasmus študent v pravem pomenu besede, če pa je ponočevanje dolgo v noč in drenjanje v nabasanih diskotekah ena izmed stvari, katerih smisla in koncepta nikakor ne morem razumeti. Včeraj je bila uradna zabava za dobrodošlico erasmus študentom v enem izmed neštetih nočnih klubov v Sevilli. Vztrajala sem dve uri, potem sem se sprehodila po svežem zraku čez cel center Seville in doma pod tušem sprala dotike ter šla sanjat o dotikih ene specifične osebe.

Sej bo, ane?